“Poraba psihiatri?nih zdravil bi morala biti še ve?ja”

A ne katerihkoli, pri antipsihotikih smo v redu, antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja bi moralo biti ve?, anksiolitikov in protibole?inskih zdravil pa manj. Imamo ljudi, ki pojedo ogromno analgetikov, zaradi težav, ki so v resnici v glavi. Ali uspaval, ki jih ne bi potrebovali, ?e bi se nau?ili uspavati brez tablet. Ljudje jedo anksiolitike, pa bi se lahko sproš?ali na druga?ne na?ine.

S priznano psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek smo se pogovarjali o prednostih in slabostih uporabe psihiatri?nih zdravil, o stanju v slovenski psihiatriji, odnosu slovenske politike do duševnega zdravja ter o razli?nih duševnih težavah, s katerimi se vsak dan sre?uje v svoji ambulanti.

Lahko se nau?ite odigrati katerokoli duševno motnjo in jo perfektno odigrate, ne boste pa mogli odigrati u?inka zdravil, ker je ta tako globoko telesen, tako specifi?en. Iz odziva ljudi na zdravila lahko potrdimo oziroma ovržemo nekatere diagnoze.

Zdravila z delovanjem na živ?evje so po porabi na drugem mestu, za zdravili, ki jih uporabljamo pri boleznih srca in ožilja. Pogosto so stvar debat v javnosti in medijih. Kakšne so pozitivne in negativne plati psihiatri?nih zdravil? 

Vseh duševnih motenj ne moremo metati v isti koš. Pri nekaterih duševnih motnjah so zdravila tako reko? obvezna, brez njih ne moremo kaj dosti narediti. ?e uporabimo metaforo in si zamislimo zlom palca na nogi, zlom golenice in zlom spodnjega dela hrbtenice, bi rekli, da pri zlomu palca potrebujemo samo opornico za krajši ?as, pri zlomu noge mavec in bergle, ?e pa si nekdo poškoduje hrbtenico, lahko ostane na vozi?ku. Pri tem se nobeden ne bo spraševal, ali sta mavec in bergle problemati?na, ker gledamo na dolgoro?no korist, prav tako ne, zakaj je nekdo na vozi?ku in kako ne?loveško je, da ga bo imel do konca življenja, ?eprav se preu?ujejo razne možnosti, da bi ponovno usposobili mišice in bi lahko spet stal in hodil.

Podobno je z duševnimi motnjami, pri nekaterih je ena mala “opornica” dovolj ali pa tudi ta ni potrebna, nekateri potrebujejo “mavec in bergle” dlje ?asa, nekateri pa “vozi?ek” vse življenje. Za nekatere duševne motnje lahko napovemo, kaj se bo dogajalo. Približno ena tretjina oseb bo imela tudi pri shizofreniji ali shizofrenem krogu psihoz izrazito dobro prognozo, ena tretjina nekaj srednjega, ena tretjina slabo, en odstotek pa bo imel maligen potek. Tisti z dobro prognozo bodo imeli zdravila ?ez akutno obdobje, pozneje pa, ?e bodo imeli urejeno življenje, se lahko zgodi, da bodo brez terapije. Mi imamo ogromno pacientov, ki jih vidimo samo enkrat, takrat ko jim gre zelo slabo, potem jih pa ne vidimo nikoli ve?, ker je potek bolezni blag in imajo le en zagon psihoti?ne epizode. Preostali dve tretjini sre?ujemo bolj pogosto, tisti en odstotek pa potrebuje trajno podporo tudi drugih ljudi in služb. A niti ene same diagnoze, ki je mogo?e na prvi pogled grozljiva, ne moremo metati v isti koš.

Zdravila so potrebna, vendar takrat, ko imamo od njih korist. Jaz sem biološko usmerjena psihiatrinja, delam z zdravili. Res sem se poglobila v zdravila in preu?ila njihove zna?ilnosti in vidim, da imajo svoje mesto in tudi svoje omejitve. Prav zaradi omejitev sem se nau?ila uporabiti metode, ki zdravila dopolnijo oziroma jih v nekaterih primerih nadomestijo.

Ali lahko, ko postavljate diagnozo, že napoveste, kakšen bo potek bolezni?

