Strah

Verjetno se vsi strinjamo, da je strah neprijeten in da ga neradi ?utimo, vendar kljub temu ni ?loveka, ki ga še ni izkusil. Naj bo strah še tako neprijeten, življenje brez njega bi bilo nemogo?e.Ko se soo?imo z nevarnostjo, nas strah opozori, da smo ogroženi; žene nas k previdnosti, izostri naša ?utila in usmeri našo pozornost. Strah vnas povzro?i stanje napetosti in razburjenosti, kar nam omogo?a, da se branimo in zavarujemo. Je naš obrambni mehanizem v vseh situacijah, ki ogrožajo naš obstoj.

V najširšem pomenu besede strah lahko razumemo kot zaš?itni mehanizem narave, ki varuje obstoj posameznika in vrste. Živali so razvile instinktivne reakcije na strah. Žival v nevarnosti beži, napada, otrpne. V?asih je tudi v obnašanju ?loveka mo? videti podobne refleksne reakcije. V pani?nem strahu ?lovek beži, kri?i, napada, otrpne in se brani instinktivno kot žival.

Vendar ne smemo pozabiti, da ima ?lovek tudi razum in lastno voljo, zato ni nujno, da so njegove reakcije vedno instinktivne. ?lovek lahko kontrolira strah, razume situacijo, ki se je boji, in z voljo deluje na svoje reakcije. Celo v primeru prvinskega strahu za lastno življenje lahko nagonsko reakcijo nadzoruje, deluje razumno in izbere bolj inteligentno obnašanje.

Skratka, strah lahko razumemo kot naravno ?ustvo opozarjanja, ki je za nas koristno in ki ga potrebujemo. Vendar na tem mestu ne bomo govorili o tem prvinskem ?ustvu, ki ga izzove realna nevarnost.

?eprav se ?lovek zahodne civilizacije ?edalje bolj zaveda iluzije o varnosti sveta, v katerem živi, se povpre?ni ?lovek le redko znajde v situaciji, v kateri sta njegovo življenje in obstoj neposredno ogrožena. A strah kljub temu vlada svetu. Ne gre za strah pred realno nevarnostjo, ampak pred številnimi nevidnimi sovražniki, ki jih vsakodnevno ?utimo kot grožnjo. Bojimo se osamljenosti, starosti, izgube fizi?ne mo?i in lepote, bojimo se bližine drugih ljudi, bojimo se iskreno pokazati svoja ?ustva, bojimo se, da nas bo nekdo prevaral, izrabil, bojimo se spremembe in si želimo, da ostane vse po starem. V nedogled bi lahko naštevali, ?esa vse se boji današnji ?lovek. V strahu se zapiramo vase, gradimo ?ustvene in mentalne zidove okrog svojega varnega notranjega in zunanjega teritorija, bežimo pred vsakršnim tveganjem. Takšen strah je nevaren in destruktiven, ker uni?uje ?lovekovo psiho in ga po?asi spreminja v nebogljeno bitje, s katerim v življenju upravlja strah.

Zakaj v življenju ljudi vlada strah?

Vzrok strahu je nevednost 

Glavni vzrok strahu je nevednost. Strah izziva neznano, skrito, tisto, o ?emer ne vemo dovolj, zaradi ?esar ne moremo predvideti in nadzorovati situacije. Kljub temu bi bilo iluzorno pri?akovati, da bomo strah premagali, ?e bomo že vnaprej spoznali vsako življenjsko situacijo in njeno posledico. Izzivov, ki jih življenje vsakodnevno postavlja pred nas, ni mo? predvideti in naj si še tako prizadevamo zgraditi svojo varno trdnjavo, da bi se zavarovali pred vsemogo?imi neprijetnimi presene?enji, bo naš trud zaman.

V nekem starem tibetanskem spisu piše, da se vsi ljudje rojevajo v Dvorani nevednosti. Ta nevednost se nanaša na nerazumevanje življenja, samega sebe in smisla lastnega obstoja. Posledica tega je popa?en sistem vrednot, ki nas priklene na iluzorno in minljivo.

Na lestvici vrednot sodobnega ?loveka najvišja mesta zasedajo denar, družbeni položaj, mladost in zdravje. To so današnji ”bogovi”, h katerim stremimo, posedovanje teh pa nam daje ob?utek varnosti, samospoštovanja in uspešnosti. Takšen je sistem vrednot današnjega sveta, ?lovek pa svojo integriteto istoveti s tistim, kar ceni. Problem je v tem, da vse to lahko izgubimo in takrat se rodi strah.

Vprašajmo se, ali so te vrednote zares poglavitne ?lovekove vrednote in ali je strah pred njihovo izgubo resni?no upravi?en? Ali morda obstajajo kakšne pomembnejše vrednote, ki niso odvisne od zgodovinskega, civilizacijskega trenutka; ki so neminljive, ve?ne in izgube katerih bi se morali veliko bolj bati?

Za odgovor na to vprašanje nam omenjeni spis svetuje, da se podamo v osvajanje Dvorane modrosti. To predvsem pomeni, da se nau?imo razlikovati med resni?nim in lažnim. To pomeni, da moramo spoznati, kaj v vseh ?asih in prostorih predstavlja najvišje ?lovekove vrednote in ohranja njegovo resni?no identiteto, ki ni posledica nevednosti, trenutnih ?lovekovih skrbi in teženj. Zdravilo proti strahu je tudi eno samo, in sicer védenje. To je vedenje o tistem, ?esar se je treba bati oz. o tistem, kar resni?no ogroža integriteto in obstoj ?loveka.

