Skrb za preživetje ne koristi duševnemu zdravju

Miha Klinar, socialni delavec v psihiatri?ni bolnišnici Begunje V današnji družbi ni lahko biti star. Polovica upokojencev živi v izjemno težkih razmerah, ugotavljajo v Zvezi društev upokojencev Slovenije. Ne le denarne, starejše vse pogosteje pestijo tudi duševne stiske. Za?ne se s pozabljivostjo, otožnostjo, razdražljivostjo. Poti v obi?ajno življenje ob takšnih pripetljajih pogosto ni ve?. Ta novica pa bolj kot starejše prizadene njihove svojce, ugotavlja socialni delavec v begunjski psihiatri?ni bolnišnici Miha Klinar. .

Katere duševne stiske so pri starejših najpogostejše?

Psihiatri ugotavljajo, da sta to demenca in depresija. Starejšega ?loveka obi?ajno pripeljejo na zdravljenje zaradi znakov depresije. ?e ti po nekaj tednih ne izzvenijo, vemo, da gre za demenco.

Se da opredeliti, od ?esa je odvisno, kdo je bolj podvržen obema duševnima boleznima, kdo bo prej zbolel? Ali gre pa? za statistiko – vsak tretji med nami bo prej ali slej zbolel za denimo demenco?

Na to vprašanje zelo težko odgovorim, saj se s tem pogosteje ukvarjajo zdravniki, ki ugotavljajo dejavnike za nastanek dolo?ene bolezni, vpliv na njen razvoj in podobno. Sam pa pri svojem delu opažam, da imajo takšne težave pogosteje tisti, ki imajo bolj tvegan slog življenja. Pogosteje zbolijo ljudje, ki so kdaj v življenju prekomerno uživali alkohol, ki so zlorabljali druge psihoaktivne substance. To lahko po mojih dosedanjih izkušnjah spodbudi denimo razvoj demence in pospeši njeno napredovanje.

Kako se na potrjeno diagnozo, da gre za demenco, obi?ajno odzove starejši ?lovek, ko ga z njo seznanite skupaj z zdravniki?

Da ima nekdo težave, najve?krat opazijo njegovi bližnji. Ti so za zdravnika, ko pridejo v psihiatri?no bolnišnico, glavni vir informacij. Povedo, da je oseba postala pozabljiva, razdražljiva, naštejejo nekaj mejnikov, denimo pozabljanje ugašanja štedilnika in podobno. Bolniki pa v pogovoru z zdravnikom zelo pogosto svoje težave zanikajo, ?eš, saj to ni tako pogosto, ali pa jih minimalizirajo – saj to ni ni? takega, vsak kdaj kaj pozabi. Mislim, da se bolniki niti ne zavedajo težav, ki jih imajo, medtem ko svojci na dogajanje gledajo precej bolj realno. Sicer pa tudi to, da se bolniki svojih težav ne spomnijo, spada k znakom njihove bolezni.

Kakšne pa so reakcije svojcev, ko postane uradno, da takšni dogodki, kot je pozabljanje, niso naklju?je? Ko je ?rno na belem, da gre za bolezen?

Sprva se ustrašijo. Svojci obi?ajno starejšega ?loveka k nam pripeljejo zaradi znakov depresije. Tako se lahko za?ne tudi demenca. In svojci skladno s tem seveda mislijo, da bodo znaki bolezni, kot so otožnost, razdražljivost, ob?asno pozabljanje, po kon?anem zdravljenju v psihiatri?ni bolnišnici izginili. Pri?akujejo, da bo njihov bližnji, ki so ga pospremili na zdravljenje, po prihodu domov takšen, kot je bil, ko še ni imel težav. Žal ni tako in to jih pogosto potre. Demenca je neozdravljiva bolezen.

Vseeno pa se jo da nekako zajeziti?

Možno je omiliti znake oziroma upo?asniti razvoj bolezni, predvsem v za?etni fazi. Vendar se morajo svojci bolnika kljub temu zavedati, da bo bolezen prej ali slej napredovala. Kako hitro, je odvisno od vsakega posameznika. Svojci pa nosijo pomembne posledice te bolezni. Bližnjemu, ki je zbolel, morajo nameniti ve? ?asa in energije, poskrbeti morajo za njegovo varnost, pove?ati pozornost in vzpostaviti ve? nadzora nad njim. ?e je to za varnost pomembno, mu morajo dobesedno gledati pod prste, vedno morajo preveriti, ali je po kuhanju ugasnil štedilnik, da ne bi s svojo pozabljivostjo povzro?il požara. Tisti, ki z dementnim živijo pod isto streho in denimo hodijo v službo, takega ?loveka zelo težko pustijo samega doma. Vedo, kakšna so tveganja, skrbi jih, kaj se bo med njihovo odsotnostjo zgodilo. Starejši ?lovek bi lahko padel in bi pozabil, kako poklicati pomo?… To je lahko za svojce izjemno stresno.

Ko ima nekdo od bližnjih duševne težave – ali svojci obi?ajno bolj skrbno vzdržujejo svoje duševno zdravje? Se sploh da skrbeti za duševno zdravje, tako kot se da za telesno?

O tem strokovnem podro?ju lahko govorim le na podlagi lastnih opažanj. Splošno znano je, da se da z reševanjem križank zelo dobro uriti spomin. Mnogi si na tak na?in prizadevajo, da bi jim spomin ?im dlje služil. Ta skrb pa seveda ni dovolj brez na splošno zdravega na?ina življenja. Izogibati se je treba prekomernim koli?inam alkohola in drugim škodljivim substancam.

Pa svojci dementnega, ko je diagnoza jasna, spremenijo svoj življenjski slog?

Težko je posploševati. Zagotovo ima diagnoza posledice za vso družino. ?e nekdo denimo zboli za demenco v hujši obliki in je v življenju prekomerno užival alkohol, se svojci nad takšnim po?etjem, ki še pove?a tveganje za razvoj demence, zamislijo in se mu obi?ajno izogibajo. Taka so vsaj moja lastna opažanja.

Kako okolje in kriza, recesija, var?evalni ukrepi vlade vplivajo na težave starejših?

Ta vpliv se zelo pozna. Starejši so dandanes veliko bolj zaskrbljeni, celo obremenjeni, kot so bili v?asih – s tem, kako bodo preživeli. Dobrine, kot je hrana, se dražijo. Tisti, ki so šli v pokoj pred kratkim, imajo nizke pokojnine, te so iz leta v leto nižje. Pred dvajsetimi ali tridesetimi leti nekomu, ki je šel v pokoj, ni bilo treba skrbeti za to, ali bo pokojnine dovolj za prehrano za ves mesec. Skrb za preživetje je za starejše dandanes velik problem in ena od najve?jih skrbi, s katerimi se ubadajo, kar pa njihovemu duševnemu zdravju nikakor ne koristi.

Ali so duševne stiske še vedno tabu?

Lahko re?em, da so, je pa stanje v zadnjem ?asu nekoliko boljše kot denimo pred desetimi leti. Še vedno se to vidi pri svojcih, ko prvi? prestopijo prag psihiatri?ne bolnišnice, ko prvi? obiš?ejo svojca v bolnišnici. Pri mnogih se ve?krat lahko že na dale? vidi, kako prestrašeni in negotovi so. Ne vedo, kam se podajajo, kaj se bo tam zgodilo, kako jih bomo obravnavali. V?asih jih je tudi strah, kako se bodo do njih obnašali drugi bolniki. Ko prestopijo prag in ko vidijo, da smo bolnišnica kot vse druge, le da imajo naši bolniki duševne težave, ne pa telesnih bolezni, je bolje. Ko vidijo, da so ljudje popolnoma obi?ajni, da se da z njimi normalno pogovarjati, da ni tako kot v filmih, tudi ti predsodki izzvenijo in na psihiatrijo za?nejo gledati nekoliko druga?e.

V?asih je veljalo, da ?e ima nekdo duševne težave, je pravzaprav nor in ostane mu edino to, da ga zaprejo v psihiatri?no bolnišnico.

Danes ni ve? tako. Je pa še vedno mo?no navzo?a stigma oziroma zaznamovanost. Poznamo primere, ko je bil nekdo obravnavan v psihiatri?ni bolnišnici in odpuš?en v doma?e okolje, težave sploh niso bile tako hude. Živel je v bloku v urbanem okolju. Ko so drugi sosedje in bližnji stanovalci izvedeli, da je bil v psihiatri?ni bolnišnici, so bili do njega od takrat naprej zelo zadržani. In kadar je bilo v okolici kaj narobe, kakšno hrupno dogajanje, nemir, so obi?ajno vedno posumili, da je vanj vpleten bolnik, ki je prestopil prag psihiatri?ne bolnišnice. ?uti se, da so osebe, ki potrebujejo psihiatri?no pomo?, še vedno zaznamovane. Predvsem zato, ker drugi ljudje premalo poznajo razmere v psihiatri?nih bolnišnicah. Tam ni kletk, ni fizi?nih ovir, kot so obstajale neko?, ni napajanja z zdravili, ni elektrošokov. Razmere so se zelo spremenile in tisto, kar je v glavah ljudi, resni?no obstaja le še v filmih.

Kaj pa druga skrajnost – žalost, otožnost in podobne stiske lahko ob?asno doletijo vsakogar. Si je takrat treba poiskati strokovno pomo??

Na to vprašanje zelo težko strokovno odgovorim, saj je to bolj vprašanje za psihiatra. Menim, da, je skrb zbujajo?e stanje takrat, ko žalost ali pretirana zaskrbljenost ali kak drug simptom duševnih težav traja nenormalno dolgo ?asa. Denimo ob smrti bližnjega obstaja neki obi?ajen, normalen ?as žalovanja, ve?je odstopanje od tega pa že lahko nakazuje na duševne težave.

Glavna zna?ilnost obsežnejših težav je, da torej težave vztrajajo.

Tako bi lahko rekel, da trajajo zelo dolgo ?asa. ?e težave po dolo?enem ?asu ne izzvenijo, je obi?ajno jasno, da je treba zanje poiskati pomo?. Kljub temu so težave lahko blažje in zdravljenje v takšnem primeru ni dolgotrajno..

Avtorica: Petra Mlakar

Izvirna novica: Dnevnik.si  19.10.2012

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice