»Po?utim se slabo, ker se slabo po?utim«

Depresija in anksiozne motnje so najpogostejše oblike duševnih bolezni v Evropski uniji. »Depresija je že dosegla razsežnost epidemije, naraš?ala pa bo še do leta 2020 ali celo 2030. Prizadene lahko tretjino ljudi. Znanstvene raziskave namre? kažejo, da ima kar tretjina ljudi prirojeno ali zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost k razvoju depresije,« razloži psihiatrinja prof. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek.

Za razumevanje duševnih bolezni je pomembna razlaga, kaj sploh je
duševno zdravje, zato velja ponoviti opredelitev Svetovne zdravstvene
organizacije WHO: »Duševno zdravje je stanje dobrega po?utja, v katerem
posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v
vsakdanjem življenju, u?inkovito in plodno dela ter prispeva v svojo
skupnost.«

Hkrati je WHO že pred dvema desetletjema napovedala,
da bo depresija do leta 2020 postala drugi najpogostejši vzrok bolezni v
razvitem svetu. Sode? po najnovejših podatkih, objavljenih v slovenskem
Zdravstvenem vestniku, pa se depresija v resni obliki pojavlja pri 13
odstotkih odrasle populacije, in sicer pri 9 odstotkih moških in 17
odstotkih žensk v EU.

Koliko ljudi v Sloveniji zboli za
depresijo ali drugo duševno boleznijo, ni mogo?e natan?no povedati, ker
veliko obolelih sploh ne poiš?e strokovne pomo?i, zato podatki ne kažejo
natan?ne slike. Kdaj pa se oboleli kljub bojazni, da jih bo okolica
ozna?ila za »zmešane«, zate?ejo po strokovno pomo? in kako poteka
zdravljenje, je pojasnila specialistka psihiatrije dr. Mojca Zvezdana
Dernovšek. Pritrdila je, da v njeno ambulanto v Centru za
izvenbolnišni?no psihiatrijo na Univerzitetni psihiatri?ni kliniki
Ljubljana prihaja na zdravljenje bistveno ve? žensk kot moških.

»Vsako stanje žalosti ali nezadovoljstva še ni depresija. ?e nekdo žaluje zaradi smrti bližnjega, to ni bolezen.« *** »Edino gibanje lahko nadomesti zdravila. Enak u?inek na možgane kot antidepresiv ima 12.000 korakov na dan.«

Zakaj je med pacienti ve? žensk?

Depresija je v bistvu umik, je stanje, ko ?lovek var?uje z energijo in skuša zbuditi ?im manj pozornosti. Foto: SHUTTERSTOCK Photo

Zelo dolgo je veljalo prepri?anje, da so depresivne predvsem ženske, moški pa so, ?e se malce pošalim, upravi?eno slabe volje. To pomeni, da je bil pomanjkljivo zastavljen koncept depresije že na za?etku, v ?asu Freuda in njegove študije melanholije. Še danes je v knjigah opisana klini?na slika depresije, ki je zna?ilna predvsem za ženske, moški, mladostniki in starostniki pa imajo nekoliko druga?ne simptome.

Res je, da ženske prej poiš?ejo pomo?, zato imamo tudi v naši ambulanti ve? žensk. Moški zdravijo svojo depresijo pogosto kar sami z alkoholom, s tekmovalnimi športi ali pa z obojim.

Amiši so edina skupnost, ki ima enak odstotek depresije med moškimi in ženskami, res pa je, da amiši ne uživajo alkohola. V zahodni civilizaciji moški zdravijo depresijo z alkoholom, zato nimamo pravilne slike.

Kakšna oblika duševne bolezni je depresija? 

Depresivno stanje lahko primerjamo z ledeno dobo. ?lovek je, denimo, v ?asu male ledene dobe lažje prenesel mraz in pomanjkanje, ?e je po?ival in hranil mo?i za kratko poletje, ko je moral poskrbeti za svoj obstoj. Podobno stanje mirovanja nastopi pri depresivnem ?loveku. Ko se znajde v neugodnih okoliš?inah, se v možganih aktivira njegov program mirovanja – lahko se potuhne, naredi se majhnega, tihega in nepomembnega. Tako si pove?a možnost preživetja.

Depresija je v bistvu umik, je stanje, ko ?lovek var?uje z energijo in skuša vzbuditi ?im manj pozornosti. Program za depresijo je v naših možganih pravzaprav koristen. Ledeno dobo si danes malo težje predstavljamo, lahko pa si predstavljamo, da je na cesto pred nami padlo nekaj velikih skal, avto smo dali v prosti tek, ?akamo, da bo nevarnost mimo in da bomo lahko hitro peljali naprej.

Kdaj pa se depresija iz mehanizma obrambe v nevarnih okoliš?inah razvije v bolezensko stanje?

Zdrs v »prosti tek« in ?akanje sta normalna in zdrava reakcija, ko se ?loveku dogaja nekaj hudega. ?e pa vztraja v »prostem teku«, ?aka na ni? in zraven trpi, ker ne najde ve? izhoda, potem je to depresija, ki jo je nujno treba zdraviti.

Vsako stanje žalosti ali nezadovoljstva še ni depresija. ?e nekdo žaluje zaradi smrti bližnjega, to ni bolezen.

Kadar smo nerazpoloženi, pogosto re?emo, da smo depresivni.

Nadvse privla?no je pri?akovanje, da se bomo ves ?as dobro po?utili, vendar to ni mogo?e. ?e je nekdo malo tesnoben zaradi preizkušnje ali takrat, ko pri?akuje nekaj izjemnega, zraven pa ga je strah, je to povsem razumljivo in normalno duševno stanje. Pri razumevanju svoje duševnosti smo žal popolnoma nepismeni.

?e je nekdo samo slabe volje in si ob tem še govori »po?utim se slabo zato, ker se slabo po?utim«, lahko pade v past. Dela namre? na tem, da bo depresijo dobil. To je huda past. ?e je depresiven, ga je treba zdraviti.

Razli?ni vzroki sprožijo razvoj depresije. Kateri so lahko?

Razmere, ko nam govorijo, da vse zmoremo in da imamo do vsega pravico, nato pa ugotovimo, da ni ?isto tako in da nas življenje omejuje, povzro?ajo veliko frustracijo. Neskladje med govorjenim in dejanskim stanjem lahko povzro?i hudo duševno stisko, zato se marsikdo znajde v depresiji.

Vzrok za razvoj duševne motnje je lahko tudi v postavljanju meja. Veliko ljudi pade v depresijo zaradi neznanja, kako sebi in drugim postavljati meje. Sebe ženejo v skrajnost – ali pa se do skrajnosti razdajajo.

Prav tako lahko vzrok ti?i v doma?ih razmerah – v ?asu, ko bi se ?lovek lahko sprostil in se regeneriral, ima težave doma.

Pogost sprožilec depresije je verjetno tudi izguba službe.

Izguba zaposlitve ni edini vzrok, povezan s službo. Nekateri delodajalci odkrito priznavajo, da imajo najrajši delavce z majhnimi otroki in dolgovi, ker takšni sprejmejo vse pogoje. Vse to pa lahko na?ne duševno zdravje delavcev. Vzrok za depresijo so lahko tudi nekateri družbeni vzorci, ko se kupuje in prodaja samo zunanji bliš? ljudi. Ker je pomembna fasada in to, kako jo prodati, postajajo odnosi zelo površni, neskladje med zunanjostjo in notranjostjo ?loveka pa preveliko.

Psihiatrinja dr. Mojca Zvezdana Dernovšek Foto: Igor Zaplatil

Kako se vede depresiven bolnik?

Veliko znamenj v njegovem vedenju pokaže na bolezen. Postane neaktiven, poležava v postelji tudi podnevi, je ?rnogled in nedružaben. Je žalosten in ne najde nobenega veselja v dejavnostih. Tudi razdražljivost je lahko znamenje depresije, predvsem pri mladostnikih, moških in starejših. Taki ljudje so redkobesedni ali zajedljivi. Nekateri iš?ejo sprostitev v nevarnem po?etju, kot je nevarna vožnja z avtom, drugi se zate?ejo v alkohol in druge opojne substance. Študije potrjujejo, da bo ?lovek, ?e si v depresiji pomaga z alkoholom, po njem posegel tudi pozneje, ko ne bo ve? depresiven. Njegovi možgani so si namre? zapomnili, da mu je alkohol pomagal.

Kako globoko se razvije bolezen, preden bolnik potrka na vrata psihiatri?ne ambulante?

Prva epizoda depresije je ponavadi tako blaga, da ljudje niti ne vedo, kaj se dogaja z njimi. Kupijo si zeliš?ne pripravke, nekateri homeopatska zdravila ali vitamine. Uživanje maš?obnih kislin omega-3 tudi sama priporo?am pacientom – koristne u?inke so namre? potrdile študije. Depresivnim bolnikom prav tako pomaga kava, ker kofein prebuja.

K nam napotijo paciente tudi splošni zdravniki, ve?inoma takrat, ko predpisano zdravilo ni imelo zadostnega u?inka. Prav tako nam pošljejo zapletene primere, ko ima bolnik razen depresije še druge bolezni.

Kakšen je u?inek antidepresivov?

Pri depresijah in tudi anksioznih motnjah z antidepresivi spodbujamo delovanje dolo?enih delov možganov, ki so v »prostem teku«, in umirjamo preve? aktiven del možganov. To dosežemo z moduliranjem aktivnosti posameznih skupin živ?nih celic.

Antidepresive bi lahko imenovali spodbujevalci nevtrotransmiterskih sistemov. Ta zdravila, ?e se izrazim s prispodobo, omogo?ijo depresivnemu bolniku, da spravi avto postopno v pogon – najprej v prvo prestavo, nato v drugo in tretjo, dokler ne pelje tako kot prej. Res pa je, da ves ?as zdravljenja obstaja nevarnost, da avto spet preide v prosti tek oziroma da se depresija ponovi.

So zdravila proti depresiji varna?

Antidepresivi so med najvarnejšimi in najbolj u?inkovitimi zdravili, niso pa vsemogo?ni. Realno moramo oceniti, kaj lahko pri?akujemo od zdravil in ?esa ne.

Z uživanjem antidepresivov je povezanih tudi veliko strahov. Nekateri so prepri?ani, da bodo od teh zdravil postali odvisni, drugim vzbujajo ob?utek, da jemanje antidepresivov dokazuje, da so izgubili zdrav razum. Strah jih je, da jim bo zapis v zdravstveni kartoteki škodil v službi. Te bojazni so pretirane. Res pa je, da v nekaterih poklicih ljudje ne smejo jemati antidepresivov, denimo poklicni voznik in pilot jih ne smeta.

Kako pa potem zdravite takšne bolnike?

Gibanje je edina metoda, ki lahko nadomesti zdravila. Enak u?inek na možgane kot antidepresiv ima 12.000 korakov vsak dan. Z gibanjem namre? aktiviramo možgane.

Terapija z 12.000 koraki se seveda ne za?ne takoj v polnem odmerku. Odmerek se postopno pove?uje, tako kot zdravila. Bolnik se ponavadi zdravi že nekaj ?asa, da potem zmore pohod na primer na Šmarno goro vsak dan.

Je izbira zdravila odvisna od bolnikovih drugih bolezni?

Ko izbiramo antidepresiv za posameznika, ga izberemo po profilu neželenih u?inkov. ?e ima nekdo visoko telesno težo, mu ne bomo dali antidepresiva, ki pove?uje apetit. ?e je nekdo zaspan ?ez dan, zve?er pa ne more zaspati, mu predpišemo antidepresiv, ki ga zve?er uspava.

V prvem mesecu terapije spremljamo, kako bolnik prenaša zdravilo in ali zdravilo deluje, nato pa nadaljujemo zdravljenje.

Kakšni pa so stranski u?inki antidepresivov?

Stranskih u?inkov je veliko, so neprijetni, niso pa nevarni. Za nekatere vemo, da bodo minili. Stranski u?inki so lahko glavobol, slabost, driska, pove?an apetit in pri ženskah manjša u?inkovitost oralnih kontracepcijskih sredstev.

?e po enem mesecu zdravljenja ugotovimo, da ima predpisano zdravilo preve? neugodnih in neželenih u?inkov, ga zamenjamo. ?e ima nekdo glavobole, mu predpišemo zdravilo iz druge skupine, ki ne povzro?a glavobola. Vedno tehtamo med potencialno koristjo in potencialnimi neželenimi u?inki antidepresiva. Prizadevamo si za koristi, ki naj bodo ve?je od škode in nelagodja, kar je osnova varne in u?inkovite klini?ne farmakoterapije.

Nezaupanje do antidepresivov izvira tudi iz domneve, da pri pacientih vzbujajo samomorilska nagnjenja.

Najve?ja kritika antidepresivov je, da pove?ujejo suicidalnost. Takšna kriti?na mnenja o antidepresivih so umestna. Ko za?nejo antidepresivi delovati, najprej izboljšajo motori?ni del. Stanje lahko spet primerjamo z vožnjo: avto lahko gre iz prostega teka v prestavo in bo peljal, ?eprav voznik še ni ?isto prepri?an, kam želi in ali sploh kam želi. Primerjava ponazarja, da se sicer popravi telesni del, v glavi pa še vedno brnijo zoprne misli, in nekdo, ki je bil že prej suicidalno zelo ogrožen, je dejansko krajši ?as ogrožen bolj, ker dobi mo?, da izvede tisto, o ?emer je že prej razmišljal. Celo bolniki se v?asih pritožijo, da jim v glavi kar bobnijo neugodne misli, med njimi so lahko tudi misli na samomor. Zaradi tega antidepresivi ne bodo nikoli v prosti prodaji.

Po kolikšnem ?asu zdravljenja izginejo simptomi depresije?

?e gre vse po pri?akovanjih, simptomi izginejo po štirih do osmih tednih, toda zdravljenje se mora nadaljevati. Ponavadi traja dve leti. 

Avorica: Lidija Pavlov?i?

Izvirna novica:delo.si, 4. marec 2016

Prispevek je last avtorja in medija delo.si,