Tesnoba
Za depresivnimi motnjami trpi že ?etrtina prebivalstva. Do leta 2020 bodo postale drugi najve?ji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja.Charles Bukowski, poet urbane tesnobe, je neko? zapisal: »Kako hudi?a naj bo ?lovek sre?en, ?e mora ob pol sedmih zjutraj, potem ko ga prebudi budilka, sko?iti iz postelje v obleko, se prisilno nafutrati, usrati, uscati, si umiti zobe in se po?esati ter vstopiti v bitko s prometom, da bi prišel tja, kjer v bistvu ustvarja dobi?ek za nekoga drugega, ob tem pa se od njega pri?akuje še hvaležnost, da to lahko po?ne?«
Citat je iz romana Faktotum, ki ga je Bukowski v Los Angelesu, tako reko? v srcu kapitalisti?no podkletenega ameriškega sna, objavil leta 1975. Tistega leta se je kon?ala vietnamska vojna, naftna kriza je kazala dolge in ostre zobe, v Albuquerquu, najve?jem mestu Nove Mehike, pa je neki Bill Gates ustanovil podjetje ?udnega imena Microsoft. A Bukowski ni pisal o tem. V romanu Faktotum je opisoval ob?utke ?loveka, ki mora v obljubljeni deželi za golo preživetje postati faktotum, deklica za vse, in sprejeti vsakršno, še tako mizerno pla?ano delo, navadno s samega vrha lestvice najmanj ?islanih poklicev.
Rekli boste, Bukowski je bil pa? odvisnež od alkohola, cigaret, seksa in pisanja, kaj pa naj tak tip sploh drugega po?ne. No, prav zato, ker je vedel, kaj zmore in kaj lahko po?ne, vendar mu ustroj družbenega sistema tega ne dopuš?a, so alkohol, cigarete, seks in pisanje postali njegovi antidepresivi iz doma?e lekarne. Z njihovo pomo?jo je lažje štel, kolikokrat moraš umreti, preden za?neš resni?no živeti, in ugotavljal, ?eš, nekaterim ljudem se nikoli ne zmeša, kako grozno mora biti njihovo življenje.
|
Dovoljene so bile sanje in zjutraj je bil nov dan, poln svetlobe na koncu tunela. A že takrat se je Slavoj Žižek na glas vprašal, kaj pa, ?e so ta svetloba lu?i nasproti drve?ega vlaka. |
 |
|
|
Leta 1975 je bila v Sloveniji Jugoslavija. Bile so redne zaposlitve in štipendije, bila so stanovanja, dopusti na morju po sindikalnih cenah in pla?ani prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, na izboru za pesem Evrovizije pa je Pepel in kri v slovenskem imenu prepeval Dan ljubezni. Da ta socialna idila ni ni? vredna, smo takrat pogosto slišati, ker pa? klije v je?i narodov, so nas podu?ili starejši in izobraženi, bodo?i razumniki, ki so v miselne inkubatorje položili na?rte o drugi Švici in vzgajali nove kadre z udarno parolo na ustih, kako bomo neko? sre?ni in samostojni, pa ?eprav bomo morali jesti samo travo in ni? drugega. Navsezadnje je takrat še obstajala prihodnost in nekateri so deloma celo videli vanjo. Ti ljudje Faktotuma niso brali. Tudi ?e bi ga, bi tako ali tako zamahnili z roko, ?eš kaj se gre ta model, ki živi v kraljestvu prostega trga son?ne Kalifornije, v državi, kjer lahko svobodno izbira službe, kjer ni enoumja in partije in parlamentarna demokracija tako zelo vlada, da jo morajo celo izvažati, on pa samo nehvaležno tarna, pije, kadi, fuka in piše: »Razlika med demokracijo in diktaturo je to, da v demokraciji najprej voliš in potem ubogaš ukaze, medtem ko ti v diktaturi ni potrebno zapravljati ?asa za volitve.« Ampak takrat so bile dovoljene sanje in zjutraj je bil nov dan, poln svetlobe na koncu tunela. Nekateri pogledi so segli dlje, med njimi tudi pogled Slavoja Žižka, ki se je na glas vprašal, kaj pa, ?e so ta svetloba lu?i nasproti drve?ega vlaka.
