V primežu strahu

FOBIJE pred pajki, temo, družbo …
Družbena fobija, agorafobija, klavstrofobija in še množica drugih nam lahko otežujejo življenje. Zaradi njih se bojimo predmetov, bitij ali položajev, ki sami po sebi niso nevarni, kljub temu pa povzro?ajo ?ezmerne in neutemeljene ob?utke strahu. Najpogostejše so družbene fobije, ki prizadenejo kar desetino ljudi.

Fobij je ve? vrst. Vsem je skupno, da se razvijejo postopoma, zelo vplivajo na sposobnost posameznikovega delovanja, njegove odnose z ljudmi in na raven življenjske radosti. S pomo?jo zdravljenja z zdravili, psihoterapijo ali kombinacijo obeh tiso?i obolelih danes lažje živijo.


Ve? kot sramežljivost           
Družbena (socialna) fobija je izjemno stresno stanje, ki prizadene do deset odstotkov prebivalstva. Mo?an strah pred opazovanjem ali ocenjevanjem drugih je resnejši od obi?ajnih ob?utij sramežljivosti ali treme v javnosti. Izraža se tudi s telesnimi simptomi, kot so: zardevanje, tresenje rok, prekomerno znojenje, slabost in potreba po pogostem mokrenju.

Oseba se boji vsakega položaja, ki bi jo postavil v središ?e pozornosti oziroma kjer obstaja možnost, da bi pred drugimi izpadla smešna, neizobražena, osramo?ena. Zaskrbljena je, ker misli, da jo vsi gledajo in ji sledijo, kaj dela. Strah se lahko pojavi že pri sami misli na rokovanje in spoznavanje novih ljudi, uživanju hrane in pija?e v družbi… To mnogim oteži še tako vsakdanje dejavnosti, kot sta nakupovanje ali obisk restavracije. Oseba z družbeno fobijo se lahko po?uti neugodno, ?e je preve? razgaljena pred drugimi, zato nikoli ne obiš?e plaže. Tudi obisk zabave je lahko velika težava. Po?uti se ogroženo in napeto pred vstopom v prostor, poln nepoznanih ljudi.

Poleg opisane splošne družbene fobije obstaja tudi posebna (specifi?na) družbena fobija. Obi?ajno se pojavlja pri ljudeh, ki so v središ?u pozornosti zaradi svojega poklica, na primer trgovci, u?itelji, glasbeniki, igralci, torej tisti, ki morajo nastopati in govoriti v javnosti. V vsakodnevnih družabnih stikih z ljudmi nimajo težav, tesnobni postanejo v položajih, ki od njih zahtevajo nastop pred množico poslušalcev. Takrat se pojavijo suha usta, znojenje, razbijanje srca, drhtenje in hitro dihanje, kar vse strah le še pove?a. V?asih je tako mo?an, da osebo popolnoma ohromi. Govorimo o napadu panike, ki je kratkotrajno, nekaj minut trajajo?e obdobje intenzivnega strahu, ko oseba misli, da bo izgubila nadzor nad sabo, celo umrla ali znorela. Napad navadno izzveni spontano, a ?lovek se po njem po?uti iz?rpano in slabo. Ker ogroženi prilagaja življenje tako, da se izogiba položajem, ki ga spravljajo iz ravnovesja, se lahko zelo zmanjšajo njegova delovna u?inkovitost, sposobnost izobraževanja in razvijanja medosebnih odnosov. Da bi se lažje spopadli s svojimi strahovi, se številni zate?ejo k pitju alkohola ali uživanju mamil, s ?imer se problematika le še zaostri.

Ljudje se družbene fobije ve?inoma zavedajo in vedo, da njihov strah ni utemeljen in nima logi?nega smisla. Kljub temu misli in ?ustva brez ustreznega zdravljenja vztrajajo naprej. Motnja se obi?ajno za?ne kazati v zgodnjem mladostništvu. Lahko po?asi preraste iz družbene zadržanosti in sramežljivosti ali pa se nepri?akovano razvije po ponižujo?i in neprijetni izkušnji v javnosti. Nezdravljena lahko traja vse življenje in vodi tudi do drugih bolezenskih stanj, kot sta depresija in agorafobija.

