Spoštovani g. predsednik – “Ustavite slovensko psihiatrijo”

Neobi?ajno odprto pismo predsedniku republike Slovenije – g. Janezu Drnovšku

To pismo Vam pišem v dvojni vlogi. Prvi? kot državljan, kjer bom izražal bolj svoje lastne poglede in mnenja, tudi osebne izpovedi, o izjemno kompleksni, zapleteni in nelahki problematiki odnosa med družbo in psihiatrijo. In drugi? kot t.i. »uporabnik psihiatri?nih storitev, oz. bolj natan?no kot ?lan sicer majhne, neformalne, aktivne skupine t.i. nezadovoljnih in ozaveš?enih uporabnikov – NOUPS . Skratka osebna mnenja, za katera ?utim polno odgovornost, in sem pripravljen tudi na morebitne sankcije bom pisal v prvi osebi ednine, izkristalizirana skupna mnenja NOUPS-a pa v množini.

Po stažu sem veteran – oldtimer »te naše psihiatri?ne scene«. Za duševno boleznijo sem zbolel pri svojih 24- ih letih kot absolvent FF, in srednješolski u?itelj zgodovine. Sedaj štejem 56 zemeljskih let. Na kliniki v Polju so mi takrat postavili tudi diagnozo – paranoidna shizofrenija. Bolezen se mi je vra?ala v valovih, tako, da sem v letih 74 – 79 bil 5 krat hospitaliziran in sem tri leta preživel na bolniški postelji. V tem ?asu sem bil deležen številnih »blagodati« takratne uradne psihiatrije, zlasti psihofarmakov, do katerih še danes po 25 – letni abstinenci ?utim naravnost naraven odpor.

Ene od stvari pa sem bil zaradi osebne intervencije pokojnega o?eta, mariborskega zdravstvenega delavca, stažista na predvojni praški državni kliniki vendarle rešen – elektošokov. ?eprav si bil na smrt bolan s prebolelim sr?nim infarktom in mo?no sr?no vodenico si vendarle v Mariboru stopil na vlak, se pripeljal v Ljubljano, stopil do prijatelja in sošolca pok. dr. Petra Kartina, univ. prof. Nevrologije, ki je pri psihiatrih interveniral glede moje terapije, potem si vidno zmu?en obiskal še mene na zaprtem oddelku psihiatri?ne bolnice Polje. ?ez nekaj dni si umrl. Dragi o?e, še enkrat ti hvala za tvoj trud.

Gospod predsednik republike. Vidite, ravno »grožnja« s ponovno uvedbo elektošokov na slovenski psihiatriji, ki jo je javno brez pomisleka in zadržkov, v drži ošabnega, vsevednega psihiatri?nega znanstvenika, izrekel eden vodilnih slovenskih psihiatrov, direktor Univerzitetne psihiatri?ne klinike – dr. Slavko Ziherl, na eni od najbolj gledanih TV oddaj – v Trenjih.
Brez dvoma se tudi Vi spomnite medijskega pompa pred leti, ko so sami slovenski psihiatri slavili odpravo vedno sporne elektro – konvulzivne terapije. Ta humani dosežek so še do v?eraj postavljali kot zgled napredka, sodobnosti in humanega pristopa do bolnikov z duševnimi motnjami. številni uporabniki psihiatri?nih storitev so si takrat vidno oddahnili, pri veteranih pa je poudarjanje števila prejetih šokov postalo s?asoma ne samo dokaz prestanega trpljenja, ampak tudi svojevrsten prestiž.

Tako smo prišli po?asi do osnovne dileme psihiatrije, ki se vle?e od samega nastanka te medicinske stroke in se kaže v iskanju vzroka duševnih bolezni. Ali leži vzrok samo v obolelih in poškodovanih možganih, ter genetski predispoziciji, ali pa ga gre iskati tudi v motenih medsebojnih ?loveških odnosih, oziroma družbenih vzrokih. Izoblikovali sta se dve osnovni, izrazito asimetri?ni struji. Prva, ve?inska, klasi?na psihiatrija, s svojim poudarjenim medicinskim modelom, in druga manjšinjska – alternativna.

Kakor je bila alternativna »mo?no omejena« v svojem prakti?nem delovanju, je bila in je še izjemno odmevna in popularna v javnosti zaradi teoretskih prispevkov. Spomnimo se samo Sigmunda Freuda, o?eta moderne psihoanalize. Prakti?ne terapije je bilo deležno bolj malo pacientov, pa še ti so bili ve?inoma izbranci takratne dunajske visoke družbe, je pa mož vsekakor pustil s svojo teorijo neizbrisen pe?at v svetovni kulturi, s svojim ogromnim vplivom na razli?nih podro?jih znanosti in umetnosti. Ali pa revolucionarna antipsihiatrija iz sedemdesetih.
Posebej gre tukaj omeniti aktualnega – karizmati?nega, kalifornijskega psihiatra in psihoterapevta dr. Williama Glasserja.

Zakaj torej tako velik razkorak: na eni strani mogo?ni »mainstream«, na drugi, v širši javnosti priznani »opore?niki«. Na tem mestu bi navedli nekaj stavkov iz brošure dr. Glasserja: »Duševno zdravje – problem javnega zdravja«……….. Uporabo tradicionalnega medicinskega modela bo težko opustiti, ne toliko zaradi znanstvenih in filozofskih pogledov, kot zaradi denarja in mo?i, ki sta povezana z medicinskim modelom duševnega zdravja. Farmacevtska industrija bo naredila karkoli bo mogo?e, da bi ohranila zaslužke z medicinskim modelom – gre za milijarde, ki bi jih izgubili, ?e bi vpeljali model javnega varstva duševnega zdravja. Tu je še druga ovira: tistim, ki lahko diagnosticirajo duševne bolezni in smejo predpisovati zdravila, prinaša medicinski model velike psihološke nagrade na podro?ju ugleda in mo?i, ki se jima je težko odre?i (konec citata). Ilustrativen je tudi podatek iz ?lanka, ki obravnava razli?ne vidike zdravljenja shizofrenije – v rubriki zdravje, Delo, 19.12.2005…… Predsednik ameriškega psihiatri?nega združenja opozarja, da zdaj farmacevti prodajo na ameriškem tržiš?u za 6.5 milijarde $ antipsihotikov na leto. Izrazil je zaskrbljenost zaradi pretirane uporabe zdravil pri mentalnih motnjah. Kot stroka smo dopustili, da je biopsihosocialni model postal biobiobiomodel. V ?asu gospodarske stiske je prevladujo?i na?in zdravljenja pilula in obisk pri zdravniku. NOUPS je glede vprašanja pretirane uporabe psihotropnih substanc na slovenskem poslal posebno odprto pismo tudi ministru za zdravje RS.

Duševne bolezni se že od pamtiveka drži pridih ne?esa skrivnostnega -misterioznega, nepojasnjenega, nezemeljskega. Ali je božji dar? Ali je božja kazen? Ali ima sam hudi? prste vmes? Nobena druga bolezen ni bolj izzivala s svojo fascinantnostjo domišljije pisateljev, pesnikov, drugih umetnikov, filozofov in znanstvenikov. Nobene druge bolezni se ljudje niso bolj bali, kajti hujša od smrti je izguba »samega sebe«. V sodobnem strokovnem jeziku so psihoze definirane kot zelo hude motnje v razvoju osebnosti. V povpre?ju lahko ?loveška psihi?na stuktura prenese le nekaj psihoz, ?e jih je preve? pride do pojava ruinirane osebnosti. Prizadeti ?lovek se po?asi utaplja v neskon?nih globinah svoje duše, prevladujejo vsebine podzavesti ali nezavednega.

