U?itelji in starši so zdaj manj »sitni«

NA SVETOVALNEM CENTRU ZA OTROKE IN MLADOSTNIKE se oglasijo starši s sedmošolcem. Na center jih je napotila šolska svetovalna služba, ker ima fant u?ne težave in se nesramno vede, ob?asno neopravi?eno izostaja od pouka, prav tako mu je zelo padel u?ni uspeh. Starši navajajo tudi vsakodnevne konflikte doma, predvsem kadar ga poskušajo spraviti k u?enju ali ko mu prepovejo ra?unalniške igrice, h katerim se zadnje leto vse bolj zateka. Zaradi svojega vedenja je fant za?el izgubljati podporo pri u?iteljih.

Psihologu v prvem pogovoru pove, da nima nobene volje ve?, da mu je šola brezvezna, da starši samo še pritiskajo nanj in so mu v zadnjih mesecih prepovedali vse mogo?e, tudi treniranje odbojke, v kateri je bil zelo uspešen. Pove, da sicer pred šolskimi knjigami presedi vsak dan uro ali dve, a mu ne gre ni? v glavo in vse bolj je prepri?an, da je neumen. Strah ga je, da se ne bo mogel vpisati na želeno srednjo šolo. Najbolj pa ga obremenjuje to, da so ga sošolci izlo?ili, starši pa ga po njegovem mnenju tako in tako sploh ne razumejo in jih zanimajo le njegove ocene. Starši in šola so prepri?ani, da je fant samo len, da ga »daje puberteta« in da bi se moral samo potruditi, pa bi bil uspešen. Njegovo neprimerno vedenje pa pripisujejo vplivu vrstnikov ter ra?unalniškim igricam, zato so mu prepovedali izhode in mu omejili igranje ra?unalniških igric.

?e na svetovalnem centru ne bodo našli možnosti, da bi fanta, ki mu grozi, da bo ponavljal razred, sprejeli v obravnavo takoj, bo moral na obravnavo po?akati do poletnih po?itnic ali novega šolskega leta. Možnosti za obravnavo otrok in mladostnikov z duševnimi motnjami, kamor sodijo tudi vedenjske, u?ne in ?ustvene motnje, se namre? pri nas slabšajo. »Ni se nam še zgodilo, da že konec februarja ne bi mogli ve? naro?ati na obravnavo v teko?em šolskem letu. V mojih o?eh je to nedopustno,« pove klini?ni psiholog Peter Janjuševi?. O ve?mese?nih ?akalnih dobah poro?ajo tudi na drugih inštitucijah, kjer obravnavajo otroke in in mladostnike z duševnimi motnjami.

Raziskav o pogostosti teh motenj pri nas nimamo, tuje študije pa kažejo, da ima 10 do 20 odstotkov otrok in mladostnikov lahko eno ali ve? duševnih motenj. To pri nas pomeni vsaj 40.000 otrok, pojasnjuje mag. Bernarda Dobnik Renko, klini?na psihologinja, zaposlena na Centru za duševno zdravje Zdravstvenega doma Ljubljana. Nekatere teh motenj so prehodne narave in z dozorevanje ali obravnavo minejo, nekatere pa se nadaljujejo v adolescenci in odraslosti. Približno 50 odstotkov duševnih motenj odraslih se namre? za?ne v otroštvu ali puberteti.

Strokovnjakov manj, problemov pa vedno ve?

Motnje so raznovrstne. Pri mlajših otrocih so pogoste hiperaktivnost, depresivnost, tesnobnost, motnje hranjenja, pervazivne razvojne motnje, kamor sodi tudi avtizem, motnje na podro?ju socialnih stikov, prilagoditvene motnje ob spremembah v življenju, psihosomatske motnje, motnje v duševnem razvoju, vedenjske motnje… V šolskem obdobju pridejo do izraza u?ne težave, ko otrok ni zbran, težko sledi pouku, ima težave pri branju, pisanju, razumevanju…