Odvisno od situacije. Ko prvi? sre?amo ?loveka in je na za?etku kakršnekoli psihiatri?ne obravnave, približno dolo?imo “glavni predal”. Po ve? bitkah si general. Ni dovolj le klini?na slika. Pri prvi epizodi neke duševne motnje lahko re?emo, ali gre bolj v anksiozno smer ali za motnje razpoloženja, odvisnosti, psihoti?no sliko, osebnostne motnje ali morda za organsko patologijo. Naslednji element, ki ga imamo in je zelo mo?an pri diagnostiki oz. njeni korekciji, je odziv na terapijo. Tudi vi se lahko nau?ite odigrati katerokoli duševno motnjo in jo perfektno odigrate, ne boste pa mogli odigrati u?inka zdravil, ker je ta tako globoko telesen, tako specifi?en. Iz odziva ljudi na zdravila lahko potrdimo oziroma ovržemo nekatere diagnoze. Potem pri nekaterih motnjah potrebujemo še ?asovni okvir. Opazovanje v dolo?enem ?asovnem intervalu dejansko omogo?i podatke, na podlagi katerih je diagnoza zelo natan?na.

Nekaj zgodb je bilo tudi v medijih, ko so ljudje pripovedovali o hudih stranskih u?inkih zdravil. Je lahko razlog, da so imeli napa?no diagnozo in napa?na zdravila?

Težko govorim o primerih, ki jih ne poznam. Po mojih izkušnjah za dolo?ene motnje potrebujemo nekaj ?asa, da postavimo diagnozo. V?asih nam tudi ljudje ne znajo to?no povedati, kaj se z njimi dogaja. Pogosto zamenjujemo psihoti?na stanja (izguba stika z resni?nostjo) z obsesivno-kompulzivno motnjo. Velikokrat zdravimo depresijo, ?eprav gre v bistvu za bipolarno motnjo razpoloženja. Težava je lahko tudi, da nekoga opredeliš za shizofrenijo, pa ima v resnici osebnostno motnjo. Seveda ima lahko tudi obe motnji, ?lovek ima lahko tudi ve? duševnih težav.

Pogosto zamenjujemo psihoti?na stanja (izguba stika z resni?nostjo) z obsesivno-kompulzivno motnjo. Velikokrat zdravimo depresijo, ?eprav gre v bistvu za bipolarno motnjo razpoloženja. Težava je lahko tudi, da nekoga opredeliš za shizofrenijo, pa ima v resnici osebnostno motnjo.

?e bi vzeli primer dveh z zelo podobno klini?no sliko. Od ?esa je odvisno, ali bo bolje ali slabše okreval?

Zelo razli?no. Genetski dejavnik je pomemben. ?e je nekdo obremenjen družinsko, potem bo šlo slabše. ?e nekdo zlorablja psihoaktivne snovi, bo šlo slabše. ?e ima slabšo socialno podporo, bo šlo slabše. ?e se težko prilagaja, bo šlo slabše. Namre?, duševna motnja ?loveka ovira, v šoli, poklicu, družini. ?e si po naravi tak, da težko sprejmeš spremembe, te bo to bolj potrlo, kot ?e se prilagodiš. Jaz imam fantasti?ne paciente z grdimi diagnozami na terapiji, ki so se dobro prilagodili, prilagodili so tudi svoj poklic in aspiracije. Hude duševne motnje ovirajo ?loveka pri tem, da bi dosegel vse, kar bi mu sicer potenciali omogo?ali. Shizofrenija, bipolarna motnja in osebnostne motnje se štejejo za hude.

Ali za pojav duševne motnje zadostujejo dedni dejavniki ali mora biti vedno prisoten tudi okoljski dejavnik, huda življenjska stiska ali travmati?en dogodek?

Huda travma ali dogodek, kot je sprememba vlog, je lahko sprožitelj. Na primer, dobite otroka in je to že lahko dovolj, da se vam poruši ravnovesje. Vi ne veste, da imate tako krhko ravnovesje. Življenjske spremembe, spremembe vlog, nove službe, nove šole … Vse to so po eni strani dobre stvari, po drugi strani pa nam prinesejo marsikaj neprijetnega, kar je lahko sprožilni dejavnik, ne pa vzrok. ?lovek lahko razli?no burno reagira, kar je odvisno tudi od genetike. Nekateri so bolj temperamentni, drugi manj. Nekateri so bolj proaktivni in se soo?ajo s težavami, drugi se umaknejo vase.

Genetski dejavniki so mo?ni, a niso izklju?ni. Duševne motnje, izražena bolezen so rezultat so?asnega vpliva genov, zgodnjih dejavnikov, npr. gripe, borelije ali alkohola v ?asu zgodnje nose?nosti. Prvi trije meseci so najbolj kriti?ni. Potem je še zelo pomembno obdobje do tretjega leta, ko se razvije stari del možganov in vse do 18. leta, ko poteka razvoj celotnih možganov. Zato bi jaz, pa nisem kak hud ?istun, sem ?isto pragmati?na, do 18. leta prepovedala katerokoli psihoaktivno substanco, ker je to obdobje razvoja možganov.

