Težave mladih: preve? zaš?iteni, premalo odporni proti stresu

“Problem je, da se ves ?as po?utim popolnoma prazno, nekoristno, osamljeno… sploh ne vem ve?, kaj ?utim. Ko me ?lovek vpraša, kako sem, sploh ne vem, kako odgovoriti. Nekako se vsa bole?ina nabira v meni, pa je sploh ne morem spraviti ven,« je v spletni svetovalnici tosemjaz.net zapisala srednješolka.

Takšnih in podobnih klicev na pomo? je med najstniki precej. V omenjeni svetovalnici na leto odgovorijo na ve? kot 3000 vprašanj, povezanih s težavami odraš?anja, ki zajemajo vse od fantovskih mor o velikosti njihovega spolnega uda do samomorilnih teženj.

Snovalci projekta To sem jaz opažajo, da je število mladih, ki v njihovi klepetalnici iš?ejo nasvete in pomo? izklju?no zaradi psihi?nih stisk, iz leta v leto precej konstantno in predstavlja približno desetino vseh vprašanj, vendar nekateri drugi kazalniki namigujejo na pove?evanje psiholoških težav. V obdobju od leta 2003 do 2012 je denimo opazen porast števila prvih obiskov otrok in mladostnikov zaradi duševnih motenj na primarni ravni zdravstvenega varstva. Posamezne raziskave kažejo, da se je v zadnjih letih med slovenskimi mladostniki posebej pove?alo število psihosomatskih težav, saj se z njimi spopada že vsak ?etrti najstnik.

Mednarodna raziskava Z zdravjem povezana vedenja v šolskem obdobju, ki se izvaja v 44 državah, v Sloveniji pa jo opravlja Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), je pokazala, da se je med letoma 2002 in 2014 precej zvišal delež mladostnikov, ki poro?ajo o pojavljanju vsaj dveh psihosomatskih simptomov ve? kot enkrat na teden. Teh je bilo v lanskoletni raziskavi dobra ?etrtina, natan?neje 28 odstotkov, najve? mladostnikov, kar petina, je poro?alo o nespe?nosti, nervozi in razdražljivosti. Delež tovrstnih motenj je ob?utno višji pri dekletih (37 odstotkov) kot pri fantih (19 odstotkov), pove?uje pa se tudi s starostjo. Petnajstletniki v splošnem slabše ocenjujejo svoje zdravje, so manj zadovoljni z življenjem, doživljajo ve? psihosomatskih simptomov in ob?utkov žalosti kot enajst- in trinajstletniki. Skoraj tretjina petnajstletnikov ob?uti žalost in depresijo, kar 15,5 odstotka pa je takšnih, ki so že pomislili na samomor. Teh rezultatov za zdaj ni mogo?e postaviti v širši kontekst, saj mednarodni podatki še niso na voljo, ob predhodni raziskavi v letu 2010 pa smo se uvrš?ali med države z manj psihosomatskimi simptomi.

Dr. Helena Jeri?ek Klanš?ek, socialna pedagoginja in nacionalna koordinatorica omenjene raziskave, pojasnjuje, da na duševno zdravje mladostnikov vplivajo številni dejavniki, med katerimi izstopajo odnosi s starši in vrstniki ter obremenjenost s šolo. Psihosomatski simptomi, kot je nespe?nost, glavobol, bole?ine v želodcu ali omotica, se lahko pojavijo zaradi neustreznega na?ina spoprijemanja z vsakdanjimi problemi, zanikanja ali tla?enja negativnih ?ustev, neuravnovešenega in nezdravega na?ina življenja ali družbenih negotovosti. »Negotov in protisloven položaj otrok in mladostnikov v naši družbi, razpad zavezujo?ih pravil in življenjskih usmeritev, podaljševanje in zahtevnost šolanja, vse ve?ja pri?akovanja, nenehne potrebe po dokazovanju in uspehu za vsako ceno… Vse to lahko ustvarja pritiske, ki se kažejo tudi v psihosomatskih simptomih,« je jasna strokovnjakinja.

Zagotovo pa na duševno zdravje otrok vplivajo tudi socialno-ekonomski kazalniki. »Mladostniki iz revnejših družin slabše ocenjujejo svoje zdravje, so manj zadovoljni, doživljajo ve? psihosomatskih simptomov, ve? težav in ob?utkov depresivnosti kot otroci iz bogatejših družin. Tudi zaposlenost obeh staršev in tip družine sta pomembna dejavnika. Z življenjem so bolj zadovoljni otroci iz klasi?nih družin, z obema zaposlenima staršema, ve? simptomov pa doživljajo mladostniki, ki prihajajo iz družin, kjer sta oba starša brezposelna in kjer gre za enostarševsko ali rekonstruirano družino. Ne gre pa zanemariti niti otrokove osebne socialne pozicije, predvsem šolskega uspeha in števila prijateljev, kjer so se pokazale pomembne razlike. Otroci, ki nimajo nobenega prijatelja ali imajo slabši u?ni uspeh, slabše ocenjujejo svoje duševno zdravje.«

