Pomo? psihiatra: ni ve? sramota, lahko pa izprazni denarnico

Prepri?anje, da se po nasvet k psihiatru zate?ejo samo »nori«, tudi med Slovenci izginja. Zdaj prihajajo celo ljudje, ki dobro živijo in imajo normalno službo, a so nezadovoljni in ?utijo sami pri sebi, da v njihovem življenju nekaj manjka

»V življenju sem šla skozi nekaj res hudih preizkušenj. Zelo zgodaj sem izgubila moža in po tem sem bila prepri?ana, da me ni? ve? ne more vre?i iz tira. Po nekaj letih pa so se za?ele kopi?iti težave v službi. Prišlo je tako dale?, da mi je šlo zjutraj, ko sem morala na delo, dobesedno na bruhanje. Doma sem odpovedala. Vedela sem, kako moram problem reševati, a mu sama preprosto nisem bila kos.

Poiskala sem strokovno pomo?,« pripoveduje 40-letna Ana. Je bila njena odlo?itev logi?na in pogumna ali predvsem ?udna? Saj veste, predsodki: ko se enkrat za?neš sukati okrog psihiatrov, psihologov, terapevtov, se giblješ na robu norosti, meja pa – kdo bi vedel, kdaj jo prestopiš.

Primarij Dušan Žagar, dr. med., specialist psihiatrije, ki je ve? kot deset let delal na oddelku za forenzi?no in socialno psihiatrijo na Psihiatri?ni kliniki v Ljubljani, zdaj pa vodi zasebno psihiatri?no ordinacijo, je prepri?an, da se tudi Slovenci v reševanju svojih vsakdanjih stisk vse pogosteje obra?ajo na strokovnjake. »Zmotno mnenje, da gre k psihiatru samo tisti – ?e re?em po doma?e – ki je hudo zmešan, se je razblinilo. Zdaj prihajajo tudi ljudje, ki dobro živijo in imajo normalno službo, a so nezadovoljni in ?utijo sami pri sebi, da v njihovem življenju nekaj manjka. Pogosto si želijo zgolj tega, da bi se lahko z nekom diskretno pogovorili.« Amerika, »kjer ima vsak, ki nase nekaj da, svojega psihoterapevta«, je še vedno dale?, pa tudi problemi, s katerimi se soo?ajo Slovenci, so dovolj resni.

In se govori …

Tudi Doris Adam?i? Pavlovi?, specialistka klini?ne psihologije, ki je zaposlena v psihiatri?ni bolnišnici Polje, enkrat na teden pa sprejema kliente v samopla?niški ordinaciji, ugotavlja, da predsodki po?asi izginjajo in se zdi vse bolj normalno, da ljudje tudi v psihi?nih težavah poiš?ejo pomo?. Kljub temu se ob?asno še zgodi, da kdo z nekakšnim olajšanjem re?e: »Vi ste psihologinja, ne psihiatrinja – saj jaz nisem nor.«

Izkušnje Anamarije Ziherl, dr. med., specialistke psihiatrije, ki ima zasebno ambulanto v Kamniku, so druga?ne; kakšnega napredka ne vidi, saj »ljudje še vedno govorijo«. Strah pred stigmatizacijo in duševno boleznijo je pogosta ovira za obisk psihiatra. K njej prihajajo pacienti z vsemi psihiatri?nimi diagnozami in marsikdo med njimi mora pred tem v sebi rešiti hudo dilemo – priti ali ne priti. »Ljudje se sramujejo,« pravi.

Anina okolica je dejstvo, da se je odlo?ila za terapijo pri psihologinji, sprejela z odobravanjem, vendar Ana priznava, da tega ?isto vsem najbližjim vendarle ni povedala; morda je ne bi razumeli. Tudi Marina, ki se je v terapijo vklju?ila v obdobju, ko sta s partnerjem poskušala rešiti zakonsko krizo, ima z odzivom bližnjih predvsem pozitivne izkušnje. Treba pa je vedeti, pravi, da je vse odvisno od tega, kako zadevo predstaviš. »?e imaš sam pri sebi ob?utek, da je to nekaj, ?esar bi se moral sramovati, potem bodo tudi drugi na zadevo gledali tako. ?e pa si re?eš, da si dober, ker si sklenil stvari raz?istiti, te takšnega sprejme tudi okolica.«

V zasebnih ambulantah se praviloma manj ukvarjajo s socialnimi problemi, saj so nekatere med njimi tudi samopla?niške, ve?ji poudarek pa je na reševanju težav v komunikaciji, partnerskih odnosih in odnosih nasploh ter zmanjševanju pritiskov na delovnem mestu. Psihiatri in klini?ni psihologi se vse pogosteje sre?ujejo z reaktivnimi stresnimi stanji, veliko ljudi trpi zaradi anksioznih motenj (razne oblike strahov, fobij, pani?nih napadov) in depresij. »Obi?ajno ni naklju?je, da se neka motnja razvije ravno pri dolo?enem ?loveku,« pravi Adam?i? Pavlovi?eva, ki se je usmerila predvsem na depresivne in anksiozne.

»V samopla?niške ordinacije pridejo obi?ajno ljudje, ki imajo zahtevne službe, dober materialni status, vendar so se znašli v psihi?nih težavah. Vzroki so pogosto v negativnem mišljenju, napa?nih interpretacijah, ki so se nabrale v dolo?enem stresnem življenjskem obdobju in povzro?ile ?ustvene motnje. Poskušamo jih nau?iti novih strategij, novega razmišljanja. ?e nekdo pade v depresijo, je, kot bi tiš?al glavo v tunel – vse okrog njega je ?rno. ?rne misli se u?imo zamenjevati z ustreznejšimi. Skupaj odkrivamo in ozaveš?amo pozitivne in svetle strani v njem samem in njegovem življenju. Od ?lovekovih misli je odvisno njegovo razpoloženje in vedenje, torej, kako si dogodke razlaga. Pesimist bo vedno videl vse ?rno, ne glede na objektivne okoliš?ine, torej gre pri njem za napako oz. distorzijo v mišljenju.«

Sam svoj terapevt

Naravnanosti na pesimizem seveda ni mogo?e spremeniti, a ob terapiji se ?lovek vendarle po?asi nau?i, da na probleme pogleda nekoliko druga?e, iz nove perspektive. Odpravljanje psihi?nih težav se torej za?ne v glavi. Z vedenjsko-kognitivno terapijo, ki temelji reševanju problemov »tukaj in zdaj«, v sedanjosti, skuša psihologinja ljudi ?imbolj aktivirati, da spoznajo sami sebe, jih nau?iti pozitivnega notranjega govora in obvladovanja negativnih ?ustev. Tako kot njeni klienti se tudi številni drugi ljudje v vsakodnevnem življenju sprašujejo, ali bodo zmogli zadane naloge, doživljajo strah pred neuspehom, dvome o lastnih sposobnostih in se trudijo za vsako ceno vesti kontrolirano in ne pokazati svojih resni?nih ob?utkov. Ravno pretirano potla?evanje ?ustev lahko v skrajni obliki pripelje do ?ustvenih motenj, npr. pani?nih napadov. »Zgodi se ljudem, ki so sposobni, ustvarjalni, dostikrat na vodilnih mestih in ki še nikoli niso bili na bolniškem dopustu. Kar nenadoma se soo?ijo z motnjo in ni jim jasno, kaj jo je povzro?ilo,« pravi dr. Adam?i? Pavlovi?eva.

Prvi korak k rešitvi je razumeti težavo, terapevt in klient pa skupaj ugotavljata, kako se je lotiti. Klient dobi dolo?ene naloge, v katerih sam sebe spoznava in ugotavlja, ali zadeve delujejo ali ne. Sestavlja npr. listo zadovoljstva, na kateri zapisuje dejavnosti, ki mu zbujajo ugodje. Na za?etku potrebuje pomo?, cilj tega pristopa pa je, da na koncu postane sam sebi terapevt; ko ga obidejo strahovi in dvomi, jih zna obvladati in na zadeve pogledati kar se da realno.

