Pomo? v doma?em okolju, ne le v psihiatri?nih bolnišnicah

pogovor doc. dr. Vesna Švab psihiatrinja

"Ko govorimo o Breiviku, ne smemo govoriti o duševnem bolniku – pomanjkanje empatije, brezbrižnost do zunanjega sveta, samoljubje, ?ustvena hladnost in praznina nimajo prav ni? opraviti z duševnimi motnjami".

Medtem ko psihiatri?ne bolnišnice komaj zmorejo priliv pacientov, za pomo? v doma?em okolju, ki bi lahko prepre?ila stopnjevanje ali ponovitev bolezni, še vedno ni dovolj poskrbljeno. Psihiatrinja doc. dr. Vesna Švab iz Psihiatri?ne bolnišnice Ormož meni, da je zato ?as, da se v Sloveniji odlo?imo za skupnostno psihiatrijo v pacientovem doma?em okolju. Kot pravi, bo za tovrstno spremembo, ki pa ne pomeni zapiranja bolnišnic, nujna politi?na odlo?itev.

Dobro bi bilo, da bi duševne motnje zdravili bolj zgodaj, a imajo takšna opozorila tudi svojo past, ugotavlja Vesna Švab. Še posebej jo pri tem motijo pritiski farmacevtske industrije, da bi otrokom s težavami »preventivno« predpisovali zdravila. (Foto: Jaka Adami?)

V Sloveniji je psihiatri?na pomo? na voljo predvsem v bolnišnicah. Kaj to pomeni za bolnike? 

Slab dostop. Velikih javnozdravstvenih problemov, kot je depresija, ne moreš obvladovati iz Ljubljane za 700.000 prebivalcev ali iz Ormoža za 220.000 prebivalcev. Na ?lovekove težave bi morali odgovoriti ?im prej in tam, kjer nastajajo, namesto da se kopi?ijo, kar na koncu privede do sprejema v bolnišnico. Danes so psihiatri zaradi velikega priliva bolnikov zelo obremenjen – ?e bi bilo bolnišni?nega zdravljenja manj, bi bilo to lahko bolj kakovostno.

V Sloveniji smo oskrbo po bolnišni?nem zdravljenju naložili centrom za socialno delo, vendar bi morale pri tem sodelovati razli?ne stroke. Na lokalnem nivoju bi se tako lahko povezali osebni zdravnik, patronažna medicinska sestra, socialni delavec, lokalne nevladne organizacije in tudi psihiatri, ki bi posamezniku skupaj pomagali pri rehabilitaciji. Z dovolj intenzivno skupnostno oskrbo je mogo?e na primer pomembno zmanjšati ponovitve bolezni in zdravljenj v bolnišnici, na Finskem pa se je na primer pokazalo, da se s tem zmanjša tudi število samomorov. Že ?e ?loveka sproti spremljaš, to zelo veliko spremeni.

Pri katerih skupinah bolnikov pride v poštev skupnostna psihiatrija?

Tako kot pri drugih boleznih tudi pri duševnih motnjah obstajajo nujna akutna stanja, kjer bolniki potrebujejo bolnišni?no oskrbo. Tako je na primer v obdobju psihoti?nega zloma, delirija pri odvisnosti od alkohola in samomorilni nevarnosti. Ne glede na to je treba v najkrajšem ?asu pomo? za posameznika tudi v teh primerih organizirati v njegovem okolju. Prava mešanica skrbi za ljudi z duševnimi motnjami je zato sestavljena iz skupnostne in bolnišni?ne oskrbe. Psihiatri?nih bolnišnic ni mogo?e ukinjati, je pa smiselno razmišljati o zmanjšanju bolnišni?nega dela in selitvi dela psihiatrije na osnovni nivo zdravstva.

Je ob finan?nih težavah zdravstva realno pri?akovati, da se bo našel denar za nove programe, kakršna je skupnostna psihiatrija? 

Na ministrstvu za zdravje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije projekt podpirajo, podpirajo pa ga tudi združenja uporabnikov, predstavniki svojcev in nevladne organizacije. Uporabniki zahtevajo pomo?, ko jo potrebujejo, in ne takrat, ko imamo zanje ?as. Nekatere bolnišnice sicer že razmišljajo o tem, da bi del njihovega osebja delal "na terenu".

Po zapiranju psihiatri?nih ustanov je znana Italija. Se je ta odlo?itev obnesla? 

