Smeh in jok z roko v roki v zbegani duši

Kot pojasnjujejo strokovnjaki, gre pri tako imenovani bipolarni motnji za kompleksno psihi?no bolezen, pri kateri bolniki nihajo iz mani?ne epizode, za katero so zna?ilne neobi?ajna evforija, vznesenost in razdražljivost, v epizode globoke depresije z vmesnimi kratkimi obdobji dobrega po?utja. Najbrž ni treba na široko razlagati, kako bole?e lahko to motnjo doživljajo bolniki in njihovi svojci, ker je bolezen razmeroma precej pogosta, prav tako pa ni nepomemben njen vpliv na zmanjšano delovno sposobnost zaposlenih in delovno produktivnost. Menijo, da ima bipolarne motnje približno 12 milijonov Evropejcev. Tudi najnovejša strokovna literatura govori o tem, da je bolezen verjetno dedna in da natan?na genska motnja še ni znana.

Podatki kažejo, da je bolezen enako pogosta pri moških in pri ženskah. Za novejšo ugotovitev, da lahko za njo zbolijo celo mladostniki, stari 12 do 13 let, prav tako ni povsem zadovoljivih razlag. Po eni od njih gre razloge iskati v dejstvu, da so danes otroški psihiatri bolj seznanjeni z diagnozo bipolarne motnje. Nedvomno pa bodo nadaljnje raziskave na tem podro?ju dale podrobnejša pojasnila.

Kaj je – ali kaj ni – bipolarna motnja?

Zgodnji znaki so blagi, mani?ni in depresivni simptomi; bolnik lahko kaže ?ezmerno energijo in brezobzirno, impulzivno vedenje. Vsaj del tega je, kot je znano, mogo?e kadar koli opaziti pri marsikom, zato verjetno ne presene?a podatek, da vsaj kakšna tretjina bolnikov ni že takoj na za?etku deležna prve diagnoze. Velikokrat torej traja kar nekaj ?asa, da se ta dolo?i oziroma da se jasno opredelijo stopnja te motnje in na?ini zdravljenja, ki so lahko ambulantni ali pa je (ob?asno) potrebno tudi bolnišni?no zdravljenje.

Simptomi mani?nih epizod

Med pogostimi znamenji, ki bi lahko nakazovala, da gre za bipolarne motnje, so recimo obdobja izrazite evforije in vznesenosti, potem razdražljivost, o?itna zve?ana energija, velika zgovornost, pa spet vznemirjenost, misli, ki neurejeno prehitevajo ena drugo, v?asih lahko tudi nenavadno provokativno in agresivno vedenje, zve?ana spolna sla, manjša potreba po spanju in še nekatere druge bolj ali manj neobi?ajne oblike vedenja.

Od naštetega se razlikujejo simptomi depresivnih epizod, ki so lahko enaki ali podobni kot pri depresiji. Prepoznati jih je mogo?e po na?inu vedenja, ki se kaže kot nezainteresiranost, doživljanje (oziroma izražanje) ob?utka žalosti, praznine, nebogljenosti in strahu, pomanjkanje energije, nemir, razdražljivost, nespe?nost, nezmožnost koncentracije in odlo?anja, nezainteresiranost za spolnost in hrano. Strokovnjaki poleg tega pri simptomih depresivnih epizod omenjajo še ob?utke krivde in samomorilske misli.

Bolniki, pri katerih strokovnjaki ugotovijo bipolarno motnjo, ozna?eno kot tip ena, imajo vsaj eno mani?no ali kombinirano (mani?no in depresivno) epizodo. Poleg tega imajo ali so imeli lahko tudi depresivno ali hipomani?no epizodo. Bolniki z motnjo, ozna?eno kot tip dva, niso imeli niti mani?ne niti kombinirane epizode, imajo pa ponavljajo?e se depresivne in hipomani?ne epizode. To obliko bipolarnih motenj pogosto napa?no diagnosticirajo kot ve?jo depresijo, ker bolnik lahko ne ugotovi, da je hipomanija nenormalna, in meni, da potrebuje zdravljenje le v obdobjih depresije.

Bolniki, preob?utljivi za ?ustvene obremenitve

Kot je bilo že omenjeno, naj bi bile bipolarne motnje genetsko pogojene, torej dedne. Vendar te bolezni še niso povezali s specifi?nim genetskim dejavnikom. Jasno je le, da gre za premajhno stabilnost pri prenosu živ?nih impulzov v možganih, zaradi ?esar so bolniki bolj ob?utljivi za ?ustvene in psihi?ne obremenitve. Tako bolniki z bipolarnimi motnjami bolj verjetno naredijo samomor kot bolniki iz drugih psihiatri?nih skupin. Menijo, da ?etrtina bolnikov z bipolarno motnjo vsaj enkrat poskusi narediti samomor, kar sodi med najve?je odstotke samomorilnosti pri psihiatri?nih motnjah.

Problem vsekakor zahteva resno obravnavo, toliko bolj, ker nekateri podatki kažejo, da se morda pravilno in pravo?asno ter sistemati?no zdravi veliko premajhen delež bolnikov z bipolarnimi motnjami. ?e so podatki, ki so na voljo, natan?ni, se jih primerno obravnava komaj 27 odstotkov.

?eprav sodijo bipolarne motnje v skupino bolezni, ki niso ozdravljive v klasi?nem pomenu besede, jih je mogo?e uspešno obvladovati. In obrnjeno, ?e se ne zdravijo, se lahko radikalno poslabšujejo, bolniki imajo ?edalje pogostejše in hujše epizode manije in depresije, ki se lahko tragi?no kon?ajo.

