S kavico pri sosedu izginja tudi lai?na terapija

Skoraj 390.000 Slovencev nima nikogar, s katerim bi se lahko pogovarjali o intimnih in osebnih stvareh. Poglobljeni prijateljski odnosi izginjajo, iskanje ?ustvene in socialne opore pa se pomika v najintimnejši družinski krog, ocenjuje dr. Mirjana Ule

Vsak deseti Britanec nima niti enega tesnega prijatelja, vsak peti se ne po?uti ljubljen, skoraj polovica (42 odstotkov) pa nima prijateljev v službi, razkriva nedavna raziskava na britanskem otoku, o kateri se je razpisal Guardian. Pri nas kakšne temeljitejše analize o odnosih med Slovenci nismo izvedli že ve? kot desetletje, pravijo strokovnjaki, vendarle pa opažajo, da se tudi pri nas osamljenost pove?uje.

Biti fit tudi v odnosih

Profesorica socialne psihologije na ljubljanski fakulteti za družbene vede (FDV) dr. Mirjana Ule pri mladih pa tudi širše med Slovenci ugotavlja, da so prijateljska druženja vse bolj namenjena zabavi, sproš?anju, izvajanju športnih in drugih skupnih interesnih aktivnosti, medsebojnih globljih intimnosti pa si ljudje ne dovolijo ve? toliko. »Radi imamo zabavne, neobremenjene, pozitivne ljudi. Vse bolj se uveljavlja neke vrste ideologija, da moraš biti v odnosih fit in stabilen, da prijateljski krogi oziroma sre?evanja niso namenjena tarnanju. Ljudem s težavami se izogibamo, takšne ali druga?ne probleme pa ima veliko ljudi. Ko ti doletijo nas, smo precej sami.«

Ženske še posebej, ugotavlja, ?eprav tudi osamljenost med moškimi naraš?a. »Ni ve? tistih kavic pri sosedih, obiskov pri prijateljih in sorodnikih, ob katerih so še posebej ženske lahko potožile, marsikaj razložile, se razbremenile. Pri nedavnem preu?evanju kvalitete življenja v povezavi s subjektivnimi ob?utki o zdravju smo ugotovili, da so pri vprašanjih, na koga se lahko obrnejo v kriti?nih trenutkih, ženske pokazale slabše rezultate, kar pomeni, da imajo moški ve? prostega ?asa, ve?ji družabni krog in ve? možnosti za oporo. Naraš?ajo?o stopnjo depresivnosti pri ženskah smo povezali s tem, da izginjajo ta lai?na terapevtska okolja, ki so ?loveku mimogrede pomagala, da se je razbremenil.«

Namesto njih se po besedah Uletove iskanje ?ustvene in socialne opore in pomo?i pomika v najbolj intimni krog ljudi, torej v družino in k partnerju. Cveti pa tudi (pol)profesionalna pomo? in poraba psihofarmakov.

Da se zaradi osamljenosti vse bolj obra?ajo po psihološko in psihiatri?no pomo? pa tudi na svoje zdravnike, pri študentih opaža tudi zdravnica iz zdravstvenega doma za študente ljubljanske univerze Mojca Miholi?. »Vprašanje pa je, ali zato, ker je vse skupaj toliko slabše, ali ker so študenti danes toliko bolj prosvetljeni in dojemljivi pa tudi bolj pripravljeni govoriti o sebi.« Zdravniku so pripravljeni zaupati ve? svojih težav kot neko?, k ?emur je po njenih besedah veliko pripomogel tudi svetovni splet, prek katerega lahko vsak najprej sam pobrska za informacijami in nato tudi zdravniku lažje pove, kaj ga mu?i. »Hkrati posameznik ugotovi, da imajo enake težave še drugi, in tabuji lažje padejo.« Vendar pa Miholi?eva pravi, da je (skupinska) terapija velikokrat dovolj in da torej potrebe študentov po zdravilih niso nujno sorazmerne s potrebami po psihologu ali psihiatru.

Imate koga, s katerim se lahko pogovarjate o intimnih stvareh? #dnevnikoveInfografikehttp://t.co/IXO6W8We54#Pianopic.twitter.com/2Ffgl65Zs9— Spletni Dnevnik (@Dnevnik_si) October 11, 2014

Zdaj lažje napišemo, kot pokažemo

Prav sodobni vmesniki – internet, mobilni telefoni, virtualna okolja – pa so po oceni Uletove pomembno vplivali na padanje zaupanja v prijateljstva. »Sporo?ila so kratka, zabavna, po svoje zelo sebi?na, saj vedno bolj služijo samopredstavljanju in ukvarjanju samim s seboj, ne pa tudi z drugim. Ne dajejo povratnih informacij oziroma so te premišljene, saj jih lahko, preden jih zapišemo oziroma izgovorimo, predelamo. Ta sporo?ila niso spontana in tudi ne intimna ali zaupna.« Kajti ljudje svoja ?ustva neposredno izražamo neverbalno. »?e imamo sogovornika pred seboj, vidimo njegove odzive na obrazu in v gestah, ta nas lahko v stiski potreplja, objame…« Tega neposrednega ?ustvenega soo?enja v sporo?ilih prek mobilnih telefonov ali virtualnih omrežij po besedah Uletove ni.

Kljub temu Miholi?eva poudarja, da sama po sebi virtualna prijateljstva niso nekaj slabega. Kakovost virtualnega odnosa je lahko manjša, vendar to ni nujno. »Pomembno je, da ima vsak ?lovek svoje pribežališ?e, kjer se lahko brez zadržkov izpove. Vsekakor je bolje, da je prijatelj virtualen ali dosegljiv po elektronski pošti, kot da ga sploh ni.« Kot pravi, ima vsak študent, ki ga vpraša, ob sebi nekoga, na kogar se lahko obrne. »Ni pa nujno, da ga vidi. ?e si se moral v?asih za pogovor sre?ati, danes to lahko storiš po telefonu, mimogrede, tudi iz straniš?a, ?e je potrebno. Tako in tako se mi zdi, da se danes ljudje drugim najlažje zaupajo v pisni obliki, to se je res spremenilo.«

Uletova je prepri?ana, da na ra?un vmesnikov izginja zmožnost so?ustvovanja in vživljanja v drugega (empatije). Z upadanjem zaupanja v prijateljstva pa upada tudi zaupanje v življenje. »?e neposredno ne zaupamo okolju, se po?utimo slabše, izgubljamo pa tudi dolgoro?ni smisel življenja. Nezaupanje povzro?a strahove in slabo vpliva na po?utje.«

Vsak je kdaj sam

Univerza v Michiganu je recimo v nedavni študiji ugotovila, da lahko dobri odnosi s sosedi in ob?utek povezanosti z drugimi v lokalni skupnosti prispevajo k zmanjšanju tveganja za sr?ni infarkt pri posamezniku. Uletova potrjuje, da dobro po?utje izjemno blagodejno vpliva na zdravje ljudi. »Dvigne se nam odpornost, telesni procesi so bolj urejeni, srce lažje deluje. Vsi psihi?ni stresi so tudi fizi?ni in vržejo iz tira naše klju?ne organe, kot so srce, krvni pretok, možgani.«

Neposredno pa kakšnih ve?jih zdravstvenih težav zaradi osamljenosti študenti po besedah Miholi?eve po navadi nimajo. Lahko se pojavijo blagi klini?ni znaki tesnobe ali depresije, predvsem ?e osamljenost sovpade z negativno samopodobo. V?asih trpijo zaradi nespe?nosti ali hiperaktivnosti, v širšem smislu pa lahko zelo upade šolski uspeh, pojavijo pa se tudi težave pri vklju?evanju v družbeno in kulturno okolje.

»Izginja 11. šola pod mostom,« še eno posledico pomanjkanja prijateljstev med mladimi izpostavlja Uletova. Kajti v vrstniških skupinah posamezniki preizkušajo sami sebe in kalijo svoje socialne in ?ustvene sposobnosti, medtem ko so v družini oziroma pri starših po navadi vedno zavarovani in obravnavani kot nekaj posebnega. »Dodaten problem tega premikanja opor iz prijateljskih oziroma vrstniških krogov v družinske se pojavi, ?e družina odpove. Kajti potem odpove vse.« Družina pa velikokrat odpove, ko se soo?a še z drugimi problemi – nizkim socialnim statusom, migrantskim ozadjem, boleznijo. »Svet mladih pa tudi vseh preostalih se je za?el deliti na zmagovalce in poražence, na tiste, ki imajo vse in si lahko kupijo tudi socialne in ?ustvene opore, in na tiste, ki nimajo ni? in si tudi socialnih in ?ustvenih opor ne morejo privoš?iti.«

Vsi smo kdaj osamljeni, to je zelo normalno doživetje, pa poudarja Miholi?eva. Toda le tisti, ki to jemlje pozitivno oziroma se odlo?i, da bo to stanje spremenil, ?e prepozna osamljenost oziroma željo po druženju, ne bo ostal osamljen predolgo ?asa.

Napa?ne predstave o osamljenosti: Osamljenost je znak šibkosti oziroma nezrelosti. Gotovo je nekaj narobe z mano, zdaj bi moral preživljati svoja najlepša leta. Jaz sem edini, ki se tako po?uti.

Vsaka osamljenost ni enaka Ob?utek osamljenosti je mo?no odvisen od tega, kako ga doživlja vsak posameznik, opozarja študentska zdravnica Mojca Miholi?. Študije so recimo pokazale na velike razlike med spoloma. »Pri moških ob?utek osamljenosti ve?inoma izvira iz negativne samopodobe in ga jemljejo kot osebni problem oziroma napako, medtem ko ga ženske raje pripisujejo zunanjemu dejavniku.« Nekateri ljudje lahko dolgo živijo sami in se ne po?utijo osamljeni, nasprotno pa ta ob?utek lahko doživlja tudi kdo, ki živi v števil?ni družini. »Ob?utek osamljenosti se lahko pojavi, ko je oseba dejansko sama in meni, da druga?e ne more biti, ali ko oseba pogreša neki odnos iz preteklosti, ki se je kon?al. Prav tako lahko posameznika spremlja ob življenjskih spremembah, kot je za?etek študija. Pojavi se tudi, ko nimaš s kom deliti ?ustev ali življenjskih izkušenj, lahko pa izvira tudi iz ?isto osebnega ob?utka neljubljenosti, nevrednosti, zavrnjenosti, ?eprav drugi morda sploh nimajo takšnega mnenja.«.

	4 osebe za druženje je imel po raziskavi Centra za metodologijo in informatiko pri FDV in Inštituta RS za socialno varstvo povpre?ni Slovenec leta 2002.

2 osebi oziroma malo manj sta bili leta 2002 povpre?nemu prebivalcu v ?ustveno oporo.

Avtorica: Marjeta Kralj
Foto: Luka Cjuha

Izvirna novica: Dnevnik , 11. oktober 2014

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice