Še ena temna plat krize

IVZ opozarja, da bo kriza revš?ino še pove?ala, s tem pa bo mnenju dr. Švabove naraslo tudi število samomorov.»No?em, da bi moje dolgove pla?evali moji otroci in vnuki!« Klic grškega upokojenca, preden si je vzel življenje, je postal sinonim za krik na pomo? vseh tistih, ki jih kriza peha na rob preživetja. V evropskem parlamentu se je zaslišalo opozorilo: zaradi finan?ne stiske se bo število samomorov pove?alo. 

»Med letoma 2000 in 2008 se je stopnja samomorilnosti zmanjšala za 1,9 odstotka, toda po zadnjih raziskavah se bo zaradi krize dramati?no povišala,« je opozorila grška ?lanica evropskega parlamenta Rodi Kratsa. To je izrazila tudi konkretneje: v letih 2007–2009, ko se je brezposelnost v 27 ?lanicah Unije pove?ala za 35 odstotkov, se je stopnja samomorov pove?ala za pet odstotkov.

Natan?nih novejših podatkov za vso Evropsko unijo še ni mogo?e dobiti, zadnji znani je, da si je leta 2009 vzelo življenje ve? kot 58.300 ljudi. Tudi pri nas je zadnji uradni podatek Inštituta za varovanje zdravja za leto 2010, ko je samomor naredilo 416 ljudi, kar je skoraj trikrat ve?, kot jih je umrlo v prometnih nesre?ah. Po podatkih za lansko leto, ki so nam jih posredovali iz Policije in še niso pre?iš?eni, je samomor naredilo 427 ljudi. Do za?etka aprila letos je policija obravnavala 79 takšnih primerov Slovenija sodi v vrh lestvice najbolj suicidalnih držav, v Evropi je po podatkih Eurostata na ?etrtem mestu. 

Kriza bo pove?ala revš?ino

Stiske ljudi se pove?ujejo, foto: Matej Družnik

Podobno kot drugod po Uniji je nekaj let tudi pri nas upadalo število samomorov, zdaj pa strokovnjaki strahoma pri?akujejo u?inek nakopi?enih stisk. Tudi na IVZ opozarjajo, da podatki za ve?ino držav, ki sta jih prizadeli recesija in gospodarska kriza, kažejo na slabšo kakovost življenja, ob?utke brezizhodnosti pri nezaposlenih, pesimizem, slabše zadovoljstvo z delom … »Na za?etku ljudi drži pokonci samoohranitveni nagon, poskušajo se nekako prebiti. Toda ?e to predolgo traja, lahko volja popusti,« opozarja Vita Poštuvan iz Centra za prou?evanje samomora.

Da število samomorov že naraš?a, zlasti v regijah, kjer je ve? revš?ine in višja brezposelnost, pa je prepri?ana psihiatrinja doc. dr. Vesna Švab. Stiske ljudi, kot pravi, ne pove?uje samo deprivacija, temve? neenakosti, ki jih opažajo okoli sebe, predvsem pa to, da ne vidijo izhoda.

Psihiatrija na terenu?  

Pri nas je za zdaj glavni napotek ljudem, ki so v hudi stiski, naj
»poiš?ejo pomo?«. Ponavadi se zate?ejo k družinskim zdravnikom, ki so
mnogokrat preobremenjeni in lahko bolnikom namenijo le nekaj minut
pozornosti, v tem ?asu pa je težko razbrati, kaj se skriva za bole?inami
v trebuhu, glavoboli brez razloga ali nespe?nostjo.

Vesna Švab
opozarja, da bi morali psihiatri?no pomo? organizirati na osnovni ravni
zdravstvenega varstva, v obliki skupnostne psihiatrije. Program je že
pripravljen, lani je minister za zdravje tudi imenoval svet za
koordinacijo skupnostne terapije, menda je celo denar zagotovljen, ni pa
še kon?ne odlo?itve o projektu. ?eprav je njegov izid še negotov, Vesna
Švab na?rtuje, da bodo skupine psihiatri?nega osebja, ki bodo delale na
terenu, šle najprej na obmo?ja, kjer je indeks samomorilnosti najvišji.
»Samomore bi bilo mogo?e prepre?iti, ?e bi izkušen psihiater potrkal
na vrata, se pogovoril s ?lovekom v stiski in njegovimi doma?imi,
opravil oceno psihi?nega stanja in se odlo?il o obravnavi.«

Heroi?ni samomor

Onja Tekav?i? Grad, foto: Uroš Ho?evar

Samomor 77-letnega upokojenca sredi Aten je kljub vsemu nekaj posebnega. S tem aktom pred pri?ami in s svojim sporo?ilom je nemudoma postal simbol žrtve krize. Samomor, ki je eden najbolj tragi?nih izrazov nemo?i in notranje stiske, je izvedel sistemu na o?eh in postal tako reko? heroj. Skoraj v istem ?asu so policisti 50-letnemu invalidnemu Neapelj?anu prepre?ili, da bi se zažgal pred o?mi italijanskega premiera Maria Montija. Moški je ob prijetju dejal, da si želi samo pošteno živeti.

Heroi?ni samomori so se v zgodovini že dogajali, navsezadnje je Jan Palach leta 1969 na ?eškem, s samosežigom pokazal individualni odpor proti sovjetski invaziji, je spomnila prof. dr. Onja Tekav?i? Grad, psihoterapevtka s Centra za mentalno zdravje Psihiatri?ne klinike v Ljubljani. A pripisovanje herojstva takemu dejanju je lahko nadvse nevarno, svari: »Vsak samomor je zelo individualen, posledica hude intimne stiske, obupa, nemo?i. V tem primeru je bil izkoriš?en za apel, toda samomor je vedno hudo težek na?in opozarjanja. Kateri koli samomor – ?etudi je za dobro stvar – ni dober.«

Nakopi?ene težave  

Primerov samomorov ali poskusov samomorov s podobnim sporo?ilom, kot sta ga imela opisana, je bilo še nekaj. Gr?ija in Italija sta sicer državi, kjer je število samomorov v primerjavi z drugimi državami po svetu majhno – na lestvici stotih najbolj »suicialnih« sta nekje med 60. in 80. mestom. Zdaj se statistika menda spreminja, na kar je opozoril tudi grški minister za zdravje Andreas Loverdos: število samomorov je v zadnjih dveh letih naraslo za 40 odstotkov.

Slovenija je kljub temu, da se je koli?nik samomorov v zadnjih nekaj letih zmanjšal, še vedno med prvimi desetimi; ?e upoštevamo le skupino nad 65 let, je po lestvicah Svetovne zdravstvene organizacije na petem mestu. Vsi tisti, ki se ukvarjajo s prou?evanjem samomora v Sloveniji in se sre?ujejo z žrtvami in njihovimi svojci, so pri povezovanju u?inkov krize s tem skrajnim dejanjem previdni. Predvsem pa opozarjajo pred preve? vznesenim poro?anjem, kajti ?e takšna dejanja postanejo znamenje herojstva, lahko sprožijo posnemanje, opozarja Vita Poštuvan. »Recesijo doživljamo vsi, zato je tudi ve?ja nevarnost, da se ljudje poistovetijo z dejanjem obupa.«

Pri?akovati je, da se bodo notranje stiske ljudi, ki so glavni sprožilec samomorov, še pove?evale, vendar je zelo verjetno, da se to še ne bo takoj poznalo na statistiki. »Ekonomske težave postanejo zelo hude, ko na?nejo družinske odnose. Dokler so samo problemi v službi ali nekaj manj denarja, ljudje še zdržijo, zlasti ?e so družine povezane. Težave nastanejo, ko se starša za?neta prepirati, ker otroku, denimo, ne moreta ve? kupiti jogurta, ko se za?ne o?e vdajati alkoholu, pojavi se nasilje … Tako se ena stvar, ki je bila žariš?e, razširi na druge in nazadnje ljudje v stiski ne vedo ve?, s ?im naj se ukvarjajo, po?utijo se nemo?ne,« pravi Onja Tekav?i? Grad.

In prav skrb za so?loveka je ob vladnem var?evanju na hudi preizkušnji: mnogi starejši nimajo dovolj lastnih prihodkov, da bi skrbeli zase in denimo pla?evali oskrbo v domu za ostarele, njihovi otroci komaj poskrbijo že zase in za svoje otroke. »Tukaj je ta negativni družbeno-ekonomski vpliv: ljudje ne morejo narediti tega, kar od njih pri?akujejo drugi in kar navsezadnje pri?akujejo sami od sebe,« opozarja Onja Tekav?i? Grad.

Statistika zaradi samomora umre trikrat ve? Slovencev, kot jih umre v prometnih nesre?ah: leta 2011 je po podatkih policije samomor naredilo 427 ljudi, v prometnih nesre?ah jih je življenje izgubilo 141; osebe, ki so v Sloveniji umrle zaradi samomora, so stare v povpre?ju 47 let, med njimi je 80 odstotkov moških; globalni koli?nik smrtnosti zaradi samomora je 16 na 100.000 prebivalcev, povedano druga?e: zaradi samomora umre v svetu vsakih 40 sekund en ?lovek; vsako leto poskusi po svetu samomor narediti od 10 do 20 milijonov ljudi, približno milijonu to tudi uspe; v zadnjih 45 letih še je število samomorov pove?alo za 60 odstotkov, Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se bo do leta 2020 še za polovico.

Breme nesamostojnosti

Da kriza sama ni nujno dejavnik, ki bi lahko obrnil zdajšnji trend upadanja samomorov v Sloveniji, pravi tudi Žiga Valeti?, avtor knjige Samomor, ve?plastni fenomen in tudi prou?evalec tega fenomena. »V ?asu ameriške depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je samomorilnost pove?ala za dvajset odstotkov. V Veliki Britaniji, kjer se je med letom 1963 in 1975 za 50 odstotkov pove?ala brezposelnost, je bilo samomorov manj. Torej ni nujno povezave. ?e so ljudje brez zaposlitve, še ne pomeni, da so tudi brez življenja.«

Dejavnik, ki se mu poleg duševnih težav zdi klju?en pri pove?anju stopnje samomorilnosti, je zmanjšanje ob?utka pripadnosti. Do tega je po Valeti?evem mnenju privedlo predvsem to, da so glavni akterji velikih tajkunskih zgodb še nekaznovani. »Zaradi tega si mladi želijo v tujino, starejši pa imajo ob?utek, da se niso borili za razmere, v kakršnih danes živijo.« Med tistimi, ki naredijo samomor, je  kar 80 odstotkov moških: »Zreli moški imajo ob?utek, da ne morejo poskrbeti za svoje družine, mladi pa si te sploh ne morejo ustvariti. Ne morejo, denimo, niti do stanovanja, ?eprav je v Sloveniji menda ve? kot deset tiso? praznih stanovanj.« Breme nesamostojnosti je torej znova v breme vseh: mladih, ker ne morejo zaživeti po svoje, in starih, ki se ne morejo znebiti otrok.

Klic v stiski

Tako kot drugod po svetu se tudi v Sloveniji s starostjo pove?uje tveganje za samomor, natan?neje: koli?nik, ki opredeljuje število umrlih zaradi samomora na 100.000 prebivalcev, je med starejšimi skoraj enkrat višji od slovenskega povpre?ja. Po podatkih za leto 2009 je bil ta koli?nik med starejšimi nad 65 let 35,3, med vsem prebivalstvom pa 16,65.

»Tu smo že desetletje v svetovnem vrhu,« na tragi?no statistiko opozarja Vita Poštuvan, premik s prvega mesta na tretje je blagodejen, ?eravno je tveganje veliko. Poleg zdravstvenih težav in osamljenosti, je namre? finan?na stiska samo še dodatno breme.

Zato strokovnjaki nagovarjajo ljudi, naj bodo pozorni na vsakršne znake, ki bi nakazovali dramati?ne spremembe pri so?loveku, za katere ni takoj jasno, s ?im so povezane – ?e so, denimo, bolj zaprti vase, zagrenjeni, apati?ni, zanemarjajo svoj videz, so nedružabni ali nespe?ni … Še vedno pa je eden izmed najprepoznavnejših znakov pove?ana zloraba alkohola in drugih substanc, med njimi tudi tablet, pravi Onja Tekav?i? Grad.

Telefonska linija za klic v duševni stiski (01/520 99 00) je tudi sicer dober pokazatelj stisk, ki jih doživljajo ljudje. Med klico?imi naraš?a število moških, zdaj jih je približno tretjina, kar vendarle nakazuje na to, da so pripravljeni poiskati pomo? in se pogovoriti, kajti v tem je najpogosteje lo?nica med tistimi, ki povsem obupajo, in tistimi, ki ne.

Vsi tisti, ki so vsako no? na voljo prek telefonov ljudem v stiski, pa vendarle opažajo, da se težave zažirajo v tkiva družin. »Zdaj smo na ravni po?utja, ne še na ravni vedenja. Ko se to za?ne dogajati, smo v nevarnosti, da se spet pove?a število samomorov,« pravi Onja Tekav?i? Grad.

Simona Bandur, Panorama

Izvirna novica: Delo ,  petek 13,04.2012

?lanek je last medija Delo.si in avtorice