Kakšen je družbeno-kulturni vidik duševnih motenj?

To nima velikega vpliva na obstoj, nekaj vpliva je na klini?no sliko. Duševne motnje so, to dokazuje njihovo biološko osnovo, prisotne v vseh kulturah, rasah. Prisotne so ves ?as in povsod v približno enakem odstotku. Kulturni dejavnik se vidi v tem, ali se ima genetika možnost izraziti. Recimo zaradi pritiskov in napetega življenja. Tudi koli?ina priložnosti in z njimi povezana koli?ina razo?aranj lahko pripelje do tega. V dolo?enih poklicih se lahko bolj izrazi npr. prirojena nagnjenost za depresijo. 30 odstotkov populacije ima Ahilovo peto, da lahko razvije depresijo, vprašanje je le, ali bo imela le ta možnost, da se izrazi. V nekaterih poklicih se ta odstotek izrazi v polni meri.

Moderen na?in življenja je prinesel zelo velika pri?akovanja. Vsi moramo uspeti, imeti avtomobile, sre?na partnerska razmerja, biti moramo neprestano veseli, sre?ni in imeti polno denarja. A ?e gledamo teorijo sre?e, vidimo, da nima s tem kaj dosti zveze. ?e otrokom dopovedujemo, da je vse možno, vse dosegljivo, si kopljemo jamo. Ne gre za to, da bi krotili pri?akovanja, le realna naj bodo. Zavedati se moramo, kaj lahko dosežemo, svojih realnih okvirov, in to sprejeti. Svojim pacientom velikokrat re?em, da jim je življenje namešalo karte in jim jih razdelilo. Imajo jih omejeno število in niti ne vedo, ali so dobre ali slabe, morajo  le ?im boljšo partijo odigrati. Kako se igra, se je potrebno nau?iti. Te izkušnje so bole?e, a so koristne.

O družbeno kulturnih vidikih duševnih motenj bi ve? lahko povedal
strokovnjak medicinske antropologije. Obvezno moram omeniti stigmo, ki
je družbeno-kulturno pogojena in na nepoznavanje podro?ja duševnega
zdravja. A o tem malo kasneje.

Prvi trije meseci nose?nosti so najbolj kriti?ni. Potem je še zelo pomembno obdobje do tretjega leta, ko se razvije stari del možganov in vse do 18. leta, ko poteka razvoj celotnih možganov. Zato bi jaz, pa nisem kak hud ?istun, sem ?isto pragmati?na, do 18. leta prepovedala katerokoli psihoaktivno substanco, ker je to obdobje razvoja možganov.

Kaj pa brezposelnost, pritiski, storilnost, socialne stiske, kako se to kaže v vaši ambulanti?

Tako, da smo to?no vedeli, katera firma ima težave. Ko so za?eli z grdimi dejavnostmi, pritiski, odpuš?anji, smo imeli nenadoma poplavo pacientov iz ene firme, pa iz druge in tretje. Ko so zlezli v rde?e številke, so bili pacienti brez zavarovanja, kar so ugotovili šele pri nas. Vedeli smo, da imamo opravka z zelo mo?an zunanjim dejavnikom. Seveda je spet odvisno, na kakšen na?in se ljudje odzovejo. To ne pomeni, da so tisti z duševnimi težavami šibkejši. Reagiral boš tako, kot si zgrajen. Tam je bilo verjetno le nekaj odstotkov ljudi, ki niso imeli nobenih težav. Ve?ina jih je vsaj slabo spala ali pa jih je bolel želodec oz. jih je stisnilo v križu. Nek dolo?en odstotek je imel tesnobo, stres, depresijo.

Ko je živel Freud je bila histerija obi?ajna motnja, danes o njej ne govorimo ve?, ali ne gre za kulturno pogojenost?

To je bil druga?en svet, ko se o psihološkem ustroju, dejavnikih,
?ustvih ni govorilo. Freud je bil genialen, ker je pokazal, da se „v
naših glavah dogaja“. In ?e ?lovek nima besed, to pokaže s telesom. Še
danes imamo v naši diagnostiki cel kup motenj, ki so v osnovi
histeri?ne. A ker je histerija postala pejorativna beseda, s katero se
zmerjamo, uporabljamo druge izraze, kot so disociativne ali somatoformne
motnje. In seveda nekdo, ki ni posve?en v to naše izrazoslovje, v tem
ne bo prepoznal Freudove histerije. Kulturno specifi?ni sindromi
obstajajo, ki pa so v bistvu disociativne motnje.

