PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM programu DUŠEVNEGA ZDRAVJA 2018 – 2028

30. seja Odbora za zdravstvo –  Odbor za zdravstvo obravnava predloge zakonov, druge akte in problematiko, ki se nanaša: PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM programu DUŠEVNEGA ZDRAVJA 2018 – 2028

Predlog resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja
2018-2028, RENPDZ 18-28, EPA/2572-VII.

POGLEJ PRISPEVEK NA RTVSLO.SI  >>>>

Sejo je vodil Branko Zorman, podpredsednik Odbora za zdravstvo.
Seja se je pri?ela ob 12.03.

1. TRAK: (MB)

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Spoštovane
kolegice poslanke in kolegi poslanci, vsi vabljeni in prisotni na
današnji seji Odbora za zdravstvo, prav lepo pozdravljeni. Pri?enjam 30.
redno sejo Odbora Državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, ki
je bila sklicana na podlagi 47. ?lena Poslovnika Državnega zbora
Republike Slovenije. Obveš?am vas, da so zadržani in, da se seje ne
morejo udeležiti naslednji ?lani odbora, poslanec Tomaž Gantar ter
poslanec Miha Kordiš. Na seji kot nadomestni ?lani odbora s pooblastili
sodelujejo poslanka Jasna Murgel namesto poslanca Ivana Preloga.
Prehajamo
na dolo?itev dnevnega reda seje odbora. S sklicem seje dne 22.
februarja 2018 ste prejeli predlog dnevnega reda seje odbora. Pod prvo
to?ko, Predlog resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja
2018-2028, RENPDZ 18-28, EPA/2572-VII. In pod to?ko dva razno. Ker do
12. ure v?erajšnjega dne ni bilo predlogov za razširitev dnevnega reda
oziroma za umik katere od predlaganih to?k, je dolo?en takšen dnevni red
seje kot je bil predlagan s sklicem.

Prehajamo na 1. TO?KO DNEVNEGA REDA SEJE ODBORA, TO JE PREDLOG RESOLUCIJE O NACIONALNEM PROGRAMU

2. TRAK: (KO) – 12.05

(nadaljevanje) DUŠEVNEGA ZDRAVJA 2018 – 2028,
ki jo je Državnemu zboru v obravnavo in sprejem predložila Vlada
Republike Slovenije in je objavljen na spletnih straneh Državnega zbora.

Kot gradivo objavljeno na spletni strani
Državnega zbora ste prejeli gradiva, ki so objavljena na, torej, kot
re?eno, na spletni strani. Dodatno še potem tudi gradivo društva
logopedov Slovenije z dne 7. 3.
K to?ki so
bili vabljeni vsi, ki so vidni iz sklica ter še naknadno dodatno
vabljeni, kar nekaj vas je bilo potem seveda še dodatno vabljenih, zato
že zdaj napovedujem, da boste pri stališ?ih vsi vabljeni, seveda, razen
Vlade, Državnega sveta in Zakonodajno-pravne službe omejeni pri svojih
stališ?ih na 3 minute in bi prosil, da ste skoncentrirani pri svojih
izvajanjih.
V poslovniško dolo?enem roku so
bili vloženi amandmaji poslanskih skupin koalicije, SMC, Desus in SD in
Poslanske skupine Nove Slovenije.
Uvodna obrazložitev.

Obravnava predloga resolucije o nacionalnem programu bo na odboru
potekala na na?in, kot ga je Državni zbor uveljavil ob obravnavi aktov,
ki jih sprejema, in to je v enofaznem postopku. Torej, po analogiji
zakonodajnega postopka s pripravo dopolnjenega predloga akta, v primeru
sprejetja amandmajev na mati?nem delovnem telesu.

Zdaj pa besedo dajem predlagatelju predloga resolucije za dopolnilno
obrazložitev, Ministrstvo za zdravje, v njenem imenu državni sekretarki
Jožici Mau?ec Zakotnik.

JOŽICA MAU?EC ZAKOTNIK: Hvala
lepa, gospod predsedujo?i. Lepo pozdravljam vse poslanke in poslance,
vse vabljene na to pomembno sejo Odbora za zdravstvo.

Danes je to zelo pomemben dan zame, sem prepri?ana tudi za vse nas, in
še bolj prepri?ana za vse Slovence in Slovenke oziroma za celotno
Slovenijo. Namre? po ve? desetletjih, prvi? danes na tem mestu
obravnavamo nacionalni strateški dokument, ki bo dolgoro?no za?rtal smer
razvoja in skrbi za duševno zdravje v Republiki Sloveniji. Zadnjih 10
let od zakona o duševnem zdravju, ki je dejansko to resolucijo
opredelil, se je zelo veliko strokovnjakov, zelo veliko zainteresiranih
prizadevalo in sodelovalo in pripravilo tudi ve? osnutkov te resolucije,
ki so bili po svoji naravi dobri, odli?ni, vendar iz razli?nih razlogov
pravzaprav niso prišli do tega mesta. Tako, da vsi ti predlogi
predhodnih resolucij so pravzaprav tudi izhodiš?e, so bili izhodiš?e za
sedanji predlog resolucije, ki ga obravnavamo danes in so bili zelo
dragoceno gradivo, ki smo ga dejansko zelo vklju?evali v osnutek sedanje
resolucije. Resolucija za naslednje 10-letno obdobje vklju?uje in
upošteva tudi vse druge pomembne mednarodne dokumente Svetovne
zdravstvene organizacije, Evropske unij, pravice invalidov, otrok,
Združenih narodov in tako smo danes dobili pred sebe oziroma v obravnavo
strateški dokument, ki bo pomembno vplival na organizirano skrb za
duševno zdravje Slovencev in Slovenk. Resolucija podpira tudi klju?ne
strateške dokumente Republike Slovenije med drugimi tudi resolucijo o
nacionalnem planu zdravstvenega varstva, skupaj z družbo zdravja,
resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 13 do
20, zakon o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, strategijo razvoja
Slovenije do 2030 in strategijo dolgožive družbe. Zakaj je potrebno
imeti dolgoro?no strategijo in program na podro?ju duševnega zdravja.
Dobro duševno zdravje prebivalstva predstavlja narodno blaginjo in
omogo?a ter krepi kakovost življenja in razvojni potencial vsakega
posameznika in celotne družbe. Kljub temu in kljub tem dejstvom je bila
organizirana nacionalna skrb za duševno zdravje zanemarjena

3. TRAK (VI) 12.10

(nadaljevanje) ve? desetletij. Neenakosti v duševnem zdravju so velike
in niso le posledice razlik v ob?utljivosti posameznikov, temve? tudi
posledica politi?nih odlo?itev in socialnih razlik. Duševne motnje
povzro?ajo trpljenje posameznikom in družinam. Ker zaradi svoje
pogostosti vsaj 20 % ljudi v Sloveniji letno na tak ali druga?en na?in
ob?uti težave z duševnim zdravjem in to ovira družbeni napredek. Na
duševno zdravje pomembno vplivajo družbena neenakost, brezposelnost,
revš?ina, socialna izklju?enost ter dostop do kakovostnih, pravo?asnih
in prilagojenih obravnav. Osebe z duševnimi motnjami in njihovi bližnji
so poleg bremena bolezni pogosto deležni diskriminacije, izklju?enosti
in kršenja temeljnih pravic. Stigma na podro?ju duševnega zdravja
negativno vpliva tudi na dostopnost oziroma potek zdravstvene obravnave.
Osebe z duševnimi motnjami umirajo nedopustno 20 let prej, kot osebe,
ki nimajo teh motenj. Zato je skrb za dobro duševno zdravje populacije
in vsakega posameznika dolžnost vsake aktualne vlade in politike in
morebiti dolgoro?na politi?na in strokovna kontinuiteta. Slabo duševno
zdravje pa ne vpliva le na slabšo kvaliteto življenja posameznika in
njihovih bližnjih, temve? obremenjuje tudi zdravstvene, gospodarske,
izobraževalne, policijske, pravosodne in druge družbene podsisteme.
Odsotnost dela zaradi duševnih motenj je na tretjem mestu v Sloveniji in
predstavlja dodaten problem zaradi dolgotrajnosti bolniškega staleža in
zaradi velikega deleža invalidskih upokojitev. Stroški slabega
duševnega zdravja znašajo v državi 4 pa vse do 7 % BDP. Klju?ni
dokument, ki je v Sloveniji naslovil in nam postavil ogledalo na
podro?ju skrbi za duševno zdravje pa je bilo poro?ilo in usmeritve
misije Svetovne zdravstvene organizacije za Slovenijo za podro?je
duševnega zdravja iz leta 2015. Strokovni odposlanec Svetovne
zdravstvene organizacije, ki je misijo v Sloveniji izvedel /
nerazumljivo/ je v priporo?ilu zapisal, da Slovenija potrebuje prenos
težiš?a služb in storitev za duševno zdravje na primarno raven in
izboljšanje njihove dostopnosti, da je potrebno razširiti število
skupnostnih služb v skrbi za duševno zdravje, da je potrebno zmanjšati
trajanje psihiatri?nih hospitalizacij in število ponovnih hospitalizacij
skupnostnim spremljanjem oseb s hudimi duševnimi motnjami. Nadalje, da
je potrebno pove?ati število pedopsihiatrov in klini?nih psihologov ter
vzpostaviti triažno in urgentno pedopsihiatri?no službo. Da je potreben
razvoj ve? sektorskih psihosocialnih timov za otroke in mladostnike ter
podpora postopnemu uvajanja regionalnih interdisciplinarnih centrov za
podporo otrokom z u?nimi težavami. Nadalje / nerazumljivo/ naslavlja
potrebo za na?rtovanje izobraževanja in zaposlovanje strokovnjakov
skladno z nacionalnimi potrebami ter potrebo po ve?ji vklju?itvi
psihoterapije v klini?no prakso. Priporo?a tudi oceno potreb
oskrbovancev socialnovarstvenih zavodov in možnosti za njihovo
deinstitucionalizacijo. V Sloveniji se namre? soo?amo z nedostopnostjo
oziroma slabo dostopnostjo in razdrobljenostjo strokovnih služb in
pomanjkanjem strokovnjakov, dostopnost do strokovne pomo?i otrok,
mladostnikov in njihovih družin je v ve?ini države nezadostna. ?akalne
dobe na prvi pogled klini?nega psihologa ali otroškega psihiatra so
daljše od 10 mesecev, kar je vsekakor nedopustno. Soo?amo se z
nepokritostjo celotnih regij s strokovnimi službami. Obstaja velika
potreba po povezovanju služb, strokovnjakov, medresorskim sodelovanju,
službe za duševno zdravje, šolski svetovalni delavci, centri za socialno
delo, zaposlovalci in drugi. Naš klju?ni izziv poleg vseobsegajo?e
promocije duševnega zdravja na vseh ravneh in v vseh okoljih ter
preventive duševnih motenj je prav zgodnja pomo?, ki lahko pomaga
hitreje, prepre?uje dolgotrajne posledice duševnih motenj za
posameznika, družino in njegovo izobraževanje, zaposlitev in na družbo.
Regionalna dobra dostopnost služb bo omogo?ila zmanjševanje dolgoro?nega
bremena duševnih motenj.

4. TRAK: (JR) – 12.15

(nadaljevanje)
Kajti, 75 % vseh duševnih motenj se namre? za?ne do 24. leta starosti,
polovica pa že do 14. leta. Mednarodne smernice in smernice Evropske
unije glede organizacije služb za duševno zdravje predlagajo vladam, da
organizirajo psihiatri?ne službe skupnostno, kar pomeni, da naj na
definiranih regionalnih obmo?jih povežejo obstoje?e oblike pomo?i v
okviru zdravstvenih, socialnih in nevladnih služb. V to organizacijo
služb naj bodo ?im bolj neposredno vklju?eni tudi pacienti in njihovi
svojci, ki naj sodelujejo pri na?rtovanju, ustanavljanju in pri nadzoru
nad njihovim delovanjem. Spoznanja iz predhodnih osnutkov resolucij,
bremena slabega duševnega zdravja v Sloveniji, analize stanja in potreb
na podro?ju organizacije služb in storitev, na podro?ju duševnega
zdravja ter mednarodna priporo?ila in priporo?ila Svetovne zdravstvene
organizacije so nas vodile pri oblikovanju rešitev, zapisanih v
pri?ujo?i resoluciji. Resolucija je strateško in hkrati akcijsko
naravnana, s ciljem, da za?ne z implementacijo prvega akcijskega na?rta
že v letih od 2018 do 2020 prav zaradi urgentnega pomanjkanja potrebne
podpore in služb na nekaterih podro?jih skrbi za duševno zdravje,
posebno pri otrocih in mladostnikih, hkrati pa želi resolucija s
strateškim na?rtovanjem in delovanjem v desetletnem obdobju nadoknaditi
zamujeno v preteklih 20 letih. Namen resolucije je, da vsem prebivalcem v
Sloveniji zagotovimo podporo pri krepitvi in ohranjanju dobrega
duševnega zdravja, pri prepre?evanju duševnih težav in motenj od
najzgodnejšega obdobja do pozne starosti, da zmanjšamo stigmo in
diskriminacijo ter izklju?enost oseb z duševnimi motnjami, da
vzpostavimo podporna okolja za dobro duševno zdravje ter da približamo
službe in storitve za duševno zdravje uporabnikom na primarno raven in v
skupnost.
In kaj nam prinaša resolucija?
Resolucija prinaša celostni pristop v skrbi za duševno zdravje – namre?,
iz vidika promocije in varovanja duševnega zdravja na ravni resornih
politik in preverjenih ter u?inkovitih programov promocije duševnega
zdravja in preventive, sistemsko uvedenih v razli?nih okoljih (šolah,
vrtcih, delovnih organizacijah in v lokalnih skupnostih), programov za
destigmatizacijo duševnih motenj, zgodnjo diagnostiko,
interdisciplinarno in medresorno obravnavo ter rehabilitacijo oseb s
težavami v duševnem zdravju. Prinaša nam celostni pristop iz vidika
skrbi za vse starostne skupine, od nose?nic, otrok in družin,
mladostnic, mladostnikov do odraslih in starejših, in da predvidene
aktivnosti temeljijo na specifi?nih potrebah posameznih starostnih
skupin. Prinaša nam celostni pristop iz vidika zajetja vseh ravni
zdravstvenega varstva, od promocije preventive do dopolnitev dejavnosti
na primarni ravni ob boku izbranih zdravnikov ter na sekundarni in
terciarni ravni, saj bodo prinesle na?rtovane dopolnitve, tudi potrebne
spremembe na sekundarni in terciarni ravni. Za zagotavljanje kakovostne,
pravo?asne, vsestranske in dostopne obravnave ljudi z duševnimi
motnjami vzpostavljamo mrežo regionalno povezanih medresornih in
interdisciplinarnih služb. V to mrežo spadajo ob?ine, službe na vseh
ravneh zdravstvenega varstva in v okviru socialnega varstva ter
zaposlovanje službe na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, neformalne
in uporabniške organizacije ter društva, ki delujejo na podro?ju
duševnega zdravja, in druga društva, ki podpirajo socialno vklju?enost
in zdravje v lokalni skupnosti. V mrežo služb za duševno zdravje se
vklju?ujejo predvsem tudi koordinatorji obravnave v skupnosti v okviru
centrov za socialno delo, zastopniki pravic oseb na podro?ju duševnega
zdravja ter številne inštitucije, ki razvijajo skupnostne programe za
osebe s težavami v duševnem zdravju. Mrežo obstoje?ih služb za duševno
zdravje z resolucijo dopolnjujemo s 25 regionalnimi centri za duševno
zdravje, ki bodo kadrovsko in vsebinsko nadgradili obstoje?o mrežo
regionalnih služb za duševno zdravje ter omogo?ili sodelovanje in
povezanost z zgoraj naštetimi službami in skupaj z njimi zagotovili
preventivno in celostno, multidisciplinarno, pravo?asno in kakovostno
obravnavo skupnosti.

