Prepre?imo izgorelost, še preden se zgodi!

V svetu in doma se vse ve? ljudi sre?a s sindromom izgorelosti, zaradi katerega se njihovo življenje obrne na glavo. Proces izgorevanja lahko traja ve? let, kon?a pa se s popolnim psihofizi?nim zlomom. Kako vemo, ali sodimo med tvegane osebnosti, kako prepoznamo znake izgorevanja in kakšna je preventiva pri izgorelosti, smo povprašali univ. dipl. psih. Andrejo Pšeni?ny z Inštituta za razvoj ?loveških virov. Znaki adrenalne izgorelosti oz. akutnega adrenalnega zloma so zelo intenzivni, zato jih je nemogo?e spregledati. »Najpogosteje se zgodi popoln psihofizi?ni zlom, ki se kaže kot dolgotrajna izguba energije, tudi telesne.

Obenem opažamo mo?ne depresivne znake, ki se pogosto mešajo ali izmenjujejo z intenzivnimi ob?utki jeze in razo?aranja nad delom ali bližnjimi. Raziskovalci opažajo celo merljiv upad nekaterih miselnih sposobnosti. Prav tako se pogosto pojavljajo intenzivni telesni znaki, zlasti gastroenterološke motnje, lahko pa tudi kot infarkt ali možganska kap,« pravi Pšeni?nyjeva.

Znak, ki pogosto pelje v izgorelost in na katerega moramo biti še posebej pozorni, je deloholizem. »Gre za izjemno trdo delo zaradi mo?ne, nenadzorovane notranje prisile, ki se kaže kot stalno in ?asovno obsežno delovanje in razmišljanje, povezano z delom, ne da bi za to obstajala zunanja nujnost. Potreba po delu je pretirana do te mere, da oslabi zdravje, zmanjšuje življenjsko zadovoljstvo in ogroža medosebne odnose ter socialno funkcioniranje. Številni poznavalci soglašajo, da deloholizem pomeni podobno zasvojenost, kot je na primer alkoholizem,« opozarja Pšeni?nyjeva in dodaja: »Vse bolj kaže, da je nenadzorovana notranja prisila, ki žene v deloholizem, potreba po vzdrževanju storilnostne samopodobe. To pomeni, da se ljudje vidijo pozitivno samo, kadar okolje pohvali dosežke njihovega dela. ?e doživijo kritiko ali ?e pohvala izostane, se taka (labilna) samopodoba za?ne hitro obra?ati v svoje nasprotje. Vidijo se kot najslabše, kot nespodobne, razvrednotene.« Takrat se za?neta buditi strah in krivda, da tako slabi, kot se sami vidijo, ne bodo dovolj dobri za okolico. Da bi se izognili bole?im ob?utkom, se še bolj zaženejo v delo.

Kakšna je razlika med deloholizmom in zdravo zavzetostjo za delo?

»Deloholizem je prav nasprotno stanje od zavzetosti za delo, kjer ?lovek uživa ob delu samem; zanima in vle?e ga sam proces dela, zato se mu popolnoma preda,« pravi Pšeni?nyjeva. Tudi ljudje, ki so delu predani, a v njem uživajo, lahko delajo ve?, kot je treba. »Vendar jih v to ne žene strah ali ob?utek krivde, ki mu pogosto re?emo 'odgovornost', ampak veselje ob delovanju. ?eprav delajo ve? od okolice, ne za?nejo izgorevati. Ko za?utijo utrujenost, se v njih ne zbudi strah, da bodo slabi, ?e prekinejo delo, ampak lahko ravnajo skladno s svojo potrebo po po?itku. Ker jih ne vodi strah, se tudi ?ustveno ne iz?rpavajo ob delu, ampak jih veselje ob delu polni z energijo, zato se, tudi kadar delajo veliko, ne ?utijo preobremenjeni.« Veselja za delo pa ne prinaša samo pohvala za dosežke, ampak sam delovni proces. Njihovo delo ni nujno boljše ali zanimivejše. Takega si uspejo narediti sami s svojim odnosom do dela. »Primerjala bi s partnerstvom: ?e imamo svojega partnerja zares radi, je za nas privla?en, tudi ?e ne ustreza lepotnim idealom,« dodaja Pšeni?nyjeva.

