Predstavljajte si, da ste dobili papagaja. Ta papagaj je le papagaj – nobenega znanja, modrosti ali vpogleda nima. Navsezadnje ima samo pti?je možgane. Stvari ponavlja po papagajsko – brez razumevanja in doumevanja. Samo papagaj je.
In ta naš papagaj je strupen. Prav posebej je bil izu?en za to, da vam ni v nobeno pomo?, da venomer daje opazke o vas in vašem življenju na na?in, ki vaš žali in kritizira. Na primer, avtobus obstane v gne?i na cesti, vi pa zamudite na delo za 5 minut. Papagaj lepo sedi in pravi: "Že spet si zafrknil. Pozen si. Nikakor ne moreš priti na delo ob ?asu. Tako neumen si. ?e bi šel prej iz hiše in ujel zgodnejši avtobus, bi prispel zelo zgodaj in tvoj šef bi bil zadovoljen. Ampak ti? Ni govora. Enostavno ne moreš. Nekoristen. Potrata prostora si. Absolutno beden!"
Kako dolgo bi zdržali s takim ravnanjem, preden bi ?ez kletko vrgli brisa?o in se pti?a znebili? Pogosto pa dolgo, predolgo prenašamo misli svojega notranjega ustrahovalca.
Lahko se nau?imo uporabiti protistrup: opazite papagaja in prekrijte kletko. Recite: "O, spet tisti papagaj – tega mi ni treba poslušati" in pojdite po?et nekaj drugega. Svojo pozornost usmerite drugam. Bodite vztrajni z vajo! S?asoma se bo strupeni papagaj naveli?al brisa?e in vašega neodzivanja. Opažali ga boste manj in manj. Morda se bo odpovedal strupu, ko ga bo premagal vaš protistrup, ali pa bo odfrlel nekam, kjer živijo strupeni papagaji.
(Vivyan 2009 – prirejeno po "The Malevolent Parrot" Kristina Ivings)
|
Dodaj odgovor