?lovek si je od nekdaj želel varen obstoj in položaj v družbi, vedno je varoval lastno zdravje in življenje. Vendar pa nas zgodovinska izkušnja u?i, da v tem imenu ni vedno kršil tistega, kar je bilo zanj pomembnejše. Ni deloval v nasprotju s svojo osebno ?astjo, ni prelomil obljube in si obenem prizadeval za vse tisto, kar tudi danes vsaj deklarativno opredeljujemo kot ?loveške vrline. Bolj se je bal, da bo izgubil lastno dušo kot prijetno in varno življenje.

V strahu pred izgubo tuzemskih vrednot, ki se nam zdijo pomembne, danes pogosto sklepamo kompromise z vestjo, ?utom za Dobro in z lastnimi moralnimi normami. Tavamo po Dvorani nevednosti ter iš?emo stabilnost in varnost v minljivem svetu.

Znanje premaguje strah, vendar se moramo najprej nau?iti sprejeti negotovost življenja in dejstvo, da na tem svetu ni ni?esar dokon?nega, da je vse podvrženo spremembam, nastajanju in izginjanju. ?e tako opazujemo stvari, eksistencialno negotovost, staranje, bolezen in smrt, tudi razni življenjski problemi, ki izzivajo strah, postanejo pri?akovani življenjski izzivi, s katerimi se je treba nau?iti živeti.

Kako se soo?iti s strahom? 

Nau?iti se živeti v negotovem svetu predvsem pomeni nau?iti se soo?ati s strahom, ki v nas povzro?a negotovost. V vsaki situaciji, ki se je bojimo, imamo dve možnosti: ali se prepustimo strahu ali pa se z njim soo?imo. ?e se prepustimo, postane strah naš gospodar in uravnava naše misli in dejanja. ?e pa se s strahom soo?imo, ostanemo lastni gospodarji; razumna, inteligentna bitja, ki sama odlo?ajo o svojih dejanjih.

Kot razumna bitja lahko ocenimo, v kolikšni meri je tisto, ?esar se bojimo, zares objektivna grožnja naši integriteti, in v kolikšni meri je posledica subjektivnih doživljanj, slabih izkušenj in negotovosti. Nekateri ljudje brez ve?jih težav javno izrazijo svoje mnenje, nekomu pokažejo naklonjenost, naredijo prvi korak in delujejo z zdravo mero tveganja, medtem ko je za druge to lahko prava no?na mora. Izogibanje takšnim situacijam je najpogosteje reakcija na strahove in obenem tudi najbolj nesmiselna izbira. Strah je kot naravni mehanizem koristen in ?lovek ga potrebuje, ?e ima ta strah funkcijo gonilne sile oz. ?e nas spodbuja, da se na kak dogodek ustrezno odzovemo. ?e pa se ne soo?amo z lastnimi strahovi in neprijetnimi situacijami, postajamo nemo?na bitja, nebogljene igra?e v rokah strahu.

Že samo dejstvo, da se razli?ni ljudje bojijo razli?nih stvari, govori, da je strah subjektiven, saj izvira iz nestabilnosti ?lovekove psihe in njegovega popa?enega dojemanja stvarnosti. Zato je tudi zdravilo proti strahu v ?loveku samem. Grški miti o herojih, kot so Argonavti, Tezej, Heraklej, Odisej, nam dajejo arhetipsko sliko junaka oz. ?loveka, ki se pogumno soo?a s strahom in sprejema izziv. Zmaji, pošasti, nevarnosti, s katerimi se borijo, niso samo zunanji sovražniki. To so predvsem naše notranje slabosti, negotovosti in dvomi, ki jih ima vsak ?lovek in jih mora premagati, da bi pridobil ?loveško dostojanstvo.

Soo?anje s strahom ne pomeni, da se ne zavedamo nevarnosti in brezglavo rinemo vanjo, temve? to, da razvijamo zdrave psihi?ne mo?i. Pri tem nam je lahko v pomo?, ?e se nau?imo opazovati sami sebe in lastne strahove v humorni lu?i, saj se na ta na?in distanciramo od situacije in zmanjšamo njeno napetost, strah pa izgublja svojo mo?.

Vendar je v prvi vrsti bistvena iskrenost do sebe. Najprej moramo znati prepoznati strah v sebi, kajti ?lovek sebi težko prizna, da se boji. Vsi si želimo biti pogumni, junaki lastnih življenj, vendar junaka ne opredeljuje odsotnost strahu, temve? delovanje kljub strahu. Prvi korak je, da odkrijemo strah v sebi in da si priznamo, da je bil motiv našega obnašanja v neki situaciji strah, ne pa da iš?emo razna možna opravi?ila.

Strah in zmaga

Skozi zgodovino ?loveštva so nova spoznanja omogo?ili ljudje, ki so
premagali strah in si upali vkorakati v neznano. Tako smo odkrivali
svet, spoznavali ?loveka. Tako so nastale civilizacije, tako se je
razvijal ?lovek. Ozrimo se na svoja življenja; vse od prvih korakov, ki
smo jih naredili v otroštvu, smo tiso?krat premagali strah. ?e bi po
prvem nerodnem koraku in bole?em padcu rekli: ”Ne bom ve? hodil, preve?
se bojim.”, bi se še vedno plazili. Vsak padec, vsak poraz je le nova
izkušnja, ki jo lahko uporabimo pri naslednjem poskusu.
Pa vendar, strahu ne bomo nikoli povsem premagali, ker bodo pred
?lovekom vselej nova, neznana in še neosvojena podro?ja. Zato moramo
strah sprejeti kot življenjskega sopotnika in mu ne smemo pripisovati
prevelikega pomena. Strah je tukaj le kot opozorilo, da nismo popolni in
da se moramo še veliko nau?iti o sebi in svetu.

Avtorica: psih. Marijana Star?evi? Vukajlovi?

Izvirna novica: akropola  , 23.05.2008

?lanek je last medija akropola.org in avtorice