Težave v raju
Sanje so se izsanjale, nov dan se je prevesil v ve?er, tesnoba je ostala. O novi Švici zdaj ne govori nih?e ve?, prispodoba tistega vlaka pa postaja vse nazornejša in verjetnejša, pri ?emer poglavitni generator stresa postaja prav razmišljanje o razsežnostih mogo?ega trka in preštevanje domnevnih znamenj, ki napovedujejo ?as, ko naj bi po?ilo. Tesnoba temu primerno naraš?a. Še ve?, postaja dobesedno nalezljiva. Najve? zaradi ne ravno spodbudnih družbenoekonomskih razmer, zaradi katerih se zaostrujejo medsebojni odnosi, sistemati?no rušita standard in socialna država, poglablja negotovost, pove?uje nemir, tanjšajo stene potrpežljivosti in se zahrbtno, v labirintu birokratske latovš?ine, ubija solidarnost. Brez milosti, brez izjem, brez možnosti pritožbe. Ho?ete konkretne dokaze? Okej, po letu 2008, ki ozna?uje konec konjunkture in prvo leto padca v veliki recesijski primež, so morale vro?e telefonske linije 090 s seksualno tematiko, ki so v tem segmentu ožemanja naivnega prebivalstva prednja?ile od osamosvojitve, priznati poraz in prvo mesto prepustiti vedeževalskim vro?im linijam 090. Še ve?, število vedeževalskih, šamanskih, ?udodelnih, horoskopskih in astroloških vro?ih linij je do lanskega leta vsaj dvakrat povozilo tiste, ki v svojem imenu namigujejo na seks, erotiko in pornografijo.
|
Tesnoba, ki jo pogosto spremljajo fiziološke in vedenjske spremembe, podobne tistim, ki spremljajo strah, je odziv na stres, kakršnega povzro?a tudi možnost izgube službe. |
 |
|
|
Za celovitejšo podobo stanja duha v neoliberalni Sloveniji se ozrimo še po medijski krajini in polistajmo po tako imenovanih družinskih revijah, z najstarejšo doma?o takšno publikacijo na ?elu. Nosilne teme so v diskurz raziskovalnega novinarstva poviti prispevki o magi?nih zdravilcih, alternativnih padarjih, jedcih svetlobe, tolma?ih prihodnosti, bojevnikih dobrega, bralcih angelskih obstretov, vra?ih, vidcih terapevtskih paranormalnih pojavov, pospeševalcih pozitivnih silnic, druidih, zeliš?arjih, psevdoastronomih, mehanikih zaprtih ?aker in usmerjevalcih zdravilnih energetskih tokov, ki bojda izvirajo na vseh koncih naše domovine, le poiskati jih je treba. Skratka, ustvarja se vtis, da je samo v tej mali Sloveniji alternativnih terapevtskih rešitev toliko, da bi jih lahko izvažali kot Ameri?ani demokracijo. Le kje hudi?a so se vsi ti znalci skrivali do leta 2008 in zakaj sta kljub njihovi katarzi?ni vseprisotnosti ter navkljub njihovim neprekosljivim zvezam z nad?asnimi, pozitivno nabitimi entitetami depresija in tesnobnost med najpogostejšimi težavami z duševnim zdravjem v Sloveniji, kot najbolj izstopajo? javnozdravstveni kazalec duševnega zdravja v naši samostojni državi pa se v ospredje že dolgo vriva samomorilnost s 30 samomorilci na sto tiso? prebivalcev na leto. Koliko med njimi jih je nasedlo ’infotainmentu’ nafotošopiranih zgodb o hitrem uspehu, bogastvu notranje lepote, preprostem prebolevanju rakastih obolenj in popolnem telesu s petimi minutami vadbe na dan, statistike žal ne poro?ajo. Pa ?eprav je sre?a tako blizu. Potrebujete le reden osebni dohodek Gašparja Gašparja Miši?a in dan, ki ima 36 ur, da pokli?ete delavnice, studie, klinike, fitnese in terapevte, ki vam s prvih mest sko?ijo v glavo, ko v Google vtipkate ’tesnoba’ ali ’depresija’. Za simboli?no finan?no nadomestilo vam na najmanjšem mogo?em številu seans vrnejo notranje ravnovesje. ?e že kaj vra?ajo, potem kapitalizmu vra?ajo ?ast in oblast ter možnost, da kljub krizi preživi ter funkcionira naprej. Morda celo bolje kot pred krizo. Nekje sem bral o razliki med socializmom in kapitalizmom: socializem ima veliko dobrih plati in eno samo pomanjkljivost – ne deluje; kapitalizem ima veliko pomanjkljivosti in eno samo dobro plat – deluje. Drži, deluje. Kakopak v svoj prid. Vedno. Le ozrite se okoli sebe. V kriznih obdobjih deluje še toliko bolj.