 

Preplet nesre?nih okoliš?in

Psiholog dr. Kristijan Musek Lešnik na podlagi iste raziskave ugotavlja, da se je delež slovenskih petnajstletnikov, ki doživljajo znake depresivnega razpoloženja in anksioznosti, v zadnjih štirih letih pove?al za ve? kot dvakrat. Opazil je še, da se je stanje med letoma 2002 in 2010 že izboljševalo, nato pa ponovno mo?no poslabšalo. »Pri teh stvareh se zelo težko zadene žebljico na glavico ter najde en in edini vzrok. Po mojem mnenju gre za preplet nesre?nih okoliš?in. Zagotovo je tudi gospodarska kriza odigrala svojo vlogo, saj se je za dolo?en del družin standard precej poslabšal, kar ob?utijo tudi mladostniki, vendar ne smemo prehitro pokazati zgolj na en razlog. Otroci iz ekonomsko in socialno deprivilegiranih družin, ki morajo predelati ve? izkušenj, lahko postanejo tudi bolj odporni proti stresu,« je prepri?an.

Zaradi tega izpostavlja še en možen vidik: »Ravnatelji in u?itelji vse pogosteje opozarjajo, da so nove generacije otrok in mladostnikov zelo slabo opremljene z mehanizmi za spopadanje z obremenitvami in stresom. Res je morda stresnih situacij vse ve?, vendar bi se moral mlad ?lovek nau?iti odpornosti proti stresu, kar lahko naredi le tako, da gre skozi stresne situacije in jih predeluje.« Kje iskati razloge za nastalo situacijo? »En razlog je pretirano zaš?itništvo staršev. Še preden otroci povedo, kaj se jim dogaja, starši ska?emo naokrog in ugotavljamo, kaj je narobe, ter poskušamo reševati njihove stiske. U?itelji velikokrat pripovedujejo, kako starši priletijo v šolo že ob najmanjših težavah, namesto da bi se otroci sami pogovorili z u?iteljem,« izkušnje predaja Musek Lešnik. U?iteljica z ene manjših šol na Goriškem pravi, da ji starši v pogovoru ve?krat priznajo, da v vsem ustrežejo svojim otrokom, ko pa jih poprosijo, da bi denimo pol ure vadili branje, otroci njihove zahteve enostavno zavrnejo. »Dandanes morajo torej starši ubogati otroke in ne obratno?« se sprašuje sogovornica.

Vsako zdravilo najde svojo bolezen

A je po mnenju Muska Lešnika tudi šolski sistem postal preve? zaš?itniški do otrok, saj jih ve?inoma ne soo?a s težavami, ampak jih pred njimi š?iti. Zaklju?kov na prvo žogo ne želi delati, upa pa, da se bodo strokovnjaki iz sfere ?im prej usedli za skupno mizo in temeljito preu?ili možne razloge, ki so pripeljali do rezultatov iz zadnjih raziskav. »?e je osrednji problem zares kriza, je treba najti rešitve, kako bi njene posledice za otroke in mladostnike maksimalno omilili. ?e pa je denimo težava v tem, da so današnji otroci slabo opremljeni za stres, jih je treba že od prvega razreda usmerjati v razne socialne veš?ine, da se okrepijo.«

?eprav raziskave kažejo, da dekleta doživljajo ve? psihosomatskih simptomov, so manj zadovoljna z življenjem, pogosteje doživljajo ob?utke žalosti in kažejo ve?jo možnost prisotnosti klini?no pomembnih težav, direktor Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, dr. Zoran Pavlovi?, razkriva, da k njim prihaja dvakrat ve? fantov kot deklet, vendar za ta pojav nima konkretnega pojasnila. Z gotovostjo pa trdi, da se vse ve? otrok in mladostnikov v svetovalni center zateka zaradi u?nih težav. V nekaterih ustanovah porast psiholoških težav opažajo še posebej proti koncu šolskega leta, ko se zgostijo obremenitve.

