Pot okrevanja iz ran lastnega otroštva

Recepta, kako biti dobra mama ali o?e, ni. Obstaja literatura o starševstvu in vzgoji, ampak z nasveti je tako, da jih vsi radi slišimo, ko jih potrebujemo, nato pa naredimo po svoje. In vsi poznamo kakšno mamo ali o?eta, ki je svoje otroke fizi?no, ?ustveno zanemarjal ali zlorabljal; ne glede na nasvete drugih. Kakšna dota je to za njihove otroke, ki bodo neko? sami starši?

In  vsi poznamo kakšno mamo ali o?eta, ki je svoje otroke fizi?no, ?ustveno zanemarjal ali zlorabljal; ne glede na nasvete drugih. Celo strokovnjakov. Morda je to sodelavka, prijateljica, sosed?

Kakšna dota je to za njihove otroke?
 
Za otroke, ki bodo neko? sami starši?

Skozi svoje psihoterapevtsko delo sem spoznala, da ob zanemarjajo?ih, nasilnih, bolnih starših otroci manj in bolj uspešno preživijo.

V takšnih družinah na primer mama ne more sprejeti svoje h?erke ali sina in ju ošteva z ni?vrednežema, nadlogama, je do njiju nasilna fizi?no ali psihi?no; zanemarja ju ?ustveno. Nanju zvra?a krivdo, ki izvira iz njene lastne nesre?e.

Ali pa mame zaradi bole?ine v lastnem zakonu nase vežejo otroke, ki s?asoma prevzamejo vlogo nadomestnega partnerja, da zadovoljijo mamine ?ustvene potrebe.

Ali pa ob o?etu alkoholiku ali depresivni, shizofreni mami najstarejši otrok skrbi za družino, za mlajše brate in sestre in celo za starša.

Nato so tu še otroci samorastniki, katerih staršev do ve?ernih ur ni domov, ker nenehno delajo. Ti imajo navidezno ve? svobode, ampak so ?ustveno zelo podhranjeni.

Vsi ti otroci imajo v svojem svetu skupni imenovalec – željo po ljube?i in normalni družini. Takšni, ki kakšno uro popoldne preživi skupaj, se pogovarja, je kosilo ali ve?erjo, se zna sprostiti in zabavati, si zaupa tegobe in težave, v?asih spre, ampak nato pogovori. Kjer sta prisotna oba, mama in o?e, ki se razumeta in sta otrokom zgled moškosti, ženskosti, o?etovstva in materinstva.

Ko enkrat ti otroci odrastejo in se odlo?ijo za družino, so pravzaprav postavljeni pred velik izziv. Ali bodo otroke vzgajali na podobne, enake na?ine kot njihovi starši, se bodo do njih vedli kot starši, kadar bodo otroci zahtevni, žalostni, neubogljivi, prestrašeni, osramo?eni? Bodo zdržali ali udarili, odšli, utihnili? Ali bodo našli druga?ne, bolj so?utne na?ine?.

Dve možnosti sta …

Odrasli, ki so bili kot otroci zelo v stiku s svojimi bole?inami, nezadovoljenimi potrebami, željami in upi, ki so jih gojili do maminega ali o?etovega neprimernega ravnanja, postanejo so?utni starši. Kadar so bili kot otroci tepeni, so si zabi?ali, da tega svojim otrokom ne bodo po?eli, ko so bili sami s svojimi skrbmi, so si dejali, da se bodo zanimali za svoje otroke, ko so jokali in jih ni nih?e potolažil, so prisegli, da bodo oni tisti, ki bodo tolažili otroka v solzah. Zavedno so sprejeli to odlo?itev in jo ponesli v odrasli svet.

Je pa tu še nekaj. Pri starševstvu je na delu tudi nezavedno. Tako se lahko zgodi, da bo potla?eno nasilje starša, ki je kot otrok odraš?al v nasilni družini in se je odlo?il, da do svojih otrok ne bo nasilen, ne zaveda pa se, da to nasilje nezavedno nosi v sebi, ker so bili njegovi starši taki.

To pomeni, da bo v svojih pretiranih skrbeh do otroka preve? vsiljiv in zaš?itniški, hotel bo veliko vedeti o njegovem doživljanju, o dogajanju v šoli, se bal za otroka in ga vsepovsod spremljal in ?akal. Tako bo delal prav nasprotno, kot so se njegovi starši vedli do njega, ampak v?asih bo rezultat zelo podoben, v omenjenem primeru, kar zadeva nasilje.

In potem so tu tisti drugi odrasli, ki postanejo starši in ki se do svojih otrok vedejo natanko tako, kot so se njihovi do njih, ne da bi sploh kaj poskušali narediti druga?e, premisliti in spremeniti.

Lahko se zgodi, da celo zagovarjajo lastno vzgojo in vzgojo svojih staršev. Tako danes pogosto slišim, da je dobro, ?e je otrok kdaj tepen, da se nau?i, ?esa ne sme po?eti. Da so bili tudi oni tepeni in je bilo to zanje dobro.

Kot odrasli se z življenjem in vzgojo spopadajo podobno kot njihovi starši; bežijo v delo, ska?ejo ?ez plot, zbolijo, so ve?krat na teden pijani. Ker sami zabredejo v zanje nerešljive težave, jih ni tam za njihove otroke, ki jih potrebujejo v vsej njihovi podobi.

Vedno obstaja pot okrevanja iz ran lastnega otroštva

Ampak najprej mora ta oseba za?utiti sebe v svojih bole?inah, da si lahko pomaga ali poiš?e pomo? zunaj in spreminja nekatere aspekte sebe.
Tako postane druga?na oseba, ki bo svoje otroke vzgajala druga?e od svojih staršev. So?utno, z razumevanjem in ljubeznijo.

Avtor: Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v reviji Lisa

Izvirna novica: aktivni.si , 28. avgust 2012

Prispevek je last medija aktivni.si