Izkušnja duševne bolezni je po svoji notranji vsebini zelo podobna duhovno religiozni, magijski in izkušnjam z drogami. Je pa ena zelo pomembna, bistvena razlika med njo in ostalimi. Pri psihozi ?lovek zaradi strahu pred neznanim novim svetom, ki ga je odkril v svoji duši, »izgubi« tudi središ?e svoje zavesti, svoj jaz. Sledi panika, iz te paranoja kot nerealno, nestvarno doživljanje svoje okolice, zunanjega sveta torej. Na psihološkem nivoju je prav mo?an strah pred duševno boleznijo – blaznostjo, tisti faktor, ki ?loveka v to stanje porine. Izjemno slikovito je to razliko prikazal sloviti madžarski psihiater Szasch: magija je obvladana shizofrenija, shizofrenija pa neuspešna magija.

Psihiatri so dobri in slabi, ve?ina je povpre?nih, nekaj je izjemnih. Iz novejših ?asov meni osebno najve? pomenita dva. Že pokojna legendarna dr. Ana Rojnikova. Imela je tako nenavaden, izjemen naravni talent empatije, sposobnosti vživljanja v psiho duševno bolnega ?loveka, da ji je velikokrat uspelo premostiti »bariero, ki lo?i bolezen od zdravja«. S pomo?jo mlade psihologinje dr. Tanje Lamovec je organizirala prvo resno psihoterapijo na kliniki v Polju. Družila se je z nami »zaznamovanimi« tudi v prostem ?asu izven klinike pred desetletji, ko ni bilo izven bolnice še nobenega združenja, ki jih danes kar mrgoli, je bilo to res revolucionarno. Bila je izjemno delavna in požrtvovalna. V obdobju, ko sem se sam že izvlekel iz »pekla« psihiatrije in sta za duševno boleznijo zboleli moja mama in žena in sem sam iz nekdajnega bolnika padel v vlogo svojca, je znala priti ob kateri koli uri na naš dom in nam nudila svojo neprecenljivo psihološko podporo. Ta njena »druga?nost« ji ni prinesla službenega napredovanja, kot je marsikdo pri?akoval, nasprotno prav nesramno so jo njeni šefi degradirali.

Na tem mestu bi rad poudaril zanimivo psihološko dejstvo. Iz dvojne vloge, ki mi je bila usojena (bolnik – svojec) sem spoznal še eno lastnost duševne bolezni. V enaki meri zadane ta bolezen bolnika in svojca, pa ?eprav zveni to še tako protislovno.

»Izven serijski« je brez dvoma tudi slovenski psihiater dr. Janez Rugelj. Brez dvoma tudi drugi njegovi kolegi – strokovnjaki s podro?ja psihotropnih substanc in odvisnosti veliko vedo. Je pa njegova metoda zdravljenja odvisnikov edino relevantna, saj temelji na ?loveku in njegovi prevzgoji. Medtem ko »osamljeni jezdec« osvaja planinske vrhove skupaj s svojimi odvisniki, jim vtepa v glavo knjižne modrosti in jih nenehno »gnjavi, da bi se poboljšali«, skratka je tudi sam osebno angažiran, so nekateri njegovi kolegi izbrali druga?no pot. Nekje sredi sedemdesetih let je v Jugoslaviji izbruhnil prvi množi?ni val narkomanije; ?eprav je bilo pravih džankijev še malo, je v takratnem sistemu nastala »uzbuna«. Ta pojav je namre? takratno državo po na?inu življenja potisnil še korak bližje »gnilemu, dekadentnemu zahodu«. Dodatno »zmedo« pa je povzro?ilo dejstvo, da širše množice o drogi niso vedele ni?esar. Oblasti so se odlo?ile in poslale na specializacijo v ZDA nekaj mladih ambicioznih psihiatrov. Ti so nato uvozili iz zahoda liberalno, demokrati?no psihiatri?no doktrino, ki pa ima eno zelo veliko napako – utemeljeno je namre? na velikem biznisu. Z mrežo metadonskih centrov za odvajanje odvisnikov – kako hecno, mar ne? Za primerjavo: odlo?il si se, da boš nehal piti pa »prešaltaš« z rde?ega vina na belo. Sistem je sila preprost. Malo meni, malo tebi. Kaj to pomeni? Od heroina služi organizirani kriminal, od metadona državna medicina, pa še humana je pri nudenju potrebne medicinske pomo?i odvisnikom. Sistem deluje perfektno, o tem se lahko pou?imo iz statistike, ki obravnava to podro?je, še bolj pa iz ?rne kronike, ki polni stolpce naših ?asopisov. Da se v?asih malo zalomi? Ta sistem je »narejen tako«, da se v?asih mora malo zalomiti. Medicinska statistika zna biti zelo neusmiljena. Ve se, da je polovica intravenoznih uživalcev trde droge bolnih, skratka gre za pretežno mlade ljudi potrebne zdravljenja. Vemo, da bo tretjina rednih uživalcev mamil pristala v zaporu, druga trtjina pa zaradi duševnih motenj na psihiatriji. Struktura uporabnikov na psihiatriji se je v zadnjih letih bistveno spremenila. Mamilaši, pretežno mladi ljudje zasedajo pribl. ?etrtino posteljnih kapacitet. Ostarele duševne bolnike, ki so desetletja preživeli v svojem azilu, so iztrgali iz njihovega naravnega okolja, in jih v imenu humanosti razselili.
Zaradi resistence, ki se pojavlja pri bolnikih vsled pretirane uporabe farmakov, zaradi škodljivih stranskih u?inkov, so se nekateri vodilni slovenski psihiatri odlo?ili o ponovni uvedbi elektrošokov na slovensko psihiatrijo. Direktor Univerzitetne psihiatri?ne klinike v Polju razlaga po TV vesoljnemu slovenskemu ob?instvo o znanstvenih dokazih, o neškodljivosti in koristnosti elektro–konvulzivne terapije. Vsi drugi, ki mu oporekajo so zanj nevedni ljudje, ki naj skrbijo za svojo stroko. Ljudje, ki se po njegovem mnenju po nepotrebnem vtikajo v sveto psihiatri?no stroko.

Moj osebni predlog pa je takšen. Ker eksaktna znanost nujno potrebuje tudi eksperiment za verifikacijo svojih hipotez, naj se gospod direktor lepo uležejo na bolniško postelj, na sosednje pa vsi ostali zagovorniki elektro šokov.

Izberejo naj se najboljši medicinski tehniki in sestre iz raznih slovenskih klinik, zaradi objektivnosti se seveda izklju?i personal univerzitetne klinike, saj veste, ko bi videli svoje velike šefe nemo?ne na posteljah, bi lahko kakšnemu hodile neprimerne misli po glavi. Pripravljene naj bodo vrhunske ekipe specialistov raznih strok medicine, biokemije in elektroinženirji. V spoštljivi razdalji naj zabrnijo kamere, zberejo se naj najboljši slovenski novinarji. In kon?no naj se za?ne v živo – serija po deset (elektrošokov).

Mogo?e bo pa prav direktorju UPK-ja in njegovi ekipi uspelo kon?no »nesporno, znanstveno dokazati« prej omenjeno terapijo.
Ker pa se mnogi še prav dobro spominjamo filma Let nad kukavi?jim gnezdom, bi utegnila elektro – konvulzivni terapiji slediti tudi prefrontalna lobotomija. Iz zgodovine psihiatrije poznamo še nekaj »znanstveno« utemeljenih terapij: zamrežene postelje, prisilni jopi?i, priklepanje z verigami, kastriranje, sežiganje na grmadi, kamenjanje.

Zato Vas gospod predsednik republike pozivam – ustavite slovensko psihiatrijo! ?e pa to »zlo« res mora nujno priti, naj o tem odlo?i strokovno širša medicinska stroka.

Konec prvega pisma.

Lep pozdrav.

V Ljubljani, 12. junij 2006 Bogomir Krajnc

Izvirna novica: NOUPS –>