?ustveno opismenjevanje: tesnoba ali anksioznost

Osvobojeni tesnobnih okov
Ob?utek tesnobe je zelo težko opredeliti, zato je to ?ustvo eno od tistih, ki jih ljudje najmanj razumejo. Ljudje ob?utijo tesnobo, kadar ocenijo, da niso kos življenjskim nalogam, pred katerimi stojijo. To pomeni, da menijo, da se niso zmožni kosati s svojimi življenjskimi razmerami. V tem smislu je tesnoba nekakšna trema pred celotno življenjsko situacijo.

Zgodba iz ordinacije

Tamara, mlada ženska v zgodnjih tridesetih letih, je psihoterapevtovo pomo? poiskala zato, ker se je bala, da bo doživela napad panike. Še posebno jo je bilo strah, da bi pani?ni napad doživela pred neznanimi ljudmi in bi se tako osramotila. Pri tem se ji je najhujše zdelo to, da bi ljudje pomislili, da je duševno bolna in bi jo zato prezirali. Zato se je izogibala številnim družbenim situacijam (to jo moti v poklicnem življenju), na druge pa se je vsaki? posebej pripravila: vanje je vstopala samo, ?e se je še posebno dobro po?utila, ?e je bila z njo bližnja oseba ali je predtem vzela pomirjevalo. Izkazalo se je, da je Tamara pred ?asom že doživela dva »napada tesnobe«, in sicer tik pred zaklju?kom študija na univerzi. Prvi napad je pripisala zastrupitvi s hrano, toda ko je ?ez nekaj dni doživela drugi napad, je razumela, da je z njenim duševnim zdravjem nekaj hudo narobe.

Na vprašanje o po?utju pred napadoma, je Tamara odgovorila, da je takrat pogosto razmišljala o tem, da bo kmalu po kon?anem študiju za?ela delati, pri ?emer se je ?utila povsem nezmožno za delo z ljudmi, saj je študij na to ni pripravil. Takrat je pogosto pomislila, da je nesposobna zguba in da bi bilo nemara še najboljše, ?e bi se vpisala na kakšno drugo fakulteto. Tamara je torej postala tesnobna, ko je sklepala, da je poklicno neusposobljena, ?eprav je bila tik pred zaklju?kom študija. Takrat tesnobnega razpoloženja ni jasno prepoznala, motnja pa je nastala, ko je za?ela svoje življenje urejati tako, da bi se izognila novim napadom tesnobe.

Podobna tremi?

Tesnoba je podobna dobro znanemu ?ustvu – tremi. Tremo ob?utimo, kadar menimo, da nismo dovolj pripravljeni na situacijo, ki nas ?aka (izpit, javni nastop, koncert in podobno). Toda pri tremi razmeroma zlahka povežemo ?ustvo strahu, ki ga ob?utimo v sedanjosti, s situacijo, ki nas ?aka ?ez dan ali dva. ?ustvo, ki ga ?utimo, poimenujemo trema pred tem dogodkom.

Pri tesnobi so stvari druga?ne. ?utimo strah, vendar ga ne moremo povezati z nobeno posami?no prihodnjo situacijo. Tako je tudi zato, ker je mnogim ljudem v takšnih situacijah težko abstraktno misliti in dojeti, da jih ni strah ene same situacije, kot je izpit ali javni nastop, ampak jih je strah celotne življenjske situacije, ki je pred njimi. Zato psiholoških u?benikih pogosto navajajo, da je tesnoba strah ali bojazen, ki je ljudje ne morejo razumeti, da gre torej za »nedolo?en strah«. Nasprotno – tesnoba je zelo dolo?ena vrsta strahu, le da imajo ljudje težave z njenim razumevanjem. Dejstvo, da ljudje tesnobe ne dojemajo na pravi na?in, je poseben problem, saj ljudje tesnobi pripisujejo nekatere druge pomene, zaradi ?esar so še bolj zmedeni in si otežujejo položaj.

Kako ?utimo tesnobo?