5. TRAK: (NB) – 12.20

(Nadaljevanje) Namen je, da se skrb in obravnava ljudi s težavami v
duševnem zdravju v vseh življenjskih obdobjih ?im bolj oblikuje v
skupnosti, to je tam kjer ljudje živijo. Centri za duševno zdravje
vklju?ujejo centre za duševno zdravje otrok mladostnikov ter odraslih z
multidisciplinarnimi timi, ki bodo organizirali svoje službe na tak
na?in, da bodo omogo?ali enako dostopnost vsem prebivalcem na
definiranem regionalnem obmo?ju. V okviru centra za duševno zdravje je v
lokalnem okolju, se naslavlja tudi specifi?ne potrebe starejše
populacije na podro?ju duševnega zdravja z vidika preventive, zgodnje
diagnostike in obravnave duševnih motenj ter varstva pravic starejših. V
okviru resolucije se vzpostavlja skupnostna obravnava duševnih motenj z
medresornimi in interdisciplinarnimi skupnostnimi timi, ki zagotavljajo
u?inkovito obravnavo oseb z duševnimi motnjami za opredeljeno skupino v
skladu z njihovimi potrebami. Vklju?uje zdravstvene, socialne in druge
službe, zdravljenje rehabilitacije ter formalne in neformalne mreže
pomo?i predvsem osebam s hudimi in ponavljajo?imi se duševnimi motnjami,
ki tako pomo? najbolj potrebujejo. Izvajajo jih javne zdravstvene in
socialne ter službe ter službe za poslovanje in izobraževanje. Tako se
zagotavlja pravo?asno in kontinuirana pomo? tem najbolj ogroženim
skupinam, izboljšuje njihovo kakovost življenja in pa življenja njihovih
svojcev, izboljšuje izide in stroške zdravljenja, prepre?uje in ali
skrajšuje hospitalizacije in pa rehospitalizacije. Resolucija
izpostavlja tudi okrepitev mreže rehabilitacijskih služb na podro?ju
duševnega zdravja kjer imajo pomembno vlogo nevladne organizacije, ki
delujejo na tem podro?ju. Resolucija naslavlja z veliko pozornostjo tudi
podro?je samomora in podro?je duševnega zdravja, ki se veže na
pretirano in škodljivo uživanje alkohola in zato posebno pozornost
posve?amo osebam, ki poskušajo samomor z nudenjem pravo?asne pomo?i,
prav tako pa tudi njihovim svojcem, oseb ki so poskušale ali pa že
naredile samomor. V resoluciji se soo?amo tudi s posebnimi izzivi
zagotavljanja zadostnega števila kadrov na podro?ju duševnega zdravja,
predvsem pedopsihiatrov in klini?nih psihologov, kjer v bistvu v
trenutni situaciji imamo v sistemu izobraževanja dolo?eno število
pedopsihiatorv, ki bodo lahko ta zelo velik primanjkljaj nadoknadili ob
kon?anju specializacije in ob vzpostavljanju teh centrov za duševno
zdravje. Ravno tako pa želimo z resolucijo sistemsko urediti tudi
specializacijo iz klini?ne psihologije in ciljano na?rtovati
razpisovanje specializacij na nacionalni ravni. Resolucija definira kot
specifi?ni cilj tudi izboljšanje dostopa do psiholoških in
psihoterapevtskih storitev, ki se bodo financirale iz javnih sredstev.
Podro?je se normativno ureja oziroma se bo normativno uredilo že do
naslednjega leta. Uredili se bodo standardi in normativi ter se
definirali ustrezni kadri, ki izvajajo psihološke in psihoterapevtske
storitve v mreži služb za duševno zdravje. V resoluciji je ustrezno
zastopano tudi podro?je raziskovanja, spremljanja in sprotne evalvacije,
kar bo omogo?alo morebitne potrebne spremembe v izvajanju resolucije.
Resolucija tudi vzpostavlja dopolnitve obstoje?ih razvojnih ambulant
skladno z zakonom o zgodnji obravnavi otrok do šestega leta starosti s
centri za zgodnjo obravnavo in jih skladno z zakonom tudi ustrezno
dopolnjuje s kadri in s tem omogo?a boljšo dostopnost do zgodnjih
obravnav otrok in mladostnikov z razvojnimi težavami z razvojnimi
motnjami, hkrati bodo pa razvojne ambulante podaljšale skrb za tovrstno
populacijo tudi v starejša življenjska obdobja. Resolucija ima
na?rtovano vzpostavitev upravljavske strukture, ki bo vodila,
koordinirala, spremljala in evalvirala implementacijo. Resolucija na
nacionalni, regionalni ravni vzpostavlja interdisciplinarne in
medresorno sestavljen programski svet, ki bo vklju?eval tudi
predstavnike uporabnikov, svojcev ter nevladne organizacije in bo bdel
nad ustreznim na?rtovanjem in izvajanjem resolucije ter bo vklju?en v
soodlo?anje in spremembe. Vzpostavljajo se tudi

6. TRAK:(MB) – 12.25

(nadaljevanje)
interdisciplinarne strokovne delovne skupine, ki bodo zagotavljale
ustrezen razvoj programov in orodij, na?rtovanje, raziskovanje,
evalvacije, promocije in drugih pomembnih podro?ij. Vzpostavljajo se
tudi politi?ne strukture za podporo implementacije resolucije vladni
svet za duševno zdravje, regionalni sveti za duševno zdravje ter lokalne
skupine za duševno zdravje. Resolucija ima tudi jasno finan?no
strukturo in vklju?en tako v prora?unske vire kot tudi vire Zavoda za
zdravstveno zavarovanje Slovenije. Resolucija je medresorsko usklajena,
veseli smo bili tudi široke strokovne podpore, ki smo jo prejeli v ?asu
javne razprave, prejeli smo ve? kot 36 prispevkov iz javne razprave s
številnimi konstruktivnimi predlogi, ki smo jih prakti?no vse upoštevali
in na ustrezen na?in vklju?ili. Mnogi odzivi iz javne razprave pri?ajo,
da je resolucijo težko pri?akovana, prepri?ana sem, da se bodo še
odprta pere?a vprašanja reševala v medsebojnem sodelovanju. Želim nam
vsem skupaj veliko poguma, veliko vztrajnosti ter dobrega medsebojnega
sodelovanja, tako med sektorji na državni in lokalni ravni kot tudi med
razli?nimi disciplinami, nevladnimi organizacijami, predstavnikov
uporabnikov in svojcev pri udejanjanju te resolucije v medsebojnem
sodelovanju. Želim nam veliko poguma in upam tudi, da bo ta odbor že ?ez
2 leti lahko s ponosom in z veseljem spremljal že pomembne rezultate
implementacije prvega akcijskega na?rta resolucije, zahvaljujem pa se
vsem prehodnim pripravljavcem, sedanjim pripravljavcem in vsem, ki ste v
javni razpravi doprinesli z mnogimi dobrimi idejami.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Zahvaljujem se državni sekretarki za predstavitev.
Zdaj pa dajem besedo predstavnici Zakonodajno-pravne službe.

GOSPA_____: Hvala lepa za besedo.

Zakonodajno-pravna služba je predlog resolucije preu?ila z vidika
skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in pa z zakonodajno-pravnega,
zakonodajno tehni?nega vidika. V svojem mnenju je opozorila na naravo
akta, na pravno podlago, predlagane resolucije, ki je v 7. ?lenu Zakona o
duševnem zdravju in preu?ila je tudi sam predlog resolucije. Glede
samega predloga nima pripomb, bo pa opravila nekatere korekcije
redakcijskega zna?aja, ki ne posegajo v samo vsebino predloga
resolucije.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Zahvaljujem se predstavnici Zakonodajno-pravne službe.
Zdaj pa dajem besedo predstavniku Državnega sveta, mag. Petru Požunu.

MAG. PETER POŽUN: Hvala gospod predsedujo?i, spoštovane poslanke, poslanci, predstavniki Vlade, spoštovani gostje na današnji seji.

Komisija Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in
invalide je predlog resolucije obravnavala na svoji tretji seji prejšnji
mesec. Poseben poudarek smo dali temu, da nacionalni program želi
zagotoviti pravico do optimalnega duševnega in telesnega blagostanja
posameznika, od njegovega rojstva do smrti in pogojev za razvoj in
dajanju vseh njegovih potencialov v poklicnem, družbenem, osebnem in
družinskem življenju in enake pravice do kakovostnih virov in mo?i na
tem podro?ju. Na komisiji je sodelovalo kar precej deležnikov, ki so
seveda podali svoje stališ?e in mnenje k predlagani resoluciji, skupaj
pa smo bili pravzaprav zelo zadovoljni, da po skoraj desetletju, ko se
je ?akalo na sprejem tega nacionalnega programa, se odpirajo nove poti
in se to podro?je tudi ustrezno razrešuje. Kar nekaj poudarka smo dali
podro?ju dezinstucionalizacije obravnav ljudi z težavami v duševnem
zdravju in podprli kot že nekajkrat prej strateško usmeritev, da se
okrepi skupnostna obravnava na podro?ju duševnega zdravja, v okviru
katere bo treba predvsem skrbeti za preventivno delovanje z namenom
zmanjševanja pojavnosti težav v duševnem zdravju, zmanjševanje
stigmatizacije in reintegracije posameznika v družbo. Ob tem pa seveda
želimo opozoriti, da moramo ohraniti tudi institucionalne klini?ne
oblike obravnave v tem podro?ju zato, ker se v teh ustanovah akumulira
znanje, vedenje, sposobnosti in specifi?na znanja za to podro?je in zato
seveda pozivamo k premišljenimi aktivnostmi v okviru
dezinstucionalizacije. Resolucija obravnava tudi ekonomsko-socialni svet
in deležniki tega so na komisiji z zadovoljstvom potrdili, da so bile
upoštevane pripombe tako delojemalske kot delodajalske
7. TRAK: (SC) – 12.30

(nadaljevanje)
strani. So pa ob tem predvsem delodajalci opozorili na to, da imajo v
svoji sredinah pomanjkanje znanja ali sposobnosti, ali usposobljenih
ljudi, ki bi jim pomagali pri usposabljanju vklju?evanju oseb z dušenim
zdravjem v delovno okolje in zato seveda pozivajo k temu, da se bo v
nadaljevanju v podpori delodajalcem predvsem manjšim namenila tudi
precejšnja pozornost.
Ugotavljamo tudi, da je
v amandmajih, ki so danes na mizi povzeto tudi nekaj stališ?, ki smo
jih na komisiji obravnavali in jih tudi podprli, zato je komisija
soglasno predlog resolucije o nacionalnem programu podprla.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Zahvaljujem se predstavniku Državnega sveta.

Sedaj prehajamo na predstavitev stališ? vabljenih. Kot sem že na
za?etku povedal, zaradi ve?jega števila vabljenih bomo omejili vaše
izvajanje na tri minute tako, da prosim bodite ?im bolj koncizni.
Referentka vam je že dala pa? obrazec za prijavo k razpravi. Imamo za
enkrat 17 prijavljenih. ?e koga slu?ajno ni zajela bi prosil, da se
seveda naknadno, potem prijavi k besedi.
Prvi
ima besedo docent dr. Hojka Gregori? Kumperš?ak. Prosil bi vsakega od
vabljenih, d se predstavi z imenom, priimkom in pa iz katere institucije
prihaja. Za njo pa naj se pa prijavi mag. Nace Kova?.
Izvolite.

DR. HOJKA GREGORI? KUMPERŠ?AK: Jaz
sem Hojka Gregori? Kumperš?ak. Prihajam iz prakse, sem otroška in
mladostniška psihiatrinja iz Maribora. Delam na kliniki za pediatrijo,
kjer imamo tudi enoto za otroško in mladostniško psihiatrijo UKC
Maribor. Sem pa tudi predsednika Združenja za otroško in mladostniško
psihiatrijo Slovenijo.
S problemom duševnega
zdravja otrok in mladostnikov se nekako tudi druga?e ne samo klini?no
ukvarjam nekako od leta 2009, ko poskušamo tudi s pomo?jo aktualnih vlad
urediti to podro?je. Od leta 2009 naprej se mi zdi, da smo najbližje,
da bo podro?je duševnega zdravja otrok in mladostnikov urejeno. Mi smo
se v zadnjih dveh desetletij pri?a 65 % porastu psihopatologije pri
otrocih in mladostnikih. To so podatki tako svetovni kakor tudi v
Sloveniji. V Sloveniji temu porastu psihopatologije z adekvatno
izobraževanim svetovnim kadrom nismo sledili. Mi smo vsaj dve desetletji
imeli, ?e omenim samo otroške in mladostniške pedopsihiatre pod 20 za
celo Slovenijo, kar pomeni, da so bile in da žal so še regije, ki so s
tem kadrom popolnoma nepokrite. Prekmurje, potem celjska regija, koroška
regija nima niti enega otroškega in mladostniškega pedopsihiatra še
danes ne.
Sedaj seveda, ?e smo omejeni pri
razpravi na tri minute ne morem povedati kaj to pomeni, ?e zamujamo v
zdravljenju otrok in mladostnikov z duševno motnjo. Kaj pomeni, ?e enega
sedemletnega otroka s hiperkineti?no motnjo ne obravnavamo pravo?asno
in kaj to pomeni za njega, ko bo star 14 let, ko se bo tej
hiperkinetri?i motnji na primer še pridružila vedenjska motnja, uporaba
psihoaktivnih substanc itd… Otroški in mladostniški pedopsihiatri in
naše združenje absolutno podpira pri?ujo?o resolucijo vsaj ta del, ki je
spisan za otroško in mladostniško duševno zdravje. Mislim, da je nujno,
da je sprejmemo, ker kot pravim že 10 let nismo ali pa še ve? je bilo
to podro?je popolnoma neurejeno in neprikazi primerov iz prakse kaj smo
zamudili konkretno pri konkretnih otrocih in mladostnikih bi lahko
naštevali še in še primerov. Tako da, ?e bo resolucija sprejeta se bomo
približali evropskim standardom obravnave otrok in mladostnikov z
duševnimi motnjami in predvsem

8. TRAK: (NB) – 12.35

(Nadaljevanje) izena?ili vse regije Slovenije, ker nekatere regije v
Sloveniji kot re?eno, so popolnoma deficitarne na tem podro?ju.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima mag. Nace Kova?, pripravi naj se gospod Edo P. Belak.

