?ustvo krivde

SAMO ZRELI PRIZNAJO KRIVDO

Ljudje doživljajo ob?utek krivde, kadar vedo, da so naredili nekaj, o ?emer menijo, da ni dobro. V tem smislu je ob?utek krivde posledica nekakšnega samokaznovanja. Denimo, da se mož na poslovnem seminarju po slovesni ve?erji napije in prevara ženo s svojo kolegico. Naslednji dan ob?uti krivdo zaradi svojega dejanja in se zaobljubi, da nikoli ve? ne bo prevaral žene. Vprašanje, ki se v?asih zastavi, se glasi: zakaj ljudje sploh naredijo nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi osebnostnimi vrednotami? Mar ne velja, da ?lovek, ko ima enkrat svoje vrednote, nikoli ne sme narediti ni?esar, kar od njih odstopa?

Zgodba iz ordinacije Takoj po tem, ko re?em “ne”, ob?utim krivdo. Sanja se je odlo?ila za psihoterapijo, ko je doumela, da se v skoraj vseh odnosih z drugimi izogiba sporom. Kadar bi se Sanja morala upreti tujim željam, je najprej ob?utila nelagodje, nato pa je naredila to, kar se je od nje pri?akovalo – ali pa se je preprosto umaknila. Zato je Sanja v svojih partnerskih odnosih imela vzorec, po katerem partnerju ugaja – dokler naposled ni dojela, da je “povsem izgubila sebe” in da je partner tako “sebi?en”, da ne zasluži njene ljubezni. Zato je mahoma pretrgala partnerski odnos in zapustila partnerja. Podobno je bilo v poklicnem življenju, kjer se je tudi podrejala tujim željam, celo takrat, ko je vedela, da to ni dobro. Sanjina težava je postala jasnejša, ko jo je psihoterapevt vprašal, kako bi se po?utila, ?e bi se komu uprla. Odgovorila je zelo preprosto: “Krivo!” ?e je Sanja samo pomislila, da bi morala komu nameniti kritiko, mu preprosto re?i ne ali kaj zahtevati, se je že po?utila krivo. Ta vzorec je nastal že v njenem otroštvu. Sanja pove, da se v?asih ?uti krivo že zato, ker živi.

Nismo popolni

Obstajajo številni položaji, ko se ljudje v najboljši veri odzovejo na en na?in, vendar pozneje, ko dobijo še kako dodatno informacijo, razumejo, da do koga niso bili pošteni, da so ga oškodovali. Tedaj spremenijo pogled na svoje obnašanje in ob?utijo krivdo. Kljub temu se pravi odgovor na vprašanje, zakaj ljudje odstopajo od svojih vrednot, skriva v preprostem dejstvu, da ljudje niso popolni. Zelo pogosto nismo iz enega samega, dobro integriranega kosa, ampak smo razdeljeni na dve plati, dva dela, dva Jaza, ki sta v sporu.

Srednješolka in kraja bluze

Na primer: srednješolka si zelo želi bluzo, za katero meni, da bi bila na njej videti lepa. Starši ji ne dajo denarja, ker menijo, da “te cunjice res ne potrebuje”. Dekle gre v trgovino, da bi še enkrat pomerila bluzo, in ko pozornost prodajalke za hip popusti, ker telefonira, se dekletu to zazdi popolna priložnost, da bluzo ukrade, ne da bi jo kdo zasa?il. V hipu se odlo?i, bluzo stla?i v hla?e in zapusti trgovino. Toda ?eprav je dekle uspešno ukradla bluzo, jo preseneti mo?an ob?utek krivde. Po eni strani ne boji, da jo bodo dobili, da jo je posnela varnostna kamera in da jo bodo na osnovi posnetka našli. Zaradi tega naslednjih nekaj tednov otrpne vsaki?, ko zasliši zvok policijske sirene, saj takoj pomisli, da je ponjo prišla policija. Za?ne razmišljati o prodajalki in o tem, da bo ta najbrž morala poravnati škodo lastniku trgovine. Najbolj se boji oble?i bluzo, saj jo je strah, da bo sre?ala prodajalko, ta pa bo pred vsemi razkrinkala tatico. Bluzo skrije tudi pred mamo, da je ne bi vprašala, odkod ji, ko pa se to kon?no zgodi, se ji zlaže, da si jo je izposodila od sošolke. Po?uti se vse huje in najraje bi bluzo vrnila v trgovino – ?e bi le vedela, kako to narediti anonimno. Na koncu se odlo?i in bluzo odvrže v smeti, ne da bi jo enkrat samkrat oblekla. Na tem primeru vidimo, da se ljudje pogosto odzivajo impulzivno; pri tem sledijo svoji želji in ne razmislijo temeljito o posledicah svojega ravnanja. Toda ko bolje razmislijo, utegnejo ?utiti krivdo. ?e ?ustvo krivde ustreza stvarnosti in je zrelo, pomaga ljudem, da postanejo boljši. ?e se je naša srednješolka iz izkušnje kraje in posledi?ne krivde nekaj nau?ila za prihodnost, je bil ob?utek krivde zanjo nadvse koristno ?ustvo.

Dobri ljudje delajo slabe stvari

Zrelo ?ustvo krivde lahko ?utijo samo ljudje, ki jasno razlikujejo sebe, svojo osebnost od svojih ravnanj. To razlikovanje omogo?i razumevanje, da tudi dober ?lovek lahko naredi kaj slabega. To pomeni, da to, da je nekdo naredil nekaj slabega, še ne pomeni samodejno, da je tudi slaba oseba. Dobri ljudje so dobri tudi zato, ker so razumeli vrednote, ki veljajo v ?loveški družbi; to jim tudi omogo?i moralno razmišljanje in dolo?anje, kaj je dobro in kaj slabo. Prav ?ustvo krivde je dokaz, da je oseba dobra oziroma socializirana osebnost.

Jeza, prezir, sovraštvo do drugih …

Nesocializirane osebnosti preprosto nimajo zmožnosti ob?utenja krivde.

Bistvo ?ustvene pismenosti je v razlikovanju med razli?nimi ?ustvenimi stanji, zlasti tistimi, ki so si podobna. Ko govorimo o ob?utku krivde, je nadvse pomembno razlikovati med ?ustvom jeze, ?ustvom prezira in ?ustvom sovraštva. Ljudje ?utijo prezir do oseb, o katerih menijo, da niso dovolj vredne, da so pod nekakšnim minimumom ?loveškosti. Sovraštvo ljudje ?utijo do oseb, o katerih so prepri?ani, da so zlobne, pokvarjene in nevarne. V nasprotju s prezirom posebe kot celote, je jeza ?ustvo, usmerjeno na obnašanje druge osebe. Ko razlikujemo postopek (obnašanje) od osebnosti ali bitja, je možno do njih imeti razli?en odnos. Tako je možno ?utiti jezo v zvezi z ravnanjem osebe, ki jo hkrati ljubimo in spoštujemo. To ne velja za spoštovanje in prezir, saj se izklju?ujeta. Ocena, da je druga oseba vredno ?loveško bitje (spoštovanje) izklju?uje oceno, da je druga oseba nevredno ?loveško bitje (prezir).

… in sebe

Kot je pomembno razlikovati jezo od prezira in sovraštva, ko gre za agresivno obnašanje, usmerjeno proti drugim, je pomembno razlikovati tudi, ko gre za ?ustva, ki jih oseba ?uti do same sebe. Vsaki?, ko kdo naredi napako in drugega oškoduje, pri ?emer razume, da je kriv, še ne pomeni, da bo ob?util tudi krivdo. Lahko pa do sebe ?uti prezir ali sovraštvo. ?e ?lovek naredi napako in si zameri neprimerno ravnanje, pri ?emer izhaja iz predpostavke, da je v bistvu dobra oseba, ob?uti krivdo. To ustreza ?ustvu jeze do sebe. Toda ?e se kdo obtožuje in meni, da je slaba ali hudobna oseba, ne gre za ?ustvo krivde, marve? za prezir in sovraštvo do sebe. Samoponiževanje, samozavra?anje, samopoškodovanje in podobna vedenja ne spadajo k ?ustvu krivde, marve? k preziru ali sovraštvu do sebe. V samomor ne vodi ?ustvo krivde, marve? prezir in sovraštvo do sebe.

So vsi ljudje zmožni ?utiti krivdo ?

Nesocializirane osebnosti preprosto nimajo zmožnosti ob?utenja krivde. To se nanaša na otroke, ki so šele v procesu socializacije, a tudi na odrasle, ki jih imenujemo antisocialne ali psihopatske osebnosti. Te osebnosti preprosto ne ob?utijo krivde – niti tedaj, ko drugim naredijo strašne stvari. Namesto da bi se kesali in ?utili krivdo, so ravnodušni. Njihova glavna pomanjkljivost je v prepri?anju, da ljudje niso pomembni, da so plen v ?loveški družbi, kjer mo?nejši izkoriš?ajo šibkejše. Zaradi tega se ne morejo poistovetiti z drugimi in v drugem ?loveku ne vidijo ?loveka, kot so sami. Ne verjamejo v izrek: Ne delaj drugim tistega, ?esar ne želiš, da bi drugi delali tebi. Zaradi tega nimajo niti splošnega ?loveškega ?ustva so?utja in solidarnosti.

?emu služi krivda ?

Glavni namen krivde je v tem, da z neprijetnostjo ob?utka osebo sili, naj opusti dolo?eno obnašanje, za katero meni, da ni dobro.

Glavni namen krivde je v tem, da z neprijetnostjo ob?utka osebo sili, naj opusti dolo?eno obnašanje, za katero meni, da ni dobro. ?e ljudje nekaj delajo in pri tem ob?utijo krivdo, preprosto dobijo impulz, da to opustijo. ?ustvo krivde motivira ljudi, da opustijo posamezno obnašanje in ga v prihodnje ne uporabljajo ve?. Neprijetnost krivde, ki traja še potem, ko je nekdo nekaj naredil, to osebo motivira, da takšnega ravnanja ne ponavlja v prihodnje. ?ustvo krivde je povezano z u?enjem. Vsem znani izrek, po katerem se u?imo na napakah, velja samo za ljudi, ki razumejo, da so napake vedno zgolj napa?ni postopki, ki jih je možno lo?iti od osebe, ki jih je zagrešila. Oseba, ki ?uti krivdo in je razumela, da je v dolo?enem položaju ravnala napak, se bo vprašala: kako naj se najbolje odzovem, ko se bom naslednji? znašla v podobnem položaju? To pomeni, da bo oseba v sedanjosti razmišljala o najboljšem na?inu, ki ga bo uporabila v prihodnosti. Tako bo neželeno ravnanje, zaradi katerega se ?uti krivega, zamenjala z novim ravnanjem. Iz tega je razvidno, da je ?ustvo krivde socializirano, koristno ?ustvo, ki ljudem pomaga, da se uskladijo z vrednotami, ki so jih sprejeli za svoje, oziroma da postanejo boljše, bolj moralne osebnosti. Poleg tega so pomembne tudi družbene funkcije ?ustva krivde.

Kaj narediti, kadar upravi?eno ?utimo krivdo ?

Izražanje ?ustva krivde zmanjša agresivnost drugih. ?e se ?lovek oglasi, pove, da je ravnal napa?no, izrazi obžalovanje in doda, da je pripravljen poravnati škodo, sporo?i, da je dobra oseba, ki se zaveda svojega slabega ravnanja. Ko to vidijo drugi, izgubijo motiv, da bi to osebo kaznovali ali jo kako druga?e disciplinirali. Ljudje so agresivni do oseb, za katere vedo, da so krive, vendar tega ne bodo priznale in raje zatrjevale, da imajo prav. To je lepo vidno na sodnih procesih, na katerih obtoženemu, ki prizna krivdo in se kesa za storjeno, dolo?ijo manjšo kazen. ?e ?lovek ?uti upravi?eno krivdo, je torej najbolje, da jo prizna in o tem spregovori. ?e je s postopkom, zaradi katerega se ?uti krivega, povzro?il škodo, je najbolje, da škodo poravna ali ponudi kaj v zameno. Enako ali še pomembnejše kot poravnati škodo je izraziti so?utje do osebe, ki jo je postopek oškodoval. Ni škode brez oškodovanca. Oškodovanec namre? povsem zanesljivo tako ali druga?e trpi zaradi povzro?ene škode. Zato je nadvse pomembno, da oškodovanec vidi, da je krivi osebi zelo žal zaradi neprijetnih ?ustev, ki jih je sprožila. Tudi tako oseba, ki ?uti krivdo, sporo?i drugemu, da je pravzaprav dobro ?loveško bitje.

Kako nastane ?ustvo krivde ?

?e ?lovek ?uti upravi?eno krivdo, je torej najbolje, da jo prizna in o tem spregovori..

Otroci se ne rodijo s ?ustvom krivde, ampak se ga nau?ijo in ga razvijejo v zgodnjem otroštvu. Klju?no je obnašanje staršev do otroka, ki je nekaj storil narobe, torej njihovo kritiziranje in kaznovanje. Od tega, kako starši izražajo svojo presojo otrokovega ravnanja, je odvisno, ali se bo otrok razvil v smeri prezira do sebe ali samospoštovanja. Pravilo je zelo preprosto: kar otroku pokažete, to bo ponotranjil. ?e starši zavra?ajo otroka kot osebo, kot osebnost, ?e ga ponižujejo in mu namenjajo žalitve, bo otrok razvil prezir do sebe. Starši, ki otroku grozijo, da ga bodo ubili; da bi bilo bolje, ?e se sploh ne bi rodil, ?e je pa takšen; da mu bodo odtrgali glavo … dosežejo, da otrok razvije sovraštvo do sebe. Zato je nadvse pomembno, da je treba otroku kritiko in kazen vselej predstaviti kot nekaj, kar je povezano izklju?no z njegovim obnašanjem, ne z njegovim bitjem.

Neprimeren ob?utek krivde

Sanja z za?etka zgodbe brez dvoma trpi za neprimernim ob?utkom krivde. ?eprav je ?ustvo krivde zelo koristno tako za posameznika kot družbo, je lahko tudi patološko in ljudi omejuje na razli?nih življenjskih podro?jih. V Sanjinem primeru smo dosegli napredek, ko je dojela, da ni povsem odgovorna za ?ustva drugih. Namesto da bi vsaki?, ko je komu drugemu zaradi ne?esa, kar je naredila, neprijetno, ob?utila krivdo, se je nau?ila, da ne upošteva samo ?ustva drugih, ampak se vsaki? vpraša, ali je to, kar po?ne, pošteno – in ali ima prav, da tako dela. Sanja se je nau?ila, da se vsaki? odlo?i, ali ima pravico nekaj narediti, ter da si brez vsakega ob?utka krivde dovoli dobro po?utje.

Zoran Milivojevi?

Fotografija Zorana Milivojave?a: Diana An?eli?

Izvirni ?lanek objavljen v Reviji za zdravo življenje VIVA —>>>
Besedilo in forigrafije so last njihovih avtorjev in revije Viva.