Psihiatrinja svetuje, kako pomagati mladostniku v stiski

?as, ko mladostnik postaja odrasel ?lovek, je poln ?eri, ki se jim ni vedno lahko ogniti, zato ni ni? ?udnega, da jih v tem ob?utljivem obdobju toliko zadene vsaj ob kakšno. Kako prisko?iti na pomo?, smo se pogovarjali s psihiatrinjo dr. Arijano Tur?in.

Psihiatri?na pomo? je pri nas povsem po nepotrebnem še vedno stigmatizirana, zaradi ?esar se sploh mladostniki bojijo priznati, da so v stiski in da potrebujejo pogovor s strokovnjakom. Svoje težave zato skrivajo v sebi, kar vodi v še hujše stanje notranje napetosti. Kako prepoznati, kdaj je treba prisko?iti na pomo?, in kako to nato izvesti, smo se pogovarjali s specialistko psihiatrije asist. Arijano Tur?in, dr. med., z ljubljanske psihiatri?ne klinike.

Kako lahko pomagamo mladostnikom, ki se znajdejo v stiski?  

‘Mladostniško obdobje tudi zaradi hitrih bioloških sprememb prinaša precejšnje psihi?ne izzive.’ (Foto: Profimedia)

Mladostniško obdobje je samo po sebi tisto obdobje v življenju ?loveka, ki tudi zaradi hitrih bioloških sprememb prinaša precejšnje psihi?ne izzive in je zadnja postaja pred odraslo dobo. Stiske mladostnikov so lahko številne tudi brez dodatnih stresnih dogodkov. Ti pa lahko povzro?ijo pravo psihotravmo, ki nato pomembno vpliva na uspešnost razreševanja notranjih konfliktov, s katerimi mora opraviti vsak posameznik, da lahko dozori v odraslo osebo.

Mladostnikom v takšnih stiskah lahko uspešno pomagajo strokovnjaki, in sicer u?itelji, pedagogi in psihologi v šolah kakor tudi pedopsihiatri in psihologi v ambulantah in bolnišnicah. Težava je v tem, da mladostniki pogosto navzven strokovno pomo? odklanjajo, ?eprav v sebi po njej dobesedno kri?ijo. V prvi vrsti jim lahko pomagajo njihovi bližnji, ?e je njihova podpora pomanjkljiva ali neustrezna, pa preostaja pomo?, ki jo nudijo strokovne službe. V ta namen obstajajo razli?ne oblike nudenja pomo?i – ob že zgoraj naštetih so najbolj razširjeni še telefoni za pomo? otrokom in mladostnikom v stiski, kjer je omogo?en anonimen dostop do usposobljenih kadrov, kar je nekaterim zelo pomembno in zaradi ?esar se bodo lažje odlo?ili za takšno obliko pomo?i.

Kako pa sploh lahko prepoznamo, da je mladostnik v stiski?  

Nekateri mladostniki precej dobro in jasno povedo, kaj jih mu?i, medtem ko se nekateri težje verbalno izražajo, vendar lahko sklepamo, da se z mladostnikom nekaj recimo da slabega dogaja po spremembah v njegovem vedenju. Pozorni moramo postati, ?e opazimo, da opuš?a dejavnosti, ki so ga neko? veselile, ?e je ve?ino ?asa otožen, žalosten, brezvoljen, ?e se mu spremeni apetit, ?e postane nespe? ali po drugi strani preve? spi, še posebej pa moramo biti pozorni, ?e za?ne s samopoškodbenim vedenjem ali ?e na?rtuje samomor. Vse te znake moramo vzeti zelo resno. Lahko je prisotno tudi druga?no škodljivo vedenje, kot je popivanje, kajenje marihuane in uživanje drugih drog, promiskuitetno vedenje ali zatekanje v neprimerno družbo. Lahko pa so znaki tudi bolj diskretni: recimo zgolj nagibanje k poslušanju otožne glasbe in branju pesimisti?ne literature. V vsakem primeru se je z mladostnikom potrebno pogovoriti iskreno, z razumevanjem in brez obsojanja – potrebno mu je prisluhniti.

Telefonske številke za pomo? v stiski so naslednje: – 01 520 99 00 Klic v duševni stiski – 116 123 Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan) – 116 111 TOM, Telefon otrok in mladostnikov – tudi 112 Reševalna služba.

Kako bi mladostnikom, ki so v stiski, svetovali, da si pomagajo sami?  

‘Živimo v svetu, kjer se poveli?ujejo vrednote, ki to pravzaprav niso, in psihiatri?ni pacienti pogosto ne morejo izpolniti pri?akovanj okolice, zato se lahko tudi sami za?nejo po?utiti manjvredne ter se s tem znajdejo v za?aranem krogu na poti navzdol.’ (Foto: Profimedia)

Mladostniki si v stiski seveda lahko poskušajo pomagati sami, vendar naj ne oklevajo in naj pomo? poiš?ejo najprej pri družini in prijateljih, nato pa tudi pri strokovnjakih, ?e so težave takšne, da je potrebna strokovna pomo?. Prav je, da zaupajo soljudem, in prav je, da si dovolijo sprejeti dobronamerno pomo?.

Zakaj je to, da nekdo potrebuje zdravljenje v psihiatri?ni bolnišnici, po nepotrebnem stigmatizirano? 

Psihiatrija je pri nas še zmeraj precej stigmatizirana, kar dodatno otežuje ustrezno obravnavo in zdravljenje pacientov. To velja tako za bolnišni?no kot izvenbolnišni?no zdravljenje. Psihiatri?ne motnje je potrebno zdraviti, tako kot je potrebno zdraviti sr?ni infarkt ali sladkorno bolezen, vendar se precejšen del naše populacije precej lažje soo?a s telesnimi kot s psihi?nimi boleznimi. Psihi?ne težave doživljajo kot nekaj sramotnega in še zmeraj se prepogosto dogaja, da se psihiatri?ni bolniki znajdejo potisnjeni na rob družbe. Preve?krat je sporo?ilo, da so nezaželeni. Živimo v svetu, kjer se poveli?ujejo vrednote, ki to pravzaprav niso, in psihiatri?ni pacienti pogosto ne morejo izpolniti pri?akovanj okolice, zato se lahko tudi sami za?nejo po?utiti manjvredne ter se s tem znajdejo v za?aranem krogu na poti navzdol. ?e poenostavim: zdravljenje na psihiatriji se ena?i z manjvrednostjo. Proti temu se poskušamo psihiatri boriti na številne na?ine, na prvem mestu pa je zagotovo osveš?anje populacije o psihiatri?nih motnjah.

Kako mladostnikom v psihiatri?ni bolnišnici pomagate? Kaj bi recimo družba morala vedeti o delovanju psihiatri?nih bolnišnic, da ljudi, ki jih zapustijo, nato ne bi spremljala takšna stigma?  

Strokovna pomo? je odvisna od vrste psihi?ne motnje, zaradi katere se pacient zdravi. ?e govorimo o motnjah povezanih s stresom (zaradi katerih lahko zboli prav vsak posameznik) ali o depresivnih motnjah, potem v?asih zadoš?a samo psihoterapija; ?e pa gre za težje psihi?ne motnje, kot so psihoze ali bipolarna motnja oziroma mani?na depresija, pa poleg psihoterapije ne gre brez zdravljenja z zdravili. V psihiatri?ni bolnišnici je na voljo celostna obravnava, ki vklju?uje tudi skupinsko psihoterapijo in delovno terapijo. Tudi slednja je zelo pomemben del zdravljenja; obe pa sta manj dostopni, ?e se nekdo zdravi izven bolnišnice. Predvsem pa je cilj zdravljenja, da se pacient med takšno rehabilitacijo postavi na noge in da po odpustu iz bolnišnice kar se da dobro funkcionira, da živi svoje življenje ?im bolj izpolnjeno. Na uspešnost zdravljenja vplivajo številni dejavniki, vendar je osnovna naloga sleherne obravnave, da pacientu poskuša maksimalno pomagati. Psihiatri?ne bolnišnice v Sloveniji so zdravstvene ustanove prav tako kot “nepsihiatri?ne” bolnišnice ter so zavezane k eti?nemu in strokovnemu ravnanju s pacienti. Stigma je prisotna, ne bo se je enostavno otresti, vendar se trudimo po najboljših mo?eh, da bi jo razbili. To je proces, ki ne more biti zaklju?en na hitro in predvidevam, da bo potrebno še kar nekaj ?asa, da pridemo do cilja. Vendar pa je ob vsem navedenem pomembno dvoje: neprekinjen razvoj novih terapevtskih možnosti in osveš?anje ljudi o psihi?nih motnjah. ?e se na tej poti ne izgubimo, bomo v borbi proti stigmatizaciji psihiatrije zagotovo uspešni.

Avtorica: Lina Eržen

Izvirna novica: Vizita , 13. februar 2014

?lanek je last medija Vizita.si   in avtorice