Stanje duha: Tesnoba in Panika

Pred ve? kot sto leti so danski popotniki na Grenlandiji poro?ali o nenavadnem sindromu nekaterih eskimskih lovcev.
Ko so v svojem kajaku na mirni gladini morja ?akali na tjulnje, so naenkrat za?eli težko dihati, razbijalo jim je srce in prežemal jih je hud strah pred smrtjo. Uspeli so sicer priti na kopno, vendar si ve?inoma niso ve? upali na lov. Nekateri si po izkušnji na morju niso drznili niti zapustiti svojega igluja. Opisano stanje so poimenovali »kajak angst«, torej: strah v kajaku.

Ob koncu devetnajstega stoletja so bili simptomi tesnobe tudi v najbolj razvitih deželah sveta razumljeni kot telesna bolezen. Priznane zdravniške avtoritete tistega ?asa so jih opisovale kot »sindrom napetosti«, »razdražljivo srce«, »nevrocirkulatorni sindrom«, spremljajo?o vrtoglavico pa so pripisovali motnjam notranjega ušesa.

Številna odkritja znanstvenikov v dvajsetem stoletju so postopoma spreminjala medicino in z njo tudi razumevanje duševnih motenj. Danes vemo, da so pojavne oblike zgoraj opisanih sindromov tesnobe predvsem posledica spremenjenega delovanja avtonomnega živ?nega sistema, torej živ?evja, ki ni pod kontrolo naše volje.

Avtonomno živ?evje brez naše vednosti uravnava številne procese v telesu in omogo?a njihovo dinami?no ravnovesje. Ob razli?nih spremembah v organizmu ali v okolici poskrbi za ustrezen odziv in zagotavlja prilagoditev telesa na te spremembe. Aktivno je tudi takrat, ko nas je strah in ko smo izpostavljeni resni?ni nevarnosti. Konkretno ogrožujo?o okoliš?ino, ko nas npr. napade pes, prepoznamo s ?utili in jo ocenjujemo v svojih mislih. Avtonomno živ?evje poskrbi za ustrezne spremembe v telesu. Tako se lahko odzovemo na zaznano nevarnost na najboljši možen na?in: napnejo se mišice, mo?nejše delovanje srca omogo?i njihovo zadostno prekrvavitev, ?utila postanejo bolj ob?utljiva, lahko te?emo ali se borimo …

Ob doživljanju tesnobe oziroma anksioznosti pa sicer nismo izpostavljeni resni?ni zunanji nevarnosti, vendar kljub temu doživljamo strah. V svojih mislih in predstavah obi?ajno razvijamo ?rne scenarije. Spremenjeno delovanje avtonomnega živ?nega sistema povzro?i telesne spremembe oziroma simptome. Kadar je le mogo?e, se izognemo okoliš?inam, ki si jih razložimo kot nam nevarne. Ker o?itne nevarnosti ni, naše stiske ne razumejo niti najbližji, zato praviloma predolgo ostajamo v objemu tesnobe ?isto sami.
.
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater

Izvirna novica: PZA.si   26.02.2009

?lanek je last medija PZA.si  in avtorja