Freud je bil genialen, ker je pokazal, da se „v naših glavah dogaja“. In ?e ?lovek nima besed, to pokaže s telesom. Še danes imamo v naši diagnostiki cel kup motenj, ki so v osnovi histeri?ne. A ker je histerija postala pejorativna beseda, s katero se zmerjamo, uporabljamo druge izraze, kot so disociativne ali somatoformne motnje.

V Nem?iji obstajajo tudi posebni oddelki za psihosomatiko. Kako je pri nas? Motnje so verjetno prepoznane, kako jih obravnavamo?

Seveda, cel kup jih je. V Nem?iji imajo dolgo tradicijo obravnavanja
psihosomatike in so razvijali temu primerne programe. Predvsem so mnogo
bolj pragmati?ni. Namre?, te psihosomatske motnje so po naravi kroni?ne
in to preve? stane. Spla?a se vlagati vanje, zato imajo posebne
programe, ?esar pri nas nimamo. Pred leti je bil en poskus, da bi imeli
nekaj takega v smislu rehabilitacije, a ni uspel. Žal so pacienti s
psihosomatskimi motnjami pri nas bolj ob robu. Tendirajo, da bi jih
obravnavali specialisti za telesne težave. Ti se jih otepajo in jih
pošljejo k psihiatru. Psihiatri se jih otepamo, ker nimamo ?asa zanje,
saj nam ?as poberejo življenjsko ogrožajo?e zadeve, kar ti ljudje niso. A
dolgoro?no trpijo. Osebno mislim, da bi, ?e bi tukaj naredili korak
naprej, zelo zelo poskrbeli za napredek stroke. A stagniramo na tem
podro?ju.

Žal so pacienti s psihosomatskimi motnjami pri nas bolj ob robu. Tendirajo, da bi jih obravnavali specialisti za telesne težave. Ti se jih otepajo in jih pošljejo k psihiatru. Psihiatri se jih otepamo, ker nimamo ?asa zanje, saj nam ?as poberejo življenjsko ogrožajo?e zadeve, kar ti ljudje niso. A dolgoro?no trpijo.

V ?em je težava. Problem financiranja?

Ne, mislim, da je to predvsem problem nepovezanosti stroke. Ob medsebojnem sodelovanju bi lahko naredili dolo?ene stvari tudi z omejenimi sredstvi. Saj ne re?em, da ni? ni narejenega. Npr. na Univerzitetnem klini?nem centru Ljubljana imate zaposlene psihologe, ki skrbijo za psihološko podporo. Tam seveda ne piše, da za obravnavo psihosomatskih težav, ampak za ljudi, ki imajo kroni?ne težave. Psiholog Dušan Enova dela ?udovito s pacienti, ki imajo sladkorno bolezen in cel kup psiholoških aspektov zraven. Znotraj somatske medicine se je integriral še psihološki del. Kar je v redu. Saj je vseeno, s katere strani pridemo do rezultata.

Kaj pa mejna osebnostna motnja. O njej se precej govori, a vtis je, da ve? žensk dobi to diagnozo?

Da, res je. 

Zakaj ?

Razli?ne razlage so, zakaj je tako. V bistvu obstaja skupina osebnostnih motenj, ki jim pravimo dramati?ne motnje, med katere spadajo mejna osebnostna motnja in tudi sociopatska oz. disocialna motnja. In ker je narava pravi?na, je malo ve? moških disocialnih in malo ve? žensk mejnih, a ?e pogledamo celotno skupino dramati?nih motenj, bo enako moških in žensk.

So ljudje, ki imajo duševne težave dovolj zgodaj prepoznani in jim je dovolj hitro nudena pomo??

