Samomor. Pogum ali šibkost? Egoizem ali obup? Ve?ni tabu, ki mu “držita štango”

Natanko pred letom dni si je vzel življenje moj res dobri prijatelj Mladen. Takrat sem iz notranje nuje zapisala spodnjo kolumno. In potem sta sklenila potovanje na tem svetu še dva. In pozneje še eden. V letu in pol.

Kako lahko nekdo kar odide, napiše nekaj sporo?ilc, kratkih, eno
pisemce … pa se poslovi. Ali pa ni?. Preprosto gre. Tja ?ez. Onkraj.
Za vedno. Ne da bi prej kaj rekel, ne da bi kaj namignil … po svoji
presoji zapusti ta svet.

Presoji? Se zdrznem in zataknem ob tej
besedi. Je ?lovek, tako obupan, da sodi samemu sebi, sploh sposoben kaj
in o ?em presoditi? Je takrat, ko se odlo?i za to dejanje, najbolj ali
najmanj zbran? O tem bodo mnenja vedno deljena. Mene že definicija
oziroma razlaga besede samomor malo zbega; sui caedere, ubiti samega
sebe, torej vzeti si življenje; nisem newager, ampak, vseeno bi dodala,
vzeti si življenje – v svoje roke. Ali ima ?lovek pravico sam prerezati
nit svojega življenja ali ne? Je to krivi?no do tistih, ki jih pusti za
seboj, do tistih, ki potem žalujemo? Je to brezsramen egoisti?ni odhod
onkraj?

Ta vprašanja me ne begajo. Popolnoma nesmiselno je
razmišljati o tem, kako si bomo pravi?no razdelili krivdo. Se spomnim,
kako je zapisal Cicero; da se namre? ni? ne more zgoditi brez
vnaprejšnjega vzroka. Da, verjetno bo držalo. Lahko je vzrok zelo
opredmeten, popolnoma mogo? razlage ali pa zelo intimno poskrit, še
samemu odhajajo?emu ne popolnoma razjasnjen

Ali ima ?lovek pravico sam prerezati nit svojega življenja ali ne? Je to krivi?no do tistih, ki jih pusti za seboj, do tistih, ki potem žalujemo? Je to brezsramen egoisti?ni odhod onkraj?           Miša Molk

Ampak ne želim
umazati ?loveškega dostojanstva. Želim re?i, da ?lovek, ki je odšel po
lastni volji, ni ?lovek, ki bi zapustil nas, ki smo ga imeli radi. Odšel
je, ker ni ve? zmogel. Je to mo? ali šibkost? Tudi o tem se verjetno
nikdar ne bomo zedinili. Ampak, ljudje, spoštujmo odlo?itev, ?e ?lovek
ne zmore ve? naprej, saj ni zapustil nas, ni zatajil ljubezni, kve?jemu
obratno, ni želel skruniti ljubezni s svojimi tegobami, zaskrbljenostjo
in žalostjo. Želel je biti miren, zadovoljen, ponosen, nikomur v breme.
Zato je “spokal” svoje nabasane vre?e težkih samoizpraševanj in jih
odvlekel s seboj, tja visoko in višje, svetlobi naproti. S priprošnjo,
da bi se nebo ja enkrat odprlo tudi zanj, da bi mu sonce od blizu
segrelo srce, mu pomežiknilo in reklo: tu si na varnem.

Zato je
težko in povsem neumestno tehtati breme, tisto, ki so ga obupani in
preplašeni vlekli s seboj, s tistim, ki ostaja tukaj. Med nami. Kajti
tudi mi, žalujo?i, smo namre? malo egoisti. Trpimo, ker ?loveka
pogrešamo. Ker mislimo in/ali ?utimo, da nas je z njegovo fizi?no
odsotnostjo manj. Ker nam je odtujil besede, poglede, objeme … ker
mislimo, da se nam je odpovedal. Seveda se ob nenadnem odhodu nam
ljubljene osebe ?lovek zlomi; nekdo odide v vsemirje, nam pa se udrejo
tla pod nogami. Praznina. Jama. Še globlja od tiste, kamor bo zgolj
namišljeno legel naš ljubljeni ?lovek, ki pa se že rokuje z angeli in mu
ljubeznivo brišejo pot z obraza.

Nas pa še dolgo potem prevevajo
ambivalentna ob?utja; gore?a ljubezen in mrzli?no neodobravanje
odlo?itve, da, kot re?emo, si je nekdo sam pomagal na drug svet. Ampak
to naše neodobravanje je pravzaprav bes, ki se spravi nad nas, neka
nenadna slaba vest, ki nas preplavi, ?eš kaj vse bi lahko storili, pa
tega nismo, da se to ne bi zgodilo; nismo dovolj spraševali, nismo bili
dovolj ljube?i, nismo bili dovolj pozorni; nas je sploh zanimalo, kaj se
s ?lovekom zares dogaja; smo opazili, da ima utrujen in preplašen
pogled, da o?i nosijo žalost, da se je prav v?eraj zarisala globoka guba
neizprosne odlo?itve?

Seveda se ob nenadnem odhodu nam ljubljene osebe ?lovek zlomi; nekdo odide v vsemirje, nam pa se udrejo tla pod nogami. Praznina. Jama.           Miša Molk

Saj vem, lahko je re?i, težje je razumeti,
ampak zakaj bi nad seboj in nad umrlim uganjali ?ustveno nasilje? Saj
?lovek ni odšel, ni prenehal biti, po?itek pa je potreboval. Pa ne, da
bi si želel spo?iti se od nas, ki nas je imel rad, temve? od gorja, ki
se je nakopi?ilo v njem, in od strahov … do stvari in do ljudi … In
moramo dovoliti oditi ljudem, ki jih stisne tako mo?no, da ne zmorejo
ve?. Iluzorno in domišljavo je domišljati si, da lahko obvarujemo
?loveka pred najhujšim. Ne, najhujše se je zanj že zgodilo. Na tem
planetu. Zato si je izbral drugo smer. Odstrimo plašnice in pomahajmo v
nebo.

Zahvaljujem se Neži in Maji za iskren pogovor.

Za ogled prispevka, kliknite na spodnjo sliko.

 

Izvirna novica: RTVSLO.si , 26 oktober 2016

Prispevek je last medija RTVSLO.si