Na?eloma je cela Evropa še vedno navdušena nad primerom Trsta, kjer so zmogli popolnoma zapreti bolnišnico in odpreti ve? centrov za pomo?. Težava, o kateri se sicer malo govori, pa je, da sicer dobro poskrbijo za skupino psihiatri?nih bolnikov, s katerimi se vedno znova sre?ujejo, za mnoge druge pa ni dobro poskrbljeno. Trenutno so zato bolj aktualni angleški, irski in švicarski projekti, ki so odgovorili na zelo veliko potreb ljudi z duševnimi motnjami na svojem obmo?ju. Med drugim skušajo poskrbeti tudi za preventivo.

V tujini se je izkazalo, da psihiatri?no pomo? izven bolnišnic poiš?ejo predvsem ljudje, ki imajo blažje stiske in ne nujno duševne motnje. 

To je bila ena od velikih napak deinstitucionalizacijskih gibanj v ZDA in drugod po svetu, ki si prizadevajo za nadomeš?anje inštitucij s pomo?jo v skupnosti. ?e odprete neko službo na terenu, jo bodo zlahka izkoristili ljudje z blažjimi motnjami. To ni nujno slabo, a je težava v omejenih sredstvih. Tako se je pogosto dogajalo, da so izviseli ravno tisti ljudje, ki bi pomo? najbolj potrebovali. Zaradi teh izkušenj resne skupnostne službe zdaj postavijo pravila, kakšne težave obravnavajo. Obravnava blažjih duševnih motenj, na primer depresije in anksioznosti, lahko tako še naprej te?e v osnovnem zdravstvu, specialisti?na obravnava v skupnosti pa je namenjena bolnikom z ve?jimi potrebami.

Prag, kjer se neha zdravje in za?ne bolezen, se tudi pri duševnih motnjah znižuje. Je hitrejše odlo?anje za zdravljenje z zdravili vedno dobro? 

Na?eloma bi bilo dobro, da bi duševne motnje odkrivali in zdravili še bolj zgodaj. Od za?etka bolezni do za?etka zdravljenja pri shizofreniji danes na primer traja od nekaj mesecev pa tudi do leta in ve?, pri blažjih duševnih motnjah pa so ti zamiki še daljši. Past opozoril, da je treba duševne motnje ?im prej odkriti in zdraviti, pa je po drugi strani v medikalizaciji in psihiatrizaciji obi?ajnega življenja oziroma ?loveških stisk. Še posebej strašljivi se mi zdijo pritiski farmacevtske industrije, da bi zdravila otrokom in mladostnikom "preventivno" predpisali, še preden se razjasni, za kakšne težave gre.

Veliko ljudi ima duševne težave, ki niso hude in jih zmorejo premagati sami, kar je dobro. Vztrajati bi morali pri tem, da lahko ve?ino težav rešimo sami in v okviru svojih podpornih mrež, druga raven pomo?i pa je osnovno zdravstveno varstvo. Meja, ko ?lovek že potrebuje zunanjo in specialisti?no pomo?, ni stiska, ampak težave pri vsakdanjem delovanju. Ko ljudje ne morejo ve? skrbeti zase, delati in gojiti ?ustev do bližnjih, jim je treba pomagati.

Bolniki z iskanjem pomo?i odlašajo tudi zaradi predsodkov, kakršno je povezovanje duševnih motenj z nasilnostjo. Zakaj skrajna dejanja, kakršno je bilo streljanje na najstnike na Norveškem, tako zlahka pripišemo duševnim motnjam? 

V ozadju vsakega stereotipa je strah pred nami samimi in našim lastnim nezavednim. ?e si re?emo, da je nekdo nekaj nepredstavljivo krutega storil zato, ker je bolan, se od njegovega dejanja lažje distanciramo. Ljudje z duševnimi motnjami so lahko res nekoliko bolj nevarni od ostalih ljudi, vendar pa to velja le za posebne okoliš?ine, kadar so na primer pod vplivom drog ali alkohola.

Ko govorimo o Breiviku, zato ne smemo govoriti o "norcu" oziroma duševnem bolniku. Ta primerjava je žaljiva za vse ljudi z duševnimi motnjami. Temeljni znak depresije, ki je najpogostejša duševna motnja, je globoka žalost, kar je ravno nasprotno od pomanjkanja ?ustev. Pomanjkanje empatije, brezbrižnost do zunanjega sveta, samoljubje, ?ustvena hladnost in praznina, ki se kažejo v ozadju takšnega dejanja, nimajo z duševnimi motnjami prav ni? opraviti. Delno pridejo nekateri otroci s tem verjetno že na svet, k razvoju takšne osebnosti pa lahko prispevajo še drugi dejavniki, od razvajanja do zlorab.

Tekst: Nina Knavs

Izvirna novica: Dnevnik  ponedeljek, 08.08.2011
?lanek je last medija Dnevnik.si