Dejstva ostajajo neusmiljena. Ko se enkrat za?ne nalagati stres na stres, pri ljudeh, ki se realnosti ne morejo ve? prilagajati, izbruhne motnja, ki se s ?asom samo stopnjuje in kaže v vse pogostejših odpovedih opravljanja osnovnih funkcij. Slovenska stvarnost pa je trenutno videti takole: na Zavodu RS za zaposlovanje je bilo decembra 2013 registriranih 124.015 brezposelnih, kar je 3,9 odstotka ve? kot novembra tega leta in pet odstotkov ve? kot decembra 2012. V primerjavi z letom 2012 se je na zavodu prijavilo za 17,2 odstotka ve? iskalcev prve zaposlitve ter 6,1 odstotka ve? brezposelnih po izteku zaposlitve za dolo?en ?as. Mladi in izobraženi, ki doma ne vidijo ve? prihodnosti, ne zapuš?ajo ve? množi?no le Romunije, ampak tudi Slovenijo, ki kot gospodarstvo znotraj EU sploh ni v katastrofalnem položaju. Prav nasprotno, po lanskih izsledkih Eurobarometra je Slovenija država z eno najnižjih stopenj revš?ine in tako imenovane dohodkovne neenakosti. Žal pa je isti Eurobarometer tudi pokazal, da so prebivalci Slovenije med najbolj pesimisti?nimi v EU.
Smisel države, ki se nam je neko? prikazovala v tiso?letnem snu, je zdaj zreduciran na metode zategovanja pasu, njena želja po jemanju oziroma plenjenju pa je naravnost nepredstavljiva. Ko se je po naši širši domovini EU za?el širiti diktat brezpogojnega var?evanja, je psihiater dr. Gorazd V. Mrevlje v intervjuju Darji Zgonc pojasnil: »Popolnoma liberalni kapitalizem je prinesel položaj, v katerem smo: ob?utek za solidarnost izginja, ob?utljivosti za druge in potrpljenja je ?edalje manj. Ljudje delujejo le še v svoj prid, ?etudi pri tem škodujejo drugim ali jih celo onemogo?ajo. Strah je postal orodje manipulacije z ljudmi. Namesto da bi pri ljudeh demokrati?no spodbujali pozitivne stvari in ustvarjali pozitivno vzdušje, kot družba vse bolj uporabljamo negativne vzvode.«.
Ko molitev ne zaleže ve?
 |
|
|
Strah je ?ustveni, fiziološki in vedenjski odziv na zaznavo nevarnosti v okolju, tesnoba pa je neprijeten ob?utek, ki ima manj o?iten izvor. Tesnoba, ki jo pogosto spremljajo fiziološke in vedenjske spremembe, podobne tistim, ki spremljajo strah, je odziv na stres, kakršnega povzro?a tudi možnost izgube službe ali pa, pri brezposelnih, nezmožnost dobiti službo. V obeh primerih je na?eta samozavest ?loveka, ki naenkrat za?ne dvomiti o svojih sposobnostih, tesnobo, ki jo v takih razmerah spremljata še apati?nost in resignacija, pa za?ne predvsem in najbolj intenzivno prenašati na družinske ?lane. Ni? manjši oziroma ni? šibkejši generator stresa ni pretirano naprezanje in dokazovanje na delovnem mestu v smislu, ?e že bodo odpuš?ali, potem ne bodo mene, saj sem za isto pla?ilo u?inkovitejši, prožnejši, uporabnejši, ubogljivejši od konkurence, saj naredim vse in še ve?, kar mi re?ejo.
Tesnoba se kot na?in obrambne reakcije organizma lahko pojavi iznenada, v obliki panike, še pogosteje pa se pojavlja postopoma in lahko traja od nekaj sekund do ve? let. ?e se tesnoba pojavi ob nepravem trenutku, ?e je nesorazmerno intenzivna in ?e traja tako dolgo, da ?loveka ovira pri vsakdanjih dejavnostih, stroka govori o anksiozni motnji, ki lahko ?loveka pahne v depresijo, kompleksno duševno bolezen, ki bo po raziskavah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) do leta 2020 postala drugi najve?ji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja, na prvo mesto pa naj bi se povzpela do leta 2030 oziroma 2035. Depresija se pri pacientih najpogosteje kaže v obliki poslabšanega razpoloženja, nemira, psihomotori?ne upo?asnjenosti, zmanjšane energije, zanimanja in libida, manjše aktivnosti in zbranosti in zmanjšane sposobnosti za uživanje. Izrazita je utrujenost že po najmanjšem naporu, spanje je moteno, tek oslabljen. Upadata samospoštovanje in samozaupanje, pojavlja se razmišljanje o svoji ni?vrednosti in nepomembnosti. Zaradi razširjenosti v zahodni civilizaciji depresija postaja tudi zelo veliko finan?no breme za družbo, saj naj bi v ZDA skupni stroški zaradi depresije (izguba delovnih dni, prezgodnja smrt, ambulantno in bolnišni?no zdravljenje) presegali sto milijard dolarjev na leto, v Evropski uniji, kjer naj bi po podatkih WHO za depresivnimi in anksioznimi motnjami trpela kar ?etrtina prebivalstva, pa se ta številka povzpne na kar 170 milijard evrov na leto. Sicer pa je že Sigmund Freud ob zori ekspanzije kapitalizma dognal, da so duševne težave posameznika posledica travmati?nih družbenih razmerij. In kako funkcionira današnja družba? V bistvu ne funkcionira, saj na obzorju naše širše, pa tudi ožje domovine ni videti prav nobenih dolgoro?nih obetov, še najmanj za mlajše generacije, ki bi si želele ustvariti družino in kariero. Nobenih premikov v smeri izboljšanja razmer, nobenih zagotovil za varnejšo prihodnost. ?e ta družba že funkcionira, potem zadnja leta funkcionira izklju?no na temeljih omejitev, groženj, prepovedi zategovanja pasu in produciranja razlogov za negotovost. Ljudje, ki izgubljajo službe ali pa do služb ne morejo priti, izgubljajo socialno in finan?no varnost, ljudi, ki izgubljajo socialno in finan?no varnost in so po vsej verjetnosti še iz obdobja konjunkture mastno zakreditirani, pa hitro postane strah, ker se v tako stresnem položaju po?utijo same na svetu in skrajno nebogljene. V družinskem okolju pa so otroci tisti, ki stisko staršev v vseh pogledih najbolj ob?utijo. Ti ljudje bi potrebovali predvsem strokovni pogovor ali koristen nasvet, kako naprej, vendar v veliki ve?ini tega niso deležni, ker strokovne službe v javnem sektorju zaradi var?evanja in preobremenjenosti nimajo ?asa zanje, strokovno svetovanje v zasebnem sektorju pa je pla?ljivo, s tarifami, ki so za ?loveka z nekajmese?nim kupom nepla?anih položnic vsekakor nedosegljive. Ker je tudi njihov družinski zdravnik zasut z delom, saj mu glede na pove?an pripad pacientov za vsakega ostane od sedem do razkošnih deset minut, je anksiozna stanja najlažje, najceneje in najhitreje odpraviti kemi?no, s predpisovanjem antidepresivov.