MAG. NACE KOVA?: Najlepša
hvala pri tem uvodu. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci,
pozdravljeni. Ravno tako pozdravljeni vsi vabljeni na današnjem
sre?anju. Moje ime je Nace Kova?, prihajam iz Šent slovenskega združenja
za duševno zdravje in sem aktivno vklju?en že kar tri desetletja v
razvoj, na?rtovanje službe na tem podro?ju, predvsem v skupnosti. Seveda
jaz ravno tako ponovno pohvalim odlo?en, pogumen in pa vztrajen
pristop, predvsem delo delovne skupine, ki je pripravljala to nacionalno
strategijo in pa seveda tudi pozdravljam pozitiven impulz Ministrstva
za zdravje, da se odlo?a, da bo po desetih letih obelodanil oziroma
stopil aktivno v na?rtovanje služb na podro?ju duševnega zdravja. Imamo z
našega ferajna ali pa v okviru organizacije imamo predvsem štiri
prioritete na katere bi želeli opozoriti. Prva je na tem podro?ju
sodelovanje, koordinacija, druga je poudarek pri službah za socialno
vklju?evanje, tretja je pri deinstitucionalizaciji oziroma procesu in
?etrta je predvsem pri implementaciji tega. Sedaj pa, ?e grem na kratko,
seveda službe za socialno vklju?evanje so po zakonu o duševnem zdravju
pomemben del mreže na podro?ju služb za duševno zdravje. Menim, da ?e je
Ministrstvo za zdravje v okviru svojih pristojnosti in zakonodaje
ustrezno pristopilo k razvoju, na?rtovanju tako kadrov in drugih
normativov, služb na podro?ju zdravstvenega varstva, je dober izziv tudi
za službe na podro?ju socialnega varstva, službe za socialna
vklju?evanja, da se temu priklju?ijo, kajti na eni strani bogato
na?rtovanje služb s podro?ja svetovanja zdravja in vsega ostalega bo ob
slabi marginalni podpori služb na podro?ju socialnega vklju?evanja,
tukaj mislim dnevni centri, stanovanjske skupine in pa vsi drugi
programi zaposlovanja, bolj prazno izzvenelo pri konkretni kvaliteti
življenja posameznika. Kajti, ?e nimamo možnosti vklju?iti ?loveka na
delovno mesto, mu zagotoviti ustrezne pogoje bivanja, se vtimo v krogu
zaprtih vrat in eno brez drugega ne bo šlo. Tako, da to je poziv
Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, da to 80 % financiranje
teh programov, ki zelo uspešno poizkuša nekako prilagoditi financiranje
na podro?ju služb zdravstvenega varstva. Drugi del sodelovanja in
koordinacija, tega je v naših dokumentih izredno veliko, ampak
koordinacija, ?e nima konkretnih aktivnosti, protokolov, navodil, bo
izzvenela ponovno v prazno. Vemo kaj pomeni sodelovanje v tem trenutku
na podro?ju duševnega zdravja, tako da bi bilo potrebno tukaj narediti
mogo?e malo bolj konkreten dodatek. Deinstitucionalizacija. Mi
podpiramo, pa ?e lahko re?em, bogate zavodske, bolnišni?ne namestitve in
pa bogato skupnostno obravnavo, vendar oboje lahko ima ravno nasprotni
u?inek. ?e mi krepimo skupnostno obravnavo, seveda moramo zavestno tudi
nekako z ustrezno kvaliteto, da ne bo nesporazuma, oslabiti bolnišni?ne
namestitve. To je pa? pravilo v vseh, dajmo re?i, razvitih evropskih
državah. Ocenjujem, da Slovenija spada med nje in da s tem izzivu se ne
bo mogo?e odre?i, ?e ne želimo imeti zgolj nekakšnih eksperimentov v
posameznih regijah v slovenskem prostoru.

Tretje, zadnje ?etrto moje opozorilo pa je, seveda za to implementacijo
ne bo zgolj dovolj pogum. Menimo, da bo Ministrstvo za zdravje moralo
konkretno okrepiti službe, ki na?rtujejo oziroma, ki bodo izvajale
implementacijo omenjene resolucije. Tukaj pa

9. TRAK (VI) 12.40

(nadaljevanje) je izziv za naslednje štiri, pet let. Kar se pa ti?e
povzetek z naše strani je ta, da moje podpiramo sprejem resolucije.
Menimo, da je to nujno. Na enem izmed sre?anjem sem rekel, to ni sedaj
ve? obveznost, dolžnost, to je pravica državljanov in državljank, da
imajo ta dokument. Kajti, gentleman agreement na podro?ju duševnega
zdravja je lahko zelo abstrakten, tako pa imamo dokument, na podlagi
katerega bomo lahko na?rtovali, se pogovarjali kaj je dobro in kaj je
slabo. Hvala, predsedujo?i.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala. Besedo ima gospod Edo P. Belak, pripravi naj se gospa Anka Zavašnik.

EDO P. BELAK:
Pozdravljeni. Pozdrav poslancem in vsem vabljenim. Jaz sem Edo Belak,
predsednik Foruma svojcev Slovenije, ki v bistvu v imenu vseh svojcev
Slovenije, pa nas ni malo, ne bom s številkami operiral, mi delujemo na
celem podro?ju Slovenije in pozdravljamo zakasnel predlog resolucije,
ker spomnite se, da smo 2009 uveljavili Zakon o duševnem zdravju. In
takrat v 111. ?lenu zakona je pisalo, da Vlada Republike Slovenije v
enem letu po uveljavitvi zakona sprejme nacionalni program resolucije
duševnega zdravja. Toliko za uvod.
Svojci
pozdravljamo to. Tudi ?estitamo delovni skupini, da je zelo hitro
pripravila temeljit dokument, ki so resni?no premaknil zadeve v
Sloveniji v tisto smer, ki jo tudi v Evropi poznamo vsi. Za svojce in
naše bližnje, ki trpijo za težavami v duševnem zdravju bo ta dokument,
seveda, ko bo implementiran, ko bo vsa ta dejanja, ki so na?rtovana tudi
uresni?ena, bo to velika razbremenitev. V sedanji situaciji smo svojci
tisti, ki nosimo psihološko in materialno obremenitev skoraj v celoti.
?e ne bi bilo nevladnih organizacij, ne vem kam in kako bi svojci se
obra?ali in kje bi dobili ustrezno pomo? in podporo za to sobivanje z
našimi bližnjimi, ki pa ni lahko.

Pozdravljamo tudi ta prehod iz, jaz bi rekel iz kurative na preventivo,
ker duševno zdravje je predvsem skrb, da mi preventivno delujemo, da
preventivno pravo?asno ukrepamo, da pravo?asno zaznamo simptome in da
pravo?asno tudi zdravimo, pa ne samo tako, kot je v Sloveniji navada v
bolnišnicah, ampak tudi v skupnostih, kjer so na razpolago in dostopne
ustrezne službe s pravilnimi storitvami.
Jaz
bi samo še to rekel, da svojci smo organizirani tudi v evropskem okviru,
in sicer v okviru Združenja EVFAMI(?), to so evropsko združenje družin
in da smo že 2011 leta v Baslu sprejeli deklaracijo o skupnostni skrbi,
ki je bila tudi obravnavana v evropskem parlamentu in ustrezno tudi
dobila podporo. Ta pa pravi tako, da je skupnostna skrb pristop k
duševni bolezni, ki nudi podporo in obravnava ljudi s težavami v
duševnem zdravju raje v doma?em okolju kot v psihiatri?nih bolnišnicah,
kjer so izklju?eni iz družbe. Pomeni obravnavo in usposabljanje ljudi v
skupnosti na na?in, ki ohranja njihove vezi z družino, prijatelji,
zaposlitvijo, to se pravi s sodelavci in skupnostjo, ki priznava in
podpira cilje vsakega posameznika in s tem krepi njegovo nadaljnjo
rehabilitacijo v njemu doma?i skupnosti. In še nekaj smo rekli, jaz sem
bil sokreator te deklaracije, da je skupnostna skrb ?lovekova pravica.
Tako kot je že moj predhodnik v tem smislu nekaj povedal. Sedaj dalje ne
bom bral. Jaz sem to deklaracijo poslal predsedniku države, predsedniku
Vlade, predsedniku vašega odbora, Varuhinji ?lovekovih pravic. Odzivi
so bili pozitivni. Imam pozitiven odziv od predsednika republike, imam
pozitiven odziv od Varuhinje ?lovekovih pravic in pa seveda od Vlade, ki
je dala to resolucijo

10. TRAK: (JR) – 12.45

(nadaljevanje) naprej v proceduro.
S sprejetjem resolucije bomo naredili velik korak, ampak prvi korak bomo pa naredili, ko jo bomo za?eli uresni?evati.
Hvala lepa za besedo in hvala lepa za povabilo. Vsem ženskim udeleženkam… / smeh v dvorani/ pa prisr?ne ?estitke za praznik.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima gospa Anka Zavašnik, pripravi se dr. Polona Matjan Štuhec.

ANKA ZAVASNIK: Dober dan vsem skupaj, lepo pozdravljeni.
Najprej bi jaz prosila … Jaz sem Anka Zavasnik, brez Š-ja.
Druga?e
pa prihajam iz Slovenskega združenja za prepre?evanje samomora, sem pa
po poklicu klini?na psihologinja in sem ve? kot 30 let delala v
psihiatriji na Psihiatri?ni kliniki Ljubljana.
Rada
bi mogo?e poudarila dve stvari … Slovenske združenje za prepre?evanje
samomora ima od leta 2006 organizirane svetovalnice za pomo? ljudem v
stiski. Za?elo se je v mestu Ljubljana, kjer je mestna ob?ina podprla
organizacijo take službe, zdaj pa smo na osnovi tudi drugih služb, ki
nas podpirajo, uspeli ustanoviti kar deset svetovalnic po celi
Sloveniji, ker menimo, da je zelo pomembno, da imajo ljudje, ki so v
stiski hiter in lahek dostop do strokovne pomo?i. Tako da s to
resolucijo se bodo seveda te kapacitete, da bodo ljudje lahko prihajali
po pomo? na njihovem obmo?ju, blizu brez posebne finan?ne investicije,
izboljšale in to zelo pozdravljamo. Bi pa rada dodala še to, da se mi
zdi grozno pomembno, da so ljudje, ki bodo delali v teh novo
organiziranih centrih, dobro usposobljeni, da imajo dovolj znanja, da
bodo storitve tako zastavljene, da bodo imeli tudi dovolj ?asa, ker moje
izkušnje kažejo, da je glede na dolo?ila Zavoda za zdravstveno
zavarovanje pravzaprav nemogo?e izvajati te storitve na podro?ju
duševnega zdravja tako, kot bi bilo profesionalno, ker so ?asovno tako
omejene. Potem strokovnjak pride v stisko, ker ne more ?loveku, ki iš?e
pomo?, nuditi dovolj ?asa in dovolj svoje strokovnosti in je potem ta
denar pravzaprav slabo investiran.
Toliko zaenkrat. Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Se opravi?ujem za napa?no navajanje vašega priimka, gospa Zavasnik.
Besedo ima dr. Polona Matjan Štuhec, pripravi naj se dr. Sana ?oderl.

DR. POLONA MATJAN ŠTUHEC: /
izklju?en mikrofon/ … ki je na podro?ju psihoterapije najstarejša
poklicna in strokovna organizacija in se je razvila iz sekcije za
psihoterapijo Slovenskega zdravniškega društva, ki je bilo ustanovljeno
leta 68, od leta 14 dalje pa ima Združenje psihoterapevtov status
društva v javnem interesu na podro?ju zdravstvenega varstva. Sama sem
specialistka klini?ne psihologije in psihoterapevtka in delam na
primarni ravni na podro?ju duševnega zdravja že 32 let, te?e mi pa 40.
leto delovne dobe.
Moram vam povedati, da to,
kar se zdaj pogovarjamo, da smo imeli neko? že bolje urejeno. Namre?,
takrat smo se imenovali mentalna higiena in pacienti so lahko do nas
prihajali brez napotnic. Mi in ginekologi smo bili eni od redkih
specialistov na primarni ravni, kamor se je dalo potrkati, priti in
re?i: »Jaz imam težave.« To smo v zadnjih, mislim, kar nekaj letih
ukinili, uni?ili in pravzaprav pozdravljam resolucijo, ki razmišlja o
tem, da bi ponovno uvedli primat primarne ravni, mogo?e tudi brez
napotnic.

11. TRAK: (KO) – 12.50

(nadaljevanje) Izrazito smo kadrovsko podhranjeni, to vsi vemo. Zelo
težko sledimo pacientom, nenehno jih odklanjamo, tako da to, kar smo
slišali je absolutno popolnoma res, ampak ob tem bi se jaz rada
naslonila oziroma bi rada opozorila na prizadevanja združenja
psihoterapevtov Slovenije glede normativne ureditve psihoterapije,
namre? v tistih leti, ko govorim, da smo na primarni ravni lahko
sprejemali paciente, smo imeli v zdravstvu tudi že program, in sprejet
program subspecializacije iz psihoterapije za klini?ne psihologe in
psihiatre, na katerega smo v zadnjih letih tudi pozabili. Opozarjam to
tem, ko so naši ljudje, pacienti, klienti brez ustreznega dostopa do
psihoterapije in je pravzaprav pritisk od zunaj iz družbe zelo velik, da
bi se ta dejavnost organizirala, da znotraj zdravstva mi zagovarjamo
stališ?e, da se psihoterapija v zdravstvu mora organizirati kot
zdravstvena dejavnost, to pomeni, z ustreznimi strokovnimi kriteriji. In
sicer za VII stopnjo izobrazbe, strokovnim izpitom v zdravstvu,
ve?inoma so v Evropi to specialisti klini?ne psihologije in psihiatri,
ki so dodatno specializirani za podro?je psihoterapije, pri tem so,
moramo skrbno paziti kateri pristopi so verificirani in kateri zadostijo
kriterijem za zdravstveno dejavnost in pomenijo zdravljene, kateri pa
so razli?ne svetovalne službe, ki ne spadajo v podro?je zdravstvene
dejavnosti. In opozarjam, da institucije za izobraževanje psihoterapije v
Evropi verificira Ministrstvo za zdravje, za tisti del, ki je
zdravstvena dejavnost, ne ministrstvo za šolstvo ali pa drugi, tako da
tukaj bodimo pozorni kaj bomo naredili in združenje psihoterapevtov
Slovenije predlaga Odboru za zdravstvo, da podpre specializacijo iz
psihoterapije, ki jo je združenje psihoterapevtov Slovenije vlogo
vložilo že leta 2015 na Ministrstvo za zdravje in 2017 dopolnilo in bi
pravzaprav na ta na?in lahko ustrezno lo?ili zdravstveno dejavnost od
drugih psihosocialnih služb in podpore in pomo?i, ki pa? mi, po naši
oceni ne spada v zdravje. In v tem smislu bi pravzaprav bi rada samo še
to dodala, da združenje psihoterapevtov Slovenije ne podpira amandmajev
Nove Slovenije, ker mislimo, da nasprotujejo našemu strokovnemu
stališ?u.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima dr. Sana ?oderl Dobnik, pripravi se gospa Andreja Mikuž.

DR. SANA ?ODERL DOBNIK: Hvala za besedo in lep pozdrav vsem prisotnim.