V jezikovnem smislu je izraz tesnoba nastal iz besede tesno. Ve?ina oseb, ki jih mu?i tesnoba, toži, da se po?utijo utesnjene. To opisujejo tako, da jim prsni koš postane »pretesen«. Tudi latinski izraz za tesnobo – anksioznost ? izhaja iz glagola angere, ki pomeni stiskati. Doživljanje tesnobe je odvisno od njene intenzivnosti, ki je lahko ? tako kot vsako drugo ?ustvo ? blaga, srednja in zelo huda. Zelo hudo tesnobo praviloma spremlja ob?utek panike.

Je normalno ?utiti anksioznost?

?eprav veliko mojih kolegov meni, da je anksioznost vselej patološka, pripadam skupini, ki meni, da obstajata normalna in patološka anksioznost. ?e namre? oseba v resnici ni kos življenjskim razmeram, ki jo ?akajo, pravimo, da je anksioznost normalen odziv na dano situacijo. To se lahko zgodi, ?e se svet zaradi kateregakoli razloga povsem spremeni. Recimo, ?e oseba iz svojega družbenega kroga preseli v drugo, povsem razli?no družbeno in kulturno okolje. Anksioznost se pojavlja pri priseljencih v prvih mesecih bivanja v novi kulturi. Tudi naglo napredovanje v službi je povezano s strahom, da oseba ne bo zmogla opravljati novih nalog in delati s podrejenimi. V takšnih primerih se tesnoba pogosto pojavlja v prvih nekaj mesecih, dokler se ?lovek ne navadi na novo vlogo in za?uti, da je zmožen biti kos novi situaciji. Ljudje, ki se spominjajo vojnih razmer, se najbrž spominjajo tudi tega, da so takrat ?utili tesnobo. Življenje v vojnem stanju se namre? zelo razlikuje od normalnega življenja, in prav zaradi nepredvidljivosti tistega, kar se lahko zgodi, je normalno, da ljudje ?utijo tesnobo.

Bržkone najpogostejši razlog za normalno anksioznost je situacija, v kateri oseba ocenjuje, da so se njene sposobnosti spremenile, na primer v primeru hude telesne bolezni. Takrat je povsem normalno, da je ljudje strah, da ne bodo kos bolezni, bojijo se upadanja življenjske kakovosti, invalidnosti in smrti. Ko gre za hude bolezni, je torej tesnoba ali anksioznost zelo razširjeno ?ustvo. Podobno je z duševnimi in ?ustvenimi motnjami. Ljudje, ki razumejo, da njihove sposobnosti pešajo, ljudje, ki se bojijo, da bi utegnili znoreti in kon?ati na psihiatriji, se na to povsem normalno odzivajo s ?ustvom anksioznosti.

Veliko je torej primerov, ko je povsem normalno ?utiti tesnobo, vsem tem situacijam pa je skupno, da gre za res velike spremembe življenjskih okoliš?in, bodisi v osebi bodisi v svetu okrog nje. Eksistencialisti?ni filozofi so menili, da je tesnoba nujni del tega, kar se imenuje »?lovekova vrženost v svet« ? da kot ljudje preprosto živimo v svetu, v katerem so tudi sile, ki so mo?nejše od nas, in da ?lovek pri sre?avanju s temi silami ob?uti bojazen. Nekateri avtorji v tem vidijo ?lovekovo nagnjenost k religioznemu, k Bogu, ki ponuja zaš?ito in tolažbo.

Tesnoba in otroci

V nasprotju z odraslimi, ki so zmožni samostojnega življenja, za otroke tega ne moremo re?i. Otrok je nemo?no bitje in njegovo preživetje je povezano z obstojem ter navzo?nostjo odrasle osebe, ki zanj skrbi in zadovoljuje njegove potrebe. Otroci so odvisni od odraslih.