Psihologinja opozarja, da zdravje številnih Slovencev pogosto trpi tudi zaradi visokih standardov ali perfekcionizma, ki ga zahtevajo sami od sebe, a ni vedno nujen. »Zavedati se je treba, da ?lovek, ki ho?e biti stoodstoten vedno in pri vsem, kar dela, ustvarja nad sabo dolo?en fizi?ni in psihi?ni pritisk. V?asih je dovolj, da zadevo izpelješ zgolj 80-odstotno,« pravi Adam?i? Pavlovi?eva in poudarja, da velik del težav izvira iz stresa in pritiskov biti ?imbolj u?inkovit, pri tem pa ljudje povsem zanemarjajo sebe in svoje osnovne potrebe, pozabijo jesti, ne morejo spati, opustijo re?i, ki jih sproš?ajo. »?e pozabiš nase, je to projekt na kratek rok.«

Na kratek rok prav tako delujejo tisti, ki stiske pacientov tudi takrat, ko to ni nujno, rešujejo predvsem z medikamentoznim zdravljenjem. Bodisi ker v to verjamejo bodisi ker jim ob ostrem tempu in pritisku pacientov preprosto zmanjka ?asa za pogovor. »Ko sem bila prvi? preko sociale pri psihiatrinji, sem bila notri morda 20 minut, kar mi v tedanji stiski ni pomenilo ni?. Naro?ila me je spet ?ez mesec dni in mi predpisala antidepresive,« pravi Ana, ki je tedaj sama pri sebi ugotovila, da vendarle še ni tako na tleh, da bi morala jesti tablete, in se je izvlekla brez njih. Marina je do u?inkovite terapije, ki je potekala enkrat na teden, prišla prek zvez, ker si samopla?niške ni mogla privoš?iti; tarife na obisk segajo od 5 do 15 tiso? tolarjev. »Tudi zdravljenje psihe je za bogataše,« ugotavlja.

Moški v akcijo, ženske pa v jok

Psihiater Žagar je do medikamentoznega zdravljenja nekoliko zadržan, saj meni, da je to le bergla, ki ?loveku pomaga shoditi, nikakor pa ne sme od nje postati odvisen. Po njegovem mnenju povzro?ajo odvisnost od tablet zlasti anksiolitiki, npr. apaurin, leksaurin, ki jih ljudje uživajo dokaj nekriti?no. »To je bolj zna?ilno za ženske, medtem ko moški svoje stiske morda še vedno raje rešujejo v kakšnem lokalu.« Razlika med spoloma se kaže tudi v odzivanju na težave. Moška depresija se namre? rahlo nagiba k agresiji, medtem ko postane ženska potrta, jokava in brezvoljna. Tudi Doris Adam?i? Pavlovi? potrjuje, da se spola v stresnih situacijah odzivata razli?no, kar je mogo?e razložiti z biološkimi, hormonskimi razlikami in nenazadnje z življenjskim vzorcem (delitve vlog v praskupnosti), razli?ne pa so tudi zdravstvene težave, ki iz tega izhajajo. V stresu se moški obi?ajno aktivno lotijo reševanja problemov in 'gredo v akcijo' – moški je bil lovec, vedno izpostavljen. Ženske odregirajo bolj pasivno, manjka jim t. i. raziskovalne dejavnosti, zna?ilne za moške. Pri moških so kot posledica stresa na prvem mestu kardiovaskularne bolezni, pri ženskah pa težave s š?itnico, vse bolj prodirajo v ospredje tudi depresivne motnje. Za zdravo življenje je treba poiskati ravnovesje povzro?iteljem stresa, pa naj bo to rekreacija, joga ali kakšen ukraden trenutek užitkarjenja.

Zakaj ?lovek v nekem trenutku ne more ve? naprej v razmerah, v katerih je zdržal dolga leta? Zakaj dva v enakih kriznih situacijah odreagirata povsem razli?no? Odgovor je, kot pravi Dušan Žagar, treba iskati od genetike in vzgoje naprej. Preteklost je nujno osvetliti, da ?lovek v sedanjosti ve, zakaj stvari doživlja tako, kot jih. »Tisti, ki je bil že v najnežnejših letih prikrajšan za ljubezen, je gotovo bolj ogrožen. Trdnost, optimizem in varnost so v otroštvu in mladosti zelo pomembni. Veliko vlogo pa odigra tudi trenutno stanje. Tisti, ki imajo v življenju zaš?itne dejavnike, kot je npr. dober partner, prijetna in zadovoljna družina, ali konji?ke, ki jim veliko pomenijo, bodo laže premagali ovire. Tudi duhovnost daje trdnost.«