Jaz sem po poklicu, tako kot kolegici pred mano, univerzitetna
diplomirana psihologinja in specialistka klini?ne psihologije in pa tudi
predsednica Zbornice klini?nih psihologov Slovenije. Sem torej
predstavnica deficitarnega poklica v slovenskem javnem zdravstvu, ki je
po številu klini?nih psihologov, tako kot je bilo že omenjeno danes, med
zadnjimi v Evropi. Pred vami pa sem tudi kot zdravstvena delavka, ki se
dnevno sre?ujem z lastno osebno stisko, ob tem ko v ambulanti triažiram
napotnice in vem, da bo na primer nose?nica z napadi panike, ki jo je
napotil ginekolog h klini?nemu psihologu lahko njegovo pomo? dobila,
morda takrat, ko bo njen otrok zakorakal v vrtec. In samo predstavljate
si lahko, kako bo ona trpela do takrat, kako bo trpel njen otrok in
celotna družina. Zaradi tega primera in takšnih primerov imamo vsak dan
ogromno, toplo pozdravljamo resolucijo in se v imenu vseh naših
pacientov v stiski iskreno zahvaljujemo delovni skupini in še posebej
državni sekretarki dr. Mau?ec Zakotnik, ki je pripeljala resolucijo do
te to?ke.
Resolucija naša pacientom obljublja
ve?jo dostopnost do pomo?i klini?nih psihologov, ureja kon?no
financiranje specializacij iz klini?ne psihologije, ki so klju?ni
problem pomanjkljive mreže, zato podpiramo

12. TRAK:(MB) – 12.55

(nadaljevanje)
amandma koalicijskih strank iz 2. marca 2018, ki bo razširil mrežo
klini?nih psihologov, vendar pa se po drugi strani sre?ujemo z
napotitvami v zdravstveni sistem, ki pa izhajajo iz enega drugega
problema zaradi katerega pa ne podpiramo amandmaja Nove Slovenije in o
?emer je govorila kolegica pred mano. Na nas se obra?ajo ljudje, ki v
zdravstvu iš?ejo psihoterapevtsko pomo?, ?eprav mi po opravljeni
diagnostiki ugotovimo, da psihoterapija kot metoda zdravljenja za nje ni
primerna oblika pomo?i in, da bi bile bolj primerne kakšne druge oblike
pomo?i. Ampak oni so nekje prebrali, da je en psihoterapevt rekel ali
pa so ga videli na televiziji, da pri takih težavah kot jih imajo oni,
psihoterapija pomaga in so šli k njemu na privatno obravnavo, dvakrat,
ker ve? denarja niso imeli in zato iš?ejo pomo? v javnem zdravstvu,
govorimo o primerih kjer psihoterapija kot metoda zdravljenja, ki se v
Sloveniji v zadnjih letih z porastom zasebnih visokošolskih zavodov in v
tujini akreditiranih visokošolskih programov ponuja kot metoda rešitve
za vse probleme, ki jih Slovenci imamo, mi pa vemo, da je psihoterapija
metoda zdravljenja, ki mora imeti jasno postavljene, kot mi temu re?emo
indikacije, moramo vedeti pri komu jo lahko uporabimo in moramo vedeti
kaj pri njej deluje. Naše stališ?e je enako stališ?u, ki ga je
predstavila tudi kolegica pred mano, da lahko psihoterapevtska obravnava
u?inkuje zgolj, ?e jo izvaja ustrezno usposobljen strokovnjak in to je
zdravstveni delavec, ki mora vedeti kdaj in pri katerih pacientih je to
obliko zdravljenja primerno in možno uporabiti, pri katerih pacientih je
pa ta metoda bodisi nekoristna, lahko pa je tudi škodljiva in, ?e bi
imela ve? ?asa bi lahko navedla tudi nekaj primerov ljudi, ki so bili v
neustreznih psihoterapevtskih obravnavah sprejeti v urgentno
psihiatri?no ambulanto. ?e ponastavimo, psihoterapija ni zdravilo za vse
težave in kot tudi prehlada ne zdravijo poklicni maturantje z
predpisovanjem antibiotikov, mislim, da ne smemo dovoliti na tem mestu
danes, da bi psihoterapevtom, ki nimajo osnovnega temeljnega znanja in
zdravstvene izobrazbe, torej, ki ne prihajajo iz zdravstvenih fakultet,
dovolili izvajanje psihoterapije, ki je pa v bistvu metoda zdravljenja.
V?eraj mi je moj kolega, predstojnik oddelka za psihologijo v Mariboru
rekel, Sana, ali boste poslancem kaj povedali tudi o tem, da lahko v
zadnjem obdobju govorimo o psihoterapevtizaciji družbe in o
psihoterapevtizaciji tudi psihološke stroke, pa bom skušala ?isto na
kratko povedati zakaj se gre. Res je, da so duševne motnje v porastu,
ampak ne drži, da bi ta trenutek tako kot navajajo predstavniki tukaj
prisotnih fakultet, med katerimi ni medicinske fakultete, potrebovali 2
tiso? psihoterapevtov in, da že vsak drugi Slovenec potrebuje
psihoterapevta in, da je to rešitev za vse težave. Pravzaprav se lahko
pogovarjamo o tem, da gre za prikrito reklamo za izvajanje njihove
dejavnosti in za iskanje zaposlitvenih možnosti v javnem zdravstvu in
glede psihoterapevtizacije psihološke stroke bi pa rada poudarila še eno
stvar. Ne drži, da potrebujemo psihoterapevte v šolstvu in v socialnem
varstvu in vsepovsod drugje, prosim vas, da ne pozabite na to, da imamo v
Sloveniji odli?no vzpostavljen sistem šolskih svetovalnih služb in zelo
dobro usposobljene šolske psihologe, ki delujejo na podro?ju
preventivnega dela z mladimi in pomembno prepre?ujejo, da bi njihove
duševne stiske, torej ne prerastle v motnje, ki bi zahtevale obravnavo v
zdravstvu.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: ?as prosim!

GOSPA _____: Bom takoj zaklju?ila no.

Na podlagi tega kar sem rekla bi še enkrat apelirala na to, da se
seveda resolucija podpre, vendar pa, da se ne podprejo amandmaji Nove
Slovenije.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.

Zdaj jaz bi vas res vabljene prosil, da se držite tri minute, seveda
jasno vas nisem ustavljal, ko ste šli ?ez, ampak glede na to, da vas je
še kar nekaj

13. TRAK: (NB) – 13.00

(Nadaljevanje) na vrsti bi res prosil, da se držite teh ?asovnih omejitev, pa da ste koncizni pri svojem izvajanju.
Postopkovno kolegica Irena Grošelj Košnik.

IRENA GROŠELJ KOŠNIK (PS SMC): …predsednik. Isto sem hotela opozoriti kar si zdaj ravnokar že ti rekel. Imamo ?as za tri minute.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Andreja Mikuš, pripravi se dr. Suzana Oreški, ?e sem pravilno prebral. Hvala.

ANDREJA MIKUŠ:
Dober dan. Sem Andreja Mikuš, klini?na psihologinja Zdravstvenega doma
Ljubljana. Težiš?e dela mentalno-higienske dejavnosti v Zdravstvenem
domu Ljubljana, ki te?e 60 let, je delo z otroki in mladostniki.

Enako kot so povedali govorni pred menoj, mi kot smo poudarili že na
Odboru za šolstvo, kjer se je obravnaval Zakon o celostni zgodnji
obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, se zahvaljujemo
poslancem in poslankam, da nam omogo?ate, da bomo lahko delali bolje in
da bomo lahko delali ve?, ker nas bo ve?. In v tem smislu absolutno
podpiramo sprejemanje resolucije, ki prenaša težiš?e na primarno raven.
Poudarila pa bi, da so se v amandmajih spreminjale številke zaposlenih,
ki naj bi to pomo? in podporo otrokom in mladostnikom in njihovim
družinam na primarni ravni izvajali, in da mi resni?no poudarjamo, da je
dragocenost slovenskega primarnega zdravstva prav v tem, da so
zdravstveni delavci s specialisti?no ravnjo izobrazbe tisti, ki delamo
tudi na primarni ravni ne samo na sekundarni in terciarni. Zato apeliram
na poslance in poslanke, da danes sprejmete resolucijo s takšnim
besedilom, ki bo na primarni ravni omogo?ala našim pacientom in njihovim
družinam, da jih obravnavamo specialisti tako klini?ne psihologije kot
celotni timi v katerih bo še zmeraj logoped, kjer je prihajalo v zadnjem
?asu do nekih sprememb, specialist klini?ne logopedije in ostali kadri,
ki so navedeni v timih v prilogi. Naj ne postane resolucija priložnost,
kot so povedale kolegice pred menoj, za uveljavljanje parcialnih
interesov skupin, ki želijo zaposliti kadre, ki jih izobražujejo, ne da
bi za to imeli kakršnokoli podlago v naboru poklicev v naši državi. In
ker govorim komaj drugo minuto, bi še enkrat poudarila to, da mi v
60-letni praksi smo seveda se nekaj nau?ili in znamo veliko, ne moremo
pa dobro delati zato, ker nas je premalo in zato bi resolucija, ki vle?e
vertikalo od primarne preventive v šolstvu do primarne preventive v
primarnem zdravstvu, zdravljenje v primarnem zdravstvu in naprej na
sekundarno in terciarno raven omogo?ila našim klientom, tistim ki
prihajajo po našo pomo? resni?no kakovostno obravnavo, zato je izrednega
pomena, da jo danes sprejmete s takim besedilom, ki bo to tudi zares
omogo?ilo.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima dr. Suzana Oreš, pripravi nas se gospa Monika Ažman.

DR. SUZANA OREŠ: Hvala za besedo. Hvala tudi za povabilo na današnjo razpravo.

Prihajam iz Društva Altra. Po osnovni izobrazbi sem – najprej, da se
predstavim – po osnovni izobrazbi sem univerzitetna diplomirana socialna
delavka, doktorat znanosti imam s podro?ja socialnega dela v skupnosti,
delala sem ga pri pokojnem dr. Andreju Maruši?u, ki si je tudi vrsto
let prizadeval za skupnostno psihiatrijo. Prihajam iz nevladne
organizacije Altra, ki deluje na podro?ju duševnega zdravja v skupnosti
že skoraj trideset let. Izvajamo socialno-varstvene programe, ki jih
pretežno financira Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.
Izvajamo, in tudi ob?ine, druge ter Fiho fundacija, izvajamo programe
stanovanjskih skupin, dnevnih centrov, svetovalnic s terenskim delom,
zagovorništvo ter programe promocija in ozaveš?anje širše javnosti o
duševnih motnjah. Delujemo v osrednji slovenski regiji kjer imamo sedež v
Ljubljani ter na Koroškem v enoti Prevalje. Koroška se mi zdi sploh
pomembna za poudariti, ker je deficitarna regija v kateri se sre?ujejo z
izjemno, že skoraj da brutalnimi situacijami na podro?ju duševnega
zdravja, nezdravljenja duševnih motenj, visoke stopnje brezposelnosti,
visoke stopnje samomorilne ogroženosti, neprepoznavanje duševnih motenj,
premalo kadra, itd. Naše

14. TRAK (VI) 13.05

(Nadaljevanje) stališ?e do omenjene resolucije nacionalnega programa
duševnega zdravja se ne spreminja. Mi smo že podali uradno podporo 3. 1.
2018 na Ministrstvu za zdravje. Menimo, da je omenjena delovna skupina
naredila pionirsko delo na tem podro?ju. Pionirsko delo v smislu, ker
prvi? prestavlja težiš?e z velikih psihiatri?nih ustanov, institucij na
primarno raven, se pravi na zdravstveno raven, kjer bodo, kar je za nas
izjemnega pomena, delovali skupnostno in mobilno usmerjeni zdravstveni
timi v katerem bo šel psihiater na teren. To je za nas izjemnega pomena,
ker se sre?ujemo na terenu s situacijami, ko pravzaprav ne moremo ljudi
pozdraviti. Na primer, nas pokli?ejo svojci, tako v Ljubljani kot v
enoti na Koroškem, pri nas imamo pa ?isto skrušeni, obupani, na robu že
sami, težav z duševnim zdravjem, imamo doma mladostnika. Dolgo ?asa smo
mislili pa?, da ker se je za?el ukvarjati z neko duhovnostjo, pa
meditira, pa to, pa da je sedaj šel v eno sekto, pa da je malo zabluzil,
ampak ugotavljamo, da temu ni tako. Ampak on se je sedaj, ne samo, da
že eno leto ne opravlja študija, je naredil srednjo šolo kar v redu,
ampak sedaj že drugo leto je v Ljubljani, je v študentskem domu, niti
ve? ne hodi domov, se ne vozi, pa smo ga šli pogledati. In so njegovi
cimri povedali, da je cele dneve v sobi, da se je zaprl, da leži, da
pono?i nekaj hodi okoli, da govori ?udne stvari, da govori o nekih
gurujih in tako naprej, zaradi so tudi mislili, da ima, ne vem, da pa?
te meditacije in to… Skratka, in potem seveda starši ugotovijo, da je to
nekaj hujšega, da gre za psihozo, ki se je seveda že pojavljala mestoma
v srednji šoli, ampak so mislili, da je to neka oblika pubertete. To
govorim o neprepoznavnosti duševnih motenj, kaj mi, ko gremo potem,
seveda, gremo na teren pogledati, malo še vklju?imo prostovoljce zraven,
po možnosti mlajše, ker takšni so bolj dostopni tovrstnim, pa?,
situacijam. In potem ugotovimo, da je to potrebno urgentnega
psihiatri?nega zdravljenja. Mi ne moremo postavljati diagnoze, ne moremo
predpisovati medikametozne terapije in potem se za?ne, oprostite
izrazu, telovadba. Pa re?emo svojcem, sedaj pa morate dobiti napotnico,
pa hospitalizirati, pa poten ne dobijo napotnice, pa gremo z njim k
zdravniku, pa pokli?emo na urgenco, pa nas na urgenci gledajo ?udno, ja,
kdo pa sedaj ste. Malo smo že po 30 letih, tudi jaz že delam 22 let na
tem podro?ju, utrujeni, ko moramo vedno znova razlagati kdo si, pa kaj
je sedaj to nevladna organizacija in tako naprej, da ta oseba potrebuje
psihiatri?no pomo?. V tem primeru resolucija omogo?a, da pokli?eš v
zdravstveni dom in ta tim bo šel na teren pogledati in psihiater bo šel
na teren pogledati kaj je s to osebo. In bo predpisal terapijo in bo
diagnosticiral. In šele, ko je oseba zdravljena in ko ima zdravstveno
pomo? lahko nevladne organizacije vstopamo s svoji mi programi, ki so
nadgradnja. Kar pomeni, socialno vklju?evanje, pomo? pri šolanju,
psihodukativne delavnice, spremstvo na Zavod za zaposlovanje, triaža z
ostalimi službami, ki so na terenu. In to, kar nam je pa sploh še prav
posebej vše? pri tej resoluciji je, da je tako zastavljena, da omogo?a
medsektorsko sodelovanje klju?nih akterjev in povezovanje, ne izlo?anje
nevladnikov, tako kot je bilo v preteklosti s strani psihiatrije
pravzaprav že praksa. In tukaj se vidimo kot pomembni partnerji pri
reševanju skrbi za populacijo, ki je ogrožena. Hvala lepa. Hvala za
pozornost.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala. Naslednja ima besedo gospa Monika Ažman, pripravi naj se gospa Vesna Švab.

MONIKA AŽMAN:
Hvala lepa za besedo. V imenu medicinskih sester, babic, zdravstvenih
tehnikov Slovenije. Pravzaprav je moj namen ta, da se v tem trenutku
zahvalim vsem pripravljavcem, ki so resolucijo pripravili, da smo v
dolo?enem obdobju, v predpisanem obdobju posredovali tudi naše, bi
rekla, zelo konstruktivne pripombe, ki jih je Ministrstvo za zdravje
tudi upoštevalo, za kar se tudi zahvaljujem.

15. TRAK:(MB) – 13.10

(nadaljevanje)
Rada bi povedala tudi to, da smo medicinske sestre tiste, ki intenzivno
vstopamo v zdravstvene time in, da nam je pravzaprav ta resolucija
pravzaprav zato, ker dobro opredeljuje duševno zdravje otrok oziroma
skrb za duševno zdravje otrok in mladih, ker tudi me tam pogrešamo
deficit in, da so pravzaprav prvi? zagotovljeni celostni pristopi, ki so
bili mogo?e do sedaj pogrešani v tem zdravstvenem sistemu. Tisto kar bi
želela pa posebej izpostaviti je pa to, da smo v strategijo razvoja
zdravstvene nege do leta 2020, ki jo je sprejelo Ministrstvo za zdravje
zapisali, da se bo zdravstvena nega na podro?ju duševnega zdravja
razvijala tudi v smislu specializacije, ker eden od ukrepov oziroma
najprej specifi?no postavljenih ciljev resolucije je zagotavljanje
ustrezne usposobljenosti zdravstvenih delavcev in strokovnih delavcev,
kar so predhodnice opozarjale, tukaj se pridružujemo temu tudi
medicinske sestre in želimo, da se vendarle zdaj pa že kon?no uredi tudi
podro?je specializacij za podro?je zdravstvene nege, da se tudi tukaj
sledi trendu v svetu, v Evropi in, da je podro?je specializacije iz
psihiatrije in oziroma duševnega zdravja eno od podro?ij medicinskih
sester, ki je vsaj toliko razvito kot pediatrija recimo in je nujno, da
bi jo uvedli, tako, da pozdravljamo pa? tudi nek korekturni ukrep, da bo
potrebna neka uvedba dodiplomske smeri izobraževanja, te potrebe ne
vidimo, vidimo pa veliko potrebo po specializaciji diplomiranih
medicinskih sester in verjamem, da bomo vsi skupaj izredno uspešni,
tako, da se veselim uresni?itve resolucije.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Vesna Švab, pripravi se gospa Asja Krajnc.