Pri razvojnih in u?nih težavah je najbolj pomembna diagnostika, terapija se izvaja v otrokovem življenjskem okolju, v vrtcu in šoli, pojasni Dobnik-Renkova. ?e gre za ?ustvene težave, na primer depresivnost, tesnobnost, fobije, težave pri ?ustvovanju, je najbolj u?inkovita metoda psihoterapija. Ob?asno prihajajo na konzultacije tudi starši, da jim predstavijo, kako bi lahko doma s posebnimi ukrepi podprli to, kar se dogaja v terapevtskem procesu. Pogosto se izkaže, da k otrokovim težavam prispeva stresna družinska situacija. V takih primerih samo psihoterapija otroka ne pomaga in staršem priporo?ijo, da bi tudi sami poskušali urejati družinsko situacijo tako, da bi se stresni dejavniki zmanjšali, bodisi da se razidejo, dogovorijo glede stikov otroka z drugim staršem, uskladijo pri vzgoji, uredijo življenjske razmere… »Vendar se pogosto zgodi, da starši otroka vodijo na terapijo, doma pa niso sposobni stvari spremeniti na na?in, da bi to otroku olajšalo stisko,« ugotavlja Dobnik-Renkova.

Duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih je danes ve? kot v preteklosti, ocenjuje klini?na psihologinja. Nekatere motnje, na primer govorno-jezikovne in motnje v duševnem razvoju, so v razli?nih ?asovnih obdobjih približno enako pogoste, ve? pa je vedenjskih in ?ustvenih motenj in pervazivnih razvojnih motenj. Širše gledano na izreden porast teh motenj vpliva ?as, v katerem živimo: socialni položaj, ve? je brezposelnosti staršev, lo?itev, storilnostno naravnan šolski sistem, življenjski stil staršev, ki pogosto nimajo ?asa za pristen stik z otrokom, poskrbijo pa za njegove materialne potrebe. Opažajo tudi, da so duševne motnje danes manj stigmatizirane, kot so bile neko?, in starši, ki so bolj informirani, prej poiš?ejo pomo?.

Poseben problem je epidemija permisivnosti. »Pogosto opažamo, da starši otroku prekomerno asistirajo, od njega ne zahtevajo samostojnosti, ki bi je bil sposoben, prekomerno zadovoljujejo materialne potrebe, zato da bi pri otroku dosegli ugodje, vse to pa ustvarja stanje, da so otroci, ko pridejo iz družine v širše okolje, zelo socialno nezreli. Ti otroci so dobivali napa?ne informacije o svetu: da so glavni, središ?e sveta, da bodo ljudje okoli njih prisluhnili izklju?no njihovim potrebam, kar se potem izkaže, da ne drži. V vrtcu in šoli moraš v?asih malo po?akati, nimaš stalno pozornosti odrasle osebe, treba je sodelovati z drugimi, ko tekmuješ z drugimi, nisi vedno prvi in v?asih je treba tudi izgubiti, in tega današnji otroci pogosto ne znajo. ?e starši zaznajo to stisko otroka kot priložnost, da bi dozorel in se nau?il frustracije premagovati, so na dobri poti. Sre?ujemo pa starše, ki gredo v konflikt s sistemom, da bi otroka še bolj zaš?itili in da mu ne bi bilo treba doživeti nobene frustracije. S tem ga onemogo?ajo, da bi razvil socialne veš?ine, ki so za življenje potrebne,« opozarja Dobnik-Renkova.

Danes družbena skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov ne sledi potrebam in je preskrbljenost prebivalstva s to pomo?jo celo slabša, kot je bilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ugotavljajo pri Zbornici klini?nih psihologov. Takrat je bil vzpostavljen dispanzerski pristop, otroke so obravnavali strokovni timi, v katerih so sodelovali klini?ni psihologi, pedopsihiatri, socialni delavci, logopedi, specialni pedagogi in se povezovali s širšim otrokovim okoljem. S?asoma se je stanje slabšalo: upokojenih kadrov niso nadomeš?ali, javne zavode so zapuš?ali koncesionarji, v timih so ukinili socialne delavce, kroni?no primanjkuje logopedov itn., Renkova opisuje po?asno nazadovanje standardov skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Tako so danes regije razli?no preskrbljene s tem kadrom; nekatere regije teh timov sploh nimajo, na primer v Poso?ju in na Notranjskem, drugi pokrivajo široka obmo?ja, ponekod delajo posamezni strokovnjaki brez tima ali pa delajo tudi z odraslimi.

Logi?no je, da so se v taki situaciji podaljšale tudi tudi ?akalne dobe. V ZD Ljubljana ?akajo otroci na pregled pri klini?nem psihologu štiri do pet mesecev, kar je skorajda najkrajša ?akalna doba v teh institucijah, ponekod ?akajo tudi deset mesecev. »To je strokovno nedopustno, saj vemo, da se z odlašanjem stvari lahko slabšajo, težave postanejo kroni?ne, na osnovno težavo se lahko nacepijo drugi problemi in potem govorimo o ljudeh z dvojno ali celo ve? diagnozami,« opozarja klini?na psihologinja.

?e je na primer tesnobnost ali depresivnost pri otroku pravo?asno prepoznana in ustrezno zdravljena, lahko otrok dokaj dobro funkcionira v šoli. Morda ima nekaj ve? težav s koncentracijo, a do ve?jih upadov u?nega uspeha ne bi smelo priti. ?e pa temu ni tako, se prej ko slej pojavijo težave na u?nem podro?ju, otrok šole morda sploh ne zaklju?i, ima nizko samopodobo, težave pri vzpostavljanju socialnih stikov…

S programi pomo?i in preventive bi lahko izredno zmanjšali finan?no breme za družbo, ki ga ustvarjajo vedenjske in duševne motnje pri otrocih in mladostnikih. »Vemo, da otrok, ki ima težave na podro?ju duševnosti, z vidika izobraževalnega sistema, socialnih služb, sodstva družbo stane desetkrat ve? kot otrok, ki nima teh težav. Taki otroci namre? dosežejo nižjo raven izobrazbe, imajo ve? težav v družini, ki si jo ustvarijo, pri vzgoji otrok, ve?krat kršijo zakone in živijo slabšo kakovost življenja,« navaja Dobnik-Renkova.

Ko je potrebna bolnišni?na obravnava

S podobnimi težavami kot na osnovni zdravstveni ravni se sre?ujejo tudi na bolnišni?ni, kjer obravnavajo otroke ali mladostnike s kompleksnejšimi težavami.

V bolnišnici potrebujejo psihološko podporo tudi otroci s kroni?nimi boleznimi, saj je pri njih zaradi življenja s kroni?no boleznijo ve?je tveganje, da razvijejo tudi duševne motnje. Na Pediatri?ni kliniki UKC Ljubljana se tega zavedajo in vedno ve? oddelkov vklju?uje v svojo dejavnost klini?ne psihologe, ugotavlja dr. Jana Kodri?, klini?na psihologinja, zaposlena na Klini?nem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo. Nezadovoljive pa so strokovne službe, ki nudijo pomo? otrokom z duševnimi motnjami, pravi dr. Marija Anderluh, otroška psihiatrinja, zaposlena v Službi za otroško psihiatrijo. Oddelek je terciarni center, kar pomeni, da zdravijo otroke z najtežjimi duševnimi motnjami – ko so motnje tako hude, da ogrožajo otrokovo zdravje, razvoj, onemogo?ajo vklju?enost v šolsko, vrstniško ali družinsko okolje.

Tudi te motnje so zelo razli?ne. Pri mlajših otrocih gre najve?krat za hudo izraženo hiperkineti?no motnjo (hiperaktivnost) s pridruženo motnjo vedenja. Drugo veliko skupino predstavljajo otroci z anoreksijo nervozo, zaradi katere zdravijo deklice in de?ke že od osmega leta starosti dalje.

Razlog, da otrok potrebujejo intenzivno obravnavo, so lahko življenje ogrožujo?a stanja, sumi na slabo ravnanje z otrokom, hude ?ustvene in vedenjske motnje, pogosto povezane s samomorilnimi poskusi, ali druge hude duševne motnje, pri katerih prejšnji poskusi ambulantnega zdravljenja niso bili uspešni.

Kaj se v otroku dogaja, da poskuša storiti samomor, vprašam pedopsihiatrinjo. »Ve?inoma se mora sešteti ve? neugodnih dejavnikov: najbrž je pomembna nagnjenost k temu, velike obremenitve, s katerimi se otroci soo?ajo in jim niso kos, v malo kasnejšem obdobju so poskusi samomora velikokrat povezani z vrstniškim nasiljem, ki je pri nas absolutno premalo obravnavano. S tem so povezane depresije, tudi neustrezni vzgojni pristopi, ob katerih impulziven otrok v trenutku stiske reagira na tak na?in,« odgovarja Marija Anderluh.