Psiholog postreže z ve? možnimi razlagami: »Ena možnost je, da so se v povezavi s šolo pove?ala pri?akovanja, druga je, da šole te probleme bolj prepoznavajo in so bolj odzivne, spet tretji menijo, da je to sprožila nekoliko druga?na sistemska ureditev. Zaradi zakona izpred nekaj let, ki je za?el u?ne težave obravnavati kot posebne potrebe, so nekateri otroci upravi?eni do individualne strokovne pomo?i. Šolske svetovalne službe naredijo, kar je v njihovi mo?i, a v zahtevnejših primerih kontaktirajo institucije, kot je naša. Nova sistemska obravnava je torej spremenila tokove, zaradi ?esar so se vzpostavili druga?ni kriteriji, kdaj nekaj prepoznamo kot problem in motnjo.Posledi?no se lahko tudi številke v raznih raziskavah precej zasukajo.«

Pavlovi? meni, da smo v sodobnem svetu na splošno veliko bolj ob?utljivi in ve? stvari prepoznamo kot problem. Prepri?an je, da je današnja težava vsesplošna generalizirana anksioznost. »Ko se ?lovek bori za konkretne stvari in ga je resni?no strah, se bo s tem znal spopasti in se bo zato pognal v boj ali beg. Dolo?ene bolezni, ki jih poznamo danes, med vojno denimo niso obstajale. Ko pa nam je vse dobro in imamo vsega dovolj, je ta anksioznost generalizirana in bolj usmerjena v strah, kaj vse lahko izgubimo.« Tako danes pogosto delujemo po principu »vsako zdravilo najde svojo bolezen«. »Ve? ko imamo možnosti reševanja težav, bolj se širi število problemov. To je absurdno in protislovno, ampak ravno zaradi tega imamo pogosto ob?utek, da gre nekaj na slabše. Seveda je tudi znanja vse ve? in se z dolo?eno problematiko ukvarjamo druga?e kot pred ?asom. Pred desetletji je svetovalni center denimo obravnaval veliko primerov no?nega mo?enja, danes pa je to težava, ki jo s preprostimi tehnikami uredijo na Pediatri?ni kliniki. To podro?je je torej živa materija in ga je težko urediti,« sklene.

Skrivalnice« se igrajo starši in ne otroci

Tudi psihologinja v svetovalni službi gimnazije Vi? Majda Jus Aši? opaža, da je število dijakov, ki pri njej poiš?ejo pomo? v primeru osebnih in zdravstvenih težav ter zaradi stresa, ve?je v primerjavi s preteklimi leti. Podobno kot preostali sogovorniki razloge vidi v prevelikih pri?akovanjih okolice in samih najstnikov ter slabi opremljenosti za obvladovanje neugodnih in stresnih življenjskih razmer. Najpogostejši vzroki za obisk so zdravstvene težave, razmere v družini (lo?itev staršev, bolezen ali smrt družinskega ?lana), težave pri vzpostavljanju odnosov z vrstniki, starši ali u?itelji, slabo na?rtovanje ?asa in zato nezmožnost doseganja želenega u?nega uspeha, slabo obvladovanje treme in strahu, anksioznost ter depresija. Po pripovedovanju Jus-Aši?eve se težave pojavljajo predvsem takrat, ko so pritiski okolice preveliki in mladostniki ne vedo, kako se lotiti obveznosti, ko imajo ob?utek, da se njihovega mnenja in življenjskih prioritet ne upošteva, kadar nimajo zaupnega sogovornika, se po?utijo manj sposobni od vrstnikov, ko bližnji odrasli zanje nimajo ?asa ali ?e jim drugi sporo?ajo, da so njihove težave nepomembne.

Problemi dijakov pa obi?ajno niso povezani s socialno-ekonomskim statusom družine. Svetovalno službo obiš?e nekoliko ve? deklet kot fantov, saj še vedno velja prepri?anje, »da morajo biti fantje mo?ni in ne smejo pokazati šibkosti ali jokati«. A posamezniki, ki poiš?ejo pomo?, med vrstniki niso stigmatizirani. »Velikokrat se zgodi, da pride ve? dijakov iz istega oddelka, kar pomeni, da posamezniki, ki nas obiš?ejo, svoje pozitivne izkušnje delijo s sošolci. Vrstniška podpora ter pomo? sta zelo u?inkoviti in velikokrat so vrstniki tisti, ki jim posameznik najprej zaupa svoje težave.« V svetovalni službi gimnazije Vi? namre? veliko ?asa namenijo izobraževanju in ozaveš?anju o tem, da vsakdo lahko zboli, fizi?no ali psihi?no, in kako takrat reagirati. Zaradi velikega števila dijakov vsem ne morejo ponuditi individualne strokovne pomo?i, izvajajo pa številne preventivne skupinske aktivnosti, denimo te?aj u?inkovitega u?enja, avtogeni trening, te?aj meditacije, ali organizirajo u?no pomo? med dijaki.

