PSIHOTERAPIJA – Odstiranje in reševanje ?ustvenih konfliktov

Odstiranje in reševanje ?ustvenih konfliktov ter iskanje vzrokov zanje v najbolj skritih delih duševnosti
Psihi?ne motnje se vse pogosteje pojavljajo  v današnjem stresnem tempu življenja. Depresija, tesnoba, razli?ni strahovi in druge duševne stiske lahko pomembno vplivajo na kvaliteto življenja posameznika ga ponavadi precej poslabšajo. Ljudje se najprej spopadejo z težavami sami in v krogu najbližjih svojcev poskušajo rešiti svoje ?ustvene konflikte  v katere so se zapletli.

?e pa se psihi?na stiska stopnjuje in se ?lovek ne more rešiti iz take situacije, ?e ga težave ovirajo tako mo?no, da to moti njegove vsakdanje funkcioniranje v življenju, si pogosto poiš?e pomo? pri strokovnjaku. Ena od oblik psihološke pomo?i je psihoterapija. O njej sem se pogovarjala z asist. mag. sc. Brankom Franzlom, univ. dipl. psih., specialistom klini?ne psihologije, psihoterapevtom in supervizorjem.

1. Kako bi lahko opisali psihoterapijo, kot obliko psihološke pomo?i in kakšno mesto zaseda med ostalimi terapijami?

Verjetno ste vprašanje tako zastavili v želji, da bi si bralec lažje predstavljal, kako poteka psihoterapija in kaj ga ?aka, ?e bo kdaj tudi sam potreboval in poiskal psihoterapevtsko pomo?.
Kratkega opisa psihoterapije ni mogo?e dati.
Ko je Freud pisal o tehniki psihoterapije, jo je v enem od svojih spisov primerjal s partijo šaha, kjer je mogo?e razmeroma jasno dolo?iti pravila, otvoritve in kon?nice, vmes pa je neskon?en niz potez, ki se izmikajo sistemati?nemu opisu. Pa je pri tem govoril le o eni metodi, izraz psihoterapija pa danes pokriva široko paleto razli?nih postopkov zdravljenja psihi?nih motenj in bolezni.
Opis številnih metod in tehnik  bi bil za tale razgovor predolg.
Lahko pa re?em, da mora biti oseba, ki se vklju?i v takšno zdravljenje pripravljena na tudi na to, da raziš?e svoje življenja in se v iskanju in razumevanju vzrokov za svoje težave temeljito poglobi v lastna doživljanja in ravnanja in se ob tem soo?i tudi s stvarmi, ki ji vzbujajo nelagodje, bojazni ali kakšna druga neprijetna ?ustva. Pa tudi na to, da bo postopek zdravljenja najverjetneje dolgotrajen. Povedano velja v primerih, ko gre resni?no za zdravljenje psihi?nih motenj ali bolezni. V primerih, ko gre zgolj za prehodne psihi?ne stiske, ki ne izvirajo iz globljih in ukoreninjenih bolezenskih izvorov, je pomo? lahko tudi preprostejša in krajša.

Glede vprašanja, kakšno je mesto psihoterapije med ostalimi vrstami zdravljenja, bi malo poenostavljeno rekel, da je psihi?ne motnje seveda mogo?e zdraviti tudi medikamentozno, je pa od vrste motnje odvisno katera metoda je v posameznem primeru ustreznejša in kdaj je primerna kombinacija psihoterapije in zdravljenja z zdravili.

2. Katero so zna?ilnosti, ki to metodo lo?i od ostalih ?

Najlažje odgovorim, ?e re?em, da gre pri psihoterapiji za zdravljenje s psihološkimi sredstvi. To sredstvo je najve?krat pogovor – »na štiri o?i«, v?asih pogovor para ali družine s terapevtom, lahko tudi pogovor v terapevtski skupini, pri otrocih pogosto v kombinaciji z igro ali kakšno drugo aktivnostjo; pri nekaterih metodah pa pacienti tudi izvajajo dolo?ene aktivnosti ali vadijo tehnike, ki jim pomagajo lajšati ali odpraviti simptome.

3. Bi lahko poenostavljeno rekli, da gre pri psihoterapiji za brskanje po lastni duševnosti, kjer se v globini skrivajo vzroki naših psihi?nih težav, ?e uspemo te vzroke in povezave odkriti, lahko na ta na?in rešimo ?ustveno stisko? ( tesnoba, napadi panike, strah pred zaprtimi prostori, depresija….) ?

Trditev, drži le deloma. ?e govorimo o globinski oz. psihoanaliti?ni psihoterapiji, samo odkritje vzrokov še ni?esar ne spremeni. Temu mora slediti še dolgotrajen in naporen proces ponovnega integriranja izrinjenih in v konflikte ujetih psihi?nih vsebin v zrele in zavesti dostopne dele duševnosti, kar šele omogo?i, da oseba prejšnje kompulzivne oblike vedenja, ki se odvijajo mimo njene volje, ponovno dobi pod svoj nadzor, kar ji potem omogo?a ve?jo svobodo presoje, odlo?anja in ravnanja oz. možnost da zavestno uravnava svoje delovanje na tistih podro?jih, kjer prej to ni bilo mogo?e.

4. Za koga je psihoterapija primerna in za koga ne ?

Za psihoterapijo lahko re?emo, da je potrebna in primerna takrat, ko oseba sama ne zmore rešiti dolo?enih psihi?nih težav in kadar je pripravljena in zmožna takšno obliko zdravljenja sprejeti in v njej aktivno sodelovati.

Ve?inoma paciente na zdravljenje napoti zdravnik, natan?nejšo naravo težav pa nato presodi še primerno usposobljen strokovnjak s temeljitim znanjem o duševnih dogajanjih in psihopatoloških fenomenih. V našem zdravstvu je to zdravnik, psihiater ali psiholog, specialist klini?ne psihologije. Psihoterapevtsko zdravljenje izvaja psihiater ali psiholog, ki je za takšno zdravljenje praviloma dodatno usposobljen.

Osebni, intimni odnos do lastnih težav in morebitnega obiska pri psihoterapevtu je praviloma zapleten in prežet s številnimi dvomi, ki jih posameznik tehta v odnosu do namišljenih predstav, da ima menda v razvitem svetu že kar vsak svojega psihoterapevta in do bojazni, da bo že obisk strokovnjaka njemu in okolici pokazal, da je z njegovim duševnim zdravjem gotovo nekaj hudo narobe.

Realnost je druga?na. Res, da obisk pri psihologu ali psihiatru ve?ina danes ne doživlja ve? kot stigmo, ostaja pa to vseeno korak, ki ga ?lovek ne naredi tako zlahka, kot v primerih ko obiš?e somatskega zdravnika. Odlo?itev zahteva nekaj poguma pa tudi osebne zrelosti.

V tem je verjetno eden od razlogov, da se nekateri lažje obrnejo na terapevte, ki ne delujejo znotraj zdravstva, pri ?emer obstaja tudi nevarnost, da bodo pomo? poiskali pri nekom, ki za to v resnici ni primerno usposobljen. Zato je prav, da se v takšnih primerih pacient pozanima o poklicni usposobljenosti terapevta. Ker psihoterapevt ni osnovni samostojni poklic ampak nadgradnja psihološke, medicinske ali katere od humanisti?nih izobrazb, naj se pri tem ne zadovolji s podatkom, da se je nekdo usposabljal v okviru kakšne od privatnih doma?ih ali tujih ustanov,pa ?eprav ve?krat z imenitno zvene?imi naslovi najrazli?nejših »inštitutov«, ampak naj preveri tudi formalno izobrazbo in izkušnje v ustanovah, kjer se resni?no izvaja zdravljenje psihi?nih motenj.

Glede u?inkovitosti psihoterapije. Še najve? se da narediti v primerih nevroti?nih motenj, ki se najve?krat kažejo z nejasno tesnobo ali razpoloženjskimi motnjami, z razli?nimi strahovi, ki v realnosti nimajo prave osnove, s ponavljajo?imi se vsiljivimi mislimi, skrbmi ali prisilnimi dejanji,lahko pa tudi kot telesne težave, za katere ni mogo?e odkriti bolezenskega vzroka. V takih primerih lahko ustrezna psihoterapija tudi povsem odpravi vzroke in je realno pri?akovati, da se težave v taki obliki ne bodo ponavljale. Pri resnejših duševnih boleznih, kot so razli?ne psihoze, osnovno zdravljenje praviloma ni psihoterapevtsko, lahko pa se psihoterapijo uporablja kot dodatno pomo? ob medikamentoznem zdravljenju.

5. Kdaj lahko govorimo o uspehu zdravljenja ?

Odgovor sem nakazal že pri prejšnjem vprašanju. O uspehu psihoterapije lahko govorimo, ?e so ob zaklju?ku doseženi cilji zdravljenja, ki pa morajo biti zastavljeni realno glede na naravo motnje in uporabljeno metodo. V nekaterih primerih si smemo zastaviti ambiciozen cilj prave ozdravitve z odpravo vzrokov motnje, v?asih pa bomo za uspešno smatrali tudi terapijo, ki privede do zmanjšanja ali ublažitve simptomov ali do delno izboljšanega funkcioniranja v osebnem ali poklicnem življenju pacienta. Prav glede slednjega naj poudarim, da duševna motnja, poleg neprijetnosti, ki so povezane s simptomi, praviloma prizadene tudi kvaliteto življenja in je zato eden od ciljev psihoterapije vedno tudi dvig kvalitete pacientovega življenja. In posredno tudi njegovih svojcev.

6. Mogo?e  še kratek opis primera, da si bralec lažje predstavlja potek terapije.

?e bi hotel odgovoriti na to vprašanje, bi konkretni opisi poteka psihoterapije, ?eprav brez imen in dolo?enih informacij o pacientih, lahko razkrili identiteto oseb in vsebino terapevtskih pogovorov, ki so in morajo ostati zaupni.

7. Za konec mogo?e še kot zanimivost, mnogo ljudi ob besedi psihoterapija najprej pomisli na famozni Freudov kav?;je ta  še vedno v uporabi?

Glede uporabe psihoanaliti?nega kav?a. Je še v uporabi in ima svoje mesto v okviru tako imenovane klasi?ne psihoanaliti?ne tehnike, ki pa se zaradi  zahtevnosti v praksi zelo redko izvaja. 

Piše: Ines Trebec

Izvirni ?lanek objavljen v  ABCZdravja  oktober 2009.
Besedilo last ABC Zdravja in avtorjev.