Situacija odvisnosti od odraslih (staršev) se izraža tudi na ?ustvenem podro?ju. Otrok intuitivno ?uti, da sam ne more preživeti, zato se boji, da bi bil kakorkoli lo?en od staršev. Otrokov strah pred lo?itvijo imenujemo tudi separacijski strah in ta strah je ena od vezi, ki otroka drži ob starših. Toda kadar iz kakršnegakoli razloga v resnici pride do lo?itve, otrok doživlja ?ustvo, ki zadovoljuje vsa merila za ?ustvo tesnobe.

Drugo obdobje, v katerem se lahko pojavi anksioznost kot razvojno ?ustvo, je obdobje odraš?anja. Mlada oseba je v procesu odraš?anja, vendar še ni pripravljena prevzeti odgovornosti odrasle osebe. Ko si predstavlja samo sebe v vlogi odrasle osebe, razume, da temu ni dorasla, zato ?uti tesnobo.

Poleg omenjenih razvojnih momentov, v katerih se tesnoba pojavlja naravno, se otrok in mlada oseba lahko znajdeta v katerem od številnih položajev, za katerega ocenita, da se z njim nista zmožna kosati: rojstvo brata ali sestre, lo?itev staršev, huda bolezen enega od staršev, selitev v drugo mesto, prvi samostojni odhod v tujino …
?e se otrok odzove s tesnobo, jo je nadvse pomembno prepoznati in nato ukrepati. Razlog za tesnobo je lahko upravi?en in takrat je otroku treba ponuditi zaš?ito ter podporo, ?e pa otrok samo meni, da ni dovolj sposoben za dani položaj, je treba popraviti njegov na?in razmišljanja in ga opogumiti, da se z njim spoprime.

Oblika vzgoje, ki pri otroku spodbuja oblikovanje tesnobe, je pretirano zaš?itniško obnašanje. Starši, ki otroku prepovedujejo razli?ne dejavnosti, ker so zaskrbljeni za njegovo zdravje, svojemu otroku v resnici nenehno pošiljajo sporo?ilo, da ni dovolj sposoben in da je svet zelo nevaren kraj. S tem otroku prepre?ujejo, da bi ?util svoje sposobnosti oziroma samozaupanje. To je razlog, da ti otroci, ko odrastejo, nenehno mislijo, da niso dovolj sposobni, zato postajajo kroni?no tesnobni.

Ena ali ve? anksioznosti?

Tamarin primer kaže, da je anksiozna motnja zelo kompleksna. ?eprav je Tamara ?utila tesnobo, je analiza pokazala, da ne gre za eno samo anksioznost, ampak da so v obdobju zaklju?evanja študija pri njej obstajale najmanj tri vzporedne anksioznosti.

• Prva anksioznost je bila odziv na njeno oceno, da se ni ne zmožna in ne pripravljena ukvarjati s svojim poklicem; ta anksioznost jo je pripeljala do prvega napada.
• Druga anksioznost je bila odziv na napad anksioznosti, kajti Tamara ni ve? zaupala svoji psihi; bala se je, da bi se napad ponovil v kateri koli situaciji, brez vpletanja njenega Jaza. Zaradi tega je živela v nenehnem strahu, da bi iz njenih globin lahko prišel nov napad.
• Tretja anksioznost je bil njen sklep, da je duševno motena in da jo bodo ljudje zavrgli, ko bodo ugotovili, da je nora. Zaradi tega se je pretirano nadzirala in se obnašala »supernormalno«, vse skupaj pa je spremljal strah pred izgubo nadzora. 

  To, kar je Tamara sprva doživljala kot anksioznost, je v resnici skupni
  rezultat treh razli?nih ocen, od katerih je vsaka prispevala k
  anksioznosti. Zanimivo je, da pri tovrstnih motnjah vsaka od teh ocen
  lahko obstaja avtonomno. Oseba namre? lahko zavrže eno oceno, druge pa
  še vedno obstajajo in povzro?ajo težave. Tako je v Tamarinem primeru
  prenehala obstajati prva anksioznost, druga in tretja pa sta še vedno
  obstajali in ji povzro?ali težave.

  Ko je Tamara prišla na
  zdravljenje, je bila v za?aranem krogu, ki je ohranjal njeno tesnobo. Po
  eni strani je bila tesnobna zato, ker je bila prepri?ana, da se lahko
  kadarkoli ? torej proti oziroma celo kljub njeni volji ? »pojavi«, jo
  »zagrabi« in se »zgodi« panika (anksioznost številka dve). Po drugi
  strani je Tamara menila, da je nenormalna in da je samo še vprašanje
  ?asa, kdaj bodo ljudje okrog nje to dojeli in jo zavrgli (anksioznost
  številka tri). Oboje je podpiralo Tamarin sklep, da se je še vedno
  nezmožna kosati s svojim življenjskim položajem.

Zapletena anksiozna motnja

?ustvena nepismenost, nesposobnost jasno razumeti in opredeliti tesnobo ali anksioznost je vzrok za trpljenje številnih ljudi. Ob?utek tesnobe je neprijeten, toda ljudem je še bolj neprijetno, ker ga ne razumejo. Normalno je, da se ?lovek, ki za?uti tesnobo, vpraša: kaj je to, kar ?utim? Zakaj se tako po?utim? Koliko ?asa se bom tako po?util? Kako naj se ustavim? Kaj se bo zgodilo v prihodnosti? Toda prav v primeru anksioznosti mnoga od teh vprašanj ostajajo brez odgovora. To ljudi ne ustavi, da v svojem doživljanju tesnobe ne bi iskali in našli nekega smisla, da si je ne bi nekako razložili. Ko to naredijo, za?utijo olajšanje. Toda mnoge od teh razlag so zgrešene, saj smo prišli do sklepov brez dovolj podatkov ter poznavanja ?ustev in psihologije. Zaradi tega se okrog tesnobe ustvari sistem druga?nih strahov, sramu, a tudi obnašanja, katerega cilj je, da se oseba zaš?iti pred pojavom neprijetnih ?ustev. Tako nastaja zavozlan klob?i? razli?nih prepri?anj in ?ustev, ki jim v žargonu pravimo zapletena anksiozna motnja.

Premagati tesnobo

?e je zares prišlo do spremembe v zunanjem svetu ali v osebnosti, zaradi katere je nastopil ob?utek nesposobnosti za življenje, je odzivanje s tesnobo normalen odziv. Ukvarjati se je treba s tem, da se prilagodimo novim okoliš?inam in anksiozno stanje nekako potrpeti.

Toda zelo pogosto je oseba prepri?ana, da ni kos življenjski situaciji na na?in, za katerega meni, da je edini pravilen. Mnogi ljudje pri?akujejo od sebe izpolnitev popolnih ali zelo visokih meril; šele tedaj bi o sebi menili, da so sposobni. ?e tega iz kakršnegakoli razloga ne dosežejo, menijo, da so nesposobni in za?nejo ?utiti tesnobo. Zato sta pomo? in samopomo? pri ?ustvu anksioznosti zelo pomembni prav za racionalno preverjanje meril, na osnovi katerih oseba ocenjuje svoje življenjske, družbene in poklicne sposobnosti.

Pojav tesnobe je razlog, da se obrnete na psihoterapevta, psihiatra ali psihologa, kajti že en sam pogovor lahko pomaga ustrezno razumeti težavo. To vam lahko prihrani veliko dolgotrajnih neprijetnosti. ?e bi Tamara poiskala nasvet v obdobju, ko je bila ob koncu študija, zanesljivo ne bi razvila svoje motnje in bi v zadnjih desetih letih živela povsem druga?e. Ne pozabite, da tesnoba ni razlog za sram, kajti zaradi sodobnega življenjskega sloga smo vsi po malem tesnobni.

Avtori: Zoran Milivojevi?, dr. med
(Foto: Shutterstock)

Izvirna novica: Viva , 15.2.2012

?lanek je last medija Viva.si  in avtorja