Psihologinja Andreja Avsec o vlogi medijev pri širjenju strahu

Morda se besede strah drži negativni prizvok, a omenjeno ?ustvo
je v okviru evolucije še kako pomembno, saj pomeni enega od osnovnih
kamnov za preživetje.

Ta teden v podcastu Številke
govorimo o strahu. A kaj sploh je strah? Kako ga razumejo psihologi?
Andreja Avsec s Filozofske fakultete v Ljubljani razloži: “Tako kot
vsi. To je ?ustvo, ki vodi k specifi?nemu odzivu. Je eno najosnovnejših
?ustev, saj ga ?utijo tudi živali. Njegova funkcija je ohranitev
posameznika, da se izogne nevarnosti. ?e gledamo evolucijsko, se je to
?ustvo moralo pojaviti zelo hitro, saj se odzovemo skoraj nagonsko.
Strah spada med temeljna, osnovna ?ustva. Gre za najpogostejše negativno
?ustvo, mogo?e mu lahko ‘konkurira’ le še žalost. Ni pomembna le
komponenta, da se nam zdi, da nas je strah, ampak odreagiramo tudi
fiziološko. Ob doživljanju strahu se nam hkrati vzburi tudi avtonomni
živ?ni sistem.”

Osnovna težnja je želja po preživetju
Strah je
imel skozi evolucijo svoj pomen, saj se je, denimo, pra?lovek umaknil,
ko se je ?util ogroženega v boju z živalmi. Psihologinja dodaja: “Sploh
ni treba iti le v prazgodovino, saj to lahko ugotovimo tudi danes pri
vseh živalih. Reakcija ‘boj ali beg’ se je oblikovala milijone let. V
ozadju je bila vedno težnja, da organizem preživi. Telo kot celota je
moralo dobro delovati, da je organizem preživel.”

Približevanje dobrim stvarem, izogibanje slabim
Kakšen dražljaj povzro?i tak odziv? “Kakršen
koli negativen dražljaj, ki ga ocenimo, da nas ogroža. To je lahko
bole?ina, pajek, lev … ?e res poenostavimo vedenje organizma, sta v
nas dva sistema. Prvi je sistem približevanja dobrim stvarem, drugi pa
se umika slabim stvarem. ?e smo v stiku z ne?im, kar nam lahko škoduje,
se moramo umakniti. To je ta inhibicijski sistem, ki nam omogo?a, da
zbežimo in preživimo,” koncept razloži predstojnica katedre za ob?o psihologijo.

Z umom lahko sko?imo iz sedanjosti
Ali je reakcija bega popolnoma refleksna ali pa pri tem deluje tudi razum? “Pri
?loveku je vse bolj zakomplicirano. Pomembno je, kaj razmišljamo.
Pomislimo na zebro, najprej se mirno pase, nato zagleda leva, zbeži in
se potem spet mirno pase. Pri ?loveku pa so lahko more prisotne še nekaj
mesecev. S svojim umom lahko marsikaj predvidimo vnaprej in nas je
lahko strah tudi stvari, ki se še niso zgodile, ali pa je malo verjetno,
da se bodo zgodile. Z umom lahko naredimo marsikaj, v?asih pa je to
lahko tudi problem. To, da lahko z glavo stopimo iz sedanjosti tudi v
prihodnost, pomeni, da lahko na?rtujemo, a po drugi strani lahko
doživljamo tudi strah,” opozarja Avse?eva.

Pri tesnobi ne vemo, kaj je vzrok
Soroden pojem je tesnoba, a med obema je kar nekaj razlik, ki jih je sogovornica opisala: “Pri
strahu vemo, ?esa nas je strah. Poznamo objekt, ki se ga bojimo, zato
lahko odreagiramo ali se ga izognemo. Precej ve?ji problem je pri
tesnobi, kjer gre za nejasna, nedolo?ljiva ?ustva, napetosti,
nezadovoljstva … Fiziološko gledano, gre za podobno reakcijo kot pri
strahu, morda je malo manj intenzivna, ampak subjektivno ne vemo, kaj je
vzrok. To pa je problem, ker zato ne vemo, kako odreagirati.
Najpomembnejše je, da nam tesnobo uspe spremeniti v strah, saj potem
lahko nekaj naredimo.”

Pretiran odziv pri fobijah
V napovedi smo predstavili nekaj fobij, ki jih je predavateljica predstavila: “Gre
za tako stopnjo strahu, da je odziv tako pretiran, da moti posameznika
pri normalnem delovanju. Mene je lahko strah pred krokodili, a to je
popolnoma nepomembno, saj ne mislim živeti v Avstraliji. Ve?ina fobij,
ki se morajo zdraviti, pa so dejansko take, ki res otežujejo življenje
posameznika.”

Poro?ila lahko dojemamo kot ogrožajo?e
Kakšno vlogo pa imamo mediji? Lahko pretirano ali senzacionalisti?no poro?anje pri odjemalcih medijskih vsebin porodi strah? “S
svojimi mislimi lahko pri odzivu marsikaj zakompliciramo, torej lahko
zaznamo grožnjo. V medijih dobimo celo paleto informacij, ki jih lahko
interpretiramo tako ali druga?e. Poro?ila lahko razumemo kot ogrožajo?e,
posledi?no lahko odreagiramo, kot da smo v dejanski nevarnosti. Seveda
pa je velika razlika med posamezniki. Nekateri so nagnjeni, da situacije
pogosteje zaznavajo ogrožajo?e kot pa nekdo drug. Sploh ne bi lo?evala
med dogodki, ki jih sami doživimo ali pa o njih ‘samo’ beremo ali
gledamo, saj lahko sprožijo enak telesni odziv. Enako velja pri
pogojevanju, ?e pri nekem prijetnem dražljaju vedno dodamo negativnega,
potem nas je samodejno strah. ?e o letalih slišimo vedno, ko se zgodi
nesre?a, je jasno, da bomo imeli asociacijo na negativne stvari,” meni Avse?eva.

Nastanek kognitivnih izkrivljanj
To
je razumljivo. Letalstvo je statisti?no najbolj varen na?in potovanja, a
nikoli ne pišemo, da je letalo XY varno pristalo, kar psihologinja
razume kot “kognitivna izkrivljanja. Prek medijev ve?inoma dobimo
stvari, ki so druga?ne, nove in presenetljive. Evolucijsko gledano, smo
po naravi nagnjeni k temu, vedno smo morali ‘preskenirati’ okolje in
opaziti, ali je kaj narobe. To je bilo nujno za(radi) preživetja. Naš
sistem je usmerjen na to, da smo pozorni na negativne stvari. To okolje
je pri medijih razširjeno na celotni svet, od koder prihajajo
informacije, ki so v glavnem negativne. Potem ni presenetljivo, da pride
do kognitivnih izkrivljanj in napa?nega razumevanja resni?nosti.”

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora,
v katerem Andreja Avsec razlaga še o psihologiji, težavah merjenja
psiholoških konstruktov, kako nastajajo fobije, kako se lahko zdravijo, o
pozitivni psihologiji .

Za ogled prispevka, kliknite na spodnjo sliko.

 

Izvirna novica: RTVSLO.si , 27 november 2015

Prispevek je last medija RTVSLO.si