"Strah pred tržnico"
Agorafobija dobesedno pomeni strah pred tržnico in je zato ve?krat zamenjana s strahom pred množico ali odprtimi prostori, ?eprav se klini?na opredelitev nanaša na strah pred položaji ali prostori, kjer je pobeg otežen oziroma je pomo? v primeru pani?nega napada nemogo?a. Primarni vzrok agorafobije je namre? pani?ni napad ali pani?na motnja, pri kateri bolniki poro?ajo o ob?utku, kot da so na pragu smrti, izraziti pa so tudi telesni simptomi. Poleg omotice in vrtoglavice bolniki velikokrat ob?utijo bole?ino v prsih, ki lahko spominja na pravi sr?ni napad. Pani?ni napadi se navadno ponavljajo, zato so bolniki tudi med njimi bolj ali manj prestrašeni in v pri?akovanju naslednjih napadov.

Skorajda vsak položaj, v katerem se agorafobi?na oseba po?uti ujeto, lahko privede do panike. Med sprožitelji so: zavijanje v prometno ulico ali na avtocesto, sedenje v sredini vrste v kinu ali gledališ?u, slabe vremenske razmere (strah pred ujetostjo v hiši med snežno nevihto), megla (ob?utek utesnjenosti), tema ali mo?na dnevna svetloba, vonjave (nekatere arome lahko sprožijo spomine in povzro?ijo paniko), glasni zvoki, ?akanje v vrsti, kakršnakoli nepri?akovana sprememba in podobna. Nekateri ljudje z agorafobijo se lahko pri?nejo bati pani?nega napada v vseh javnih prostorih ali položajih in se posledi?no izogibajo zapuš?anju svojega doma. Drugi lahko zapustijo dom le v spremstvu osebe, ki ji zaupajo, nekateri pa celo znotraj svojega doma doživljajo hudo anksioznost ali psihi?no napetost.

Tema, ka?e, pajki …
Kadar se neutemeljen strah veže na konkreten predmet ali položaj, govorimo o posebnih (specifi?nih) fobijah. Pri njih se ogrožena oseba zaveda, da je njen strah pretiran, pa vendar doživlja mo?an stres zaradi svojega fobi?nega odziva. Izogibajo?e vedenje spremljajo fizi?ni simptomi tesnobnosti (anksioznost) in tako imenovana pri?akovana tesnobnost, ki se nanaša na pojav napetosti že zgolj zaradi možnosti sre?anja z namišljeno grožnjo. To?en vzrok posebnih fobij ni znan. Povezane so lahko s travmati?no izkušnjo v preteklosti. Na primer, oseba, ki jo je neko? ugriznil pobesneli pes, posploši strah na vse pse in razvije fobijo pred psi ali kinofobijo.
 
Fobijo lahko razvije tudi oseba, ki je bila prisotna pri travmati?nem izkustvu druge osebe, pa tudi oseba, ki je bila ranjena ali podvržena izjemnemu strahu. Strahu se lahko tudi nau?i, in sicer prek modelnega u?enja; na primer otroci, katerih starši se na dolo?eno stvar odzivajo s strahom, se tudi samo podobno odzovejo. Osebe s posebno fobijo doživljajo v bližini stvari, katere se bojijo, hudo tesnobo, lahko pa se bojijo tudi pani?nega napada. Motnja se obi?ajno pojavi v otroštvu in izgine v odraslosti. Fobije, ki so posledice travmati?nega izkustva, pa se lahko pojavijo v katerikoli starosti. Z veliko fobijami se da živeti, saj ne vplivajo na posameznikovo sposobnost za normalno delovanje.

Strah ima velike o?i
V obdobju otroštva so zlasti pogoste razli?ne posebne fobije; otroci doživljajo mo?an in nerazumen strah pred dolo?enimi stvarmi, bitji (na primer pred ka?ami) ali položaji (na primer pred letenjem). Tovrstne otroške fobije pogosto izginejo same. Fobijo prepoznamo, ko traja najmanj šest mesecev in vpliva na otrokovo vsakdanjost. Lahko se na primer otrok no?e ve? igrati zunaj, saj se boji, da bo sre?al psa. Obi?ajne otroške fobije vklju?ujejo živali, nevihte, višino, vodo, temo, kri in razli?ne medicinske postopke.