Marsikdo, ki se znajde na »psihiatri?nem kav?u« – po pravici povedano, v nobeni ordinaciji ga nisem videla, menda pa ga ima Anina psihologinja, a se vedno pogovarjata sede – se je o svojih težavah pogovarjal z bližnjimi, a kot pravi Marina, se tudi v najbolj dobronamernih prijateljskih nasvetih vedno skrivajo osebne frustracije, zato jih ne gre poslušati. Terapevt vzbuja zaupanje s stotinami že slišanih zgodb, tam je zgolj zato, da ?loveka posluša in mu, izkustveno bogat, pomaga najti izhod iz krize. Ne odlo?a se namesto njega, ne sugerira mu rešitev, mu pa stoji ob strani in ga usmerja v iskanju. Strah, da ne bi znal izstopiti iz kroga svetovanj in psihoterapij, ni realen, menijo vsi sogovorniki. »Je pa dober ob?utek, ko se po letih k tebi vrne nekdanji pacient, ne na terapijo, zgolj 'pokazat se',« pravi Ziherlova.

Brez kav?a in samocenzure

K psihiatru Žagarju ve?inoma prihajajo ljudje v zrelih letih s težavami, ki izvirajo iz vsakodnevnih stisk v družini in na delovnem mestu. Najprej jih poskušata s pacientom sistemati?no urediti in ugotoviti, ali je mogo?e kaj spremeniti. »?e ne moreš ni? drugega, lahko spremeniš vsaj lastno gledanje npr. na smrt bližnjega in jo sprejmeš. Tudi to je v redu.« Ordinacija, skrita sredi vrveža ljubljanskih ulic, deluje pomirjujo?e, po stopnicah se širi vonj kadila, v sobi nevsiljiva instrumentalna glasba in udobni naslonja?i, ki iz zdravnika in pacienta naredijo enakovredna sogovornika. Dovolj za razkrivanje najintimnejših misli?

Po Žagarjevem prepri?anju mora biti odnos med terapevtom in pacientom »predvsem profesionalen in topel. Zdravnik mora biti do pacienta empati?en in ob?utiti, kje ga ?evelj žuli, dati nogo v njegov ?evelj, a se zavedati, da je njegov. ?e bom jokal z njim, bo imel od tega le malo koristi. In brez terapevtskega optimizma ni ni?, ta je nujen.«

Optimizem in zaupanje sta najbrž klju?ni besedi vsake terapije. »Ko ?lovek pride sem, ve, da lahko pove, kar ho?e, in da povedano ne bo šlo nikamor. Tudi papirju ne zaupam povsem, zato podatkov, ki bi lahko škodili pacientu, velikokrat ne zapišem. Tu je lahko njegovo pripovedovanje povsem necenzurirano, kar pa pogovori drugje dostikrat niso: svojih misli ne boste prikazali vsem družinskim ?lanom na enak na?in, vsaj ne vedno. Tu že nastopi samocenzura,« pravi psihiatrinja Ziherlova.

Na?eloma je tisti, ki poiš?e pomo?, pripravljen na razgaljenje, a v?asih se kljub temu zalomi. Ana in Marina imata vsaka svojo slabo izkušnjo, ko se s terapevtkama preprosto nista ujeli in sta poiskali nasvet drugje. »Slovenci so sicer pod vplivom misli o 'tistih norih Ameri?anih, ki imajo vsak svojega terapevta', a prepri?ana sem, da ?e najdeš dobrega, ti lahko precej pomaga. Saj ti ne pove, kaj moraš narediti, a pri njem najdeš potrditev, da si se prav odlo?il in da hodiš v pravo smer. Ne poznam nikogar, ki bi bil tako samozavesten, da ne bi sem in tja potreboval potrditve,« pravi Marina, ki s samozavestjo nima ve? težav in je s terapijo naposled odkrila, kaj v resnici ho?e v življenju. Streznilo jo je opozorilo, ki ga je psihiatrinja izrekla ob njunem prvem sre?anju: »Samo dve alternativi imate: ali se poberete ali pa se dokon?no sesujete.«

Urša Izgoršek

Objavljeno v Nedelu , nedelja, 10.02.2002
?lanek je last avtorice in Nedela.