Pri delu se lahko ?utimo preobremenjene tudi zaradi prevelikih zunanjih zahtev. Temu pravimo delovna iz?rpanost ali wornout, ki se razlikuje od izgorevanja ali burnouta. Delovna iz?rpanost navadno ne vodi v izgorelost in se zmanjša, ko zunanji pritiski popustijo.

»Poglejmo razliko na primeru: nadrejeni dodeli novo delo, ki bi zahtevalo delo prek delovnega ?asa. Tisti, ki v sebi nosi notranjo prisilo, dela ne bo odklonil zaradi strahu, da bo zato v svojih o?eh ali v o?eh nadrejenega slab delavec. ?util se bo dolžnega, da se izkaže bolj kot drugi. Drugi pa bo nadrejenemu povedal, da bo moral delati prek delovnega ?asa in da bo tako delo sprejel šele, ?e je od tega odvisno njegovo delovno mesto ali ?e zaslužek od nadurnega dela nujno potrebuje za preživetje. Ravno tako se bo iz?rpaval zaradi prekomernega dela, vendar se bo to kon?alo takoj, ko se bodo spremenile okoliš?ine dela ali življenja. Tisti, ki nosi v sebi notranjo prisilo, pa bo nenehno prekomerno delal tudi takrat, ko objektivnih pritiskov iz okolja ni,« pojasni Pšeni?nyjeva. Tak delavec se o novih pogojih dela ne bo niti pogajal niti ne bo vprašal, ali je delo res nujno. »Namesto tega bo jezen na nadrejenega, kot da bi ta sam moral vedeti, da je že preobremenjen.« To pri?akovanje pa je povsem nerealno.

Pojavlja se pri študentih in dijakih!

Pretirana pri?akovanja in zahteve staršev celo otroka lahko poženejo v iz?rpavanje ali wornout. »Ko taka pri?akovanja otrok ponotranji, postanejo notranja prisila – storilnostno pogojena samopodoba, ki mladega ?loveka žene v izgorelost. Tako samopodobo lahko ve?krat opazimo pri dijakih in študentih. Naša raziskava je namre? pokazala, da so med tistimi, ki pri nas najmo?neje izgorevajo. Za to sta gotovo odgovorna dva dejavnika: vzgoja staršev, ki je vanje vcepila tako notranjo prisilo in tak vzgojno-izobraževalni sistem, ki jo mo?no podpira. ?e bi starši svoje otroke vzgajali prek brezpogojne ljubezni in sprejemanja, se tem mladim ljudem najbrž ne bi bilo treba vsak trenutek dokazovati, da so dovolj dobri. In še tako pretirano storilnostno usmerjen izobraževalni sistem jim ne bi mogel predstavljati pretiranega bremena, ?e njihova lastna samopodoba ne bi bila tako ali druga?e vezana predvsem na dosežke,« o izgorelosti pri mladih pravi Pšeni?nyjeva.