Oddelek za otroško psihiatrijo je edini oddelek na novi pediatri?ni kliniki, ki se je pove?al po številu postelj. Vendar te motnje ne naraš?ajo le po številu, ampak tudi po resnosti težav, ugotavlja pedopsihiatrinja. »?e bi primerjali, kaj je pedopsihiatrija obravnavala pred dvajsetimi leti in danes, so razlike zelo velike. Na žalost se službe temu še niso prilagodile. Namesto da bi se krepile in bi se dostopnost do pomo?i pove?evala, smo nepremišljeno razkrojili tisto, kar smo že imeli. Nujno je, da politika stroko podpre in pomaga to podro?je znova pokriti, saj bo cena, ki jo bo družba sicer pla?ala, velika.«

Tudi na njihovem oddelku se dnevno sre?ujejo s starši, ki prihajajo prvi? po pomo? neposredno na kliniko, ker je v osnovnem zdravstvu niso dobili. Opiše še svež primer: klicala je gospa, ki je dobila prvi možni termin za ambulantno obravnavo otroka ?ez šest mesecev in je ogor?ena zaradi nerazpoložljivosti pomo?i. Otrok je imel duševne težave z vsiljivimi mislimi (to so simptomi obsesivno-kompulzivne motnje), ob katerih zelo težko funkcionira. »Na neki na?in bomo družini morali pomagati. A takih ljudi je ogromno in naš oddelek ne more zagotoviti pomo?i vsem, ki jo potrebujejo.«

Trenutno zdravijo dvajset otrok, kar je ve?, kot imajo postelj, saj otroke oskrbujejo tudi v obliki dnevne bolnišnice in hodijo spat domov. Najve?ji problem imajo pri klini?nih psihologih in medicinskih sestrah, ki jih je vsaj trikrat, štirikrat premalo. Za povrh so njihove storitve neustrezno vrednotene in dnevno pove?ujejo izgubo pediatri?ne klinike. »Prav zato, ker so ?asi hudi, se morajo te službe okrepiti, saj so med tistimi, ki najbolj dihajo z obremenitvami v družbi,« sporo?a Marija Anderluh.

Težave otrok, ki ne dobijo pravo?asno obravnave zaradi hiperkineti?ne motnje in motenj vedenja, se zelo odražajo v šoli. Ti otroci pogosto motijo pouk do te mere, da se jim prilagaja cel razred, in velikokrat starši drugih otrok zahtevajo, da šola s takim otrokom nekaj naredi. Ti otroci pridejo na bolnišni?ni oddelek za otroško psihiatrijo, kjer poskušajo z multidisciplinarnim timom zastaviti stvari od za?etka. Hospitalizacija v?asih traja ve? tednov ali mesecev, preden se vedenje otroka uredi do te mere, da se lahko vrne v šolo. V?asih morajo otroka zdraviti tudi z zdravili, najve? truda pa vložijo v otrokovo vedenje, sodelovanje, krepitev motivacije in premoš?anje njegovih primanjkljajev. Pri tem tesno sodelujejo s šolami in u?iteljem svetujejo, kako s takim otrokom ravnati naprej.

»Najlepši so trenutki, ko pride otrok na kontrolo in pove, da je sedaj najbolj priden v razredu. Tem otrokom je mogo?e pomagati, a mora biti strokovna pomo? otroku in družini organizirana tako, da je hitra in dostopna, saj lahko le tako prepre?imo poslabšanja in agonijo otroka, družine in šole. ?e bi otrok dobil pomo? prej, bi se vsemu temu lahko izognil,« opisuje Marija Anderluh.

Otroci s težavami v šoli pomo? poiš?ejo tudi na svetovalnih centrih za otroke in mladostnike. Na svetovalnem centru v Ljubljani pride na leto v obravnavo do devetsto novih otrok in mladostnikov, pri ?emer števila obravnavanih zaradi obstoje?ih prostorskih in kadrovski možnosti ne pove?ujejo. Je pa tudi tu potreb staršev in otrok bistveno ve? in se ?akalna doba podaljšuje, pojasnjuje klini?ni psiholog Peter Janjuševi?. Otrok obi?ajno pride v center zaradi u?nih težav, na primer, ker v šoli popusti, potem pa se v ozadju pokažejo razli?ni strahovi, depresivna stanja, hiperkineti?ne motnje, neprepoznane motnje pozornosti… V zadnjem ?asu je veliko otrok in mladostnikov s hudimi vedenjskimi motnjami, ki so agresivni v šoli in doma. Pogoste so tudi šolske fobije, ?ustveno pogojene motnje, ko ima otrok strah pred šolo ali jo zavra?a. Razlogov je lahko ve?: strah pred ocenjevanjem, vrstniškim trpin?enjem, dogajanje doma… Zavra?anje šole se kaže z jokom, ko je treba oditi v šolo, psihosomatskimi obolenji, agresivnimi izbruhi, ko ga starši skušajo pripraviti do tega, da bi šel v šolo, ali otrok preprosto šprica pouk. Pogosto starši otroku sami pišejo opravi?ila, saj vidijo, da trpi, in upajo, da bo naslednji teden bolje.

Bister, a težko se je organiziral

Na za?etku obravnave strokovnjaki otrokov problem diagnosti?no
opredelijo, pri ?emer sodeluje celoten tim strokovnjakov, nadaljnja
pomo? pa je razli?na. Z otrokom lahko delajo strokovnjaki na centru, ki
mu na primer nudijo kognitivno-vedenjsko in druge terapije, pri mlajših
pa delajo tudi preko staršev in jim svetujejo, kako naj otroka
u?inkovito vzgajajo, mu postavljajo meje, vzpostavljajo in vzdržujejo
odnos, disciplino. Otroci se lahko vklju?ijo v skupine za u?enje
socialnih veš?in, za u?enje u?enja, v skupino za hiperaktivne otroke,
likovno skupino in druge. Nekateri potrebujejo podporo in u?no pomo?
prostovoljcev, ki jim jo na domu pod mentorstvom nudijo študenti
pedagoške in filozofske fakultete ter fakultete za socialno delo.

»Zagotovo v današnjem ?asu prihaja do premika od enostavnejših k
bolj kompleksnim motnjam, ki se kažejo na ve? podro?jih,« ugotavlja tudi
Janjuševi?. Zgodi se, da pri otroku v prvih razredih starši in šola ne
prepoznajo blagih težav pri branju, pisanju in šibkejše pozornosti, a je
otrok priden in nekako gre. V višjih razredih pa se lahko zaradi
kompleksnosti snovi, ve?jih pritiskov in pri?akovanj staršev pridružijo
?ustvene težave in otrok za?ne dvomiti vase; to se lahko poglablja,
dokler nima opravka z zapletenimi specifi?nimi u?nimi težavami, motnjami
pozornosti, znižano samopodobo, slabimi strategijami u?enja in na koncu
celo vedenjskimi motnjami. V takih primerih pride otrok na svetovalni
center z vedenjskimi težavami, a gre v osnovi za u?ne težave. Pri otroku
z u?nimi težavami pa lahko po drugi strani ugotovijo, da je brez volje,
zavra?a delo, da je neu?inkovit in pokaže se slika depresivnega
otroka, ki ne zmore, ker nima ne energije ne koncentracije in ne volje,
da bi se ?esarkoli lotil.

Za podobno situacijo je šlo tudi pri primeru sedmošolca iz uvoda,
ki ponazarja situacijo mnogih otrok in mladostnikov, ki se na
svetovalnem centru oglasijo zaradi težav z vedenjem in šolskim
neuspehom, odkrijejo pa specifi?ne težave na podro?ju šolskih veš?in,
?ustvene stiske, porušene odnose v šoli, med starši in mladostnikom,
predvsem pa neustrezno razumevanje težav v smislu »?e bi le hotel, bi
zmogel«. Obravnava na svetovalnem centru je potekala šest mesecev, vanjo
se je vklju?ila vrsta strokovnjakov, ki so fantu – izkazalo se je, da
je bister in z nadpovpre?nimi sposobnostmi, a je imel blažje težave pri
branju, šibko pozornost, predvsem pa se je težko organiziral – skupaj s
šolsko svetovalno službo pomagali, da je ponovno za?el pridobivati
samozaupanje, izboljševal samopodobo in razreševal ?ustvene stiske,
izboljšal strategije u?enja in naredil na?rt popravljanja ocen. Fant je
uspešno zaklju?il sedmi razred, sicer ne s takšnim uspehom, kot si je
želel, a je ob zaklju?evanju obravnave v svetovalnem centru poro?al, da
ima ob?utek, da so u?itelji manj »sitni«, da mu starši bolj stojijo ob
strani, predvsem pa se je ponovno vklju?il v odbojkarski klub, kamor
hodi z najve?jim veseljem. Šola mu še vedno ni najljubša dejavnost, a se
k pouku in u?enju spravi vsaj brez ve?jega odpora.

Premalo klini?nih psihologov     V Sloveniji bi samo na primarni zdravstveni ravni potrebovali približno 130 specialistov klini?ne psihologije za otroke in mladostnike, na voljo jih je le 45, opozarjajo pri Zbornici klini?nih psihologov Slovenije. Nazadovanje standardov skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov se kaže tudi v tem, da zaradi finan?ne krize zdravstveni zavodi pogosto zaposlujejo psihologe namesto specialistov klini?nih psihologov in jih ne specializirajo, ker je to dolgotrajno in drago. Od junija lani so v zdravstvenih ustanovah tako zaposlili osem psihologov. Diplomirani psiholog je usposobljen za obravnavo ?ustvovanja in vedenja pretežno zdravih oseb, za obravnavo motenj duševnosti pa ne.     »Ti delavci so postavljeni v grozno, konfliktno situacijo: delo zahteva specialista, sami zanj niso usposobljeni, zavod pa je v prekršku. ?e bo tak psiholog dovolj samokriti?en in bo ugotovil, da je problem take narave, da ga sam ne more zdraviti, bo otroka poslal verjetno h klini?nemu psihologu ali pedopsihiatru, s ?imer pa se otrokova pot do ustrezne obravnave samo še podaljša. Zbornica opozarja, da tak na?in kadrovanja ni ustrezen,« pravi Bernarda Dobnik Renko. Podobno delodajalci tudi logopedov ne specializirajo v klini?ne logopede, kar bi bilo prav tako potrebno.     V Centru za duševno zdravje otrok in mladostnikov Zdravstvenega doma Ljubljana pokrivajo širšo ljubljansko regijo, saj nekatera obmo?ja tovrstnih služb nimajo. Tako so zasuti z napotnicami z ribniško-ko?evskega obmo?ja, Notranjske, Idrije, Starega trga, vse do Obale, Grosuplja in Litije. Za ljubljanske otroke zaradi prezasedenosti tako ne zagotavljajo ve? sistematskih psiholoških pregledov za vse triletnike. V splošnem dogovoru za leto 2012, v okviru katerega se financirajo zdravstvene storitve, so ukinili sodelovanje socialnih delavcev v multidisciplinarnem timu, ki so pomagali družinam, kadar se je izkazalo, da je problematika otroka povezana z družinskimi razmerami, prav tako so odhajali na teren in opazovali otroka v vrtcu ali šoli. »Ta pomo? je bila zelo dobrodošla, saj na primer klini?ni psiholog ne more na teren, ker te storitve nimamo odobrene in tudi ne pla?ane. Nad dejstvom, da so bili ukinjeni, smo bili za?udeni in presene?eni, napisali smo vrsto dopisov, a se ni ni? spremenilo,« poudarja Dobnik-Renkova.     V Zbornici klini?nih psihologov in združenjih drugih strokovnjakov, ki delujejo v timu za obravnavo otrok z duševnimi motnjami, so si prizadevali, da bi z ministrstvom za zdravje izboljšali mrežo izvajalcev, kar pomeni, da bi bilo strokovnjakov, ki delajo na podro?ju duševnega zdravja otrok, ve?, da bi bili dostopni v vseh krajih in da bi delovali v timih. Ministrstvo je argumentom prisluhnilo in v lani sprejeti resoluciji o nacionalnem programu duševnega zdravja do leta 2016 predvidelo širitev mreže, vendar so v zadnjem letu ta prizadevanja povsem zamrla. »Upamo, da je to le odraz trenutne finan?ne situacije v državi. Zavedati se je treba, da bo brez vložkov v ta resor na dolgi rok stroškov in škode še ve?.« V ZD Ljubljana so predlagali tudi, da bi ustanovili ambulanto za mladostnike v ?asu šolanja, to je do 25. leta, vendar Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije širitve programa ni odobril.

Avtorica: Mojca Loren?i?
Foto: Bojan Velikonja

Izvirna novica: Dnevnik , 16.3.2013

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice