Tri bralke iskreno o tem, kako trpijo za anksioznostjo

Je anksioznost nov ‘trend’? Tema je vredna najve?je pozornosti
s strokovnega stališ?a, a Elle se je je tokrat lotila z druge strani –
tri bralke so z nami delile svoje izkušnje o tej sodobni epidemiji.

Brala sem, da Louise Chunn, ustanoviteljica spletne strani za duševno zdravje welldoing.org, pravi,
da za anksioznostjo danes tiho trpijo že res številni ljudje, in
se odlo?ila raziskati. Prizadela naj bi enega od petih ljudi, pri ?emer
je 70-odstotno bolj verjetno, da jo bodo doživele ženske kot moški, in
nekateri jo imenujejo za epidemijo generacije Y, torej rojenih
med letoma 1981 in 2000. O anksioznosti se ta hip res veliko piše na
internetu, tema se med drugim širi znotraj sveta mode, predvsem z
blogerji, ki pišejo ?lanke o generaciji izgorelosti, oblikovalcih, ki v
zobeh modnega tempa ne zmorejo ohraniti svoje ustvarjalnosti in
mentalnega zdravja …

A veliko bolj zaskrbljujo?e kot to, da se o njej na veliko
razglablja, je dejstvo, da se po drugi strani o tem ne govori iz prve
roke, saj je anksioznost v dolo?enih kulturah in krogih – v nasprotju z
modnim svetom, ki v?asih daje vtis, kot bi šlo za nov trend – še vedno
tabu in stigma. In ?e se o tem odkrito ne govori, poti k okrevanju ni.

Louise Chunn pravi tudi: »Mislim, da mlade ženske
pogosto skrbi, da bodo, ?e povedo o svoji tesnobi ali terapevtu, videti
šibke in v družbi nespoštovane, morda celo nezaželene. To je tisto, kar
jih spravlja v za?arani krog. Ker ?e si težavo priznaš, o njej govoriš
in za?neš hoditi na terapijo, je to znak, da si želiš okrevanja.«

Da se tabu in stigma ?im prej razblinita v ni?, torej
predstavljamo tri zgodbe žensk, ki se borijo z anksioznostjo in so bile z
nami in vami pripravljene deliti svoje izkušnje.

»?e padem v vodo, ne bom utonila«

Tamu McPherson, 38, alltheprettybirds.com

Vedno sem mislila, da bom uspešna. Med odraš?anjem sem dosegla vse,
kar sem si naložila, in še ve?, zato sem si s?asoma postavila zelo
visoke zahteve. Prvi? sem strah ob?utila na pravni fakulteti, kar
je seveda normalno: boriš se, da bi dvignil ocene, ker si prvi letnik
prežural. A ta moj strah se je razlikoval po tem, da je postal stalen.
Glede na uspeh se je dolo?alo, v katerem podjetju boš dobil službo, kar
je odlo?alo o tem, kakšna bo tvoja kariera. Torej so te izpiti lahko
izstrelili v orbito uspešnosti ali pa te uni?ili. In ko si star 21, se
ti to lahko zdi konec sveta.

Za?ela sem ?utiti res mo?no zaskrbljenost, povezano z izpiti, ki se
je nisem mogla ve? znebiti. Od nekdaj sem bila labilna, imela sem že
napade hipohondrije, kadar sem ?utila potrebo po skrivanju pred
življenjem, prav faks pa me je porinil ?ez rob. Ve?ni ob?utek nemo?i in
nemira, nisem se mogla osredoto?iti, niti spati, živ?na sem izgubljala
nadzor. Za?elo se je z mislijo (na izpit), ki je sprožila strah, ta pa
se je ve?al kot snežna kepa, dokler ni prerasel v paniko.
Nisem hiperventilirala, a v prsih sem ?utila pritisk.

Ni bila ravno bole?ina, a zdelo se je zelo težko, pretežko za moje srce.