Po izkušnjah sogovornice se »skrivalnice« pogosteje igrajo starši, in sicer zaradi strahu, da niso dobri starši, ?e ima njihov mladostnik težave. »Starši morajo otroka podpirati na njegovi življenjski poti. Vzeti si morajo ?as za skupno druženje in ga vklju?iti v življenje družine, ko delijo veselje, pa tudi, ko delijo žalost in skrbi. Pomembno je, da ga ne ‘zavijajo v vato’, ampak mu omogo?ajo spoprijemanje z izzivi in težavami. Ko starši zaznajo težave, je najpomembnejše, da si vzamejo ?as za pogovor in poslušajo, a ne poskušajo reševati težav, temve? o njih obvestijo razrednika in šolsko svetovalno službo, kjer dobijo strokovno pomo? ali informacije, kam se lahko obrnejo,« svetuje psihologinja.

Stroka opozarja na številne pomanjkljivosti pri zagotavljanju psihološke pomo?i otrokom in mladostnikom: ?akalne dobe so predolge, pokritost je po regijah neenakomerna in zato vsi otroci nimajo enake dostopnosti do kakovostnih programov, število strokovnjakov je premajhno in je zaradi njihove prezasedenosti pomo? pogosto nezadostna, nekatere službe pa celo manjkajo. »Potrebovali bi tudi programe za otroke in mladostnike z duševnimi motnjami, pri katerih je potrebna dolgotrajna in celostna rehabilitacija, kot pri akutni psihozi, motnjah razpoloženja, pervazivnih motnjah,« dodaja Helena Jeri?ek Klanš?ek.

Prav na te to?ke bi se morali vezati tudi glavni ukrepi. Poleg tega je nujno medsebojno sodelovanje strokovnjakov z razli?nih podro?ij. »Glede na dejstvo, da na duševno zdravje vplivajo vsa podro?ja življenja in razli?ni sektorji, je pomembno, da se zagotovi medresorsko sodelovanje, saj ocenjujemo, da so trenutno dostopne službe med seboj premalo povezane in zato manj u?inkovite,« pravi Jeri?ek-Klanš?kova, ki se ji zdita pomembna še ozaveš?enost javnosti in zagotavljanje preventive od rojstva dalje.

?esar ne najdete med ?iš?enjem otrokove sobe

Eden od programov, ki z mladimi deluje preventivno, se imenuje To sem jaz. Razvili so ga leta 2001 na nekdanjem Zavodu za zdravstveno varstvo Celje, od lani pa deluje pod okriljem NIJZ. Osredoto?a se na varovanje in krepitev duševnega zdravja mladostnikov s poudarkom na razvijanju pozitivne samopodobe in socialnih ter komunikacijskih kompetenc. »Vse to je naložba v mladostnikovo zdravo odraš?anje, saj bo takšen mladostnik življenju kasneje bolj kos,« zagotavlja vodja programa Ksenija Leki?.

Program se izvaja skozi preventivne delavnice v šolskem okolju in mladinsko spletno svetovalnico tosemjaz.net, kjer na anonimna vprašanja mladostnikov odgovarja ve? kot 60 strokovnjakov. Ena od svetovalk pravi, da »gre za zapise mladih, ki jih starši ne najdejo pri generalnem ?iš?enju otrokove sobe«. Teh se je v 14 letih nabralo že ve? kot 35.000, med katerimi se najve?, dobrih 30 odstotkov vseh, vprašanj navezuje na telo in telesno zdravje, nekoliko manj prostora pa zasedajo vprašanja o medosebnih odnosih in duševnem zdravju, pri ?emer mladostnike zanimajo predvsem ?ustva in samopodoba. Nasvet in pomo? v neposredni povezavi s psihi?nimi stiskami pa skozi vsa ta leta iš?e približno desetina uporabnikov, ve? deklet kot fantov, vendar, poudarja zdravnica Nuša Konec Juri?i?, vodja delovnega podro?ja za duševno zdravje na NIJZ, »so psihi?ne stiske lahko v ozadju številnih drugih težav, a mladi o njih ne spregovorijo neposredno, ker jih sami morda ne prepoznajo ali o njih še ne želijo govoriti«. Po besedah sogovornic mladostniki spletnim strokovnjakom pove?ini zaupajo in vidijo smisel v dialogu z njimi. V raziskavi med uporabniki je ve? kot 70 odstotkov mladih spraševalcev izrazilo ob?utek, da je svetovalec razumel njihov problem in da so dobili jasen odgovor, ki jim je v pomo? pri reševanju težav.

V vrednotenju u?inkovitosti programa To sem jaz, ki ga po konceptu 10 korakov do boljše samopodobe izvajajo v šolah ve?inoma razredniki, po izvedenih preventivnih delavnicah poro?ajo o boljšem razrednem vzdušju. Težava je le, da u?itelji delavnice težko umestijo v šolski urnik, saj skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov ni sistemsko umeš?ena v šolsko delo. 

Avtorica: Sandra Krko? Lasi?

Izvirna novica: Dnevnik.si , 3. oktober 2015

Prispevek je last medija Dnevnik.si