Tobogan razpoloženj

Depresija je prva bolezen sveta. Populaciji do 45. leta starosti skrajšdruge bolezni in celo uspešnejše kot alkohol, nasilje in vojne. Brez zdravljenja lahko traja leta in se pogosto kon?a s samomorom.

Nespe?nost, neuspešnost ali pretirano spanje, izguba apetita ali pretirana ješ?ost, pomanjkanje energije in utrujenost, samomorilne misli ali poskusi samomora, nemir in razdražljivost, oteženi koncentracija, spominjanje in odlo?anje, glavobol, prebavne motnje, bole?ine po vsem telesu. To je klasi?na slika depresije. Tobogan sre?e in žalosti, dobrih in slabih obdobij. Bolezen, ki zajame celega ?loveka – duševno in telesno. Za diagnozo seveda ne zadoš?ata le kratkotrajna potrtost in brezvoljnost. Stvari so resne, kadar tudi po dveh tednih niste sposobni normalno funkcionirati. Depresija lahko mine sama od sebe, vendar je možno, da se ve?krat ponovi in da se vle?e tudi leta.

 

Danes za takšno depresijo, ki jo je treba nujno zdraviti, trpi približno 7 odstotkov svetovnega prebivalstva. ?e pa k temu prištejemo še vse tiste z blago depresijo, je odstotek višji. To dokazuje ?edalje ve?ja poraba antidepresivov, ki jih ne predpisujejo le psihiatri, ampak tudi splošni zdravniki. Prim. dr. Andrej Žmitek iz Psihiatri?ne bolnišnice Begunje pravi, da je pojavnost depresij pri ženskah dvakrat ve?ja kot pri moških, razlika pa je še posebej izrazita v starosti od 25 do 44 let. Ugotovitev velja za vse kulture. Izjema so le amiši v ZDA, kjer je pojavnost pri obeh spolih enako nizka, kar daje slutiti, da je depresijo pri ženskah mogo?e znižati z ve?jo socialno enakostjo. Na vprašanje, zakaj je depresija pri ženskah pogostejša, znanost ni v celoti odgovorila. Verjetno pa imajo velik vpliv hormonske spremembe, ve?ja pojavnost psihosocialnega in ekonomskega stresa in to, da so ženske pogosteje žrtve nasilja. Za ženske tudi velja, da so bistveno ve?je porabnice antidepresivov, saj na primer v ZDA užijejo 70 odstotkov tovrstnih zdravil. Porabo antidepresivov še dodatno podžiga farmacevtska industrija, ki s tem kuje mastne zaslužke. Tipi?en primer je Prozac, ki ga farmacevtska industrija Ameri?ankam že nekaj ?asa prodaja pod imenom Sarafem kot zdravilo za lajšanje predmenstrualnih težav. Logika proizvajalcev je preprosta: ljudje no?ejo kupovati zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje duševnih bolezni, nobenih zadržkov pa nimajo, ?e gre za zdravilo za lajšanje fizi?nih težav. Pretiravanje z zdravili je slabo, kajti duševna motnja ni samo stvar kemije, ampak tudi ?ustev, zato je zgolj s tabletami ni mogo?e ozdraviti. Seveda pa to še ne pomeni, da zdravila niso potrebna. V?asih so edina rešilna bilka za bolnike s hudo depresijo. O tem govorijo zgodbe porabnic.

Jožico, bledo žensko srednjih let, sem spoznala v Psihiatri?ni bolnišnici v Polju, kamor na ambulantno zdravljenje depresije hodi vsak dan zadnjih štirinajst mesecev. Je izredno lucidna in inteligentna. A hkrati skrajno obupana, ?rnogleda, brezvoljna, brezciljna in utrujena. V svojem obstoju ne vidi pravega smisla. Njeno telo se trese, kot bi bila neprestano v šoku. Pod o?mi ima ?rne kolobarje. Vse to naredi depresija. Pri njej se je za?ela, ko se je po petnajstih letih iz Francije vrnila v Slovenijo in ni dobila zaposlitve. šlo je za zadnjo kapljo ?ez rob. Prva je bila storjena že pred leti, ko je bila ve?krat posiljena. Za?ele so se no?i brez spanca, dnevi brez želje po hrani in brez energije za delo. Po poklicu je akademska slikarka, a za ?opi? ni prijela že leta. "Ljudje vidijo, da ne delaš, in to razumejo kot pasivnost in lenobo. Pa ne gre za to. Saj bi delala, pa nimam volje." Moškega ni imela že deset let. Želja po spolnosti je presahnila. "V?asih sem vsaj masturbirala, zdaj me je minilo še to." Osamljena in iz?rpana ?aka, da bodo zdravniki našli pravi odmerek tablet, ki jo bo potegnil iz stiske.

Jožico mi je v parku bolnišnice v Polju predstavila še ena uporabnica psihiatri?ne pomo?i – Tanja Lamovec, profesorica na visoki šoli za socialno delo v Ljubljani, avtorica številnih knjig in ?lankov iz psihologije in za?etnica zagovorniške dejavnosti v gibanju uporabnikov psihiatrije v Sloveniji. Tanja je za mani?no depresijo zbolela pri 33 letih, po stresni lo?itvi od moža. V najhujših obdobjih manije je bila tako hiperaktivna in evfori?na, da ni spala, ampak je po ve? no?i marširala po stanovanju in na glas navijala radio. V najhujših obdobjih depresije je bila povsem na tleh. "V globoki depresiji postaneš povsem nemo?en. V?asih sem tedne ležala v postelji, ni se mi ljubilo tuširati, ni mi bilo za hrano in le, ?e sem se zelo potrudila, sem se oblekla in po?esala. Ker nisem mogla opravljati niti najosnovnejših življenjskih funkcij, sem si našla sostanovalca, da mi je hodil po nakupih. Takšna nemo? te prestraši, ker ne veš, koliko ?asa bo trajala. Zaradi ob?utka, da nisi za nobeno rabo, je samopodoba na psu." Zdravi ljudje to motnjo težko razumejo. "Skušajo te na razli?ne na?ine spodbujati, ?eš oglej si kakšno humoristi?no oddajo na TV, pojdi na sprehod, v gore, raztresi se. ?e gre za lažjo depresijo, takšni nasveti mogo?e pomagajo. Pri globoki depresiji so odve?. Brati ne moreš, ker nimaš koncentracije. Hoditi ne moreš, ker te depresija fizi?no paralizira. Ne moreš se preprosto raztresti." V fazah skrajne nesre?nosti ljudje izhod iš?ejo v samomoru. Tanja se je ve?krat poskušala ubiti s tabletami, a jih je vedno pravo?asno izbruhala. "Ugotovila sem, da moje telo no?e umreti, zato sem to nehala po?eti." Veliko drugih vztraja toliko ?asa, da jim samomor uspe. Strokovnjaki ugotavljajo, da je od 50 do 70 odstotkov samomorilcev trpelo za depresijo. Pri globoki depresiji izhod ni sprehod. Pot je samo ena: "Ne smeš se boriti proti neprijetnim ob?utkom, ampak se prepustiti. In seveda, potrebna so zdravila." Tanji so zdravila pomagala šele po ve? mesecih, ko so zdravniki odkrili pravo kombinacijo. Po ve?letnih vzponih in padcih je zadnje leto povsem stabilna. "Imeti depresijo ne pomeni, da si neprestano bolan. To so krize. Eni jih imajo ve?, drugi manj. Pomembno je, da se s to motnjo nau?iš živeti in da zaradi nje nisi odrinjen na rob družbe." Težko bi našli ?loveka, ki bi vse življenje preživel brez ene same, vsaj manjše depresije. Vendar Tanja poudarja, da je velika razlika med blagimi depresijami, ki v?asih ne potrebujejo kakšnega posebnega psihiatri?nega zdravljenja, in hujšimi depresijami, pri katerih je zdravljenje nujno.

Po raziskavah WHO je bila depresija leta 1990 ?etrto najve?je breme za svetovno zdravstvo, do leta 2020 pa naj bi postala drugi najve?ji svetovni zdravstveni problem, takoj za boleznimi srca in ožilja. V svetovnem merilu je unipolarna depresija – se pravi tista, pri kateri ni mani?nih faz – prva med vzroki za skrajševanje življenja in upad funkcioniranja v življenjskem obdobju od 15. do 44. leta. Sledijo ji tuberkuloza, prometne nezgode, uporaba alkohola, samopoškodbe, bipolarna motnja, vojna, nasilje in shizofrenija. Zaradi pogostosti je depresija tudi zelo velik strošek za družbo. Zaradi izgube delovnih dni zaradi bolezni in prezgodnje smrti ter hkrati zaradi stroškov za ambulantno in bolnišni?no zdravljenje. Pri bolnikih z depresijo je tveganje za zmanjšano delazmožnost približno petkrat ve?je v primerjavi s splošno populacijo. Depresivni ljudje so v bolniški v povpre?ju 40 dni na leto. To je ve? kot pri lumbalgiji, sr?nih boleznih, drugih duševnih motnjah, visokem krvnem tlaku in sladkorni bolezni, kjer povpre?en bolniški stalež znaša 29 dni. Samo v ZDA skupni stroški zaradi depresije znašajo najmanj 43 milijard dolarjev na leto. Nekateri tuji avtorji pa menijo, da je ta številka še prenizka, saj se nanaša le na ugotovljeno depresijo.

Kaj sproži depresijo?

Depresijo je vsaj deloma mogo?e pojasniti s kemi?nimi spremembami v možganih, kar pa še ne pomeni, da jo je mogo?e odpraviti zgolj na ravni kemije. Bolniku lahko na primer zvišajo raven serotonina, pa se stanje ne bo izboljšalo. Prav tako ne drži, da je depresija zaradi pogoste stresnosti le bolezen razvitega sveta, saj je stres samo eden od elementov za depresijo. Bolezen je vsaj deloma genetsko pogojena oziroma prirojena. Drugi pomemben razlog zanjo so ?lovekove osebnostne lastnosti. Bolj ranljivi so ljudje, ki ne zaupajo vase in v svoje sposobnosti. Tretji razlog so življenjske obremenitve, na primer kroni?na bolezen, denarne težave, težave v odnosih ali pa stresni dogodki, kot je smrt bližnjega, izguba službe, upokojitev. Depresija se praviloma zdravi ambulantno, razen ?e gre za hujšo obliko z nevarnostjo samomora in kadar bolnik nima svojcev, ki bi zanj skrbeli doma. Po mnenju dr. Žmitka polovica ljudi, ki zbolijo za depresijo, ne poiš?e pomo?i splošnega zdravnika. "Verjetno je razlog v odnosu lai?ne javnosti do depresije. Vsaj ?etrtina ljudi meni, da depresija ni bolezen. Tisti, ki bi sicer šli k zdravniku, bi bili pred njim v zadregi, ker se bojijo, da bi jih imel za neuravnovešene in nevroti?ne." še posebej redko pomo? zdravnika poiš?ejo moški. "Tudi moški, ki so napravili samomor, pogosto niso bili znani medicinski službi." A tudi tisti, ki pomo? zdravnika poiš?ejo, imajo precej možnosti, da bo njihova depresija ostala neodkrita. V splošni praksi je uspešnost prepoznavanja te bolezni izredno skromna. Ponavadi je odkritih le polovica primerov. Dodatna težava je, da tudi, ?e so primeri ugotovljeni, pogosto ni ustreznega zdravljenja. To je dokazala pred ?asom narejena raziskava med splošnimi zdravniki v Sloveniji. Sestavljalci ankete so objavili zgodbo hipoteti?ne bolnice, zdravniki pa so morali odgovoriti na ve? vprašanj: ali bi bolnico poslali k specialistu psihiatru, kakšna zdravila bi ji predpisali, ali bi ji dali kakšne nasvete in kdaj bi jo naro?ili na kontrolo. Od vseh zdravnikov, ki so na vprašanja odgovorili, se jih je le 61 odstotkov odlo?ilo za ustrezno zdravljenje.

Ve?ina splošnih zdravnikov bolnike z depresijo preloži na ramena psihiatrov v bolnišnicah. Ker so ti preobremenjeni, nimajo dovolj ?asa za psihoterapijo. Slovenija ima okoli 200 psihiatrov. ?e upoštevamo najmanjši možni odstotek depresije, se pravi 2 odstotka prebivalstva, to še vedno pomeni, da za depresijo trpi približno 40.000 državljanov. Na enega slovenskega psihiatra torej pride 200 bolnikov z depresijo. Tudi zaradi tega so psihiatri po bolnišnicah še vedno predvsem delilci zdravil, za pravi pogovor se je treba obrniti drugam. Bolniki z ve? denarja si lahko privoš?ijo seanse pri za zdaj 22 psihiatrih z zasebno prakso, vendar je dobro vedeti, da ura psihoterapije lahko stane tudi do 10.000 tolarjev. Za druge so na razpolago civilna združenja šent, Altra in Paradoks. Tam bolnik brez težav dobi uro in pol brezpla?nega svetovanja na teden.

Od antidepresivov do elektrošoka

Dr. Dragan Terzi? iz Psihiatri?ne klinike v Ljubljani poudarja, da je depresijo dobro zatreti v kali, ko je še v blagi obliki, ker sicer lahko preraste v globoko depresijo, ki jo je treba zdraviti s še ve?jimi odmerki zdravil, uspeh pa je lahko bistveno slabši. "Dlje ko traja depresija, ve?ja je verjetnost, da se spremeni v kroni?no obolenje, ki lahko traja tudi deset ali ve? let." Na?eloma velja, da se blage depresije zdravijo samo s psihoterapijo, pri zmernih in hudih oblikah pa je potrebna kombinacija psihoterapije in zdravljenja s psihiatri?nimi zdravili. Hudo depresijo zelo pogosto spremljajo simptomi anksioznosti, kot so tesnoba, obsesivne motnje, napadi panike in fobije.

Zdravljenje s psihoterapijo in antidepresivi navadno traja ve? mesecev in je ve?inoma uspešno, v 20 do 40 odstotkih primerov pa te metode ne pomagajo. Prav zato v ZDA, pa tudi v nekaterih zahodnoevropskih državah rezistentne oblike depresije še vedno zdravijo z elektrošoki. Ker se pri nas elektrošoki ne izvajajo že dobrih deset let, bolnike ob?asno odpeljejo ?ez mejo v Avstrijo ali na Hrvaško.

V Sloveniji je registriranih 18 antidepresivov, od tega je ambulantno najpogosteje predpisan fluoksetin (Prozac in Portal). Manj fluoksetina se predpisuje po bolnišnicah, verjetno zato, ker se iz telesa dalj ?asa izpira, pa tudi zaradi o?itka, da povzro?a nevarno in tvegano vedenje s pove?ano suicidalnostjo, ?eprav to ni ?isto dokazano oziroma so mnenja strokovne javnosti glede tega razli?na. Pred ?asom je v Sobotni prilogi Dela o jemanju Prozaca pisal slovenski filmski režiser Vinci Vogue Anžlovar. Kolikor vem, gre za edini primer, ko je znana osebnost iz slovenskega šovbiznisa priznala, da ima ob?asno depresijo in da jo zdravi s Prozacom. Ker je ve?ina antidepresivov na pozitivni ali vmesni listi, stroške zanje pri prostovoljnem zavarovanju pokrije zdravstvena zavarovalnica. Samopla?niško pa doza Prozaca stane okoli 5000 tolarjev. Kljub splošnemu prepri?anju laikov, da so antidepresivi tablete sre?e, ki jih je mogo?e uporabljati kot nadomestilo za ilegalne droge, je resnica druga?na. Z antidepresivi se ni mogo?e zadevati. Vendar to še ne pomeni, da so ta zdravila povsem nedolžna. Pri tako imenovanih tricikli?nih antidepresivnih, ki vplivajo na adrenalin in dopamin v možganih in so v uporabi najdlje, so stranski u?inki suha usta, zaprtje, težave z mehurjem, težave v spolnosti, zamegljen vid, vrtoglavica in zaspanost. Poleg tega so starejši antidepresivi precej toksi?ni in bolniki so jih ve?krat uporabili tudi kot sredstvo za poskus samomora. Novejši antidepresivi (na primer Prozac in Zoloft), ki vplivajo na serotonin v možganih, so bistveno manj nevarni in imajo le blage in navadno za?asne stranske u?inke, predvsem glavobol, slabost, nespe?nost in vznemirjenost, v?asih pa tudi padec libida. Ameriške raziskave uporabe Prozaca pri ženskah opozarjajo še na nekatere manj pogoste stranske u?inke, kot so izguba menstruacije, bole?ine v prsih, bel ali rumen izcedek iz vagine, menopavza, ?ezmerno menstrualno krvavenje, težave z jaj?niki, redko pa celo spontani splav, pove?anje prsi in bole?ine pri spolnem odnosu.

?eprav je Slovenija po številu samomorov visoko v vrhu na svetovni lestvici in ?eprav je iz tega podatka mogo?e sklepati na pogostost depresij, je poraba antidepresivov bistveno manjša kot v ZDA in nekaterih evropskih državah. Tako na primer Skandinavci v ambulantnem zdravljenju na leto porabijo kar štirikrat ve? antidepresivov kot Slovenci. Tega ne po?no brez razloga. švedi so z raziskavami dokazali, da je z ve?jim predpisovanjem antidepresivov mogo?e bistveno zmanjšati samomorilnost. Namesto antidepresivov se pri nas pogosteje uporabljajo anksiolitiki (na primer Valium, Apaurin in Lexaurin), za katere je znano, da lahko povzro?ijo odvisnost.

OKV Bolniki z ve? denarja si lahko privoš?ijo seanse pri 22 psihiatrih z zasebno prakso, vendar je dobro vedeti, da ura psihoterapije lahko stane tudi do 10.000 tolarjev. Za druge so na razpolago civilna združenja šent, Altra in Paradoks.

Urša Matos
Izvirna novica: Mladina, 19. avgust 2002
?lanek je last avtorice in Mladineuje življenje uspešnejše kot vse