Tudi moški jokajo
Moški ne jo?ejo, pa pika. Tako pravijo zakoreninjeni stereotipi o mo?nejšem spolu. Ti “pravega dedca” predstavljajo kot trdnega, odlo?nega borca, ki je za svoje najbližje sicer pripravljen umreti – vendar brez solzavosti in trzanja obraznih mišic. Zakaj moški tudi v resnici tako težko izražajo ?ustva? Je to zgolj posledica evolucije, skozi katero so se jih kot lovci nau?ili potla?iti?
Strokovna literatura zadnjih desetletij je prežeta z raziskovanjem u?inkov izražanja ?ustev na posameznikovo psihofizi?no zdravje in razlik v ?ustvovanju med spoloma. Res je sicer, da ve?ino knjig o medosebnih odnosih – neredko obravnavajo moške napake in svetujejo, kako jih spremeniti – napišejo ženske in da ženske pokupijo ve? kot osemdeset odstotkov izvodov. Tudi z zakonskim svetovanjem in terapijo se ukvarjajo pretežno ženske. Ali torej ženske bolj skrbijo za odnose kakor moški?
V?asih. Moškemu osredoto?anje na odnose ni prirojeno, niti ni na njegovi prednostni lestvici. Zato se z njimi sploh ne ukvarja ali pa hitro odneha, saj se mu zdita žensko mišljenje in delovanje preve? zapletena. Pravzaprav si tudi moški, enako kot ženska, želi dobrih, zdravih in izpolnjujo?ih odnosov. Toda ker je med spoloma toliko prirojenih in privzgojenih razlik, med katerimi izstopajo tiste, povezane s ?ustvi in ?ustvovanjem, je pot do harmonije nekoliko daljša in zapletena.
KAR SE JANEZEK NAU?I …
 |
|
(Foto: Diana An?eli?) |
Dejstvo je, da imamo vsi ljudje ?ustva,
ki so v osnovi enaka, vendar jih moški in ženske razli?no obvladujejo
ter izražajo. Ve?ina teoretikov se strinja, da biološke razlike med
moškimi in ženskami ne morejo pojasniti vseh razlik v izražanju ?ustev.
Verjetnejša razlaga pravi, da je domnevno pomanjkanje ?ustev pri moških
odvisno tudi od števila in obsega socialnih izkušenj, ki jih izkusijo
vse od otroštva naprej.
Razlika v procesiranju ?ustev med
moškimi in ženskami je razvidna že od mladih let. Ena od raziskav kaže,
da fantki hitreje potla?ijo zaznavanje otroškega joka kot deklice, to pa
zato, ker imajo višjo raven stresnega hormona; pravzaprav so
ob?utljivejši na ?ustva, zato se jim bolj izogibajo. Sicer pa je to,
kako zaznavamo svoje starše in kakšen odnos imajo tí do nas, nezaveden
in hkrati najpomembnejši temelj, na katerem snujemo svoje obnašanje v
odrasli dobi.
Do svojega prvega rojstnega dne
imajo fantki manj o?esnega stika od deklic, ve? pozornosti pa namenjajo
premikajo?im se predmetom (na primer avtomobilom ali ?loveškim obrazom).
De?ki so v manjši meri izpostavljeni ?ustvenim pogovorom in tudi starši
jih navadno ne spodbujajo k ubesedovanju tega, kar ?utijo. Matere in
o?etje s sinovi dokazano manj govorijo o ob?utkih in ?ustvih (z izjemo
jeze), besedni zaklad fantov pa vsebuje manj besed, ki opisujejo
?utenje. V osnovnošolskih letih so njihovi obrazi manj izrazni od
dekliških. Kot odrasli moški pri govorjenju uporabljajo manj besed (vsaj
v javnosti), medtem ko ženske govorijo predvsem zato, da bi se
povezovale z drugimi. Moški celo s prijatelji izmenjujejo pretežno
informacije. V primerjavi z ženskami imajo znatno ve? težav z izražanjem
?ustev, njihovo izražanje pa laže nadzirajo. Ve? imajo opraviti z
negativnimi ?ustvi ter uporabljajo manj ?ustven jezik in besede.
Nasprotno pa veliko laže izražajo
?ustva, ki se nanašajo na mo? ali nadzor (ponos, jeza, ljubosumje), pa
tudi ?ustev, ki so slaba zanje in za vse, ki jih obdajajo (jeza). S tem
lahko deloma pojasnimo tudi ve?jo agresivnost moških. Ženske se bodo iz
položaja ogroženosti reševale bolj z govorjenjem kot z dejanji, medtem
ko se moški pogosteje zate?ejo k dejanjem, prerivanju ali celo udarcem.
Kot kaže, so moški resda po naravi agresivnejši kot ženske, toda neka
ameriška raziskava je pokazala, da je del možganov, ki uravnava
agresivnost, pri moških manjši kot pri ženskah. To je tudi razlog, da
imajo ženske boljše obrambne mehanizme obvladovanja jeze kot moški.
Toda ve?ina moških, in s tem se
strinjajo tudi strokovnjaki, je znatno bolj negotovih, kot so
pripravljeni priznati – in kot si mislijo njihove partnerke. V vsakem
tli strah, da nima dovolj mo?i in poguma, da ni tako možat, kot bi moral
biti. Ve, da mora prestrezati krogle, usmerjene na svojo družino, in da
mora popraviti, ?e se kaj razbije. Kadar se ?uti nemo?nega, kadar se mu
dozdeva, da je vse, kar re?e in stori, narobe, se umakne in zapre vase.
AKCIJA, STOP!
Ženske imajo veliko širši nabor ?ustvenih odzivov in funkcionirajo s ?ustveno empatijo. Ta ni usmerjena le vase, temve? tudi v druge, zato omogo?a razumevanje medosebnih odnosov in ?ustev. V nasprotju z ženskami pa moške vodi akcijska empatija. Ta služi predvsem sama sebi in se izraža kot zmožnost “vstopanja” v stališ?a druge osebe z vidika predvidevanja, kaj bo verjetno storila. Povedano druga?e: moški možgani so v stanju visokega ?ustvenega navala opremljeni za akcijo, ženski pa za pogovor. ?e moški instinktivno ve, da bo njegova jeza vodila v akcijo (in morda celo v nasilje), bo ?ustva izklju?il ter se taki situaciji izognil ali pa ukrepal.
Eden od klju?nih ciljev moških je “urejanje” stvari. Urejanje zanje pomeni akcijo in nadomeš?anje kognitivnega (spoznavnega) koraka v ?ustveni izkušnji. ?ustveni proces je namre? sestavljen iz štirih korakov:
1. izvor ?ustev v limbi?nem delu možganov,
2. “premik” ?ustev v endokrine sisteme,
3. premik iz endokrinih v miši?ne in kostne sisteme, ki sprožijo akcijsko delovanje,
4. kognitivno zavedanje ?ustev.
Moški praviloma ustavijo ?ustveni proces na ?etrti od naštetih stopenj, s ?imer so prikrajšani za kognitivno zavedanje in nadzor nad ?ustveno izkušnjo. Njihova ?ustva se zato zadržujejo v telesu, kar ima lahko za posledico vznemirjenje, napetost in tesnobo. Pri nekaterih moških je kognitivno-?ustvena izkušnja tako omejena, da ne premorejo niti besednega zaklada, s katerim bi opisali, kaj ?utijo v posameznem trenutku.
“MOŠKA” ?USTVA IN DILEME
Vsak ?lovek izkuša štiri osnovna ?ustva – žalost, jezo, sre?o in strah. Toda za “moško” ?ustvo, vsaj po konvencionalnem, ma?isti?nem modelu moškosti, velja le jeza (in v manjšem obsegu veselje). Solze in žalost so pravemu moškemu prepovedane, ?eprav so normalen odziv na grožnjo ali izgubo. Pav zaradi tabuja, ki ne govori v prid domnevno “šibkim” ?ustvom, moški svojo žalost in tesnobo pogosto potla?ijo ali pa preusmerijo v ?ustvo, ki jim je dostopnejše: jezo. ?e ne morejo izraziti svojih potreb, strahov ali žalovanja, to lahko vodi v frustracijo: najprej samih sebe, nato pa še partnerskega odnosa oziroma drugih odnosov, v katere vstopajo..
Kako se moški nau?ijo takega ravnanja s ?ustvi?
Eden od glavnih razlogov je zagotovo tradicionalna podoba o “ma?u”. Prek “marlboro moškega” in Clinta Eastwooda vse do nogometnih junakov in še bolj svojega o?eta (ter njegovega o?eta) –moškega, predvsem v zahodnih kulturah, vzgajajo in socializirajo tako, da skriva ?ustva, se zanaša samo nase in raje deluje, kot pa da bi ?util.
Neustrašni, stoi?ni liki, oboroženi z znanjem in drugimi viri, nam veliko povedo o tem, kaj družba pojmuje kot idealnega moškega in kaj mu, tako kot njegovi “vzorniki”, sporo?a:
– nadziraj ?ustva,
– ne jo?i, bodi mo?an,
– postavi se zase in sam rešuj svoje težave,
– trdno delaj in dosegaj visoke rezultate,
– tekmuj,
– zmagovalec nikoli ne odneha, tisti, ki odneha, pa nikoli ne zmaga,
– ne bodi poženš?en,
– ne bodi mehkužec, bodi moški,
– bodi odli?en ljubimec,
– in tako naprej.
Ta spoznanja so vpeta v socialno-kulturne stereotipe o moških in tako so pogosto predstavljena tudi v medijih. Moški si prizadevajo biti uspešni, želijo biti junaki v vsakem položaju, bodisi v službi bodisi doma. Želijo reševati ljudi, popravljati stvari in izboljšati svet (?eprav utegne biti zanašanje na mo? znak bežanja pred globljimi, negativnimi ob?utki). Družba jih vzgaja kot trdne, mo?ne, v resnici pa številni trpijo za pomanjkanjem samozavesti. Pogosto skušajo delovati kot junaki zgolj zato, ker se bojijo ob?utka šibkosti in kazanja svoje ranljive plati. Moški, ki odstopa od tradicionalnih stereotipov, tvega, da ga bo družba, ki podpira takšne stereotipe, izlo?ila: moška družba.
Toda samo zato, ker so moški, še niso imuni na strahove in negotovosti, s katerimi se spoprijemajo vsi ljudje. Pristajanje na tovrstne stereotipe in posploševanja ima skorajda vedno za posledico zadrževanje ?ustev. To pa je, kajti ?ustva nikdar ne izginejo sama od sebe, najmanj nezdravo. Moški, ki pristaja na te stereotipe in posploševanja, utegne pla?ati visoko psihofizi?no ceno. Z njimi se je treba spopasti. V kon?ni in najhujši fazi ima namre? lahko ma?isti?no predstavljanje moškosti za posledico kompleks nadrejenosti. Ta moške u?i, da ženske obstajajo zato, da bi stregle potrebam moških in da v širšem pogledu niso pomembne. Mnenja, intuicija, ob?utki in želje ženske so po tem skrajnem pogledu pomembni samo v razmerju do tega, kako se vklju?ujejo v mnenja, intuicijo, ob?utke in želje moškega.
Zreli moški ne podležejo takim stereotipom ter se ne bojijo navezovanja – in ohranjanja – stikov z ženskami kot sebi enakimi. Nezreli moški pa ostanejo ve?ni otroci, okrog katerih se vrti ves njihov svet. De?ki se od svojih o?etov u?ijo, da v življenju ohraniš nadzor tako, da si nadut in zaverovan vase. Nau?ijo se, da je edini cilj zmagati. Zmagamo pa tako, da bodo vsi okrog nas izgubili. Nau?ijo se tudi, da sta izkazovanje ?ustev in upoštevanje ob?utkov drugih izraz šibkosti. Edini ljudje, ki so vredni spoštovanja, so tisti, ki so telesno, družbeno ali finan?no mo?nejši od tebe.
Toda ko otrok, ki se nikoli ni nau?il zrelih odzivov, odraste v moškega z moškim telesom, z moškimi spolnimi potrebami in z moško telesno mo?jo, utegne biti rezultat za ljudi okrog njega nadvse naporen.
V razmislek vsem partnerjem, vsem o?etom in vsem, ki to še boste.
PET STVARI, KI JIH HO?E MOŠKI SLIŠATI OD ŽENSKE:
ZLATA PRAVILA SPORAZUMEVANJA MED MOŠKIM IN ŽENSKO |
Avtor: Neža Žigon
Izvirna novica: Viva.si , 9. november 2009
?lanek je last medija Viva.si in avtorice
Dodaj odgovor