VESNA ŠVAB: Lepo
pozdravljeni, jaz sem tukaj v imenu dr. Zdenke ?ebašek Travnik,
predsednice Zdravniške zbornice, ki sporo?a temu zboru, da Zdravniška
zbornica resolucijo podpira, podpira prenos obravnave na primarno raven
oziroma preusmeritev virov pomo?i na primarno raven, kar se nam tudi
avtorjev zdi zelo pomembno. Zdaj jaz bom tukaj dodala še nekaj svojega,
torej predvsem zaradi tega mislim, da zbornica stoji za to resolucijo,
ker je, ker zdravniki v osnovnem zdravstvenem varstvu, družinski
zdravniki pripovedujejo o tem kako zelo so obremenjeni z urgentnimi
napotitvami, kriznimi intervencijami na domovih bolnikov, ki so pogosto
suicidalno ogroženi, kako premalo so podprti pri tem svojem delu in kako
nujno potrebujejo asistenco specialisti?nih služb, torej tudi
psihiatrov in diplomiranih medicinskih sester pri tem njihovem delu.
Torej skratka gre zato, da z resolucijo dejansko vzpostavljamo neko
asistenco sekundarja na primarnem nivoju, za kar je skrajni ?as v tem
prostoru, da pomeni in, da moramo tudi te zdravnike, ki o?itno v našem
prostoru še posebej preobremenjeni za takšne organizacijo služb kot jo
priporo?a resolucija podpreti. Toliko imam jaz.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Asja Krajnc, pripravi se gospa Andreja Štepec.

ASJA KRAJNC: Pozdravljeni,
tudi jaz sem tukaj danes kot svojec psihi?no bolne osebe in bi rada
nekako se dotaknila tega kakšno je življenje s takšno osebo, kaj so te
težave, ki jih sre?ujemo. Na vsak na?in tudi jaz zelo pozdravljam
resolucijo in jo na vsak na?in podpiram, si veliko od nje obetam,
dosedanji sistem je nekako od bolnikov

16. TRAK: (JR) – 13.15

(nadaljevanje)
pri?akoval, da aktivno sodelujejo pri svojem zdravljenju, da aktivno
prihajajo v ambulante po zdravila. Težava je bila, da je narava
nekaterih hujših bolezni taka, da osebo naredi slepo na nek na?in za
njihove bolezenske znake in se v bistvu sploh ne zavedajo, da je z njimi
tako narobe, kot je, in da potrebujejo zdravljenje in zato po zdravila
tudi ne prihajajo. Na ta na?in potem odgovornost za izvajanje tega
njihovega zdravljenja pade na družinske ?lane. Tukaj se seveda takoj
postavi oziroma pojavi naslednji problem v trenutnem sistemu. Zdaj,
sedanji sistem svojca v bistveno premajhnem obsegu vklju?uje v te
obravnave.
Tako nekako se je dogajalo tudi v
moji družini. Jaz sem pri 21 letih po smrti svojega o?eta ostala sama s
psihi?no bolnim svojcem in je ta nadzor nad zdravljenjem oziroma ta
velika skrb padla name. Veste, to je lahko zelo veliko breme za
družinske ?lane. Pri nas se je ves ?as ponavljala ta ista zgodba – ta
moj družinski ?lan, oseba je vedno znova opuš?ala zdravljenje, moji
pogovori z njo so bili ve? ali manj neuspešni, potem sem iskala podporo
oziroma rešitev pri njenem psihiatru, na žalost mi ni znal oziroma ni
mogel ponuditi ustreznih rešitev, ker dosedanji sistem ni imel ?esa
takega na razpolago. Potem so se seveda vrstile ponovne hospitalizacije,
po nekaj tednih tako osebo dobiš domov, seveda ko glavni simptomi
minejo, res je brez halucinacij, ampak ne vem, ?e se zavedate, kako
izgleda, ko dobiš tako osebo domov. To so osebe, ki so lahko popolnoma
nesposobne skrbeti zase in to lahko traja dolgo, to lahko traja eno
leto, da jih postaviš na noge. V tem ?asu lahko te osebe, ne vem, ležijo
v postelji, niso se sposobne niti podpisati, potem jih moraš
stimulirati, da se pri?nejo vklju?evati najprej v neke preproste dnevne
aktivnosti, potem jih stopnjuješ, ampak na žalost brez zadostne podpore
zdravstvenega sistema, se pravi delaš kot laik in delaš samo po svoji
intuiciji. In seveda delaš napake, zato ker ne znaš bolje in v?asih te
enostavno premagajo ?ustva, v?asih enostavno ne zmoreš ve?. Kakorkoli,
kljub vsemu sem nekako, dajmo re?i, zvozila to. Vedno sem mamo oziroma
svojega svojca uspela postaviti nazaj na noge in potem se taka oseba ?ez
nekaj ?asa osamosvoji, za?ne prevzemati vedno ve? odgovornosti zase,
kar je tudi cilj, kar si mi želimo, ampak na žalost ostane slepa za
svojo bolezen in se zgodba ponovi. Spet neha jemati zdravila in si tam,
kjer si bil – nova hospitalizacija. Vmes sem študirala, naredila sem dve
univerzi, sem poklicno zelo uspešna, me je pa sigurno ta moja zgodba
oropala, a veste, tistih brezskrbnih študentskih let, ko je ?as, da se
osamosvojiš, da ustvariš svojo novo družino in se od tiste primarne
nekako za?neš oddaljevati.
Kakorkoli, kar
ho?em poudariti, ne gre samo za mojo zgodbo, teh zgodb po Sloveniji je
ogromno. ?e gledamo izolirano samo shizofrenijo kot eno od bolezni, ki
seveda ni edina, je teh težje obvladljivih primerov kakšnih 30 %, to
pride nekako 6 tiso? Slovencev. ?e prištejemo še njihove družinske ?lane
(se pravi, štiri?lansko družino), pa smo pri številki 24 tiso?.
Ra?unati moramo na komorbidnost (?) in na bolniške staleže zaradi nege
takih oseb, na posledice, ki jih na duševnem in zdravstvenem nivoju
utrpijo družinski ?lani. Zadnja tri leta, dajmo re?i, da imam sre?o,
moja mama se zdaj zdravi po modelu skupnostne obravnave, kar je za
marsikatere osebe bistveno bolj uspešno, zato ker naenkrat za uspešno
zdravljenje ni ve? potreben njihov aktiven pristop do zdravljenja, ampak
samo še nekako odsotnost aktivnega upora proti zdravljenju. ?e pride
zdravnik na nek na?in na dom, ni ve? treba bolniku po zdravila,

17. TRAK: (NB) – 13.20

(Nadaljevanje) samo pobegniti ne sme ve? pred njimi in tukaj je ogromna
razlika. Dodatno imam seveda tudi jaz neko podporo v smislu edukacije
izobraževanja, kako s tako osebo delati, na kakšen na?in z njo
komunicirati in to mi bistveno olajša sobivanje s tako osebo, bistveno
lažje vplivam na njo, da se naprej zdravi, pa še nekaj kar je enako
pomembno. Jaz sem se nau?ila zaš?ititi tudi sebe, sama sebe pa svojo
neodvisno, naenkrat nisem ve? odgovorna za vse. Na žalost zdaj dosedanji
sistem take obravnave ni zares predvideval, ga pa predvidevajo
spremembe v okviru resolucije o duševnem zdravju. Mislim, da jih res
rabimo. Po eni strani za ljudi, za svojce in bolnike in po drugi strani
tudi za finan?no oziroma zdravstveno blagajno, ker sicer nekaj stane
priti k svojcu oziroma osebi na dom, dati aplikacijo zdravila, ampak
bistveno manj kot tiste stalne hispitalizacije pa bolniške zaradi
negovanja osebe, da ne govorimo sploh o tistih, ki nimajo svojcev in jih
lahko tak bodo?i na?in obravnave nekako v marsikaterem primeru zaš?iti
pred tem, da bi bilo za njih možno samo še bivanje v okviru kakšnih
zavodov. Tako da, hvala, zelo podpiram te spremembe.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Andreja Štepec, pripravi naj se gospa Sonja Tomši?.

ANDREJA ŠTEPEC: Dobre dan.

Najprej hvala za vabilo. Sem Andreja Štepec. Vabljena sem bila kot
predstavnica uporabnikov, druga?e pa sem zaposlena na Šentu, slovenskem
združenju za duševno zdravje v pisarni za socialno zagovorništvo. Moram
re?i, da uporabniki podpiramo resolucijo in sicer s kar nekaj razlogov.
Prvi? zato, ker se bodo storitve oziroma tiste storitve, ki jih mi
potrebujemo, premaknile na primarno zdravstveno raven. Se pravi, da bomo
dobili kvalitetne storitve takrat in kjer jih potrebujemo. Kot so prej
rekli, kot je bilo omenjeno, umiramo dvajset let mlajši kot ostali
ljudje. Pravico do življenja oziroma pravico do zdravja pa ?lovekova
pravica. Resolucijo podiramo tudi zato, ker uporabnike vklju?uje tako k
oblikovanju storitev in kontrolo nad temi storitvami. Gre namre? za naša
življenja. Resolucija ni zato, da jo ima Ministrstvo za zdravje, ampak
zato, da služi nam. mi smo že pred desetimi leti imeli akcijo vsak
tretji Slovenec, prepre?imo. Po zadnjih podatkih svetovne zdravstvene
organizacije smo zdaj že tukaj vsak ?etrti ?lovek bo enkrat zbolel
oziroma bo imel vsaj eno epizodo s težavami v duševnem zdravju enkrat v
življenju. Je pa treba se zavedati, da mreža je definirana v resoluciji,
morajo pa tukaj sodelovati vsi deležniki, tudi Ministrstvo za delo,
družino in socialne zadeve. Vem, sem tudi sama koristila storitve tako
organizacije s podro?ja duševnega zdravja, se pravi, nevladnih, tako
bolnišnic kot tudi zaposlitvene rehabilitacije, te storitve imamo, treba
je samo mrežo tukaj izboljšati to komunikacijo in podpreti tiste
storitve, ki so še podhranjene. Recimo, lahko vam re?em, v našem dnevnem
centru recimo v Trbovljah, imamo sofinancirano recimo po osebi pol
strokovnega delavca. Zdaj mi pa povejte, kdo bo pa tisto drugo polovico
zagotovil, mi ga pa nujno rabimo. Ker so v?asih edini, ki nam lahko prvi
prisko?ijo na pomo?, dokler ni bilo te resolucije in upam res, da jo
boste podprli.
Hkrati se pa zahvaljujem
delovni skupini, vseh na Ministrstvu za zdravje, ki so se tega lotili.
?akali smo jo od sprejetja zakona in pa tudi tega, da nas vklju?ujejo
tako v oblikovanje zakonodaje, kar nam bi moralo vedno pripadati in
upam, da bomo še naprej plodno sodelovali. Resolucijo pa absolutno
podpiramo.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima gospa Sonja Tomši?, pripravi naj se gospod Miran Možina.

SONJA TOMŠI?: Hvala za besedo.

18. TRAK: (JR) – 13.25

(nadaljevanje)
Moje ime je Sonja Tomši?. Prihajam iz Nacionalnega inštituta za javno
zdravje, sem predstojnica Centra za prou?evanje in razvoj zdravja.
Že
leta 1946 smo se nekako dogovorili za definicijo zdravja, kjer gre za
stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, ne le
odsotnosti bolezni. Žal, kot ugotavljamo, je bilo duševno zdravje leta,
desetletja ali še kaj dlje zelo postavljeno na stranski tir. Mineva
deset let od sprejetja krovnega zakona in to je tretji poskus, da
sprejmemo ta strateški dokument v naši državi. V vsakem od teh poskusov
je Nacionalni inštitut za javno zdravje intenzivno sodeloval, zato tudi
tokratno resolucijo, ki je pred nami, mo?no in z vsemi silami podpiramo
in zagovarjamo sprejetje strateškega dokumenta, kajti le s skupnimi
mo?mi lahko pomaknemo stvari naprej. Dejstvo je, da so duševne težave
zelo pogoste in, kot smo slišali, ne prizadenejo samo posameznika,
vendar je treba zraven šteti še vse družinske ?lane, ki so ob tem
prizadeti, in tudi celotno družbo, kajti le s posamezniki, ki imajo
dobro duševno zdravje, lahko napredujemo kot družba. Duševne bolezni so
na tretjem mestu po odsotnosti iz dela. Gre za dolgotrajne bolniške in v
tej lu?i je tudi gospodarska mo? države ohromljena, imamo težave
oziroma obremenitve izobraževalnih, socialnih sistemov, tako da je nujno
sprejetje strateškega dokumenta.
Za
resolucijo, ki je pred nami, menimo, da je celovita, kajti zajema tako
obdobje pred rojstvom otroka, obdobje otrok in mladostnikov, aktivne
populacije in do naše smrti, prav tako pa zajema razli?ne ravni – od
promocije zdravja primarne ravni, kjer je zelo pomembno zgodnje
odkrivanje in naslavljanje bolezni. Ravno s tem lahko prepre?imo te
dolgotrajne odsotnosti in dolgotrajne težave, ki se pojavijo. Še posebej
pa naj poudarim, da sta ravno ta skupnostni pristop, ki je toliko
poudarjen, in reintegracija v družbo klju?nega pomena. Veseli smo, da se
v resoluciji naslavlja pomanjkljiva mreža, za katero vsi vemo, da
obstaja oziroma ne obstaja, ?e temu tako re?emo.
Kot
smo tudi že slišali danes, stvari so bile boljše in sedaj imamo ponovno
priložnost, da stvari izboljšamo. Tako da, Nacionalni inštitut za javno
zdravje je že do sedaj delal na podro?ju javnega duševnega zdravja,
tudi v prihodnje vidimo našo pomembno vlogo pri udejstvovanju te
resolucije in jo mo?no podpiramo.
Hvala za besedo.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Besedo ima gospod Miran Možina, pripravi naj se gospa Irena Kosovel.

MIRAN MOŽINA: Hvala lepa.
Miran
Možina, po poklicu sem psihiater in psihoterapevt in zastopam Kolegij
fakultet in strokovnih združenj na podro?ju psihoterapije in svetovanja.
Ker
je zelo omejen ?as, se bom osredoto?il na tisto, kar bi radi, da se
dopolni. Ne bi hvalil, kaj vse, kakor pa tudi zasluži ta dokument, je
veliko delo.
Torej, tisto, kar bi rad dopolnil
so stališ?a psihoterapije in pa psihosocialnega svetovanja … Na strani
19 obstoje?ega teksta je napisano priporo?ilo misije Svetovne
zdravstvene organizacije, ki je bilo že omenjeno, kjer pravi: »Omogo?iti
strokovnjakom iz priznanih psihoterapevtskih šol psihoterapevtsko delo v
okviru služb socialnega varstva in zdravstva.« Zelo smo bili veseli, da
je ta stavek notri in da lahko re?emo, da nas je precej psihoterapevtov
in tudi psihosocialnih svetovalcev že zunaj zdravstva, ki so poklicno
usposobljeni za kvalitetne storitve na tem podro?ju. Tudi izobraževanja
so tako akademska, kot