Proti koncu letnika sem bila že tako živ?na, da sem za?ela redno
hoditi k zdravniku, kjer sem prosila, naj mi pregledajo vse mogo?e. A
moje telo je bilo povsem v redu, le svoj strah pred neuspehom sem
projicirala nanj. Ko smo šli s prijatelji ven jest, sem za?ela
?istiti jedilni pribor kot nora. Nisem ve? uporabljala javnih straniš?.
In za nobeno ceno se ne bi dotaknila kljuke na vratih javnih prostorov.
Stopnjevalo se je do prvega resnega napada. Zgodilo se je v
izpitnem ?asu drugega letnika na pravni fakulteti. Nisem dobila
odgovorov na prošnje vseh podjetjih, kjer sem zaprosila za prakso. Vsi
moji sošolci so govorili o tem, kako so dobili svoje mesto v firmi, kjer
so si to najbolj želeli. V takšnem tekmovalnem vzdušju in s svojo
pretirano ambicioznostjo sem padla v past: morala bi se truditi še bolj,
jaz pa sem dosegla to?ko, ko nisem mogla ni?esar ve?; anksioznost me je
ohromila za dva tedna, ki sem ju preživela zaprta doma.

Naro?ila sem se pri psihoterapevtu, ki je v prvi minuti rekel:
»Potrebujete prozac.« To je bilo leta 2000, ko so ga vsi jemali. Jaz pa
ga nisem hotela. Želela sem mu re?i, ali je mogo?e, da stanje prediham
ali s pogovorom rešiva moje težave. Želela sem, da me nau?ijo, kako naj
sama premagam te ob?utke v glavi. Brez pomo?i kemije!

Moj preboj se je kon?no zgodil, pri tem pa mi je pomagal nekdo, od
kogar tega ne bi pri?akovala: plavalni inštruktor. Ko sem bila otrok,
sem v bazenu doživela manjšo nesre?o, ki je v meni vzbudila strah
pred globoko vodo, zato sem se odlo?ila, da se kot odrasla soo?im s tem.
Mislila sem si, da bi mi u?enje pravilnih plavalnih tehnik lahko
pomagalo. Bilo je med u?no uro, ko me je inštruktor poskušal nau?iti
plavanja mrtvaka, in takrat mi je rekel: »Bojiš se prepustiti, bojiš se
negotovosti, tega, da bi ti kaj vzelo tla pod nogami.« Skozi plavalne
lekcije, ko me je u?il obvladovati vodo, je moja anksioznost po?asi
izginjala – za?ela sem pridobivati nadzor nad svojimi ob?utki. »Moraš se
nau?iti zaupati sebi. Ne bodi tako prestrašena in ves ?as v kr?u,« mi
je še dopovedoval inštruktor. Skozi te besede sem za?ela dojemati,
kaj se je dogajalo z mano, in ?utiti, da bom zdaj v redu.

Življenje in kariera – oboje mi je vzbujalo ob?utek, kot da sem ves
?as v globoki vodi. Ko sem se nau?ila, kako plavati, sem dojela, da mi
ni treba potoniti. In nisem. Poro?ena sem z inštruktorjevim sinom
in živim v Milanu, kjer se ukvarjam s svojim blogom
alltheprettybirds.com ter pišem za revije. Januarja 2005 sem opustila
pravo in se odlo?ila za modno fotografijo, nad katero sem bila od nekdaj
navdušena. Številni ljudje menijo, da sem uspešna. Toda jaz še vedno
kdaj doživim napad anksioznosti – v moji naravi je, da me
pretirano skrbi, še vedno imam ob?utljive trenutke, ko si mislim, joj,
koliko ve? sledilcev imajo drugi blogerji … Pa vendar zdaj znam delati
s tem. Pritisk pridobivanja ?im ve? sledilcev, vše?kov, instant
odobravanj na Instagramu in drugih družbenih omrežjih lahko pripomore k
anksioznosti, a zdaj se zavedam, da to nima prav ni? s tem, kdo si kot
?lovek izven virtualnega (navideznega) sveta. Pravo pohvalo ali grajo
dobiš samo od ?loveka, ki ti je blizu. In nau?iti sem se morala, da ni
ni? narobe, ?e kdaj padem. Tudi ?e padem v globoko vodo. Vem, da bom
splavala. Ne bojim se ve? prihodnosti. Pa ?eprav je tako negotova, kot
je.

Preberite še: Štirje znani Slovenci iskreno o tem, kako je posvojiti otroka

»Z anksioznostjo se borim že od pubertete«

Saša, 40, novinarka

Na faksu me je udarilo precej mo?no in pristala sem na prozacu. A ker
sem bila obsedena z mislijo, da sem pod vplivom antidepresivov drug
?lovek, in se mi ti sploh niso zdeli ‘tabletke sre?e’, sem jih kmalu
opustila. Mislila sem si, da potrebujem le nekaj ve? son?ne svetlobe in
gibanja, da se izvle?em. In res mi je v veliki meri uspevalo. Preselila
sem se v Ljubljano, se zaljubila in poro?ila, moje življenje je
bilo super. Kot ženska, ki vedno vidi kozarec napol prazen, pa sem vsake
toliko ?utila, da še nisem na konju. Ko sem zanosila, sem ob misli, da
bom preostanek življenja odgovorna za otroka, postala nenormalno živ?na.
Dokler se nisem poro?ila, se nisem nikoli videla kot mamo, a on si
je otroka neznansko želel … »S skupnimi mo?mi bova zmogla,« je bil
stavek, ki me je prepri?al. Ko je imela h?erka pet mesecev, je naneslo
tako, da sem – ?e sva z možem želela redno odpla?evati
hipotekarno posojilo – morala vsaj za polovi?ni ?as nazaj v službo. Bilo
je grozno! Svoj novinarski poklic – sem urednica aktualnih novic na
spletni strani – sem prej oboževala, zdaj sem ga za?ela sovražiti.

Po?utila sem se krivo, da sem h?er tako majhno puš?ala v rokah
varuške. Tudi dojiti sem morala prenehati z danes na jutri, kar je v
meni vzbudilo še ve?jo žalost in slabo vest. Sredi delovnega dne sem
šla na straniš?e in jokala, jokala sem veliko. Tolažila sem se, da vse
?utim potencirano, ker sem neprespana; ko bo h?i za?ela ve? spati, se
bom po?utila druga?e, ne bom ve? kot odprta rana, sem si dopovedovala,
kar me je nekaj ?asa res držalo nad gladino.

Potem pa sem nenapovedano doživela živ?ni zlom. Pozno
popoldan, potem ko so v službi spljuvali vse moje prispevke, ?eš da se
samo ponavljam, sem si pripravljala prvi obrok ta dan in – razbila
krožnik. V momentu sem se sesula, se zgrudila na tla v položaj zarodka
in neutolažljivo jokala.

Niti ?repinj nisem pospravila za sabo, Mija pa je jokala nekaj metrov
stran v svoji posteljici. Ljubim svojega otroka, a hkrati sem tisti
trenutek želela pobegniti iz svojega življenja in se pretvarjati, da
se ni nikoli zgodilo. Bila sem anksiozna, niti za sekundo mi
zaskrbljenost in misli, da ne zmorem, niso dale miru, srce je ves
?as pospešeno bilo.

Mož me je prisilil, da sem obiskala zdravnika, a ko sem sedela tam
pred njim, nisem mogla izre?i, da potrebujem pomo?, ne da bi planila v
jok. Predpisal mi je helex, ki pomaga popraviti kemi?no neravnovesje v
možganih, in skoraj ?ez no? so se stvari spremenile. Bilo me je
strah, da zaradi zdravila ne bi bila ve? ista jaz, da bi nehala ?utiti
in bi le otopelo živela življenje, a to se ni zgodilo. Pravzaprav sem se
kon?no spet po?utila normalno.

Ko sem zanosila z drugim otrokom, sem prenehala jemati zdravila in –
anksioznost se je vrnila. Ves ?as sem imela ob?utek, da se bo z njim
zgodilo nekaj slabega, da se bo na primer rodil s popkovino, ovito okoli
vratu. In ko se je kon?no rodil (in vse je bilo v redu), sem svoje
težave s po?utjem – tesnobo, nihanje razpoloženja, ob?utek dušenja,
strah pred novim dnem – spet povezovala z nenaspanostjo. Pono?i, ko sem
se zbudila, da bi dojila, sem bila paralizirana od strahu. Ni mi bilo
jasno, od kod in zakaj – sin je bil zdrav, h?i je bila zdrava, vse je
bilo v redu.

Kadar je moral mož na službeno pot, sem se že videla kot vdovo, ker
je strmoglavilo letalo. In kadar smo se vozili z avtom, sem nas videla
zagozdene pod tovornjakom. Moje življenje je zaradi ve?nega strahu pred
neznanim ne?em po?asi razpadalo. No, vsekakor nisem v njem uživala niti
pet minut na dan, vse je bilo ena sama agonija.

Iz?rpana od ve?nih bojev s samo sabo, s svojimi paranojami in
fobijami, sem spet pristala na tabletah in moja duša se je vrnila v moje
telo. Vse je bilo spet na svojem mestu, ?utila sem nekaj v tem smislu:
Okej, stvari niso lahke, ampak saj zmorem. Zame so bile tablete, kot
bi našla samo sebe.

Poznam ženske s podobnimi težavami, ki bi jim tablete verjetno prav
tako pomagale, vendar o njih no?ejo niti slišati. Tega jim vsekakor ne
zamerim, sploh ?e jim znese živeti brez njih, ?e si znajo pomagati same
(ali kaj drugega, kot je hoja navkreber vsak dan, da se
sproš?a dopamin). Strinjam se, da so antidepresivi tista zadnja bilka,
ko ni? drugega ne zaleže, pa vendar rada priznam, da meni pomagajo, da
sem z njimi ‘boljši ?lovek’.

Le tako lahko skrbim za svoja otroka, ne da bi zraven doživljala
živ?ne zlome, kar je zanju vsekakor nevarno ali najmanj nezdravo. In o
tem želim govoriti odkrito – ne gre mi druga?e, vsaj trenutno ne,
jemljem jih, in to ni ni? sramotnega. Uravnovešena sem, ne zbudim se
vsak dan z željo, da bi umrla. Kon?no spet delujem kot ?loveško bitje,
ne zombi, celo zabavna sem. Živim torej z anksioznostjo, morala sem to
sprejeti. Seveda upam, da bo kdaj druga?e, da bo edina tableta, ki jo
bom vzela za glavo, aspirin, a ta hip sprejemam situacijo takšno, kot
je.

»Štiri moje prijateljice doživljajo pani?ne napade«

Kristina, 32, vodja telekomunikacij

Svoj prvi pani?ni napad sem doživela leta 2007. Takrat sem živela
hekti?no življenje – študirala sem nemški jezik, zraven delala v
agenciji, ki je za nemško govore?e prirejala seminarje … Odmora si
nisem privoš?ila. U?enje za izpite, ukvarjanje s projektom, u?enje za
izpite, organizacija seminarja … in tako v nedogled 365 dni na leto.
Nekega ve?era sem si celo vzela prosto za praznovanje
prijatelji?inega rojstnega dne, ko se mi je v pubu, kjer smo se
zabavale, za?elo vrteti, bila sem na tem, da omedlim. Napadla me je
panika in prijateljice so me odpeljale na urgenco. Hiperventilirala sem
in nisem bila ?isto pri sebi. Zdravniki so naredili vse mogo?e teste,
vendar niso ugotovili, da bi bilo kaj narobe. Preverili so me tudi
nevrološko, nato pa zaklju?ili, da je po vsej verjetnosti psiha. Dejali
so, da ne morejo ni? in naj grem k svojemu zdravniku. Ubogala
sem, osebni zdravnik pa me je napotil h psihiatru, kamor nisem hotela,
kar je ironi?no glede na to, da sem pred nemš?ino nekaj let študirala
psihologijo. Saj nisem zares bolna, sem si mislila, ja, bila sem v
zanikanju. Potem pa se je nadaljevalo. Vsaki? ko sem poskušala iti ven,
sem doživljala podobne simptome. To je trajalo skoraj mesec dni, do
to?ke, ko nisem hodila nikamor ve? razen na delovno mesto. Vse ve? in
ve? ?asa sem preživljala doma.

Na lastno pest sem poskusila osnovno kognitivno vedenjsko terapijo, o
kateri sem se u?ila na faksu. Za?ela sem podoživljati izkušnje in
ob?utke, ki sem jih doživljala zunaj, in jih racionalizirati, zraven sem
si dopovedovala, da ni ni? od tega smrtno nevarno. Moje telo
je prestajalo ?ustveni stres, ni? pa se ni zares premaknilo. Zato sem se
za?ela gnati na mesta, ki so mi vzbujala neprijetne ob?utke.

Želela sem si zmage nad samo sabo, nisem hotela zdrsniti v
stanje ve?nega izogibanja. Morala bi še do psihiatra, a to je bilo zame
takrat prevelik tabu. Ker sem to študirala, bi se mi zdelo še bolj
dejanje šibkosti. Vem, neumno do amena.

Moja samoterapija je sicer delovala in kmalu sem celo zamenjala
službo. Delati sem za?ela v ve?ji telekomunikacijski agenciji in moje
življenje se je fokusiralo na kariero. Tu pa so se pravi problemi šele
za?eli. Sprva je sicer kazalo dobro. Ukvarjala sem se s projekti in
poskušala biti v koraku z najnovejšimi digitalnimi napredki. Dan mi je
bil še višji položaj, vodenje skupine menedžerjev, in hkrati sem uvajala
kandidate za svoje staro mesto. Še nikoli prej nisem bil šefinja tako
velike ekipe. Delala sem v pisarni od 9. ure zjutraj do 8. ure zve?er in
nato še doma do 11. Neizogibno je bilo, da sem se nekega dne zrušila.
Tokrat ni šlo za napad panike, ampak za popolno izžetost. Moji simptomi
so bili šolski primer: preve? kisline v želodcu, nepojasnjene bole?ine
v rokah, kožni ekcem. In dosegla sem stanje konstantne ?ustvene
napetosti – nikakor se nisem mogla ve? umiriti. Kmalu pa tudi ne ve?
vstati iz postelje. Pregorela sem.

Taka svojega duševnega dogajanja nisem imela ve? pod nadzorom,
jokala sem za vsako figo. Ko sem v službi dobila nov projekt, sem za?ela
hlipati … Ni šlo ve?, zato sem za tri tedne vzela bolniško. A osebni
zdravnik me je kmalu spodbudil, naj se vrnem na delo, ?eš da mi
bo psihi?no koristilo, kar je bila, ?e pogledam nazaj, najslabša
odlo?itev, kar sem jih kdaj sprejela.

Izkazalo se je, da so v moji ekipi tudi drugi z diagnozo
anksioznosti. Pet, ?e smo natan?ni. Ko sem bila na bolniškem dopustu, so
bili še trije drugi na bolniškem dopustu. In že pred tem sta bili dve
ženski na bolniški. O?itno živimo v ?asu duševnih motenj oziroma tako,
da se anksioznost množi?no sproža – tudi ?e oseba ni nagnjena k temu, je
v naših življenjih toliko sprožilcev, da doleti še take. Vse se
tako hitro spreminja, sploh v moji panogi, da bi morala biti nad?lovek,
?e bi želela vestno slediti napredku. Kar seveda nisem. Po tej napaki –
vrnitvi na fronto in posledi?nemu neznosnemu tiš?anju v prsih – sem šla
kon?no k terapevtu, ki mi je kakopak svetoval antidepresive. A trmasta
kot sem, sem spet želela najti druge na?ine samoobvladovanja, zato sem
za?ela spoznavati in uporabljati zavestno osredoto?enost kot dodatek k
terapiji. ?e bo nujno, bom vzela tableto. A upam, da do tega ne bo
prišlo. Vaje zavestne osredoto?enosti (angl. mindfulness exercises) v
kombinaciji s terapijo mi dejansko pomagajo. Rada uporabljam tudi
aplikacijo, ki u?i, kako meditirati in upravljati negativne misli.

Prav tako sem se za?ela s svojimi prijatelji bolj odkrito pogovarjati
o svojih bojih z anksioznostjo in odkrila sem, da so štiri od desetih
prijateljic že imele podobne izkušnje. Anksioznost je bolj pogosta,
kot si mislimo ta trenutek.

Pripravila Nina Pretnar, Foto: Fulvio Grissoni

Izvirna novica:Elle.si, 28. junij 2016

Prispevek je last avtorja in medija Elle.si,