Psihoterapija – Psihiatrije brez psihoterapije ni

Psihoterapija in njene številne metode so danes obvezen dodatek vsakemu zdravljenju duševnih bolezni. Psihiater in psihoterapevt mag. Vanja Fran Rejec, dr. med., pravi celo, da psihiatrija brez psihoterapije ne more ve? obstajati. Z njim smo spregovorili o razlikah med analitsko in vedenjsko kognitivno psihoterapijo, o razmerju med zdravili in terapijami, pogostih obolenjih ter o vlogi psihoterapevta in skupine med zdravljenjem.

Zakaj je psihoterapija obvezna pri odpravljanju duševnih motenj?  

mag. Vanja Fran Rejec, dr. med.

Z zdravili delujemo na bolezenske simptome, a s tem ne naredimo še ni? za pacientovo u?inkovitost v življenju – u?inkovit mora postati sam. Psihoterapija mu ponuja napotke in spodbude, se torej ukvarja tako z na?elnim kot s konkretnim, po eni strani prispeva k lajšanju simptomov, vendar hkrati omogo?a tudi nagrajevanje pacientove prizadevnosti in ga tako spodbuja k razreševanju poprejšnjih manj ustreznih odlo?itev.

Kdo je lahko psihoterapevt?

Zdravniki s kon?ano specializacijo iz psihiatrije si delimo terapevtsko delo s psihologi, specializiranimi za klini?no psihologijo, vsi pa potrebujejo dodatno podiplomsko izobraževanje iz psihoterapije. Ta poteka pod okriljem Medicinske fakultete, katedre za psihiatrijo. Združenja psihoterapevtov lahko organizirajo izobraževalne programe, ki se jih udeležujejo tudi diplomanti humanisti?nih ved. Tu gre za uvodno edukacijo, s kon?anim te?ajem namre? te?ajnik še ne postane psihoterapevt, imeti mora tudi opravljeno prakti?no usposabljanje, kjer nekaj ?asa prebije v vlogi pacienta pri educiranem psihoterapevtu.

Kako poteka sprejem pacienta?

Pacienti pridejo sami, v?asih zaradi negotovosti pripeljejo še koga s seboj. Takoj na za?etku definiramo problem in se dogovorimo o pri?akovanjih. Pacient ni le pasiven udeleženec, temve? v psihoterapevtskem procesu enakovreden partner. 

Kako poskušate dose?i, da pacient ?im ve? dela opravi sam?

Pomembno je pacientu razložiti, da nih?e ne more namesto njega urejati njegovih odnosov z okoljem in da bo terapija tem uspešnejša, ?im bolj bo aktiven. Seveda bo imel sproti na voljo potrebna navodila in, ?e je treba, tudi podporo z zdravili, ki v?asih ta za?etek šele omogo?ijo. Pri skupinski psihoterapiji se skupina odziva na vedenje posameznika; tako pasivnejše spodbudi, eksplozivnejše pa razbremeni. Skupina je torej tudi sama terapevtski dejavnik, terapevt pa usmerja debato in poseže le, ?e gre pogovor v smer, ki bi bila terapevtskemu cilju v škodo. 

Ali pri terapiji ve? govorite vi ali vaši pacienti?

Pri analiti?ni terapiji se domneva, da se pacientov podzavestni konflikt prenese na odnos med pacientom in psihoterapevtom. Ta odnos deluje kot projekcijsko platno, na katerem se odrinjeni konflikt pokaže v simboli?ni podobi. Psihoterapevt razloži to podobo in s tem pacient doseže uvid, to pa mu omogo?i razrešitev konflikta. Terapevt torej govori le ob zaklju?ni interpretaciji. Pri vedenjskih terapijah, predvsem pri vedenjsko kognitivni terapiji, ki je danes ena od vodilnih metod, potekata debata in diskusija, in tu mora biti terapevt aktivnejši. Podpreti mora terapevtsko ugodne vedenjske vzorce, hkrati pa odvra?ati nekoristne.

Koliko ?loveka determinirajo zgodnji doživljaji in otroštvo?

Sploh ne. ?e primerjamo z ra?unalnikom, predstavlja genetski material operacijski sistem, izkustveni podatki pa programe, ki tej opremi ustrezajo. Variabilnost programov je vezana na sistem, na primer, ?e je nekdo po strukturi intravertiran, bo lahko razvil le programe v tej smeri, v kolikšni meri bo to storil, pa je odvisno od pridobljenih izkušenj. Negativne izkušnje lahko torej le modificirajo rezultate, ne morejo pa ?lovekove osebnosti v celoti spremeniti. Vedenjsko kognitivna teorija pravi, da je ?lovek v toku svojega razvoja vse do v?eraj pridobival informacije, ki jih je bolje ali slabše procesiral. Cilj terapije je torej, da bi slabše procesirane informacije usmerili v ve?ji izkoristek.

Gre za dolgotrajne postopke, ?e gre za informacije, ki so tam že 30 let? 

