?udežnih zdravil v psihiatriji še ni

Tridesetletni Mladen se je nekega jutra pred devetimi leti zbudil in za?util, da mu srce hudo bije, da se mu vrti v glavi, da je omoti?en. Za?util je še strah, da bo nekaj narobe. To je bil, kot pravi danes, neupravi?en strah. Najprej se je odpravil k splošnemu zdravniku, ki mu je dal napotnico za obisk psihiatra. Tam mu je zdravnica postavila diagnozo pani?ni napadi, mu predpisala zdravila in mu zagotovila, da bo vse v redu, le delati ne sme nehati, ker mu bo to pomagalo. Poskušal ji je dopovedati, da ne more, da si ne upa iz stanovanja, v dvigalo, vendar ni pomagalo. Rekla je, da mu lahko pomaga samo z zdravili, in predpisala mu je prvi antidepresiv v življenju – zoloft.

Depresija je najpogostejša duševna motnja. Zakaj se pojavi, ni povsem jasno. Obstaja ve? teorij: ena denimo pravi, da nenehni stres iz?rpa ?lovekove prilagoditvene sposobnosti, druga pa, da gre za dediš?ino prednikov. Dejstvo pa je, da imajo vse vrste depresije organsko osnovo. Depresija se ponavadi pojavlja skupaj s tesnobo. Vsaj eden do tri, po nekaterih študijah celo pet odstotkov ljudi v populaciji je depresivnih. Ženske pogosteje zbolevajo kot moški: verjetnost, da bo ženska zbolela za depresijo, je 20 odstotkov.

Na?eloma je depresija kroni?na bolezen. Ve?ina vrst depresij se lahko ponavlja, ?e niso ustrezno obravnavane. »Veliko ljudi je ob?utljivih za depresijo, vendar se pri njih izrazi šele v neugodnih razmerah, na primer pod stresom. Pri ljudeh, ki so že zboleli za depresijo, se ta lahko ponovi. Kroni?nost torej ne pomeni, da so ves ?as bolni, temve? da lahko zbolijo, ?e bodo opustili zdravila ali ?e se bodo znašli v okoliš?inah, ki bodo škodljive njihovemu duševnemu zdravju,« pojasnjuje doc. dr. Vesna Švab s Psihiatri?ne klinike Polje v Ljubljani.

Depresijo zdravijo na razli?ne na?ine. Blage in zmerne oblike zdravniki po doktrini najprej poskušajo obvladati s psihoterapijo in svetovanjem. Še posebej to velja pri otrocih in mladih. Zdravljenje z zdravili je zelo uspešno, vendar je še bolj uspešno, ?e ga spremljajo tudi psihoterapevtski in rehabilitacijski ukrepi. »Ljudje so potrti tudi zaradi neugodnih življenjskih okoliš?in, ne samo zato, ker so zboleli. ?e ne odpravimo ve?ine vzrokov, ki so najve?krat kompleksni, se bo bolezen ponovila,« poudarja Vesna Švab.

Prozac, tabletka sre?e

Eden najrevolucionarnejših prebojev pri zdravljenju depresije se je zgodil pred dvajsetimi leti. 29. decembra 1987 je na ameriški trg prišlo zdravilo prozac, kasneje poimenovano tudi tabletka sre?e. Številni ljudje, ki so trpeli za blagimi oblikami depresije, namre? niso bili primerni kandidati za zdravljenje s tricikliki, ki so jih do tedaj uporabljali. Prozac jim je dal upanje, da bo njihova potrtost neko? izginila. Danes po tem zdravilu, ki mu je sicer leta 2001 potekel patent, po podatkih FT Magazine, priloge ?asnika Financial Times, posega 54 milijonov ljudi po vsem svetu.

Prozac se je na Slovenskem pojavil na za?etku devetdesetih let dvajsetega stoletja. Ohranil se je do danes. Ob njem so na voljo še druga zdravila, ki delujejo na podlagi iste u?inkovine, to je fluoexetine.

Pred pojavom prozaca, ki, kot pojasnjuje mag. Vanja Rejec, specialist psihiater iz študentskega zdravstvenega doma v Ljubljani, sodi v skupino zaviralcev ponovnega prevzema serotonina, so depresijo zdravili s tricikliki in tetracikliki. Ti so bili kot zdravila za zdravljenje depresije in obsesivno-kompulzivnega sindroma prav tako u?inkoviti, vendar so imeli hujše stranske u?inke. Zdravniki so lahko v obeh primerih predpisovali ista zdravila zato, ker je osnova težava pri obeh neskladje v nevrotransmiterjih, to je prenosnikih vzburjenja med možganskimi celicami. Pri depresiji sta klju?na prenosnika serotonin in noradrenalin in vsi antidepresivi so usmerjeni v njuno reguliranje.