Kako naj torej ravnamo, da bi naš otrok ohranil pozitivno samopodobo, ki ne temelji samo na naših pohvalah? »?e gledamo majhnega otroka, se ta u?i in preizkuša z veliko radosti in navdušenja. Ko se u?i hoditi, govoriti, ko razvija veš?ine in spretnosti, ga to veseli, ure in ure zna prebiti ob igri, ki je zanj tudi u?enje. ?e ga pri tem podpiramo in le usmerjamo, ne pa dolo?amo, kaj bi bilo zanj dobro, ?e sprejemamo in vzpodbujamo njegovo samostojnost in preizkušanje tudi takrat, ko po?ne stvari, ki jih starši ne vidimo kot 'koristne' in 'pametne', bo ta radost ostala in se pri odraslem kazala kot zavzetost za delo. To nikakor ne pomeni, da otroku ob tem ne postavljamo zahtev in omejitev ali ga samo hvalimo. Nasprotno, otrok potrebuje realno povratno informacijo. Pri tem pa kritika ne sme leteti na njega kot ?loveka, ampak le na dejanje. Pospremljena naj bo s predlogi, kako napako popraviti. Pohvalo pa si otrok zasluži tudi takrat, ko se trudi sam iskati razli?ne poti do cilja, in ne le takrat, ko cilj doseže,« pove Pšeni?nyjeva. »?e bomo svojemu otroku skozi svoj odnos sporo?ali, da je dober za nas samo takrat, ko z delom doseže izid, ki ga mi odobravamo, bomo iz njega gotovo naredili nesamostojnega deloholika.«

Kako prepre?imo izgorelost?

»Najboljša preventiva bi bila seveda odkrivanje in odpravljanje vzrokov v vsakem posameznem primeru,« pravi Pšeni?nyjeva. »Še boljša preventiva je odnos staršev in otroka, ki upošteva otrokove razvojne potrebe in vzpodbuja njegovo samostojnost, namesto vzgoje s pogojevano ljubeznijo. Ta na prvo mesto postavlja potrebe staršev, ki jih mora otrok zadovoljevati, da ga imajo radi in se za?ne s stavkom: 'Takega/take pa te ne maram!'«

Sami pa si ob preobremenjenosti pomagamo tako, da pogledamo, katere dejavnosti nas iz?rpavajo in katere nam energijo vra?ajo. »Pri tem ne smemo pozabiti, da med zadnje sodita tudi po?itek in spanje. Potem skušamo iz?rpavanje in obnavljanje ?im bolj uravnotežiti: ve? je dejavnosti, ki nas iz?rpavajo, ve? razbremenjevanja in po?itka potrebujemo za obnavljanje energije.« Hitro namre? lahko ugotovimo, da je ve?ina našega ?asa namenjena prav tistim aktivnostim, ki nam energijo porabljajo, razbremenilne aktivnosti pa po navadi segajo v ?as, ko bi nujno potrebovali po?itek. »?e je tako, bo nujno treba zmanjšati obremenitve in jih nadomestiti z razbremenitvami, ne pa še krajšati po?itka. Na kratko: rekreacija ne more nadomestiti spanja.« Toda ?e tega dolgoro?no ne moremo uravnotežiti, si je treba zastaviti vprašanje: zakaj toliko delamo tudi v svojem prostem ?asu? Kdo to od nas zahteva? ?e to zahtevamo sami in dela ne znamo zmanjšati, se je smiselno pogovoriti s strokovnjakom.

Kaj pa, ?e smo že na poti k izgorelosti?

»Kadar delamo preve? v službi ali doma, kadar v neki odnos, delovni ali zasebni, vlagamo precej ve? energije, kot nam je ta vra?a prek zadovoljitve naši potreb, si moramo zastaviti vprašanje: Zakaj to po?nem? Kaj me v to žene? Kaj je tisto, kar me najbolj obremenjuje? ?e menimo, da so za to odgovorne zunanje okoliš?ine, bi bilo najbrž smiselno razmisliti, kako jih lahko spremenimo. Oglejmo si situacijo na delovnem mestu. ?e so sodelavci prav tako preobremenjeni, imamo dve možnosti: ali se poskušamo pogajati za ustreznejše pogoje dela ali pa poiš?emo drugo službo. Druge rešitve v tem primeru ni. ?e del sodelavcev ni preobremenjen, pa najbrž iz?rpanost izhaja predvsem iz našega razmišljanja in ravnanja. V tem primeru bi bilo modro pogledati, kaj oni po?nejo druga?e kot mi; mogo?e skušamo bolj podobno ravnati. ?e vidimo, da svojega ravnanja sami ne moremo spremeniti, da se ob tem sre?ujemo s preve? negotovosti ali z neprijetnih ob?utkov, pa je smiselno poiskati psihoterapevtsko pomo?,« svetuje Pšeni?nyjeva.

