SKODELICA KAVE

SKODELICA KAVE ALI POT V PEKEL JE TLAKOVANA Z NAJBOLJŠIMI NAMENI

Pred nekaj dnevi sem preklapljala televizijske programe in se ustavila na Showu Ricky Lake. Obi?ajno take oddaje presko?im, tokrat pa sem se ustavila, ker mi je pozornost pritegnila izmenjava besed med materjo in njeno odraslo h?erjo. Zaslišala sem stavek:
»Sprejmi že enkrat, da sem odrasla in ne vmešavaj se ve? v moje življenje! ?e tega nisi pripravljena storiti, bom prekinila stike s teboj!«

Publika v studiu je zaploskala.

Nisem prepri?ana, da bi tudi pri naši, slovenski, publiki h?i požela tako odobravanje. Bojim se, da bi se zgodilo celo obratno, da bi publika podprla ubogo mater, ki ho?e svoji h?eri samo najboljše.

Živimo v majhni državi, ki jo danes po najdaljši diagonali lahko prevozimo  v slabih treh urah. To pomeni, da so starši in njihovi odrasli otroci prostorsko najve? toliko narazen, ve?ina pa še mnogo manj.

Psihološka razdalja pa je v ve?ini primerov še manjša.

Spomnim se obdobja pred par desetletji, ko je vsak Slovenec, ki je kaj dal nase, gradil svojo hišo. Te hiše so bile praviloma najmanj dvostanovanjske, pa še mansarda je bila na vrhu popolnoma prazna. Najprej so dokon?ali tisti del hiše (obi?ajno nadstropje), v katerem so vsi živeli, dokler so otroci odraš?ali. Pritli?je naj bi kasneje uredili v stanovanje enega otroka, mansardo pa za drugega, ki naj bi se po smrti staršev preselil v nadstropje (znamenita slovenska družina z dvema otrokoma).

Potem se je skoraj praviloma dogajalo to, da je hiša ostajala leta in leta nedokon?ana. Zaradi velike kvadrature jo je bilo drago ogrevati, pa so se ogrevali samo osnovni prostori, pa še ti ne ravno razkošno.

Otroci so potem zaradi šolanja odšli od doma, najeli sobe in stanovanja in pogosto tudi po kon?anem šolanju ostali podnajemniki, ker so si našli službo drugje.

Velike hiše so samevale, starši so še leta in leta pla?evali kredite za stroške gradnje. Otroke so znova in znova vabili domov, ?eš, zakaj pla?uješ najemnino, ?e imaš doma celo nadstropje, ki si ga moraš samo urediti. Marsikdo od odraslih otrok je nekaj ?asa razmišljal, se naveli?al iz meseca v mesec pla?evati nekaj, kar ne bo nikdar njegovo, stanovanjski krediti pa niso bili ravno poceni. Zato so raje vzeli kredit za adaptacijo in se (najpogosteje z novo družino) naselili doma.

Odšli so skoraj kot otroci, vrnili so se kot odrasli ljudje s svojim življenjem. V o?eh staršev pa so še vedno ostali tisti odraš?ajo?i otroci, ki so jih takrat pustili do doma.

In potem so se za?ele težave v raju.

Starši so prepri?ani, da so za svoje otroke poskrbeli po svojih najboljših mo?eh, saj so jim dali bivališ?e. Otroci bi jim morali biti za to hvaležni in se obenem – kot hvaležni otroci – prilagoditi na?inu življenja pod skupno streho, saj so se straši tako žrtvovali zanje, da so postavili hišo, v kateri lahko zdaj živijo.

Vsi smo že kdaj kot otroci od svojih staršev slišali znameniti stavek: »Dokler si pod mojo streho, se boš ravnal po mojih pravilih.«

Od tu potem seveda izhajajo zgodbe o nemogo?ih taš?ah, ki se vtikajo v vse ter o maminih sinovih ali h?erkah, ki se jim ne znajo ali no?ejo upreti. Kako pa naj se jim uprejo, ?e živijo pod njihov streh?.

Sledi seveda znameniti nasvet vseh dobronamernih prijateljev in svetovalcev (tudi tistih, ki so to po poklicu):

Odseli se. Pojdi na svoje.

Naravnost fantasti?no. Potem, ko so mlade družine že vzele vse mogo?e kredite za urejanje stanovanja v hiši staršev, jim ostanki dohodkov ne zadoš?ajo niti za pla?evanje podnajemniškega stanovanja, kaj šele za nakup novega.

Potem se veselo grizejo do konca svoji skupnih dni.

?e se kdo od tamladih ojuna?i in predlaga staršem, da bi prodali skupno hišo in kupili dve lo?eni stanovanji, sledi popolna drama z vzbujanjem ob?utkov krivde pri nehvaležnih tamladih. Približno takole:

»Midva sva vse življenje garala, da sva za vse postavila tole hišo. A zadaj pa se bova na stara leta, ko sva vse naredila za vas, otroke, še morala izseliti iz nje? O?itno komaj ?akate, da umreva!«

?e je vse skupaj dovolj hudo, se nekatere mlade družine vendarle odlo?ijo, da gredo za vsako ceno na svoje, pa ?eprav v bistveno slabše pogoje. Potem seveda sledi naslednji o?itek:

»Ti si nehvaležen(na)! Vse življenje smo garali zate, zdaj, ko smo postali stari in bi potrebovali tvojo pomo?, nas puš?aš same. Kdo pa bo vzdrževal to ogromno hišo? Midva jo s svojo penzijo ne moreva!«

Pa smo spet na za?etku.

Koliko nesebi?nosti je v pomo?i, ki jo starši ponujajo svojim odraslim otrokom? In koliko prera?unljivosti in patologije?

Poglejmo druga?no situacijo:

Odrasel otrok, ki je sicer povsem samostojen, se znajde v težavah. Potem sledijo podvariante:

1. Otrok ima svojega partnerja, ki mu stoji ob strani in pravzaprav razen obzirnosti in prijaznosti ne potrebuje kakšne posebne pomo?i. V tem primeru se straši ?utijo odrinjeni, zganjajo paniko, da se jim prikriva pravo stanje, saj so vendar oni pripravljeni vse narediti za svojega otroka. S svojo veliko skrbjo dušijo svojega odraslega otroka in njenega (njegovega) partnerja. ?e se jim postavi meja, ?eš, saj bova zmogla sama, so prizadeti. ?e se odklanja njihova vsiljena skrb in pomo?, so seveda spet žrtve, saj bi oni naredili vse, pa jim ni dovoljeno. Potem se vse skupaj združi v znani stavek:

   »Ti ne veš, kako jaz (midva) trpim, ker imaš ti težave!«

   Ta stavek se ponavlja, dokler odrasli otroci ne podležejo ob?utku krivde in spustijo zaskrbljene starše nazaj v svojo zasebnost ali pa rešijo težave, v katerih so se znašli. ?e jih ne morejo rešiti v doglednem ?asu (kot se zdi staršem primeren za rešitev take težave), na koncu otroci obi?ajno prisežejo, da je vse v redu in veselo lažejo. Naslednji? niti ne povedo ve?, da imajo težave.

2. Druga možnost, ki je skoraj enako pogosta, je ta, da odrasel otrok v kriznem ?asu nima partnerja in v resnici potrebuje pomo? (ja, tudi to se lahko zgodi!). ?e to pove staršem, bodo seveda takoj ponudili svojo pomo?. Ampak…

   Najmanj kar je, jo bodo pospremili s stavkom:

   »Fant moj (dekle moje) ( ki je lahko star-a tudi 40, 50 let), kaj ti je bilo tega treba! ?e bi ravnal-a druga?e, se ti kaj takega ne bi zgodilo! No, pomagali ti bomo, kolikor je seveda v naši mo?i, vendar…« sledijo pogoji, pod katero so pripravljeni dati svojo pomo?. Ali pa vsaj cela vrsta o?itkov, kaj vse so otroci sami krivi, da so se znašli v krizni situaciji.

   Hujša stopnja je naslednji za?etek:

   »A zdaj smo ti pa mi dobri? Zakaj pa nas nisi prej poslušal-a? Saj smo ti rekli! Pomagali ti bomo, ?e…« Ne glede, v kakšen celofan je zavito nadaljevanje stavka, gre v bistvu za eno in isto. Pomagali ti bomo, ?e boš živel tako, kot mi mislimo, da je prav! Pika. Sprejmi ali pusti. Seveda pa starši spet trpijo, ker so prisiljeni na stara leta pomagati svojim odraslim otrokom, za katere so tako ali tako ve?ino svojega življenja garali.

   Hvala bogu, da imamo tudi prijatelje. Za marsikoga so starši zadnja institucija, pri kateri so pripravljeni zaprositi za pomo?.

Podvariant je še veliko. Vse skupaj pa imajo en skupni imenovalec:
Cankarjevo znamenito ?rtico Skodelica kave. Mati prinese sinu kavo, ki jo sicer ima rad, a je v tistem trenutku ne želi in ne potebuje. Mati je seveda prizadeta – svetloba ugasne na njenem obrazu –zato odrasel sin z opravi?ilom sprejme v tistem trenutku neželeno darilo.

Torej:

Spoštovani starši odraslih otrok!

?e vas vaš odrasli otrok ne zaprosi za pomo? v krizni situaciji, potem ga pustite pri miru! Zadnja stvar, ki jo potrebuje, je ob?utek, da je še vas prizadel s svojimi težavami, pa ?eprav te nimajo niti najmanjše zveze z vami. ?e že morate trpeti, s tem dodatno ne obremenjujte vaših otrok, ki imajo dovolj dela z reševanjem svojega problema. Vaše trpljenje ob tem je vaš problem!

?e vas odrasel otrok zaprosi za pomo?, imate pravico od govoriti z Da ali z Ne.

Tudi do NE  imate pravico, celo brez argumenta, preprosto NE. Obe strani sta odrasli. ?e odgovorite z ne, vaš odrasli otrok nima pravice zahtevati niti pojasnila. Vi pa nimate pravice »trpeti« ob otrokovih težavah. Lahko mu jih sicer privoš?ite, ampak to tudi, prosim, držite zase.

?e pa je vaš odgovor DA, potem pa naj to pomeni, da mu ali ji boste pomagali TAKRAT, KO TO POTREBUJE IN NA NA?IN, KOT GA POTREBUJE! Ne pa tako, kot vi mislite, da je prav! Ali pa samo tisto, kar po vaši presoji vaš odrasli otrok potrebuje! V takem primeru boste naredili manj škode, ?e boste rekli: Ne, ne bom ti pomagal!

Obstaja še tretji možni odgovor: POSKUSIL BOM POMAGATI. Ta je morda še najbolj pošten, ?e seveda spet ni povezan s postavljanjem pogojev. Obe vpleteni strani se tako zavedata, da bodo starši pomagali, ?e bo to v njihovi objektivni ali subjektivni mo?i. Pa ni? ve?. Kar je pošteno do obeh strani, otrok in staršev.

V nasprotnem primeru se vam, dragi starši, lahko zgodi, da se bodo vaši otroci, ko boste vi potrebovali pomo?, vedli do vas tako, kot se vi v tem trenutku do njih. Pa bi to res želeli?

Saj veste, kar se Janezek nau?i, to Janez zna.

.
Andreja Pšeni?ny

Izvirni ?lanek objavljen v reviji VIVA –>