19. TRAK:(MB) – 13.30

(nadaljevanje)
tudi neakademska po evropskih kriterijih za samostojni poklic
psihoterapevta in psihosocialnega svetovalca. Pozdravljamo tudi dolo?be
resolucije, ki govorijo, da je potrebno zdaj v dveh letih normativno
urediti podro?je psihoterapije, kar pomeni, upamo tudi pravno regulirati
poklic psihoterapevta, ne samo kot psihoterapijo kot storitev, ampak
psihoterapijo kot samostojen poklic. Žal ni bil upoštevan naš predlog,
ki smo ga dali v roku javne razprave, da bi bilo potrebno urediti ob
psihoterapiji tudi podro?je psihosocialnega svetovanja. Prav tako
resolucija ni predvidela vklju?evanje teh dveh poklicnih profilov v
kadrovske sheme kot jih predvideva, na primer v strokovne time na
regionalnem in lokalnem nivoju. In tukaj je neka nedoslednost, po eni
strani resolucija nalaga normativno ureditev do konca leta 19, potem pa
nas nekje ni ve?. In tisto kar bi rad še poudaril je, da psihoterapija
se danes po evropskih deželah pa tudi seveda psihosocialno svetovanje v
glavnem dogaja zunaj zdravstva, v tako imenovani primarni preventivi o
kateri tudi resolucija govori vendar težiš?e resolucije je na primarni
zdravstveni ravni, ne na primarni preventivi. Super, da je tudi primarno
zdravstvo se bo okrepilo, pozdravljamo, ampak premalo je napisanega o
primarni preventivi kjer je pa klju?no po našem mišljenju Ministrstvo za
socialno varstvo, družino in tako naprej. Tam kjer se kaže neka
nekonsistentnost, tudi po oceni naših pravnikov pa je nepravilno
zastavljena priloga 12, resolucija namre? akt s katerim Državni zbor
ocenjuje stanje, dolo?a politiko in sprejema nacionalne programe po
posameznih podro?jih. Glede na pomen in mesto resoluciji v hierarhiji
pravnih aktov, predlagam, da se o tem predlogu resolucije opusti
konkretno dolo?anje timov in njihovih nalog, ker gre za tri probleme tu,
prepodrobno normiranje, ki lahko preve? zamejuje bodo?ega
zakonodajalca, nedosledno normiranje, ker so izpuš?eni na primer
psihoterapevti in psihosocialni svetovalci in pa pravno sistemsko
napa?no normiranje, dolo?anje kadrovske sestave timov je predmet
zakonskega in podzakonskega normiranja, ne pa strateško usmeritvenih
pravnih aktov kot je predlog resolucije. Tudi kar se ti?e razlikovanja
med strukturo timov in nalogami je pomembno, da dolo?ene naloge
zahtevajo fleksibilnost takih struktur. Glede na težavnost in obsežnost
potrebnega prestrukturiranja, ki ga ta priloga 12 narekuje, se nam zdi
najbolj smiselno njeno ?rtanje. Proti argumenti Ministrstva za zdravje,
da bodo s ?rtanjem priloge zastale aktivnost na snovanju strokovnih
timov ni utemeljeno po našem mnenju, saj lahko aktivnosti te?ejo
neodvisno od priloge na podlagi drugih dolo?b v tekstu resolucije in
drugih pravnih podlag. Torej, sklep, ker je torej tekst priloge 12 po
našem mnenju vsebinsko nekonsistenten in pravno formalno nepravilen
ponovno predlagamo ?rtanje priloge 12. ?e ta predlog oziroma amandma
Odbor za zdravstvo ne bo podprl in bo priloga ostala, pa predlagamo dve
stvari, prvi?, da se prilogo 12 dopolni tako, da se vse strokovne time
oziroma mrežo služb v prilogi, kot so na primer centri za duševno
zdravje odrastlih in otrok in tako nadalje vklju?i po najmanj en
psihoterapevt in ali najmanj en psihosocialni svetovalec, saj naj bi
bila ta dva poklica v skladu z resolucijo pravno formalno obstoje?a že
leta 2020. Da pa bi bil tekst resolucije konsistenten smo pripravili
tudi dopolnitev teksta resolucije po vseh prednostnih podro?jih, Odboru
za zdravstvo predlagamo, da naš predlog po prednostnih podro?jih
sprejeme in, da pripravi ustrezne amandmaje.

20. TRAK: (JR) – 13.35

(nadaljevanje)
Druga možnost, in s tem zaklju?ujem, ta ekspoze, da se priloga 12
prestavi v akcijski na?rt, vendar 2018 do 2020, saj bi po svoji
strukturi lahko bila za to obdobje. V tem primeru ni potrebno, da bi se
timi popolnili s psihoterapevti in svetovalci. Resolucija je namre?
najvišji strateški dokument države, strateških dokumentov pa se po
pravilu ne novelira, zato morajo biti tako abstraktni in na?elni, da jih
praksa in življenje sploh ne moreta negirati.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo gospa Irena Kosovel, pripravi naj se gospod Tomaž Flajs.

IRENA KOSOVEL: Hvala lepa.
Sem Irena Kosovel in zastopam Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje.
Naše
združenje je bilo ustanovljeno kakšno leto in pol nazaj z osnovnim
namenom, da se aktiviramo na podro?ju normativne ureditve
psihoterapevtske dejavnosti in da v zvezi s tem odpremo prostor za prost
dialog vseh deležnikov, ki delujejo v okviru psihoterapevtskega
prostora v Sloveniji. Naše združenje je v sodelovanju s kolegijem treh
fakultet, ki izvaja izobraževalne programe iz psihoterapije, pripravilo
obsežne pripombe, ki žal v fazi javne razprave in vladne procedure niso
bile slišane. V državnozborski proceduri smo naše pripombe povzeli v tri
klju?ne amandmaje, od katerih je Ministrstvo za zdravje dva sprejelo,
enega pa ne. Seveda smo za ta, ki jih je sprejelo in podprlo,
zadovoljni, tega enega, ki ni bilo sprejeto, pa je kolega Miran Možina
že predstavil. Zaradi tega se tudi sama ne bom ukvarjala s to temo,
ampak bi želela povzeti nekaj klju?nih stališ? našega združenja do te
resolucije.
Resolucija je, kot vsi vemo,
dolgoro?ni strateški dokument na podro?ju skrbi za duševno zdravje
prebivalstva. Klju?ni poudarek v zvezi s skrbjo za duševno zdravje s
strani zdravstvenega resorja pa je pomanjkanje kadra, predvsem klini?nih
psihologov. Naše mnenje je, da je spregledano zate?eno stanje na
podro?ju duševnega stanja, to pa je: da de facto obstaja poklic
psihoterapevt in psihosocialni svetovalec, ki deluje praviloma izven
zdravstvenega sistema in je samopla?niški, ki opravi veliko dela na
polju duševnega zdravja, predvsem preventive; da obstajajo ute?eni
na?ini edukacije za psihoterapevta, ki se jim jemlje verodostojnost; da
razpolaga naša družba z naborom educiranih psihoterapevtov in
psihosocialnih svetovalcev, ki v javnem sektorju niso zaposljivi, ob
tem, ko se pritožujemo nad pomanjkanjem kadra. Zato je po našem trdnem
prepri?anju predpogoj za uspeh Resolucije o duševnem zdravju za
nadaljnje desetletno obdobje to, da upoštevamo realno stanje stvari.
Zato se zavzemamo predvsem za normativno ureditev psihoterapije in
psihosocialnega svetovanja ter reguliranje poklica psihoterapevta,
psihosocialnega delavca kot samostojna poklicna profila, zato da se širi
in se da poudarek na primarno preventivo izven zdravstva v vse resorje
družbenega življenja, kjer bo osnovni poklicni profil prav psihoterapevt
in psihosocialni svetovalec, da predvidimo vklju?itev educiranih
psihoterapevtov in psihosocialnih svetovalcev v kadrovsko mrežo, ki jo
predvideva resolucija.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednji ima besedo gospod Tomaž Flajs, pripravi pa naj se gospa Vladimira Tomši?.

TOMAŽ FLAJS: Zahvaljujem se za besedo.
Jaz
sem Tomaž Flajs, predsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo.
Psihoterapevt je moj drugi poklic, za katerega sem se usposobil v okviru
britanskega inštituta za geštalt psihoterapijo GPTI, ki je tudi ?lan
Britanskega krovnega združenja za psihoterapijo UKCP, sem pa pridobil
tudi evropsko diplomo za psihoterapijo, ki jo podeljuje Evropska zveza
za psihoterapijo. V to zvezo je v?lanjena tudi slovenska krovna zveza,
ki povezuje deset društev, ki predstavljajo deset psihoterapevtskih
modalitet oziroma šol.
Eden od predlogov, ki
smo ga Ministrstvu za zdravje poslali v ?asu javne razprave, je bil, da
bi bilo psihoterapijo potrebno opredeliti kot samostojen poklic. Odgovor
je bil, da, ker podro?je psihoterapije še ni normirano, za to ni pravne
podlage. Na tem mestu se zahvaljujem Ministrstvu za zdravje, da je
pripravljeno pravno urediti tudi našo dejavnost in to bi po mojem

21. TRAK:(MB) – 13.40

(nadaljevanje)
mnenju pomagali odpravljati tudi anomalije na katere prej opozorila
predsednica zbornice za klini?no psihologijo, ki žal me?ejo slabo lu? na
psihoterapijo. Ampak ne glede na to, da naš poklic še ni normiran, mi
smo že tu in nas ni malo, tako tistih, ki smo že uspešno zaklju?ili
usposabljanje, kot tistih, ki še se izobražujejo v skladu z evropsko
primerljivimi standardi, tako izobraževalnimi, eti?nimi kot tudi
strokovnimi. Velika ve?ina ?lanov društev, v?lanjenih v Slovensko krovno
zvezo je zaposlenih zunaj sistema zdravstvenega varstva, ve?inoma svojo
dejavnost opravljamo kot samopla?niško storitev, vendar ne pa vsi.
?eprav podro?je psihoterapije še ni normirano, pa kot psihoterapevti ti
kolegi svoj poklic že opravljajo v programih, ki jih sofinancira
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sklopu socialnega
varstva v socialnovarstvenih programih, ki so na primer namenjeni
odvajanju zasvojenosti z drogami, motnjam hranjenja, duševnemu zdravju,
pomo?i družinam in podobno. In menimo, da je to prav gotovo eden od
razlogov zakaj kot nosilno ministrstvo pri vzpostavljanju normativne
ureditve psihoterapevtske dejavnosti poleg Ministrstva za zdravje
potrebno dodati tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, pa
seveda tudi Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
Psihoterapija namre? ni namenjena le kurativi oziroma zdravljenju
duševnih motenj, ampak lahko pomembno prispeva tudi k prepre?evanju
nastanka duševnih motenj, se pravi, da spada tudi v podro?je primarne
preventive, na kar je prej kolega Možina opozoril, ki ni istovetna s
primarnim podro?jem zdravstvenega varstva, ampak je v enaki ali še ve?ji
meri stvar tudi sociale in vzgoje in izobraževanja. Razveselilo nas je,
da je bil v predlogu resolucije zapisano tudi priporo?ilo Svetovne
zdravstvene organizacije, ki ga je navedel že kolega Možina in, da je
tudi opozorjeno, da so ?akalne vrste za psihoterapije predolge. Mislimo,
da je dela dovolj in preve? za vse in, da bo samo nek konstruktiven
dialog in sodelovanje, da bo samo to lahko pripeljalo do nekih
pozitivnih rezultatov za vse na podro?ju duševnega zdravja. In mi si
tudi želimo, da v tem smislu, da bi bilo podro?je normirano in, da bi
tudi mi lahko sodelovali tudi s psihiatri in klini?nimi psihologi
nikakor si ne lastimo zdaj odgovorov na vsa vprašanja, tako kot je
Abraham Maslow rekel, ?e je edino orodje, ki ga imaš kladivo, vsi
problemi postanejo žebelj, mislim, da nimamo v rokah kladiva.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
S tem prehajamo na zadnjo predstavitev stališ? s strani vabljenih in besedo dajem gospe Vladimiri Tomši?.

VLADIMIRA TOMŠI?: Dober
dan, prinašam en lep pozdrav iz spodnje Posavske regije, konkretno iz
Zdravstvenega doma Sevnica, kjer sem direktorica zadnjih 11 let in
predstavljam nekje in uporabnike zdravstvenih storitev in hkrati
izvajalce na ruralnem, odmaknjenem obmo?ju iz primarnega zdravstvenega
varstva. Dale? smo od avtocestnih povezav, dale? smo od psihiatri?nih
bolnišnic, prva nam je v Vojniku, v Celju, druga nam je v Ljubljani, pa
vendarle vsi podatki kažejo, da beležimo v spodnje Posavski regiji slabe
finan?no-ekonomske kazalce, porast samomora v nekaterih ob?inah in
visoko stopnjo alkoholizma. Zelo ne smemo zanemariti visok delež
prebivalcev z demenco in vzporednimi zapleti, vedenjske težave otrok in
mladostnikov. Kako smo se lotili teh problemov, teh zdravstvenih
statisti?nih kazalnikov v našem zdravstvenem domu, v našem strokovnem
svetu, tako, da smo že leta 1998 temeljito prebrali pravilnik o
preventivnem zdravstvenem varstvu in videli kaj nam

22. TRAK: (KO) – 13.45

(nadaljevanje) manjka takrat. Leta 2000 smo za?eli s preventivo
odraslih za sr?no-žilna obolenja, aktivno izvajali in dosledno izvajali
ta pravilnik. Seveda smo videli, da nam manjka veliko na podro?ju
duševnega zdravja. Leta 2009 smo prebirali zakon o duševnem zdravju in
ugotovili, da našemu prebivalstvu vendarle pripada psihiater in leta
2010 smo dobili ambulantnega psihiatra, in šele takrat smo dobili
strokovnjake v ambulanti, v dispanzerju za mentalno zdravje. Vse to smo
morali arbitrirati in dobili smo 1,6 strokovnjaka, to pomeni logopeda,
vse skupaj tim: logoped, psiholog za obravnavo otrok in specialni
pedagog. In tako je tudi na tem podro?ju do danes. Ampak, o tem bom
kasneje.
Na podlagi zakona o duševnem zdravju
in pa naše kazuistike in s sklepom strokovnega sveta, smo takrat s
pomo?jo prof. Švab, s pomo?jo Ministrstva za zdravje šli v letu 2013 v
arbitražo, vidim tudi dr. Konec Juri?i?, ona je bila pripravljavec naših
podlag in šli v arbitražo za pridobitev specialisti?nega programa
skupnostna psihiatri?na obravnava za Posavje. Ja, dobili smo v oktobru
ta program in hkrati so ta program dobila še tri okolja, torej Novo
mesto, Ravne na Koroškem, Murska Sobota in Sevnica za podro?je spodnje
Posavske regije.
Naša temeljna izkušnja, pet
let je, pet let dokazujemo, aktivno delamo in danes je lu? v resoluciji,
smo izjemno podporni in hvala, gospa Jožica Mau?ec Zakotnik za vso
vztrajnost pri tej resoluciji in pripravljavcem, to je tisto, kar
potrebujemo in to je tisto, kar pišete v predgovoru, verjamemo, da bomo s
skupnimi mo?mi dosegli, da bo tako za slehernega prebivalca v
Sloveniji. Ne v mestnih okoljih, ampak tam od koder tudi jaz prihajam.

Kakšne so temeljne izkušnje pri delu skupnostne psihiatri?ne obravnave?
Da je treba posameznika s težavami v duševnem zdravju obravnavati blizu
kraja, kjer živi in dela, v njegovem doma?em, primarnem okolju, to je
bistvo. To je torej prenos, deinstitucionalizacija, kakor ho?ete temu
re?i, tam kjer ?lovek živi. Zelo pomembno je, formalno in neformalno,
ve?disciplinarno sodelovanje ve?ih strokovnjakov. Pri nas smo zaznali
pomanjkanje klini?nega psihologa in to v resoluciji tudi zdaj imamo. Mi
smo se obnašali ves ta ?as proaktivno in imamo specializantko klini?ne
psihologije, vendar se nam zdi nedopustno, da je to na breme izvajalca,
nosilca Zdravstvenega doma Sevnica, ker je to zdravstveni dinar in
zdravstveni program posledi?no in v resoluciji opisujete, da je to ?lan
tima ve?ih timov.
Kaj še bi vam rada
povedala? Zelo pomembno je sodelovanje, da povezujemo službe med seboj
in sledimo skupnemu na?rtu za boljše zdravje posameznika, družine in
skupnosti. Služba skupnostne psihiatri?ne obravnave se u?inkovito,
hitro, strokovno in zelo poceni nasproti institucijam, hospitalom odziva
na duševne stiske v lokalnem okolju.

23. TRAK: (KO) – 13.50

(nadaljevanje) Zdravstveni dom Sevnica je s projektom skupnostne
psihiatri?ne obravnave tudi razvijal skupnostni pristop in tako bil
prepoznan na nacionalnem inštitutu varovanja zdravja in pridobil program
Centra za krepitev zdravja in tudi tam so psihoedukativne delavnice, ki
se dotaknejo vsakogar, imajo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja,
imamo dostop do tovrstnih delavnic.
No, danes
smo veseli, da je 25 novih okolij pridobilo tudi takšen program, seveda
pa imamo velik deficit na podro?ju mladostniškega, otroškega in
mladostniškega duševnega zdravja. Zdravstveni dom Sevnica z dopisi od
leta 2013 nagovarja ministrstvo naj pristopi in se vse to, upajmo, da se
bo realiziralo s to resolucijo. Tudi na tem podro?ju smo pridobili
specializantko pedopsihiatrije, tretje leto že specializira in imamo
velike upe, kajti zavedajte se, da v Posavju ni pedopsihiatra in da
imamo velike težave pri obravnavi otrok.
Hvala.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
S tem zaklju?ujem predstavitev stališ? vabljenih.
Prehajamo na razpravo in glasovanje ?lanov odbora o posameznih delih predloga resolucije.

Predlagam, da najprej glasujemo o amandmajih in poglavjih h katerim so
vloženi amandmaji, nato pa v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka
128. ?lena Poslovnika o vseh ostalih poglavjih resolucije skupaj. Je
kdo proti? ?e ne, potem prehajamo na razpravo o posameznih poglavjih
predloga resolucije in vloženih amandmajih.
Odpiram razpravo k 1. poglavju: Uvod, kjer ni vloženega amandmaja.
K razpravi se je prva prijavila kolegica Jasna Murgel in ji zato dajem besedo.

DR. JASNA MURGEL (PS SMC): Lep pozdrav vsem udeležencem današnjega odbora.

Jaz moram re?i, da sem imela kar kurjo kožo, ko sem vas poslušala
danes, vse, ki ste ve?inoma pohvalili napredek, ki bo dosežen s tem, ko
bo ta resolucija sprejeta v Državnem zboru in mora re?i, da je to delo,
kot sem si ga predstavljala v parlamentu, da to tako zgleda danes. Ker
je nekako ve?insko soglasje o tem, da resolucija res predstavlja tisto,
kar potrebujemo in kar moramo imeti.
Seveda so
nekateri argumenti, da bi bilo treba še kaj dopolniti, ampak vendarle
ve?insko stališ?e je, da je to tisto, kar ?akamo od leta 2009 in da je
to zdaj dosežek, ki je bil dosežen s sodelovanjem vseh vas, ki ste danes
tukaj in še marsikoga in da je bil vložen zelo velik trud in da bomo
zdaj na koncu dobili to tako zelo pomembno resolucijo.

In moram še enkrat poudariti, da je to nekaj, kar je naloga parlamenta
in ?e je tako visoko soglasje o tem, je potem seveda to toliko boljše.

Mene veseli, da resolucija ima, in zdi se mi da je zelo pomembno, da
ima en tak horizontalen in vertikalen nabor ukrepov, ki bodo prispevali k
temu, da bomo kon?no v Republiki Sloveniji imeli en dokument in tudi
podlago za, in tudi akcijski na?rt, ki je namenjen izvedbi tega, da bomo
zajeli vsa podro?ja, ki so pomembna za zagotavljanje duševnega zdravja v
Republiki Sloveniji in seveda ?e samo tiste glavne stvari ponovim,
zagotavljanje skupnostnega pristopa pri krepitvi duševnega zdravja.
Tisto, s ?imer sem se sre?ala, ve?ina vas pozna, da sem bila zelo
aktivna pri sprejemanju zakona o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi
potrebami, je ravno to zagotavljanje sodelovanja vseh deležnikov,
predvsem teh na ravni države, ministrstev in ostalih služb pri doseganju
tega cilja. In to je v?asih

24. TRAK: (NB) – 13.55

(Nadaljevanje) lažje re?i kot storiti in mislim, da ta resolucija pomeni pomembne prispevek k doseganju tega cilja.

Potem seveda promocijo duševnega zdravja, preventiva duševnih motenj,
zelo pomembna destigmatizacija duševnih motenj pri razli?nih ciljnih
skupinah, ker tudi sama sicer imam eno drugo izkušnjo, nimam duševne
motnje v družini, ampak kljub temu poznam kako je, kakšen ob?utek je,
kadar imaš, kadar si druga?en, kadar je ?lan tvoje družine druga?en in
se celotna družina s tem soo?a, zato mislim, da je to zelo pomembno.
Tisto kar me pa najbolj navdušuje pri tem predlogu resolucije in kar ne
morem skriti zelo velikega veselja, je pa mreža služb za duševno
zdravje, kjer je vklju?ena tudi zgodnja obravnava otrok s posebnimi
potrebami tudi v akcijskem na?rtu. Torej ta resolucija in njen akcijski
na?rt v bistvu pomeni implementacijo, dejansko implementacijo Zakona o
zgodnji obravnavi. In jaz sem res zelo zelo vesela, da je do tega
prišlo, ker brez te implementacije bi bil seveda Zakon o zgodnji
obravnavi predšolskih otrok s posebnimi potrebami, lahko bi ostal mrtva
?rka na papirju, lahko bi se izvedel tudi v ožjem obsegu, ampak tukaj je
zagotovilo, da se bo izvedel v takšnem obsegu kot smo si predlagatelji
in tudi sama zamislila, torej da se vse razvojne ambulante razširijo s
potrebnimi strokovnjaki kot dolo?a Zakon o zgodnji obravnavi in resni?no
sem zelo vesela, da bo temu tako, ker Zakon o zgodnji obravnavi smo
predlagali in pisali z namenom, da bi postal, da bi se izvedel, da bi se
implementiral in mislim, da je nujno, da je v resoluciji opredeljeno
kateri strokovnjaki so del tega tima in da je tudi opredeljeno kako se
bodo postopoma zapolnjevali ti timi. Torej ve? kot to, da bi se
zapomnilo vseh 21 timov, nisem morala pri?akovati na za?etku in sem se
bala, da temu ne bo tako, ampak resolucija pa je nekaj kar je uresni?ilo
sanje. Torej zato zelo zelo pozdravljam in sem tudi v procesu
nastajanja sodelovala z Ministrstvom za zdravje z državno sekretarko, ki
je zaslužna za to, da je prišlo do uskladitve vseh razli?nih
deležnikov, in da je do nje prišlo. Imeli smo tudi, usklajevali smo se
okrog tega dela, ampak vendarle na podlagi tega akcijskega na?rta, ki je
za naslednjih deset let, vendarle bo v okviru teh centrov za duševno
zdravje otrok in mladostnikov na primarni ravni katerih del bodo tudi
centri za zgodnjo obravnavo, tile moji centri za zgodnjo obravnavo in
samo v narekovajih govorim, zakon smo seveda predlagali, ve?ina
poslancev Državnega zbora in tam se pri?ne, pri zgodnji obravnavi otrok s
posebnimi potrebami, ampak resolucija je naravnana tako, da zajame
celotno podro?je našega življenja, tistih ki to potrebujejo in mislim,
da je že skrajni ?as, ko ste tudi vsi povedali, da takšno resolucijo
sprejmemo in mislim, da nikakršnih ovir ne bo, da bi jo tudi v Državnem
zboru sprejeli in se veselim ?asa, ko bo prišlo do njene implementacije
in ko se bodo zapolnjevali in oblivali timi, in da bo enkrat na tem
podro?ju situacija boljša, in da bodo to ob?utili tudi državljani in
tisti, ki to dejansko potrebujejo, da se bo dejansko dejansko nekaj
premaknilo na bolje.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK BRANKO ZORMAN: Hvala.
Naslednja ima besedo kolega Nada Brinovšek.

NADA BRINOVŠEK (PS SDS): Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj!

Kolegica Jasna, jaz ti mo?no želim, da se uresni?ijo, tako kot si
rekla, da so se uresni?ile tvoje sanje. Moram pa re?i, da me je nekako
kar streslo, ko je gospa državna sekretarka, gospa Mau?ec, na za?etku
svoje obrazložitve rekla, danes je zelo pomemben dan za vso Slovenijo,
za naše bolnike, itn. Ob tem sem se nehote spomnila

25. TRAK:(MB) – 14.00

(nadaljevanje)
besed ministrice, ki jih je rekla septembra 2016, danes je zelo
pomemben dan za vse Slovence, za vse državljane glede zakonodaje, da bo
sprejela neke sistemske rešitve z zdravstveno reformo in tako naprej,
vemo pa, da iz tega ni ni? oziroma kar je, je še poslabšalo stanje na
podro?ju zdravstva, krovnega zakona oziroma tistega, ki ga pa najbolj
potrebujemo pa še vedno nimamo. Zdaj, res je, da skrb za duševno zdravje
smo dolga leta zapostavljati, glejte v poslanski skupini smo ves ta
mandat, predvsem s kolegico Anjo Bah Žibert sva naslovile na ministrstvo
še in še pobud in pa vprašanj v zvezi z to problematiko in pa tudi v
zvezi z zakonom o duševnem zdravju, ampak ni bilo pravega odziva vse do 3
mesece pred zaklju?kom mandata, pa kljub temu kot ste rekli, to
podro?je je skrb vzbujajo?e, vemo, da okrog 450 do 500 oseb letno se
odlo?i za samomor, zelo huda tragedija za družino, da je okrog eno
tretjino vseh invalidskih upokojitev prav na ra?un tega duševnega
zdravja in pa, da prednja?imo po uživanju alkohola oziroma sodimo v sam
vrh v okviru EU. Zdaj moram re?i, da me je pretresla tudi zgodba gospe,
ki je svojo zgodbo govorila, kaj je doživljala, ampak, ?e še gremo pa
korak naprej, si je pa težko predstavljati kaj doživljajo svojci osebe,
ki je naredila samomor, ko se venomer sprašujejo ali bi lahko pomagali,
ali smo mi krivi, kaj je to. Tako, da resni?no, v primeru enega takega
tragi?nega dogodka trpi družina, dva, trije, štirje ?lani in res je bil
skrajni ?as, da se na tem podro?ju nekaj naredi. Zdaj bom pa spet rekla,
da me mo?no skrbi kakšen je dejanski cilj te resolucije, sploh, ?e
pogledamo tole vaše gradivo na strani 43, ko pa pravite, da bo pa
akcijski na?rt, ki bodo pripravljeni za obdobje 2 let, bodo pa odvisni
od zmožnosti državnega prora?una, od zmožnosti, torej se lahko kar
poslovimo, to bi moglo pa? nekako druga?e zapisano. Zdaj, jaz bom rekla,
v Slovenski demokratski stranki podpiramo resolucijo in jo bomo tudi
podprli, ampak bom kljub temu nanizala nekaj svojih oziroma naših
pomislekov in pa dilem ali pa tudi dvomov, ?e ho?ete v zvezi s to
resolucijo. Zdaj zavedamo, da bo implementacija te resolucije zelo
težka, to bo trnova pot, to smo že v?eraj pogovarjale tudi s
predstavnicami ministrstva na našem razgovoru. Zdaj, v?eraj se nam je
zastavilo vprašanje in smo tudi spraševale predstavnice kdo vse je
sodeloval pri pripravi te resolucije, ali je sodelovala stroka, ali je
sodelovala Zdravniška zbornica, Zavod za zdravstveno zavarovanje
Slovenije, vemo, da ima na to resolucije pripombe, vemo, da ima predvsem
v tistem finan?nemu delu, ki ga v, mislim, da v letu 2019 bremeni v
višini 4,8 milijonov in predvsem te njihove pripombe se nanašajo na
finan?na sredstva. Zdaj, kako so bili pri pripravi te resolucije
vklju?eni delodajalci, mene to mo?no skrbi, lokalne skupnosti, že res,
da je bilo v?eraj re?eno, da je bila skupnost ob?in pozvana in, da se je
usklajevalo in pa ekonomsko-socialni svet, da so bili kao delodajalci
zato, ampak mene skrbi, ko bo resolucija, ko bo resolucijo potrebno
izvajati na podro?ju gospodarstva, bo še vsega sorte. V?eraj smo tudi,
ko smo se pogovarjali, je gospa Mau?ec rekla, da je resolucija, sprva
ste rekli, da je resolucija medresorsko usklajena, ampak potem smo
videli, prišli do tega, da resolucija medresorsko ni usklajena, kar je
škoda, ampak jaz upam, da bo pa? danes toliko politi?ne volje, pa da bo
ta resolucija sprejeta.
Zdaj, ?e grem na samo resolucijo, mene je

26. TRAK (VI) 14.05

(Nadaljevanje) zelo za?udilo oziroma bom rekla, da me je celo zmotilo,
da je v te resoluciji oziroma ta resolucija pripravljena predvsem na
tujih virih. Izmed 46 tujih virov oziroma virov, kar jih ta resolucija
navaja ob koncu je samo 6 naših. Jaz sem v?eraj vprašala tudi ali res
nimamo svojih strokovnjakov na tem podro?ju ali kaj bi bil temu vzrok.

?e grem naprej, sama struktura tega dokumenta, mene malo moti, vsega
skupaj je preko enih 12 strani tega uvoda, prikaz stanja v Republiki
Sloveniji, klju?ni izzivi in pa sama vizija. Jaz mislim, da glede na to,
kot sem že prej rekla, da je toliko invalidskih upokojitev na ra?un
duševnega zdravja, toliko samomorov in da po uživanju alkohola spadamo v
sam vrh EU, da bo ta resolucija nekako bolj bogata oziroma ta del bolj
bogato pripravljen in pa sama resolucija tudi malce bolj ambiciozno
zastavljena.
Moram re?i, da v tem uvodnem
delu sem pri?akovala, da bom našla tudi podatek, kakšno je trenutno
stanje v Sloveniji. Ampak bolj se osredoto?a, kakšno je trenutno stanje v
EU, kakšne imamo kadrovske resurse. Vemo, da je pomanjkanje na tem
podro?ju. Nekako iz tega ni mogo?e razbrati kakšne so potrebe posameznih
regij. Kakšne so prednosti oziroma katere regije bodo imele prednosti
pri reševanju oziroma implementaciji te resolucije. Veliko vprašanj je,
kot sem že rekla, se mi pojavlja tudi glede vklju?enosti lokalnih
skupnosti in delodajalcev. Strinjam se, da je potrebno sodelovanje z
vednostjo vseh deležnikov, ampak kar pa ta resolucija zajema, se mi pa
zdi, da oziroma da je to bolj neka reakcija na to oceno, ki je pa?
pripravila oziroma nam poslala Svetovna zdravstvena organizacija, brez
nekih to?nih specifi?nih ciljev.
Jaz mislim,
da je predpogoj oziroma da bi moralo biti v za?etku te resolucije tudi
napisano to?no, se pravi kakšne so naše potrebe, kdo bo to delal, ali
imamo dovolj kadrov in kakšen kader potrebujemo. Vemo, da, tudi danes
smo iz uvodnega dela ter razprave videli, da obstaja velika dilema ali
potrebujemo oziroma potrebujemo klini?ne psihologe oziroma psihiatre ali
psihoterapevte. In v?eraj, ko smo se o tem pogovarjali kakšno je mnenje
ali stališ?e ministrstva tega odgovora nismo dobili. Jaz mislim, da to
je potreba, da se dogovori stroka, ?eprav kljub temu, da, kot sem že
rekla, odgovora na to nismo dobili, pa resolucija predvideva neko
normativno ureditev na tem podro?ju. Jaz mislim, da vsaj neko mnenje
oziroma stališ?e ministrstvo bi o tem moralo imeti.

Dejstvo je, da je to podro?je neurejeno, pa da je na tem podro?ju kaos,
posledica vsega tega so pa bolniki oziroma žrtve / nerazumljivo/. Jaz v
tem delu resolucije tudi pogrešam podatek o ?akalnih vrstah. V uvodnem
delu je to izpuš?eno. Vemo pa, da ?akalne vrste so rak rana na tem
podro?ju. Bojim se, kaj bo vsa ta resolucija oziroma ti timi in tako
naprej prineslo za posamezne regije, ?e samo to omenim, SAŠO regijo. Jaz
sem se malo s stroko o tem pogovarjala. Mislim, da nam ne kaže ni? kaj
dosti boljše. Bojim se, da bo zadeva celo slabša.
?e grem nazaj na specifi?ne cilje, se pravi promocija duševnega zdravja v šolah in pa v lokalnih skupnostih.