|
Po letu 2008, ki ozna?uje konec konjunkture in prvo leto padca v veliki recesijski primež, so morale vro?e telefonske linije 090 s seksualno tematiko, ki so v tem segmentu ožemanja naivnega prebivalstva prednja?ile od osamosvojitve, priznati poraz in prvo mesto prepustiti vedeževalskim vro?im linijam 090. |
Za vsako bolezen rož’ca raste
Zadnjih deset let predpisovanje antidepresivov v Sloveniji vrtoglavo naraš?a. Glede na razpoložljive statisti?ne podatke je bilo leta 2001 izdanih 600 tiso? škatel, leta 2012 pa že 1,3 milijona škatel antidepresivov, s katerimi farmacija posamezniku v krizi pomaga lajšati in hitreje reševati krizni položaj ter blažiti duševno bole?ino z namenom, da bi se lahko nato tudi sam spoprijel s krizo in se nazadnje izkopal iz nje. »Res je, da imajo ljudje danes vse ve? duševnih težav in da so tudi pod velikimi pritiski na delovnem mestu in doma. Toda predpisovanje antidepresivov kar po?ez je nekaj takšnega, kot da tistemu, ki ga boli noga, damo bergle. S tem smo mu malo pomagali, da se premika, nismo pa se vprašali, kaj je vzrok, da ne more hoditi,« je ta proces kemi?nega ?iš?enja nakopi?ene družbenoekonomske problematike opisala dr. Renata Salecl. Hkrati je v psihiatri?ni stroki slišati tudi mnenja, da porast predpisovanja antidepresivov konec koncev ni nujno slaba stvar, saj se zaradi tega zmanjšuje predpisovanje pomirjeval, ki so bila neko? zelo priljubljena, ker naj bi u?inkovala že v nekaj urah, vendar lahko pri rednem in nenadzorovanem jemanju hitro povzro?ijo hudo odvisnost, s kakršno imajo še posebej množi?no opraviti v ZDA. Ameri?ani svojo ’odvisnost’ od pomirjeval najpogosteje opravi?ujejo z razlago, da pa? živijo v svetu, ki od posameznika zahteva preve?, zato ta v?asih potrebuje pomo? in uteho. To druga?e povedano pomeni, da si od ?asa do ?asa zaželijo spokojnosti, ne želijo pa si spokojnega življenja. Antidepresivi ne povzro?ajo odvisnosti in na u?inek je treba ?akati ve? tednov, saj druga?e od pomirjeval skrbijo za kemi?no ravnovesje v možganih in ga po nekem obdobju jemanja vrnejo v stanje pred pojavitvijo motnje.
V ?asih Sigmunda Freuda se je pri zdravljenju takih ali druga?nih nevroz kot prva pomo? pogosto predpisoval pogovor. Pogovor s psihoterapevtom namre?, kar pa v dobi introvertiranosti in individualizma, ko se ljudje raje kot z ’živimi’ sogovorniki pogovarjajo z virtualnimi podobami v družbenih omrežjih, o?itno nima ve? prave teže. Brž?as tudi zato, ker splošna usmeritev daje prednost reševanju težav na neoseben in farmacevtski na?in. Med rešitvami iz stiske, ki vam jih ponudi vaš najljubši spletni brskalnik, ?e vanj vtipkate kombinacijo ’tesnoba’ in ’psihoterapija’, najdemo tudi Psihoterapijo Štrukelj, ki že na spletni strani na nevsiljiv, strokoven in razumljiv na?in prinaša nekaj osnovnih dejstev, ki jih je dobro vedeti o psihoanalizi in psihoanaliti?ni psihoterapiji. »Psihoterapija je pogosto marginalno obravnavana in jo zdravstveni delavci nemalokrat omalovažujejo. V svoji praksi sem neredko slišal zdravnike in tudi specialiste psihiatre trditi, da gre pri na primer depresiji zgolj za kemi?no neravnovesje v možganih in da je rešitev ena in edina – dovajanje kemi?nih substanc z antidepresivi,« pove psihoterapevt Miha Štrukelj, specializant psihoanalize in kandidat za diplomo psihoterapevta pri Evropski zvezi za psihoterapijo (EAP) ter Evropski zvezi za psihoanaliti?no psihoterapijo (ECPP). Ter doda: »To že samo po mojih izkušnjah ne drži in kaže na o?itno nepoznavanje ter zavra?anje psihoterapije. Psihoterapija pomaga, to opažam pri sebi in pri svojih pacientih. Na primer, pacienti, ki pridejo na obravnavo zaradi pani?nih motenj, lahko dokaj hitro, že po nekaj sre?anjih, izgubijo težavne simptome, vendar se tukaj pravo delo šele za?ne. Simptom je samo indikator za neki nerešen notranji konflikt ali travmo. Odpiranje in ozaveš?anje zmanjša bolezenski pritisk, odpirajo pa se prave teme, ki so dejanska pacientova težava.«
Izvirna novica: MLADINA , 24.1.2014
Avtor: Max Modic
?lanek je last medija MLADINA in avtorja
Dodaj odgovor