(foto: arhiv Moje zdravje)

Kadar govorimo o dolgo utirjenih vedenjskih vzorcih, je postopek spreminjanja tudi dolgotrajen in traja tudi ve? let. Pokazalo se je, da skupina u?inkoviteje pospešuje spremembe kot individualna obravnava, poleg tega skupina deluje kot velik dežnik, ki posameznika zaš?iti, ob tem, da ga mora tudi sam pomagati držati.

Kakšen je delež depresij med drugimi motnjami?

Vsak drugi, ki pride k meni, ima eno od oblik depresivnosti, vsak tretji ima socialno fobijo, na naslednjem mestu so prisilne misli in dejanja, torej obsesije in kompulzije, kar ima približno ?etrtina. Pri prisilnih mislih gre za misel, ki se nekomu vsiljuje in ?eprav se zaveda, da je nesmiselna, je ne more odgnati. Vsebina misli je praviloma hudo obremenjujo?a, sramotna ali ogrožujo?a. Primer, ki ga vedno navedem, je: študentka mi je razlagala, da je pred mašo dobila prisilno misel, da bi morala sredi maše vstati in na glas zakleti. To se seveda ni zgodilo, prestajala pa je neskon?ne muke v strahu, da ne bi tega res storila, saj bi uboganje prisilne misli v majhnem kraju, kjer jo vsi poznajo, zanjo pomenilo nekaj hudo sramotnega. Imela je ob?utke krivde in je sprva iskala neko obliko kaznovanja ali pokore. Šele ko je težava po terapiji minila, se nedelj ni ve? bala.

Kako vemo, da to ni bilo njeno mišljenje?

Zaradi preprostega dejstva, da je ?lovek s prisilnimi mislimi praviloma kriti?en do njihove nesmiselnosti in zato tudi poiš?e pomo? pri psihiatru. Imamo tudi prisilna ravnanja, recimo, nekdo mora petkrat prižgati in ugasniti lu?, ve?krat preveriti, ali je zaklenil vrata na avtomobilu, ali prisilno šteti stopnice vsaki?, ko jih uporablja. Taka dejanja nikogar ne ogrožajo, so pa za nosilca silno neprijetne. Po slovensko so to vsponitvena dejanja, ker je ?lovek v sponah tega razmišljanja. 

S ?im je povezana ta napaka?

Prisilne misli in ravnanja še nimajo enozna?ne razlage, v širšem smislu pa gre za motnjo v razporeditvi serotonina, to je prenašalec vzburjenja med možganskimi celicami. Serotonina je dovolj, vendar je napa?no razporejen. Celice aktivira z vezavo na specifi?ne receptorje. Neusklajenost vezave sodeluje tudi pri nastanku depresije, zato prisilne misli zdravimo z enakimi zdravili kot depresije. 

Katero metodo psihoterapije uporabljate?

Klasi?ne freudovske psihoanalize ne delam. Za to je ve? razlogov, ne nazadnje njena dolgotrajnost – kon?ni u?inek je namre? opazen šele ?ez ve? let. Tako individualno kot skupinsko pa izvajam kognitivno vedenjsko terapijo. Pacientom odkrijem podro?ja, ki so jih zanemarili ali jih no?ejo videti. Cilj je najprej uvid, potem pa vedenje v smeri boljšega izkoristka lastnih sposobnosti, da se bo na?rtovana rast kvalitete življenja tudi udejanjila. Bistvo vedenjsko kognitivne psihoterapije je torej predvsem uveljavljanje pozitivnega na?ina mišljenja.

Zakaj je pozitivno mišljenje pomembno?

Pozitivno mišljenje spodbuja k uspešnosti in pohvala je zelo pomembna. Paciente u?im, kako naj pohvalijo sami sebe in kako naj se nagradijo. Graja je namre? destimulativna. Slednje vidimo na vsakem koraku, od vzgoje otrok do psihoterapije. Na primer, namesto da otroku zabi?amo Ne laži!, je mnogo bolje, da mu re?emo Govori resnico! Pozitivno mišljenje še ni prodrlo v vse vzgojne principe.

Kako psihoterapija vpliva na terapevta?

Psihoterapevt je lahko v svoji vlogi jezen, vesel, razo?aran, tudi spolno izzvan, zdolgo?asen, naveli?an, prestrašen, navdušen, vendar mora vso to paleto ob?utkov v interesu terapije obvladovati.

Kako potekajo transferji znotraj skupine?

Ne gre le za interakcije med ?lani skupine, temve? predvsem med ?lani in skupino kot celoto. Skupina zelo lepo zaš?iti ranljive posameznike. Kot terapevt in voditelj skupine sedim znotraj kroga in sem obenem ?lan te skupine. Sprva je pozornost skupine usmerjena vame in v zraku se kar tare pri?akovanj po ?arobni besedi, ki bo odpravila vse težave, s?asoma pa se pozornost posameznikov obrne na njihove lastne mo?i in pri?akovanja, in takrat šele za?nejo resno delati v svojo korist.

Avtor: Nataša Pe?nik

Izvirna novica: Dnevnik priloga: Moje zdravje ,torek, 04.01.2011  (št. 03 / 8. november 2005)

?lanek je last medija Dnevnik.si