Retorika in duševna stabilnost

Smo Slovenci slabi govorci in dobri samomorilci?

Nikakor ni tako, sta v en glas posebej za Ono zatrdila doc. dr. Andrej Maruši?, psihiater, in Zdravko Zupan?i?, u?itelj retorike. Združila sta svoje strokovno znanje in mo?, da bi v slovenski javnosti ovrgla zastarel stereotip in s konkretnimi primeri dokazala, da je pravzaprav ravno nasprotno. Za našo revijo sta navedla le nekaj izto?nic, vse, kar vas zanima, pa ju boste lahko vprašali sami prihodnji torek (12. junija 2007) ob 19.30 v Veliki dvorani Cankarjevega doma.

Sprašuje: Helena Peternel Pe?auer

Gre morda za kakšno novo, revolucionarno metodo v psihoterapiji?

Maruši?: Vsaka psihoterapija temelji na govoru. ?e psihoterapevt ni dober govorec, ni dober terapevt, in nasprotno, ?e bolnik ne govori o svojih težavah, ne bo uspešen in ozdravljen. Tudi za ohranjanje duševnega zdravja in njegovo krepitev, za premoš?anje preve? stresnih dejavnikov je naju?inkovitejša metoda, da zna posameznik dobro spregovoriti.

Zupan?i?: Retoriki se po?asi vra?a izgubljeni ugled. Z medicino po eni plati nimata ?isto ni? skupnega, po drugi strani pa imata klju?ne skupne to?ke.

Bo zamisel ostala zgolj na ravni izpodbijanja stereotipa ali bosta razvila kaj konkretnejšega?

Maruši?: Se že kaže, da iz tega lahko še kaj nastane. Že dejstvo, da si sploh drzneva omajati tipi?en predsodek, da smo Slovenci narod slabih govorcev in dobrih samomorilcev, že to, da poskušava to tezo obrniti na glavo, je zelo veliko. Zagotovo ne zadoš?a le eno predavanje, je pa vsekakor dober za?etek.

Zupan?i?: Slovenci slabi govorci je konceptualna metafora in floskula, ki kroži že desetletja. Velja, da smo cagavi, znamo se samo napiti, ?e pa se že odlo?imo za samomor, nam zmanjka pri odlo?itvi, ali bi se obesili, ustrelili ali utopili. To sploh ni res, vendar kroži med ljudmi. Slovenci smo prav tako dobri govorci kot kateri koli drug narod, je pa res, da pri vzgoji obstaja nekaj dejavnikov, ki so pripeljali do te floskule. Gre za staroogrski model, ko so bili otroci vzgajani v strahospoštovanju, ko jih nih?e ne posluša, ko starši nismo dovolj strpni, da hi jim pustili govoriti, Tu pa pridemo do to?ke, ko sta govorno in duševno zdrave na skupnem imenovalcu.

Današnji šolski sistem se tega še ne zaveda.

Zupan?i?: Vedno bolj se. Imam precej otrok in to opažam, ko spremljam njihovo šolanje. Na prvi stopnji jih je treba samo strpno poslušati in jih spremljati, ne pa da jim omejujemo govor: Bodi tiho, zdaj govori mama, ali pa denimo, popoldne gremo na obisk, le glej, da boš govoril, samo ?e boš vprašan. Tako otroke zatiramo.

Jih po vašem mnenju s tem posredno vodimo v duševne stiske?

Maruši?: Pomembno pri duševni stiski in razvoju v duševno motnjo je preplavljanje emocionalne stiske prek besediš?a, ki ga imamo v možganih. ?lovek ?uti, da nekaj ni v redu, da je žalosten in zagrenjen, kar pokaže z mimiko, kretnjami, ne zna pa tega besedno izpovedati. Najve?ji u?inek v psihoterapevtski obravnavi je mogo?, ?e pacient zna definirati svojo psihi?no bole?ino, ki jo je veliko težje pojasniti kot telesno. Ko znamo stiske izpovedati ali še bolje, zapisati v dnevnik, imamo pred seboj sovražnika. Ko je ta znan, se z njim veliko lažje spoprimemo.

Kako bi torej lahko v praksi zaživelo spodbujanje retori?nih spretnosti?

Maruši?: Midva ne nameravava posegati na podro?je gospoda Zvera, kako šolati Slovence, pomembno pa je, da se narod odlo?i narediti konec temu predsodku, da spremeni mantro naroda slabih govorcev in dobrih samomorilcev. Ta odnos je treba spremeniti ali vsaj omajati.

Zupan?i?: Retorika je boj. Boj za pozornost poslušalcev, da izpoveš svoje mnenje, stališ?e ali sporo?ilo. Najtežje pa je govoriti o sebi. In ravno na tem segmentu se za kan?ek razlikujemo od drugih narodov. Ameri?an ho denimo zlahka, brez zadržkov govoril o svojih ?ustvih in zadregah pa tudi o dejstvu, da obiskuje psihiatra. ?e pa Slovenec omeni osebnega psihiatra, ljudje obmolknejo. Še mene sprašujejo, ali je z menoj kaj narobe, ker se družim s tem Maruši?em.
 

Toda s temi primeri potrjujeta stereotip, tu ne vidim nasprotnega pomena. Slovenci smo res taki.

Maruši?: Poglejte. Dejstvo je, da je veliko tega že prikrojeno z a priori nacionalno miselnostjo. Dejstvo je, da smo med samomori med starejšimi na prvem mestu v Evropi. Zavedati se moramo, da ima neka generacija danes samomorilni koli?nik, ki ga mora izpeljati, ker je pa? rojena v dolo?enem obdobju, z dolo?enimi genskimi in okoljskimi dejavniki. Za neko drugo generacijo pa veljajo ?isto druga?na dejstva. Generacija današnjih dvajset-, tridesetletnikov gotovo ne bo tako zelo izstopala, ko bo stara 60 ali 70 let. Tudi depresije je med Slovenci zelo veliko, to je res, vendar se le malokateri evropski narod lahko pohvali, da ima skupino za samopomo?. V društvu DAM se zbirajo tisti, ki so zboleli za depresijo in anksioznostjo. Ljudem s težavami pomaga celo bolj kot psihiatri, ker svoje stiske na forumih lažje predstavijo kot denimo terapevtu v živo.

Zupan?i?: Dodal bi še nekaj o strahu pred nastopom. Po veliko raziskavah je strah pred izpostavljanjem v javnosti tako mo?an kot denimo strah pred bankrotom ali smrtjo. Gre za ?ustvo, ki ga je mogo?e obvladovati, in temu re?emo veš?ina, ki jo pridobimo z izkušnjami.

Kakšen pomen pa ima pri tem stopnja samozavesti, s katero se Slovenci na?elno tudi ne moremo ponašati? Gre znova zgolj za stereotip?

Maruši?: Ja, gre, je pa pomembno poudariti, da je samozavest neposredno odvisna od takšnih nacionalnih predsodkov. Vedeti morate, da sem jaz predvsem genetik, pri ?emer pa se zavedam, da ni genetike brez okolja. Torej, res je, da so stvari pomembno opredeljene z genetiko, še zlasti ?e se temu ne upremo. Prepri?an sem, da je vsakdo izmed nas lahko retorik in da lahko stvari pove natanko tako, da se zapišejo ljudem v gene.

Zupan?i?: Tu pa nastopa ve? dejavnikov. Eden od njih je že omenjena veš?ina. ?e je ?lovek sproš?en, je zdrav govorec. Pri težavah z nastopanjem je tesnoba klju?ni element. Vprašati se moramo, kako se je znebiti. Pomemben vpliv ima motivacija. Ko je ?lovek motiviran, odpadejo vse zavore in zadrege. Vzemimo za primer žensko, ki je imela velike težave z govorjenjem pa tudi strah pred avtoriteto. Potem je prišla v položaj, ko je morala zagovarjati svojega otroka, in motivacija je bila tako silna, da so vse ovire odpadle. Njene besede so bile tako mo?ne, da so prišle v zgodovino. Že stari Latini so trdili, da ima vsakdo govorniški dar, ?e ga seveda izkoristi in neguje.

 

Vir: Delova priloga ONA, 5. 06. 2007
Prispevek je last avtorice in priloge ONA