Od tradicionalnih k novim oblikam zdravljenja
Tradicionalne oblike zdravljenja so se osredoto?ile na zdravljenje posameznih epizod manije ali depresije, niso pa se toliko posve?ale bolezni kot celoti. Zdravljenje temelji na vrsti zdravil, med katerimi so litij, tradicionalni antikonvulzivi (na primer valproat, karbamazepin), novi antikonvulzivi, antipsihotiki in antidepresivi. Bolniki obi?ajno za svoje simptome dobivajo ve? zdravil, zato morajo zdravniki zelo skrbno spremljati morebitne težave, ki lahko nastanejo zaradi medsebojnega delovanja zdravil ali sicer znanih nekaterih stranskih (ekstrapiramidnih) u?inkov in zapoznele diskinezije.

Novejše raziskave tako kažejo, da specialisti ?edalje bolj zavra?ajo strategijo osredoto?enosti na epizode in se nagibajo k osredoto?anju na bolezen. Verjamejo, da je namen zdravljenja ne samo vzpostaviti nadzor nad posameznimi epizodami, ampak tudi prepre?iti njihovo ponavljanje ter, v idealnem primeru, popolnoma ozdraviti bolezen.

Ker pa idealnega zdravila, ki bi delovalo tako antimani?no kot antidepresivno in bilo ustrezno za dolgotrajno obvladovanje bipolarnih motenj, ni, se ve?inoma uporabljajo zdravila, ki so bolj primerna za zdravljenje ene od obeh epizod pri bipolarnih motnjah.

Uporaba litija (ki je standardno zdravilo v Evropski uniji in Latinski Ameriki) in valproata (standardno zdravilo v ZDA), ki sta po strokovnih poro?ilih u?inkovita pri obvladovanju mani?ne epizode, je tako pri zdravljenju bipolarnih motenj v zadnjem ?asu pod ?edalje ostrejšim nadzorom.

Profesor Carlos Zarate, profesor psihiatrije na Univerzi v Massachusettsu, pravi, da »litij še naprej ostaja standardno zdravilo pri bipolarnih motnjah, vendar je videti, da veliko bolje deluje v mani?ni fazi kot v depresivni«.

Nove obetavne raziskave o olanzapinu

V iskanju novih pristopov za zdravljenje bipolarnih motenj so tako strokovni javnosti na zadnjem, 13. evropskem nevropsihofarmakološkem kongresu v Münchnu predstavili obetavne rezultate vrste študij, ki so prou?evale uporabo olanzapina pri bolnikih z bipolarnimi motnjami. To sredstvo namre? že nekaj let velja za uspešno pri zdravljenju psihoz, leta 2000 pa so pri FDA odobrili njegovo uporabo še za kratkotrajno zdravljenje akutnih mani?nih epizod, povezanih z bipolarnimi motnjami pri bolnikih z mani?nimi ali mešanimi epizodami. Deluje kot stabilizator razpoloženja, ki obvladuje mani?no fazo bipolarnih motenj. Bolnik jemlje olanzapin enkrat na dan. Njegovo delovanje je, kot so poro?ali, varno, u?inkovito in pregledi krvi niso potrebni.

Kot še kažejo poro?ila, se je olanzapin dobro obnesel kot samostojno zdravilo pri obvladovanju mani?nih simptomov, poleg tega pa tudi kot dodatno zdravilo v kombinaciji z valproatom ali litijem pri zdravljenju simptomov manije; z njim so tudi uspešno obvladovali simptome depresije.

Že s predklini?nimi raziskavami so ugotovili, da olanzapin deluje prek številnih nevrotransmiterskih sistemov (dopaminskega, serotoninskega, acetilholinskega, GABA, glutamata). To je bila podlaga hipotezi o njegovi u?inkovitosti pri stabilizaciji razpoloženja v bipolarni motnji. V prvi in in drugi študiji, ki sta potrdili to hipotezo, so sredstvo primerjali s placebom in ugotovili, da zboljša mani?no fazo že v prvem tednu za 65 odstotkov, še u?inkovitejše pa je bilo pri znakih psihoze; pri zgolj mani?nih ali mešanih epizodah, pri hitro menjajo?ih se fazah, pri pacientih, ki se niso odzivali na zdravljenja z litijem ali valproatom. U?inkovitejše je bilo tudi pri zgolj depresivnih epizodah, kjer je izboljšalo kognitivne simptome.

V zvezi z u?inkovitostjo tega sredstva so opravili še ve? drugih raziskav in kot poro?ajo, potrdili hitro in stabilno za?asno izboljšanje, z malo povrnitvami bolezni. Minulo leto so pri FDA družbi Eli Lilly odobrili olanzapin v ZDA tudi za kratkotrajno zdravljenje akutnih epizod manije, ki so povezane z bipolarnimi motnjami in so najve?ji problem njihovega zdravljenja. Zeleno lu? za to obliko zdravljenja so prižgali tudi za obmo?je Nove Zelandije, Izraela, Mehike, Južne Afrike in za Brazilijo.

V Sloveniji se s tem zdravilom, ki po strokovnih poro?ilih u?inkovito odpravlja simptome manije in depresije, prepre?uje ponovitve bolezni in ob tem ne povzro?a ekstrapiramidnih stranskih u?inkov, hormonskih motenj, motenj krvne slike ali sr?nega ritma, zdravi nekaj ?ez dva tiso? bolnikov.

BOšNJAK Dragica

Objavljeno v Delu (Znanost), v ponedeljek, 25.02.2002
?lanek je last Dela in avtorice.