27. TRAK:(MB) – 14.10

(nadaljevanje)
Dobro, kdo je sodeloval pri pripravi te resolucije in na kakšen na?in,
jaz sem v?eraj tudi spraševala kolegice oziroma prisotne iz ministrstva
koliko so pa? na šolah in pa lokalne skupnosti o tem obveš?ene, to je
zelo, zelo pomembno. Vemo, da lokalne skupnosti bodo morale to vklju?iti
to pomo? oziroma ta pomo? se bo sigurno nekako stroškovno ovrednotila
tudi in bodo tudi mogli v svoje prora?une za leto 2019 in pa 2020
vklju?iti, vemo pa, da ti prora?uni so že sprejeti in jaz tu ne
sprejemam dejstva, da pa? lokalne skupnosti iz svojih prora?unov tako
kot je bilo v?eraj re?eno ne bodo pa?, jim ne bo potrebno namenjati
finan?nih sredstev, lokalne skupnosti bodo zato tudi finan?no
obremenjene. Glede promocije duševnega zdravja in preventiva na delovnem
mestu, zdaj jaz moram re?i, da to obstaja velik problem. Problem je,
problem bo kader, problem bodo finan?na sredstva, problem so sodelavci
znotraj delovnega okolja in jaz sem tudi v?eraj izpostavila primer, na
primer nekdo gre, nekdo je zaposlen v neki firmi, gre na zdravljene v
psihiatri?no bolnico, ko se vrne nazaj, ne bo dovolj samo to, da bomo
delo v organizaciji ali pa firma zagotovila delovno mesto, poglejte, ko
se delavec vrne nazaj, jaz sem prepri?ana, da v ve?ini primerov bo
sposoben opravljati tisto delo, ki ga je prej, ampak kako se pa odzove
okolje na takega bolnika oziroma, ja bom rekla bolnika, ki pride nazaj v
delovno okolje in tisto delovno okolje oziroma sodelavci nemalokrat
privedejo, da se tak bolnik spet vrne v bolniško ali pa psihiatri?no
bolnico. Zdaj, ?e grem naprej na samo mrežo, jaz sem bojim, kot sem že
prej to rekla, kaj pomeni ta mreža za posamezne regije, predvsem za SAŠO
regijo vemo, da so tudi še zdaj precej dolge ?akalne dobe, tudi do eno
leto, zdaj saj pravim, jaz sem pri?akovala, dobila tudi kakšen podatek,
kako bo s tem v bodo?e. Naprej glede samega bolnišni?nega zdravljenja na
podro?ju duševnega zdravja, jaz sem v?eraj tudi sodelavkam iz
ministrstva povedala oziroma sem jim tudi nekako o?itala, da nimajo
nekako enega takega realnega vpogleda v realnost oziroma ja, tako bom
rekla, glejte, glede na izpovedi bolnikov, ki se zdravijo v teh
bolnicah, ne en primer, ve? primerov teh bolnikov mi je reklo, rajši
naredim samomor kot, da grem še enkrat v to bolnico. In vse to nam kaže,
da je potrebno teh, vem, da to ni predmet te resolucije, da je predmet
zakona o duševnem zdravju, da bo potrebno na teh programih marsikaj
narediti. Ne, da bodo bolnice imeli pa? pla?ano samo programe pa? zato,
ker bodo imele, vemo tudi, da je število bolnišni?nih dni v bolnicah
takih bolnikov zelo dolgo, nadpovpre?no v Evropi in mislim, da tu bo
tudi še velika oziroma bo potrebno še zelo dosti narediti. Za?udilo me
je v?eraj tudi, za?udila me je izjava gospe Mau?ec, da je pa?, da imamo
vzgledno hospitalno zdravljenje, jaz bi glede na informacije, ki jih
imam pa? to ostro zanikala. Torej še enkrat, bolnice, programe bolnic bo
potrebno definitivno prevetriti pa tudi s programi in pa tudi pogledati
kadre, ki to, te programe znotraj bolnic izvajajo.

28. TRAK:(MB) – 14.15

(nadaljevanje)
Glede rehabilitacije oseb z duševnimi motnjami bi še enkrat poudarila,
da ni samo podjetje, uprava, tudi, ?e se na primer, ?e so se znotraj
ekonomskega socialnega sveta pri usklajevanju te resolucije nekako te
strinjali, pa tudi, ?e se mogo?e uprava podjetja strinja, da bo nekako
ustvarila neka prilagojena delovna mesta, to ni to, to ni to. Potrebno
bo pa? nekako izobraževanje tudi širše, v širšem delovnem okolju tistega
bolnika oziroma v celem delovnem okolju znotraj nekega podjetja kamor
se potem pa? te bolniki vra?ajo.
Glede
normativne ureditve, zdaj res je v tej resoluciji je neko poglavje, da
je potrebno, da je specifi?ni cilj tudi normativna ureditev psihološke
in pa psihoterapevtske dejavnosti, ampak glede nato kar smo poslušali
danes iz ene strani Zbornice klini?nih psihologov in pa s strani gospoda
Možine, pa, ?e bi danes povprašala gospo Mau?ec kako je pa mnenje,
stališ?e oziroma na kakšni osnovi se bodo pripravljale te normativne
podlage, verjamem, da odgovora ne bomo dobili. Tako, da o tem bo treba
še na ministrstvu krepko razmisliti in pa dati nek signal oziroma nekaj o
tem tudi povedati. V šestem poglavju glede vodenja in pa koordinacije
navajate, je zapisano, da bo potrebno spremljanje stanja na podro?ju
duševnega zdravja, jaz se s tem mo?no strinjam, ampak glede na to, da je
to tak velik problem v Sloveniji, je prav, da smo ga enkrat le
spregledali in pa priznali, me je malo zmotilo tule, ker piše, da bo pa?
ta vladni svet za duševno zdravje poro?al Državnemu zboru dvakrat na
leto. Jaz bi rekla to, da bi bila potreba glede na stanje kot je, da se
vsako leto poro?a to Državnemu svetu vsaj dokler ne zaznamo nekih
kazalnikov, da gre vsa zadeva na boljše. Še enkrat bi opozorila in pa
vprašala glede na navedbe, da bodo vsi ti ukrepi financirani oziroma, da
bodo to prora?unska sredstva, državna prora?unska sredstva iz razli?nih
resorjev, da bodo tudi to viri Evropske unije, sredstva Zavoda za
zdravstveno zavarovanje, ki pa vidimo zdaj glede napisa nekega je
poslalo, da ni usklajeno, da bodo to prora?unska sredstva lokalne
skupnosti, zdaj na eni strani ministrstvo govori, da lokalne skupnosti
ne bodo sodelovale s finan?nimi sredstvi, no tule v zadnjem delu pa le
priznavate, da bodo tudi lokalne skupnosti mogle zagotoviti dolo?ena
finan?na sredstva. Zdaj, tule v tem delu mi vsekakor manjkajo
delodajalci, mislim, da ti delodajalci bodo velik problem, ker vemo po
drugi strani, da imajo pa, bodo imeli mo?en vpliv tudi na realizacijo te
resolucije, pa ne samo delodajalci. Zdaj kot sem že pa v uvodu rekla,
za konec, navajate, da bo ta akcijski na?rt odvisen od zmožnosti, mene
je tale zmožnost zelo, zelo zmotila, tale zmožnost bi jaz primerjala po
drugi strani nekako z enimi takimi besedami, bomo, ?e bomo, ?e bi lahko
in tako naprej. Jaz mislim, da tole zmožnost je definitivno potrebno
?rtati iz te resolucije, ampak, da bodo pa?, da bo pa? potreba ali ne
vem kako nadomestiti. Zdaj, jaz se kot sem tudi že v?eraj povedala in
tudi kot sem v uvodu rekla, mi bomo to resolucijo, ker se pa? zavedamo
tega problema, tudi podprli.
Hvala.

29. TRAK (VI) 14.20

PODPREDSEDNIK MARIJAN POJBI?: Hvala Nada.
Tukaj eno pooblastilo, poslanca Janija Möderndorferja nadomeš?a mag. Bojan Krajnc.
Naslednja se je k razpravi prijavila Bojana Murši?. Izvolite.

MAG. BOJANA MURŠI? (PS SD): Hvala lepa, predsedujo?i, za besedo.

Spoštovani vabljeni, spoštovana državna sekretarka. Pomembnost tega
dokumenta danes prikazuje današnje omizje. Predstavljenih je bilo kar 17
stališ?. In enostavno, moram re?i, da sem zadovoljna, da je bilo za tem
omizjem izraženo tako široko zadovoljstvo glede tega dokumenta. Kajti,
resolucija je en strateški dokument, ki bo dal kar nekaj napotil naprej.
In tukaj je pomembna široka podpora.
Delovna
skupina, ki je bila imenovana s strani ministrstva je opravila pomembno
delo, kar to tudi dokazuje. Klju?no pa je, da se pove?a dostopnost do
pomo?i potrebnim. Kajti, ti ljudje, ki se znajdejo v tako težki
situaciji, pa naj si bodo to otroci in mladostniki, pa naj si bodo to
starejši, so te pomo?i potrebni nujno, takoj in hitro. Zato je toliko
bolj pomembno, da sledimo tej resoluciji in da bodo tej resoluciji
sledila tudi finan?na sredstva, ki jih bomo zagotavljali v naslednjih
prora?unih, tako na lokalni ravni kot tudi v državnem prora?unu. Kajti,
zavedati se moramo, da je zdravje najve?ja vrednota vsakega posameznika,
ta je pa seveda odvisna od dobrega po?utja, ki pa ne zajema zgolj
telesno po?utje, ampak je klju?nega duševno notranje zdravje.

V preteklosti smo malo govorili o duševnem zdravju. Potiskali te ljudi,
ki so se znašli v tako težki situaciji na rob, prihajalo je do, bom
rekla, zelo slabih stanj, tudi do samomorov in dejansko se mi zdi, da je
družba kon?no prepoznala, da je treba tem osebam in tem ljudem, ki se
znajdejo v stiski pomagati. Ampak treba je poudariti tudi to, da ko se
posameznik znajde v tej stiski ne trpi zgolj on, ampak trpi tako njegov
posameznik, družba, družina in tudi celotna država, bom tako rekla.
Zakaj država? Država predvsem zaradi tega, kajti takšna oseba, ki se
znajde v tej situaciji, ima zmanjšano delovno aktivnost, nastanejo
bolniški staleži. Bolniške odsotnosti teh ljudi niso 5 dnevne, 7 dnevne,
ampak trajajo 3 mesece, leto dni, tudi ve?. Kajti, preden pridejo v
obravnavo to traja dlje ?asa. Že pri otrocih zasledujemo, da otroci in
mladostniki ?akajo 10 mesecev na prvi stik s psihosocialno pomo?jo.
Menim, da bo treba na tej fazi narediti ve? korakov. Takšni otroci
morajo biti obravnavani takoj, kljub temu, da tudi pomagajo nevladne
organizacije, katerim gre na tem mestu izredna zahvala, da takšnim
družinam pomagajo v tej stiski, kajti otroka je treba ?im prej postaviti
na zdrave temelje, mu pomagati in ga peljati naprej. Kajti, ?e v
mladosti ne odpravimo težav, ki se pojavljajo s strani psihosomatike se
to samo stopnjuje in v starosti se to zgolj poglablja. Žal pride do teh
samomorov in imam kar nekaj mojih sošolcev, ki so bili na robu obupa.
Niso našli izhoda in danes jih ve? ni med nami. V kolikor bi takrat
mogo?e lahko mu nekdo pomagal, tudi s kakšno besedo, seveda, vsak
posameznik ni primerna oseba, ampak velikokrat marsikateremu pomeni zelo
veliko, da mu prisluhneš, da ga napotiš na prava vrata

30. TRAK: (KO) – 14.25

(nadaljevanje) in potem se iš?ejo rešitve kako temu pomagati. Tako, da
tu jaz mislim, da resolucija sledi temu, da se vzpostavljajo ti timi, ki
bodo pomagali tem osebam. Res pa je, da smo še vedno pri tem, da imamo
pomanjkanje kadra. Še enkrat, izpostavljam, res, ti ljudje ne morejo
?akati tako dolgo, kot ?akajo. Zdaj, nekateri posamezniki, ko se
znajdejo v tem, si lahko to pla?ajo, gredo v samopla?niške ambulante in
jim na takšen na?in pomagajo, vendar verjemite mi, marsikdo si tega ne
more privoš?iti. In zato se mi zdi zelo primerno oziroma tudi razmislek o
tem, da bi dejansko pacienti, ko se znajdejo v tej težavi, pa ob tem
želim poudariti, da marsikdo sploh ne ve da se soo?a s to težavo, kajti
okolica opaža, da ima psihosomatske težave, da lahko tega pelje v
ambulanto po pomo?, brez kakršnekoli napotnice. To mislim, da je en
dober signal, da bi lahko zmanjšali, to bom rekel, zelo bole?o zadevo s
strani posameznikov, bolnikov, kajti res ?lovek potrebuje pomo? takoj.
Tudi sami se po vsej verjetnosti kdaj znajdemo v takšni situaciji, kjer
ni, ne vidiš izhoda in z majhnim pogovorom, strokovno usposobljene osebe
se najde lu? na koncu tunela. In verjemite mi, da je to prava pot. S
tem bi tudi mogo?e zmanjšali te odsotnosti z dela, prav tako tudi tega
upokojevanja po prvi kategoriji bi bilo mogo?e manj. Moramo vedeti, da
tretjina ljudi se upokoji prezgodno, invalidsko, v prvi kategoriji, tako
da tu resni?no bo morala država in mi vsi skupaj delati stvari na tem.

Klju?nega pomena je tudi promocija duševnega zdravja, tako v osnovnem
izobraževanju, tako tudi v lokalnih skupnostih, tako na državni ravni.
Klju?no pa lahko odigrajo tukaj tudi mediji. Zato na tem mestu tudi
apeliram, da je ?im ve? pogovora o tem, zelo dobre pogovorne oddaje o
duševnem zdravju imamo na nacionalni televiziji, verjamem, da tudi bodo
druge televizije pristopile k temu, in lahko gremo v pravo smer. Ne
želim kaj dosti ve? govoriti o samem dokumentu, kajti menim, da je
dober, vendar bi pa želela eno pojasnilo s strani ministrstva. V?eraj
smo dobili na mizo s strani Društva logopedov Slovenije prošnjo za
reševanje vsebine vloženih amandmajev. Želela bi pojasnilo, prav tako pa
potem tudi mogo?e dopolnilno obrazložitev s strani logopedov, ali je ta
rešitev z umikom tega amandmaja, ki je bil 5. 3 . vložen s strani
koalicijskih poslanskih skupin, ali je to zdaj ustrezno s strani njih
ali ne. Tako, da tukaj bi želela zgolj pojasnilo, da vidimo kaj to
pomeni, ali smo na pravi poti, kajti resni?no si želim pri tako
pomembnem strateškem dokumentu ?im širšo podporo.
Toliko za enkrat.
Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MARIJAN POJBI?: Hvala za razpravo.
Dajem besedo predstavnikom ministrstva. Prosim, izvolite, da odgovorite na ta vprašanja, ki so bila postavljena.
Ja, kar izvolite.

JOŽICA MAU?EC ZAKOTNIK: Hvala lepa.

Ja, podam odgovor, logopedi, pravzaprav smo opredeljevali, ko smo
vzpostavljali na eni strani okrepitev timov, v okviru, se pravi zgodnjih
obravnav in dopolnitev timov v okviru teh razvojnih ambulant, s timi
specialistov logopedov. In ko smo rekli, da ti centri obravnavajo
predvsem razvojne težave se pravi, oziroma razvojne motnje, da pa zraven
centri za duševno zdravje pa? obravnavajo spremljajo?e duševne motenj,
tudi pri teh osebah. In smo