V boju proti stigmatizaciji duševnih bolezni in bolnikov

Predsodkov bi se bili morali znebiti že v?eraj

V naši družbi imamo še vedno velike predsodke pred institucijami, kakršna je stavba na hribu v Idriji ali na polju v Ljubljani. Pa ne samo to, v posameznike, ki obiskujejo psihiatri?ne ambulante, uperjamo prst, kot bi bili kužni. Kdaj se bomo znebili teh predsodkov? In predvsem, bi vklju?enost psihiatri?nih oddelkov v splošne bolnišnice pomagala k destigmatizaciji duševnih bolnikov in bolezni?

Vselej ko so v Bonbonu objavili ?lanek o kakšni duševni motnji ali bolezni, so v uredništvo dobili številne klice bralcev, ki so pripovedovali svoje zgodbe in prosili za pomo?. V zdravstveni ustanovi je namre? niso dobili toliko, da bi se jim duševno zdravje zadovoljivo izboljšalo. Kaj je torej narobe v naši družbi in zdravstvenem sistemu?

Danijel Mivšek, psihoterapevt, vodja Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomo?, Koper Mislim, da je to možno, ni pa nobene vnaprejšnje garancije za to. Humaniza-cija psihiatrije ne bo nikoli popolnoma izpolnjen cilj. Najve?ji izziv je (pozdraviti duševno motnjo brez posledic ali s ?im manjšimi stranskimi u?inki, v tem primeru na socialno življenje in na samopodobo "obolelega". Kdor postane "pacient", je potisnjen v izrazito pasivno vlogo, kar pa ni v prid procesu zdravljenja. To je neizogibno le, ko je pasivnost del pojavnosti duševne motnje. Manjša stigmatizacija je poleg lokacije odvisna tudi od razmerja pozitivnih in negativnih u?inkov ter celostnosti obravnave duševnih težav. Interdisciplinarni pristop v lokalni skupnosti omogo?a bolj prilagojeno in bolj u?inkovito zdravljenje, ne povzro?a prekinitev socialnih stikov in zmanjša negativne vplive duševne motnje na vsakdanje življenje osebe v obravnavi. Vsak, ki se o tem sprašuje, bi moral najprej izstopiti iz sistema psihiatrije in razgrniti še vse ostale možnosti na polje možnih pomo?i ljudem s težavami, ki sodijo tudi v podro?je psihiatri?ne obravnave.

Mag. Edvina Gregori?, dr. med., strokovna direktorica Splošne bolnišnice Izola Psihiatri?ne oddelke v splošnih bolnišnicah potrebujemo, saj je marsikateri naš pacient tudi duševni bolnik, ima duševne motnje ali psihološke težave. Pa ne samo zato. Umestitev takih oddelkov v sklop splošne bolnišnice ni ni? spornega, predsodkov ne bi smelo biti. V naši bolnišnici je denimo že deloval nevropsihiatri?ni oddelek, to je bilo v ?asu, ko je bil del naše bolnišnice v Ankaranu. Problem je le, da nimamo sistematizacije, ki bi bila zasnovana v to smer. Že dlje ?asa opozarjam, da bi morali v naši bolnišnici to urediti. Najbrž bi se dalo, s konsenzi, dogovori z zavarovalnico itd. Pravzaprav ne sprašujete ni? novega. Zakaj neki bi psihiatri?ni oddelek v splošno bolnišnico ne sodil? Spomnimo se italijanskega psihiatra, ki je uveljavil odprti tip psihiatri?ne bolnišnice. Predsodki so stvar posameznika. Menim, da je naša družba dovolj sodobna in jih v zvezi s psihiatrijo nima. Res pa je, da je vsakršno opozarjanje v to smer dobrodošlo.

Gospa, ki nas je klicala, ko smo objavili ?lanek o pani?ni motnji, je povedala, da že ve? kot deset let boleha za hudo anksiozno motnjo, za agorafobijo. Dobesedno ždi v hiši, ne more voziti avtomobila, ker jo med vožnjo kar duši in se ji temni pred o?mi, ko ?aka v trgovini v vrsti, ji postane slabo in se ji zdi, da bo izgubila zavest. Sama ne more ne na prireditve ne v javne prostore, kaj šele na izlete ali potovanja. Njeno življenje je zoženo na štiri stene doma, celo službo je morala pustiti. So dnevi, ko je zelo potrta, celo depresivna. Dajejo ji le zdravila, ki jih slabo prenaša, saj imajo številne neprijetne stranske u?inke. Obupana je, saj se ji je življenje dobesedno ustavilo, pa ?eprav jih šteje šele nekaj ?ez 40. Tudi mož jo je zapustil. Pomagali smo ji lahko le toliko, da smo ji posredovali ime terapevta, s katerim smo se pogovarjali pri pripravi ?lanka.

Neenakomerna mreža psihiatrov

In takih zgodb je okoli nas veliko, le da so (še vedno!) tabu. In ker so tabu tema, si ljudje ne upajo stopiti do zdravnika, ko so njihove psihološke, duševne težave še blage. Šele ko je zelo hudo, tako da jim simptomi onemogo?ajo normalno delo in življenje, gredo, ponavadi na pobudo svojcev, k zdravniku. Najprej splošnemu, ta pa presodi, ali mora tak pacient k psihiatru. ?e ne napiše na napotnico, da je urgentno, je ?akalna doba pri zdravnikih "za dušo" kar dolga (zagotovo kakšen mesec, ki se ob takih težavah vle?e kot cela ve?nost), nakar ponavadi pacient dobi zdravila, psihoterapijo brez zdravil pa redko. Morda "po vezah" v Ljubljani, kjer je koncentracija psihiatrov najve?ja (od okoli 190 slovenskih psihiatrov jih 108 deluje v Ljubljani). Sicer pa je znatno pomanjkanje teh zdravnikov na Primorskem, Koroškem in Dolenjskem, v Prekmurju, Zasavju. Menda Koroška "premore" enega in pol psihiatra na 70 tiso? prebivalcev. S porastom depresije, anksioznosti in podobnih bolezni je taka zasedenost v zdravstveni mreži dale? premajhna. Oboleli ljudje se znajdejo v krutem za?aranem krogu, iz katerega je brez ustreznih psihoterapij težko izstopiti.

Primarij v idrijski psihiatri?ni bolnišnici dr. Jože Felc ocenjuje: "Slovenski zdravstveni sistem – mreža zdravstvenih ustanov, ki se ukvarja z zdravljenjem duševnih bolezni, je nedograjen. Za to je kriva stroka sama – vendar le deloma, anarhi?na razpršenost ambulant in dispanzerjev je pa? nastala po volji lokalnih politi?nih in zdravstvenih struktur. Mislim, da na obmo?ju Primorske niti ni tako malo psihiatrov, psihoterapevtov, psihologov, le da bi morali biti ljudje, ki delajo v teh ustanovah, bolj sinhroni, uglašeni. Ni mi vše?, da se raznovrstne ambulante, posvetovalnice, vse mogo?e oblike duševne pomo?i pojavljajo kot gobe po dežju. Le deloma je to hvalevredno, pove?ini pa ni, kajti usklajenost med posameznimi dejavniki je premajhna. Kot mlad zdravnik in predstojnik velike psihiatri?ne institucije sem vedno imel v mislih urejenost na podro?ju pomo?i bolnemu ?loveku. Te danes ni. ?e že omenjenim psihiatri?nim enotam dodamo tudi raznovrstne radiostezijske, bioenergetske in še druge aktivnosti, ki imajo namen pomagati ?loveku, potem je ponudba kot v kakšnem trgovskem centru. To ni dobro, kajti s ?lovekovo dušo se ni igrati."

V Kopru je vsaj dve desetletji deloval center za psihološko pomo? mladim in družinam, ki ga je ustanovil in vodil klini?ni psiholog mag. Robert Trunkl. Na leto so terapevtsko spremljali okoli 150 pomo?i potrebnih otrok. Center je sedaj pod okriljem OŠ Koper in še vedno ponuja "varno zato?iš?e" številnim mladim v stiski. Mag. Trunkl pa je odprl nov center, in sicer za študente na Univerzi na Primorskem. O slovenski zdravstveni mreži kriti?no komentira: "Mreža zdravstvenih ustanov, ki se ukvarjajo z zdravljenjem duševnih bolezni, formalno ustreza kriterijem vsakokratne politike, ne pa kriterijem širše stroke. Kot da bi se neuki politiki bali priznati, da postajamo vedno bolj nevroti?en in shizofren narod, ki bo vedno bolj potreboval psihoterapevtsko obravnavo v najširšem pomenu besede. Seveda pa se v past omnipotentnosti ujame tudi zdravništvo, ?e si institut duševnega zdravja ljudi vzame v lastni zakup samozadostnosti in drugih strokovnjakov ne pusti niti zraven. Ti drugi strokovnjaki se mi namre? zdijo (naj)bolj pomembni predvsem v preventivi in kasnejši socialni rehabilitaciji, ki temelji na postulatih drugih družbeno-ekonomskih ved in ne samo medicine. Zdravnikov in terapevtov ne bo nikoli dovolj – duševni bolezni so bile, so in bodo (še) vedno, tudi ?e bi vsak pacient imel svojega individualnega terapevta."

O nevladnih organizacijah

Nekateri pa so mnenja – tako mag. Bogdan Dobnik, predsednik društva Ozara Slovenija (nacionalno združenje za kakovost življenja) – da bi bilo treba razmisliti o ?imprejšnjem sprejetju zakona o psihoterapevtski dejavnosti, saj podro?je psihoterapije pri nas še vedno ni ustrezno zakonsko urejeno. Dokaz so ravno težave pri dostopnosti psihološkega zdravljenja. "Ta storitev je namre? znotraj zdravstvenega sistema razmeroma podcenjena in težko dostopna, zaradi ?esar se tisti ljudje, ki zmorejo pla?ati 50 evrov za eno seanso (to pomeni vsaj 200 evrov na mesec), obra?ajo na psihoterapevte, ki dejavnost opravljajo samopla?niško." V zvezi s tem Maja Cimerman, predsednica društva DAM (to ponuja podporo in pomo? ljudem, ki trpijo ali so trpeli za anksioznimi motnjami in depresijo), dodaja: "Zakaj je toliko psihiatrov in psihoterapevtov zbežalo v zasebne prakse in so za ve?ino težko dosegljivi, naj odgovorijo tisti, ki vodijo naš zdravstveni sistem." Meni, da je dobro, da je zakon o duševnem zdravju kon?no sprejet, saj bo ljudem s težavami in njihovim svojcem omogo?al ve? udeležbe pri zdravljenju. Pojmuje ga kot osnovo, na kateri se bo gradil zelo pomemben dokument – Nacionalni program duševnega zdravja. V njem vidi ve?je možnosti aktivne participacije nevladnih organizacij, kot so npr. Ozara, Dam, Humana, Šent, Vezi, Mostovi, Altra , Novi paradoks idr., predvsem na podro?ju preventive, destigmatizacije, kurative, izobraževanja in drugega. "Zdi se mi, da je povezovanje javnih in nevladnih organizacij, ki skrbijo za duševno zdravje, nujno, ?e želimo dose?i kar najboljšo pomo? za naše ?lane, ljudi, ki so se soo?ili z eno od duševnih bolezni ali motenj. ?e bomo delovali skupaj, bomo mo?ni in veliko bolj u?inkoviti," poudarja Cimermanova. Sklene še, da so vse te nevladne organizacije zelo potrebne ne samo pri zagotavljanju pomo?i obolelim, ampak lahko vplivajo tudi na politiko države, na strokovnjake, da se ukvarjajo s tovrstnimi problemi. To se je izkazalo ravno pri sprejemanju zakona o duševnem zdravju, kjer so bile nevladne organizacije pomemben partner. Mnenje predsednika Ozare Bogdana Dobnika je celo, da so nevladne organizacije edini nosilci skrbi za ljudi po odpustu iz psihiatri?ne bolnišnice ali socialnega zavoda. Dodaja, da v okviru mreže programov psihološke rehabilitacije v skupnosti za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju danes deluje po raznih krajih v Sloveniji prek 40 stanovanjskih skupin, v katerih biva okoli 200 ljudi, 21 dnevnih centrov, kamor se vklju?uje 1500 ljudi, ter 15 pisarn za svetovanje, ki pomagajo okoli 820 ljudem tudi na njihovih domovih."

Znebimo se predsodkov

Tako je! Duševnih bolezni in težav je vedno ve?, vsak dan bomo v svoji sredini sre?ali koga, ki ima tovrstne zdravstvene težave. Sodobno življenje namre? na veliko preizkuša našo psiho-fizi?no pripravljenost. Nismo ve? toliko energetsko opremljeni, da bi bili vsemu kos, živimo nezdravo, stresov je vse ve?, nekaj smo podedovali … in bolezen je tu. Ja, tudi depresija je bolezen. Tega bi se morali dobro zavedati. In ne kazati s prstom na ljudi, ki so vanjo zapadli. Vsak trenutek se lahko enako zgodi tudi nam! Opustimo že grdo slovensko žaljivko "Ta je za v Idrijo/v Polje/v Hrastovec". ?e si zlomiš nogo, moraš k zdravniku po mavec. Enako je, ?e si "zlomiš" dušo. Moraš k zdravniku.

Mnenje dr. Felca, ki je – kakor sam zase pravi – klasi?en psihiater, je tako: "Nemogo?e je spodbuditi ljudi, da ne bi imeli predsodkov pred duševno boleznijo. Ti so vedno bili in vedno bodo. Prav je, da ljudem preko medijev in na vse druge na?ine povemo, da duševna motnja ni neobvladljiva zadeva. Ni treba imeti predsodkov pred njo. Toda ker delam v psihiatriji že ve? desetletij, vem, da je govoriti eno, imeti psihi?ne težave (denimo shizofrenijo) pa ?isto nekaj drugega. In biti starš otroka, ki tone v iracionalno realiteto, kar je ena izmed okoliš?in duševne bolezni, je tudi nadvse težko obvladljiv psihosocialni izziv."

Svetlejši pogledi, uspešna destigmatizacija

Fel?evi izjavi seveda verjamemo, saj ima 40-letno prakso v psihiatriji in velja za starosto slovenskih psihiatrov, a vendarle si želimo verjeti tudi drugim strokovnjakom, njegovim mlajšim kolegom. Zato navajamo besede mag. Trunkla: "Vsak naj najprej sam pri sebi raz?isti s predsodki in stereotipi glede lastnih in tujih duševnih stisk, težav ali bolezni, ki so pa? del našega resni?nostnega vsakdana. Tovrstne psihopatologije bo vedno ve? in morali se bomo nau?iti strpnega sobivanja in skupnega življenja z vsemi in z vsakim, ki je druga?en od nas. Kje pa piše, da je naša percepcija duševnosti drugih pravilna in da slu?ajno ne projiciramo lastnih strahov raje v druge?"

Izredno lepe so besede psihologinje Sanje Temnik, terapevtke v ambulanti, ki jo je odprl pokojni dr. Andrej Maruši? v Strunjanu: "Pomembno je predvsem, da se zavedamo, da ni razlike med telesno in duševno motnjo. Slednja je bolezen kot vsaka druga, saj sta v našem organizmu telesno in duševno nelo?ljivo prepletena med sabo. Duša je telo in telo je duša. ?e delujemo v duhu, da je zdravje samo eno, menim, da ne moremo zgrešiti. Motnja, pa naj bo telesna ali duševna, je nekaj, kar je mogo?e (o)zdraviti. Vsak si zasluži, da se v svoji koži dobro po?uti!"

V društvu Ozara pa so prepri?ani, da bi bilo smiselno pripravljati ve?je promocijske akcije, v katerih bi znane Slovenke in Slovenci, ki se soo?ajo s tovrstnimi težavami, prek jumbo plakatov in TV-spotov spregovorili o svoji izkušnji. Verjamejo – tako mag. Dobnik – da bi tudi zaradi tega ljudje prej spregovorili o težavah, ki jih pestijo. K detabuizaciji psihiatri?ne stroke pa bi lahko prispevali denimo tako, da bi psihiatri?ni oddelki v prihodnje delovali znotraj splošnih bolnišnic. S tem bi lahko na simbolen na?in pokazali, da so duševne motnje nekaj tako vsakdanjega kot somatske težave, ljudje pa bi zaradi manjše stigme prej poiskali pomo? psihiatra. In sklene: "Predsodkov bi se bili morali znebiti že "v?eraj". Kljub temu pa menim, da smo na dobri poti, saj javnost in mediji kažejo vse ve?je zanimanje za teme, povezane z duševnim zdravjem."
 

Avtorica: Lea Kalc Furlani?
Fotografije: Miha Crni?, CanStockPhoto, Reuters, arhiv Primorskih novic

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Primorskih novic Bonbon v torek, 28.oktobra 2008