Z zdravili je možno dose?i, da je ?lovek v najboljši možni psihi?ni kondiciji. Vanja Rejec pravi, da se sicer bolje zdravijo burne depresije kot tiste, ki po?asi napredujejo. Kdaj in kako prenehati z jemanjem? Po doktrini naj bi se antidepresive jemalo devet mesecev, nato pa je treba zdravljenje poskusno prekiniti. ?e se bolezen spet pojavi, je treba ponoviti devetmese?no zdravljenje. ?e se po treh takšnih zdravljenjih in prekinitvah bolezen spet pojavi, je treba antidepresive jemati vse življenje.

»Antidepresive lahko predpisujejo tudi splošni zdravniki, ki jih farmacevtske družbe intenzivno obveš?ajo o na?inu jemanja in doziranju. Kljub temu psihiatri opažamo, da vsi pacienti ne vedo, da jih je treba opuš?ati postopoma, ?eprav sicer pri antidepresivih ni klasi?nega odtegnitvenega sindroma. Toda ?e se koncentracija zdravila nenadoma spremeni, lahko pride do neprijetnih stranskih u?inkov. Prav tako bi rad opozoril še na nekaj: pri vseh antidepresivih, ki so danes pri nas v rabi, se je treba izogibati so?asnemu jemanju pripravkov iz šentjanževke. Ta je namre? prvi antidepresiv, ki se je uporabljal v medicini. So?asno jemanje lahko pove?a koli?ino antidepresiva v telesu in pove?uje stranske u?inke.«

Mladen je ?ez ?as obiskal drugega psihiatra. Ta mu je postavil druga?no diagnozo, globoko depresijo, in predpisal druge antidepresive: cipramil in cipralex. Zagotovil mu je, da bo ?ez tri tedne, ko bo zdravilo za?elo u?inkovati, v redu. To se ni zgodilo. Še naprej je bil depresiven, ob?util je napade tesnobe in panike in neko no? se je odlo?il, da tako ne bo šlo ve? naprej. Odšel je na psihiatri?no prvo pomo? (PHP), kjer so ga hospitalizirali za tri tedne. Tam je dobil depresiv efektin, stabilizator razpoloženja in pomirjevala. Po treh tednih se je po?util bolje. To je trajalo nekaj mesecev. Mislil je, da bo vse v redu; lahko je celo delal nekaj ur na dan.

* * *

Kakšne so razlike med razli?nimi antidepresivi oziroma zakaj so ena zdravila, na primer prozac in zoloft, bolj znana kot drugi?

Poznanost nekega antidepresiva je po besedah Vanje Rejca premosorazmerna z njegovo dostopnostjo. Obenem se zdravila razlikujejo po ?asu, v katerem delujejo (en dan ali trinajst), in na?inu delovanja. Antidepresivi – uporabljajo jih tudi zoper pani?na stanja, anksioznost in socialne fobije, za kar sicer predpisujejo pomirjevala – so ve?inoma u?inkovita zdravila, vendar imajo stranske u?inke. Ti so lahko zelo razli?ni. Najpogostejši so slabost, bruhanje, izpuš?aji, glavoboli, nespe?nost, vznemirjenost, zmanjšanje spolne funkcije, pridobivanje telesne teže, utrujenost in vrtoglavice, pa tudi obrat razpoloženja v privzdignjena (mani?na) stanja, porast krvnega pritiska, motnje vida, pomanjkanje natrija v krvi in zmanjšanje števila levkocitov.

»Isto zdravilo lahko pri enemu bolniku spodbudi apetit, pri drugemu pa ga zavre, eden bo zaradi njega pretirano zaspan, drugi pa pretirano buden,« opisuje Vanja Rejec.

Zdravniki se pri predpisovanju posameznih zdravil odlo?ajo glede na morebitne stranske u?inke, pa tudi, katero od njih bo po njihovih pri?akovanjih bolniku bolj koristilo za konkretno težavo.

Kot bonbon?ki

Danes farmacevtske družbe razvijajo nove oblike antidepresivov, ki naj bi bili bolj u?inkoviti in naj bi imeli manj stranskih u?inkov; trenutno je veliko pozornosti usmerjene predvsem na zdravila, ki bodo ?im manj vplivala na spolno funkcijo. Zaviralci ponovnega prevzema serotonina namre? vplivajo na spolno življenje, saj lahko ?asovno odmikajo orgazem, v skrajnih primerih pa odmik od veselja do spolnosti. Nova zdravila naj bi tudi hitreje za?ela delovati; trenutno mora namre? za to miniti nekaj tednov. Pomembno je še, da imajo dolo?ena zdravila pomirjevalen in uspavalen u?inek, kar bolnikom omogo?a boljše spanje brez pomirjeval.

Vanja Rejec posebej opozarja, da ljudje ne lo?ujejo vedno med antidepresivi in pomirjevali. Pomirjevala, zdravila, podobna apaurinu, u?inkujejo takoj, vendar povzro?ajo odvisnost. »?e je nekoga pani?no strah vožnje z letalom, to je enkratnega dogodka, je smiselno, da vzame pomirjevalo, ki bo takoj u?inkovalo. Sicer pa je bolje jemati antidepresive, ki za?nejo u?inkovati kasneje, vendar ne vodijo v odvisnost, ki je bistveno hujša težava kot osnovna tesnoba. Mnogi pomirjevala zobljejo kot bonbon?ke, ker jih naredijo ravnodušne v stresnih situacijah. Toda od ciljnega zdravljenja do zasvojenosti v takšnih primerih ni dale?. Psihiatri jih predpisujemo na primer ob za?etnem zdravljenju z antidepresivi, ko pogosto pride do poslabšanja po?utja, sicer se jih izogibamo.«

Slabo lu? na antidepresive pa so vrgle raziskave, da prozac in druga zdravila iz njegove skupine spodbujajo samomorilne misli. Vanja Rejec pravi, da do tega pride, ker delujejo tako, da najprej spodbudijo telesno aktivnost sicer zaradi depresije pasivnega ?loveka, šele kasneje pa za?nejo vplivati tudi na njegovo ?rnogledost, zato je v prvih tednih zdravljenja potrebna posebna pozornost. »Telo spodbudijo k akciji, ko temno razpoloženje ostaja, to pa lahko pripelje k samomorilnim mislim. Zato je ob zdravljenju z antidepresivi nujna tudi psihoterapija.«

Iskanje odrešitelja

Bolniki iš?ejo razli?ne poti do zdravja. Antidepresivi so, kot pravi Maja Cimerman, ustanoviteljica Društva za pomo? osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM (www.nebojse.si), lahko odli?en pripomo?ek za lajšanje depresije, a ne odpravijo njenih vzrokov. S temi se morajo soo?iti sami ali ob pomo?i terapevta. »Ni nujno, da jih vsi jemljejo,« poudarja Maja Cimerman, »nekaterim pomaga tudi ve?ja telesna aktivnost. Prav tako ni nujno, da pri vseh enako delujejo.«

Ko izbirajo druge oblike terapije, se odlo?ajo za psihoanalizo, kognitivno vedenjsko terapijo, transakcijsko analizo in še kakšna se najde. Vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Toda tudi Maja Cimerman se strinja z Vesno Švab, ko pravi, da je najve? odvisno od terapevta in bolnika. »Pacienti se dostikrat postavimo v vlogo nemo?nega in želimo, da nas nekdo reši. Seveda naj bi bil naš prispevek truda pri tem minimalen. Želimo, da bi bilo tako, kot je bilo neko?, ne zavedamo pa se, da je to predvsem odvisno od nas samih, od tega, ali smo pripravljeni spoznati svoje 'napake', napa?na dojemanja in razmišljanja, in jih ob pomo?i terapevta spremeniti oziroma odpraviti. Odpravljanje vzrokov je lahko zelo težko in bole?e, tudi za okolico. Pomemben je pogovor, a ga žal naš zdravstveni sistem ne omogo?a. Potrebujemo pogostejše in daljše pogovore, in ne zgolj termine enkrat na mesec za 20 do 30 minut.«

Ideja o društvu DAM se je porodila prav iz potrebe, da njihovim stiskam prisluhnejo tisti s podobnimi izkušnjami. Kdor ne zboli za depresijo ali ne ob?uti anksioznih motenj, težko razume, da bolniki ne vidijo izhoda; da jih je strah življenja, ?eprav nimajo za to konkretnega razloga; da ne morejo v trgovino; da se bojijo stati pred blagajno; da se po?utijo ogrožene in nemo?ne. Vedo, da je to nerealno, a vendar tisti hip, ko to ob?utijo, je ob?utenje realno. Maja Cimerman pravi: »Druženje z ljudmi, ki jim je vse to 'poznano', marsikomu olajša življenje, saj vidi, da ni edini, da ni sam, da ga nekdo razume. Razumevanje je velikokrat pomembnejše od tolažbe.«

In kako depresijo doživljajo tisti, ki z njo nimajo izkušenj?

Po besedah Maje Cimerman so strokovna javnost, nevladne organizacije s podro?ja duševnega zdravja in mediji s številnimi akcijami dosegli, da se o njej veliko govori. »Ve?ina depresijo obravnava kot bolezen, a žal tudi kot šibkost posameznika, vendar ni tako. Ker Slovenci veljamo za pridne, zelo delavne in trdne ljudi, marsikdo težko verjame, da depresiven ?lovek res ne more delati, in ga ozna?ijo za lenobo. Vendar ne pozabimo – depresija lahko doleti vsakega od nas,« poudarja Maja Cimerman.

Sonja Merljak

Izvirni ?lanek: objavljen v Sobotni prilogi Dela
avtorica: MERLJAK Sonja, Sob 22.12.2007

?lanek je last avtorice in Dela.