»Zavedati se je treba, da sami ravnamo enako na delovnem mestu in v svojih zasebnih odnosih. ?e ne zmoremo postavljati mej oz. re?i NE na enem podro?ju, jih najverjetneje ne bomo zmogli niti na drugih. ?ustveno iz?rpavanje se lahko pojavi npr. tudi ob negi kroni?no bolnega ali ostarelega družinskega ?lana. A raziskave so tudi tu pokazale, da se je izgorevanje pojavilo zlasti pri tistih skrbnikih, ki so bili z bolnim v ambivalentnem odnosu, torej so ob njem ?utili isto?asno naklonjenost in mogo?e zamero, jezo, odpor. Posledica takih dvojnih ob?utkov pa so po navadi ob?utki krivde, ki ženejo v pretiran trud. Tudi v takem primeru lahko pogovor s psihoterapevtom pripelje do vzrokov izgorevanja.«

Kako poteka izgorevanje?

Izgorevanje poteka v treh stopnjah:

1. Preiz?rpanost: Ta stopnja se kaže skozi deloholizem. Ob tem se za?nejo pojavljati tudi prvi telesni in psihi?ni znaki iz?rpavanja: kroni?na utrujenost, razo?aranje, anksioznost, lahko tudi pani?ni napadi. Število znakov je v tej fazi manjše, zato ima ?lovek ob?utek, da gre za za?asno stanje, ki ga je mogo?e odpraviti celo z ignoriranjem po?utja in s krajšim dopustom. Faza navadno traja ve? let, lahko tudi do dvajset let.
2. Ujetost: V tej fazi prevladuje ob?utek, da ne moremo izstopiti iz delovnih in zasebnih obveznosti, ob tem pa nastopijo še znižano delovanje imunskega sistema, psihosomatske težave, težave s spominom in z zbranostjo, upadanje samopodobe, jeza, pani?ni napadi. Raste število znakov in njihova intenziteta. Druga stopnja izgorevanja lahko traja tudi leto ali dve.
3. Adrenalna izgorelost: V tej fazi nastopi popolna izguba energije, velik psihofizi?ni in nevrološki zlom (disfunkcija HHS-osi), ki se zelo pogosto manifestira kot psihi?na motnja, po navadi v obliki hudih depresivnih znakov, ki lahko pripelje tudi do samomora, lahko pa tudi kot infarkt, akutne gastroenterološke težave in podobno. V tretjo stopnjo uvrš?amo tudi stanje neposredno pred zlomom, ko so vsi znaki na vrhuncu, vendar se ?lovek kljub temu navzven trudi vzdrževati videz aktivnosti, pri ?emer ne zmore ve? nikakršnega prilagajanja spremembam okoliš?in.

Med izgorevanjem se raven hormona kortizola poviša, po zlomu pa se za dlje ?asa zniža, kar je lahko vzrok za tako mo?en in dolgotrajen upad energije pa tudi za nekatere depresivne znake. Znižan kortizol je zna?ilen za izgorelost, tj. v primerjavi z depresijo, kjer je ve?inoma povišan. Prisotnost storilnostne samopodobe, ki prižene v deloholizem, pa sta naslednja tipi?na znaka izgorevanja, ki lo?ujeta izgorelost od depresije.

 

Tekst: Emi Mala?i?

Foto: Markus Wiesenauer, Homeopatija za dušo, Mladinska knjiga založba, 2005) 
Izvirna novica: Dnevnik – ponedeljek, 03.11.2008 16:23
Besedilo in slika so last avtorjev in Dnevnika.