Kaj se bo zgodilo, narekuje duševna motnja. Tri okoliš?ine bi izpostavila. Prvi?, pri psihozah, shizofreniji imate poseben pojav, nevrološki simptom, ki se mu strokovno re?e anozognozija. Pomeni, da ste slepi za to, da ste bolni. Tak nevrološki simptom se v?asih pojavi tudi pri kapi, ko ?lovek trdi, da ni hrom, a ne more hoditi in uporabljati rok. T. i. slepota za svojo pomanjkljivost je tudi del shizofrenije. Lahko je prisotna samo v ?asu akutne slike, pri malignih oblikah pa ves ?as, tudi ko se blodnje in halucinacije zmanjšajo. Pri teh ljudeh boste vedno našli odklanjanje pomo?i. Po njihovi logiki pomo? tudi nima smisla, ker njim ni? ni. Resni?no ne vidijo, da so bolni. Pri ljudeh, ki imajo ta nevrološki simptom, poskušamo pomo? ponuditi tako, da jim re?emo: “V redu, sprejmem. Nisi bolan. A vzemi pomo? tam, kjer vidiš, da imaš problem.” Navadno vseeno zaznavajo, da imajo težave v šoli, s prijatelji, da so osamljeni. Najdemo skupno to?ko, kjer se strinjamo, da imajo problem in iz tega strinjanja gradimo sodelovanje. Ne vtikamo pa se, ali imajo bolezen ali ne. Pomembno je nau?iti tudi svojce, da ravnajo po istem principu, da lahko ponudijo pomo? tam, kjer jo lahko posameznik sprejme. Dolo?en delež ljudi bo pomo? vedno odklanjal, ker je to simptom bolezni, a gre za majhno skupino ljudi.

?e se pri 40-ih še vedno razburjaš nad starši, jih kriviš za svoje probleme, imaš hude težave. Takrat si že samostojen, nisi ve? odvisen. V?asih so vsega krivi šefi, politiki, ti so pri nas še posebej privla?ni, da nanje projiciramo svoje težave. Krivi so lahko šola, u?itelji, mož, taš?a. Strelovodov je kolikor ho?ete. A ?lovek, ki za svoje težave krivi drugega, si dolgoro?no jemlje možnost lastnega razvoja.

Druga skupina ljudi bo težave zanikala, kar se dogaja pri boleznih odvisnosti in osebnostnih motnjah. Zanikanje je obrambni psihološki mehanizem. Posameznik težave nima, ker je enostavno ne želi videti, ker si natakne rožnata o?ala. Pri anozognoziji je ?lovek slep za bolezen ali okvaro, pri zanikanju pa gre za kognitivno distorzijo, popa?enje mišljenja. Ljudje, ki so odvisni, minimalizirajo težavo, mislijo, da lahko takoj nehajo. Kaj pa je to takega, ?e smo malo veseli ali ?e se ga malo zadanemo. Pri osebnostnih  motnjah pa ljudje težave pripisujejo okolju. Z njimi ni ni? narobe, oni imajo težave s starši. Ampak težave s starši imajo omejen rok trajanja. ?e se pri 40-ih še vedno razburjaš nad starši, jih kriviš za svoje probleme, imaš hude težave. Takrat si že samostojen, nisi ve? odvisen. V?asih so vsega krivi šefi, politiki, ti so pri nas še posebej privla?ni, da nanje projiciramo svoje težave. Krivi so lahko šola, u?itelji, mož, taš?a. Strelovodov je kolikor ho?ete. A ?lovek, ki za svoje težave krivi drugega, si dolgoro?no jemlje možnost lastnega razvoja. ?lovek z osebnostno motnjo ali odvisnostjo si z zanikanjem jemlje možnost lastnega razvoja. Sam sebe spravlja v težave. Z njimi delamo enako kot z ljudmi z anozognozijo. Ne re?emo: “Ti imaš težavo!”, ampak gremo okoli in iš?emo skupne to?ke, kje bi jih lahko podprli, jim pomagali, da bi uvideli razsežnost težave. 

Potem imamo še tretjo razli?ico, ko se ljudje zavedajo, da imajo težave, a se zaradi okolice in lastnega nezaupanja ne obrnejo po pomo? pravo?asno. Vedo, da imajo duševne težave, a vztrajajo kolikor ?asa se da, samo da ne bi bilo treba po pomo?. Imamo razli?ne razloge, zakaj ljudje ne pridejo.

Pogosto slišimo kritike psihiatrije. Kakšen sistem imamo, kakšne so prednosti, kakšne pomanjkljivosti?

Ko smo pri pomanjkljivostih, smatram, da smo vsi, ki delamo na tem podro?ju, v okviru zdravstva in sociale, premalo proaktivni. Prehitro sklepamo in premalo iš?emo skupne to?ke. Razlog je, da smo preprosto zasuti z delom. Pomanjkljivost je tudi nepovezanost med zdravljenjem z zdravili in psihološko pomo?jo. Psihoterapija je ve?inoma pla?ljiva, saj je ponudba teh storitev na ra?un zavarovalnice premalo.

Prednosti sistema pa so, da ljudje za obisk psihiatra ne potrebujejo napotnice. Za zdravljenje hude duševne motnje ni potrebno imeti dodatnega zavarovanja. Imamo skoraj vsa zdravila za zdravljenje duševnih motenj, ?e pa jih slu?ajno ni pri nas, so na voljo v tujini. Zavarovalnica povrne stroške nakupa.

Prednosti sistema so, da ljudje za obisk psihiatra ne potrebujejo napotnice. Za zdravljenje hude duševne motnje ni potrebno imeti dodatnega zavarovanja. Imamo skoraj vsa zdravila za zdravljenje duševnih motenj, ?e pa jih slu?ajno ni pri nas, so na voljo v tujini.

Kaj zasutost z delom pomeni za vas, za vaše delo v ambulanti?

Ne gre za ?as, gre za to, da moramo na leto nabrati toliko in toliko to?k. To pomeni, da moram imeti dolo?eno število pacientov in še 12 novih na mesec. Glede na polnost ambulante ne morem vzeti v obravnavo skoraj nikogar ve?, vzamem jih samo še na druga mnenja ali posvet, razen ?e voda v grlo te?e. Tako mi ostane 15 minut na mesec za pacienta, za katerega bi potrebovala vsaj eno uro tedensko tri mesece, da pripravim njega in nau?im svojce ter vklju?im vse, kar je zanj potrebno. Premalo smo proaktivni in bolj celostno bi morali gledati na vse. Dolgoro?no bi bili tako tudi manj obremenjeni. Mladim polagam na dušo, naj bodo inteligentno leni in naj takrat, ko je treba, delajo maksimalno, ker jim bo potem lažje. A sistem ni naravnan na tak na?in. Da bi za prepre?eno hospitalizacijo dobil to?ke, so le sladke sanje. To?ke dobiš za pregled, ne glede na to, kaj narediš.

Nacionalni program duševnega zdravja je že nekaj ?asa v predalu …

Trenutno je na hujšanju. Na dieti glede stroškov. Od leta 2008 ga meljemo. Vlaganje v duševno zdravje se šteje kot strošek, ne investicija. Žal. Še vedno nismo prišli pri odlo?evalcih do te to?ke, da bi razumeli, da je v resnici investicija.

Me pa ?udi, da nobena stranka ne pograbi podro?ja duševnega zdravja, ker ljudje, ki imajo težave, ali pa njihovi svojci sestavljajo ogromno volilno bazo. ?e ra?unate, gre za 20 odstotkov ljudi, ki ima stalne ali ob?asne težave, in ?e prišteješ njihov svojce, pokrivamo pol populacije. Nisem politik, a smatram, da bo prej ali slej to tržno nišo v politiki nekdo pograbil, in za?el delat na tem.

Kaj bi bilo potrebno spremeniti, v realnih okvirih, da bi bil sistem boljši kot je?

Živimo v svetu, kjer smo na?elno popolnoma svobodni. Imamo svobodo, imamo ?lovekove pravice. V tako svobodomiselni in na individualno plat posameznika usmerjeni kulturi je najbolj pomembno, da se ?lovek zaveda, da je za svoje zdravje, tako telesno kot duševno, predvsem odgovoren sam. Jaz bi zelo gradila na tem, da ljudje dojamejo, da je zdravje vrednota, brez katere ne bodo mogli ne delati, ne ustvarjati, ne biti zadovoljni in ne imeti kakovostnega življenja. Zdravje je zelo pomemben element kakovosti življenja, u?inkovitosti, sre?e. To je kulturno specifi?no. ?e pa se ti kaj zalomi, za božjo voljo, pri raku tudi ne ?akaš in tudi tukaj ne boš. Ljudje bi morali razumeti, da je treba hitro poiskat pomo?. Vedeti bi morali, kakšne vrste pomo?i so na voljo.

Me pa ?udi, da nobena stranka ne pograbi podro?ja duševnega zdravja, ker ljudje, ki imajo težave, ali pa njihovi svojci sestavljajo ogromno volilno bazo. ?e ra?unate, gre za 20 odstotkov ljudi, ki ima stalne ali ob?asne težave, in ?e prišteješ njihov svojce, pokrivamo pol populacije.

Mislite, da je dovolj vrat, na katera lahko potrkajo?

Vrata so, vendar zahtevajo informiranega uporabnika. V?asih velja oditi kam na posvet, že samo zato, da te bodo pravilno usmerili. Pravilno zna usmeriti splošni zdravnik, svetovalec nevladne organizacije ali na centru za socialno delo. Velikokrat pravilno usmeri župnik ali svetovalka v šoli. Vsak se lahko informira na spletu. Jaz zelo podpiram, da se uporabnik katere koli storitve, uradne ali alternativne oziroma komplementarne medicine, najprej temeljito pou?i o ponudbi, možnostih in zbere ?im ve? informacij ter povpraša bivše uporabnike. Le ?e bo informiran, bo imel izdelana pri?akovanja, kaj od dolo?ene službe lahko dobi. V?asih imamo opravka z ljudmi, ki pridejo prestrašeni ali naivni in so potem razo?arani, kar res ni potrebno. Ko sem delala na Izobraževalno raziskovalnem inštitutu, smo se ukvarjali s informiranjem uporabnikom in izdali knjižico Kam in kako po pomo?. Prve knjižice so dobesedno pou?evale ljudi, kaj lahko pri?akujejo od zdravnika, psihologa, psihiatra, družine ali sodelavcev. V tujini za to uporabljajo izraz „mental health literacy“ (pismenost o duševnem zdravju). V individualno usmerjeni družbi si ne smeš privoš?iti biti nepou?en. Sam si odgovoren, ti si tisti, ki bo potrkal.

Na ta na?in bo mnogo manj težav okoli vprašanja zdravila da ali ne. Najve? mojih pacientov je zmanjšalo koli?ino zdravil ali prenehalo jemati, ker so prenehali kaditi, kajti kajenje zmanjšuje u?inkovitost zdravil. Izra?unali so, da ?e kadijo, to pomeni dve substanci in so eno dali na stran. Ljudje nehajo kaditi ali zlorabljati marihuano. Psihoza in marihuana ne gresta skupaj. Bipolarna motnja in marihuana ne gresta skupaj. Ko imate ljudi, ki razumejo, da jim te stvari škodijo, jih opustijo.

Najve? mojih pacientov je zmanjšalo koli?ino zdravil ali prenehalo jemati, ker so prenehali kaditi, kajti kajenje zmanjšuje u?inkovitost zdravil. Izra?unali so, da ?e kadijo, to pomeni dve substanci in so eno dali na stran.

Sama imam rada ljudi, ki ne marajo jemati zdravil, ?e vidim, da so v sklopu motenj, kjer lahko veliko sami naredijo, da bi ohranili oz. si izboljšali duševno zdravje. Obstaja ?udovita knjiga z naslovom Ozdravimo depresijo, tesnobo in stres brez zdravil in psihoanalize, ki jo je napisal psihiater, ?lovek, ki se je ukvarjal z nevroznanostjo. Šel je iskati dokaze, katere metode poleg zdravil delujejo. Imate znanstvene dokaze, da dolo?ene metode dejansko delujejo in pri blažjih motnjah popolnoma nadomestijo zdravila. Jaz absolutno podpiram, da ljudje to po?nejo. ?e pride ?lovek z blago depresijo ali zmerno anksiozno motnjo, za katero vem, da ne trpi tako zelo, da ne bi mogel zdržati in se potruditi in re?e, da ne bi rad zdravil, re?em: “Super, ali ste pripravljeni hoditi? Kolena zdrava, teža ni previsoka.” 12 000 korakov je kot ena tableta antidepresiva dnevno. V dolo?enih okvirih dejansko lahko delamo brez zdravil. So pa situacije, ko vam bo ?lovek brez zdravil umrl, ker njegovo srce ne bo preneslo stopnje vznemirjenosti. Razvije lahko neustavljivo in nepovratno pove?anje telesne temperature in bo umrl.

Jih porabimo preve?, ravno prav ali premalo?

Pozdravljam, da se govori o zdravilih in o potrebnosti ozirom nepotrebnosti obravnave. Imamo ljudi, ki pojedo ogromno analgetikov, zaradi težav, ki so v resnici v glavi. Ali uspaval, ki jih ne bi potrebovali, ?e bi se nau?ili uspavati brez tablet. Ljudje jedo anksiolitike, pa bi se lahko sproš?ali na druga?ne na?ine. Za leto 2009 sem izra?unala, koliko pacientov pride do psihiatra z dolo?eno motnjo in koliko takih pacientov bi dejansko pri?akovali. Najbolj pere?e je, da zajamemo tako malo anksioznih in depresivnih motenj, da o bipolarni motnji ne govorimo. To pomeni, da bi ob zajetju ve? pacientov porabili ve? zdravil in da rast uporabe psihotropnih zdravil ni problemati?na, temve? je posledica ve?jega števila ljudi, ki pridejo po pomo?. Najve?ja težava je, ?e je poraba benzodiazepinov (pomirjeval in uspaval) visoka in ?e raste. Prav tako je problemati?no, ?e raste poraba protibole?inskih zdravil.

Oseb z generalizirano anksiozno motnjo je okoli tri odstotke, a so skriti med ljudi z bole?inami v križu, tenzijskimi glavoboli, težavami z želodcem in še kje. Dobivajo zdravila iz tega naslova, ne pa za generalizirano anksiozno motnjo. Poznam primer gospe, ki je dobivala pet zdravil (srce, pritisk, maš?obe, želodec in še uspavalo) in ji ni bilo ni? bolje. Zato je še naprej iskala pomo?, dobila je tudi antidepresive, pa ne enkrat. Nekako jim ni zaupala in jih raje ni jemala, saj je vendar imela tako veliko zdravil. Nato je ob podpori h?erke, ki se je prej ustrezno pou?ila, redno jemala antidepresive in izvajala celo vrsto razli?nih dejavnosti za sproš?anje in preusmerjanje misli. Po?uti se odli?no in sedaj jemlje zraven antidepresiva samo še eno zdravilo za srce.To pomeni, da je uporaba antidepresiva upravi?ena. Poraba zdravil bi morala biti dejansko še ve?ja, a ne katerih koli. Pri antipsihotikih smo v redu, antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja bi moralo biti ve?, anksiolitikov in protibole?inskih zdravil pa manj.

Poraba zdravil bi morala biti dejansko še ve?ja, a ne katerih koli. Pri antipsihotikih smo v redu, antidepresivov in stabilizatorjev razpoloženja bi moralo biti ve?, anksiolitikov in protibole?inskih zdravil pa manj.

Na Finskem imajo sistem, kjer zelo zgodaj zajamejo ljudi s psihoti?nimi težavami …

Na Finskem so ogromno naredili za podro?je duševnega zdravja, ampak tega ne obešajo na veliki zvon. ?e bi se to preneslo sem, nimam ni? proti. Ogromno ljudi ima blago psihozo ali za?etno psihozo, ki jo je potrebno normalizirati, kot izkušnjo pa?. Imajo takšna doživetja in dokler to ne vpliva na njihovo funkcioniranje ali druge ljudi, lahko po?nejo kar koli. ?e pa za?nejo ogrožati sebe in druge, je potrebno ukrepati. To je meja, kdaj ukrepamo. Ena tretjina ljudi bo tudi pri hudih duševnih motnjah lahko normalno živela brez zdravil, a ob predpostavki, da ustrezno prilagodijo življenjski slog.

Tam delajo s celo družino…

Da, to je to. ?e bi bila ena od storitev hišni obisk, bi takoj uporabila to možnost. Upam si iti kamor koli, ker vem, da je to dobro. ?e bi imela možnost narediti en hišni obisk tedensko, bi za svoje paciente v istem ?asovnem obdobju lahko naredila bistveno ve?. To je skupnostna obravnava, ki je celostna, na?rtovana v smer dolgoro?nega optimalnega izida. Proaktivno se izvaja hišne obiske. Ne gre le psihiater, tudi medicinska sestra, delovni terapevt. To bi recimo rada delala.

Se pa premika tudi pri nas. Projekti na podro?ju duševnega zdravja potekajo, zavarovalnica jih financira, delodajalci prepoznavajo, da je duševno zdravje pomembno. Se premika, malo po malo, od spodaj navzgor. ?e se spomnim, kako je bilo, ko sem za?ela specializirati psihiatrijo, to je bilo skoraj ?etrt stoletja nazaj, je danes bistveno druga?e. Boljše in upam, da bom doživela še kakšno spremembo. Gre pa res po?asi. Npr. zdravstveno-vzgojni centri Cindy, ki so najprej delali na zdravem življenjskem slogu, manjšanju posledic sladkorne, koronarnih bolezni, hujšanju in prenehanje kajenja, so sedaj dodali k vsebinam še duševno zdravje. V 62 centrih po Sloveniji so na voljo delavnice za depresijo, anksioznost, stres, sproš?anje itd. Jaz sem te delavnice razvila pred 10 leti, ?akale so v predalu. Ko je bila stvar zrela, je bilo mogo?e urediti sistemsko. Gre za edukacijo, v katero smo pripeljali tudi svojca. To je tektonski premik.

12 000 korakov je kot ena tableta antidepresiva dnevno. V dolo?enih okvirih dejansko lahko delamo brez zdravil. So pa situacije, ko vam bo ?lovek brez zdravil umrl, ker njegovo srce ne bo preneslo stopnje vznemirjenosti. Razvije lahko neustavljivo in nepovratno pove?anje telesne temperature in bo umrl.

Avtor: Irma Hus 

Foto: Saša Despot

Izvirna novica: zurnal24.si , 3. januar 2016

Prispevek je last medija zurnal24.si