Otroci se za razliko od odraslih ne zavedajo, da so njihovi strahovi neutemeljeni in pretirani, zato o njih nemalokrat sploh ne spregovorijo. Obi?ajno se izogibajo položajem, ki se jih bojijo, ali pa jih preživljajo z ob?utkom psihi?ne tesnobe, ki se izrazi z jokom, jezo, otrplostjo in drugimi simptomi. Družbeno fobijo obi?ajno prepoznamo pri srednješolcih, a jo najdemo tudi pri osnovnošolskih, celo predšolskih otrocih. Pozorni moramo biti na znake odklanjanja ali izogibanja šoli oziroma vrtcu, ki jih spremljajo fizi?ni simptomi: pogosti glavoboli, bole?ine v trebuhu, slabost ali driska. Približno dva do pet odstotkov otrok trpi zaradi strahov povezanih s šolo. Ti izvirajo iz strahu pred lo?enostjo od skrbnikov (separacijska anksioznost), iz skrbi zaradi šolskega (ne)uspeha, navezovanja prijateljstev, pa tudi iz strahu pred u?itelji ali pretepaškimi otroki.

Otroci, ki trpijo zaradi separacijske anksioznosti, ?utijo pretirano željo po stiku, pogosto ob?utijo domotožje in žalost zaradi lo?itve od najdražjih. Obi?ajno jo lahko prepoznamo okrog ?etrtega leta starosti, saj je za otroka do treh let obi?ajno, da ob?uti nekoliko tesnobe, ko roditelj zapusti prostor oziroma izgine iz vidnega polja. Otroci, ki trpijo za separacijsko anksioznostjo, se lahko:

• skušajo izogniti, da bi nekam odšli sami,

• no?ejo v šolo ali v kolonijo,

• vedno sledijo enemu od staršev,

• želijo, da je nekdo poleg njih ?ez no? ali pono?i prihajajo v spalnico staršev,

• se zbujajo iz no?nih mor o lo?itvi od svojih doma?ih.

Separacijska anksioznost se lahko pojavi kadarkoli do 18. leta, najpogostejša pa je tako kot vse posebne fobije v starosti od šest do devet let. Pomembno je, da odrasli prepoznajo znake anksioznosti pri otroku in mu zagotovijo, ?e je to potrebno, tudi ustrezno strokovno pomo?.

Najpogostejše fobije
Beseda fobija izhaja iz grške besede 'fobos', ki pomeni paniko, bežanje in strah. V strokovni literaturi najdemo prek sto imen za razli?ne fobije. Najpogostejše so:

Fobija                          Središ?e fobije

• zoofobija                   živali

• mikrofobija                mikroorganizmi
• arahnofobija             pajki
• ofidiofobija                ka?e
• klavstrofobija            zaprti prostori

• mizofobija                 umazanija, onesnaženje

• nekrofobija                bolezni
• aglofobija                  bole?ina

• hemofobija                kri

• fobofobija                 strah

• tanatofobija              smrt

• sitofobija                   hrana, hranjenje

• toksofobija                zastrupitev

• fotofobija                  svetloba

• niktofobija                 no?

• entomofobija             žuželke

• akrofobija                 višina

• androfobija               moški

• ginofobija                  ženske

• antropofobija            ljudje

• gimnotofobija            golota

• fazmofobija              duhovi

• demenofobija           demoni

 
Iz o?i v o?i
Fobije se lahko ozdravimo, vendar gre za dolgotrajen proces, ki ga sami najverjetneje ne zmoremo. Potrebna je pomo? izkušenega psihoterapevta in pri težjih oblikah družbene in posebne fobije ter agorafobije tudi zdravila. Od psihoterapevtskih pristopov se v svetu in v Sloveniji za zdravljenje fobij izvaja kognitivno-vedenjska terapija, ki daje najboljše rezultate. Jemanje zdravil je zlasti pomembno v za?etnem zdravljenju, pozneje ga lahko opuš?amo, vendar je zdravljenje odvisno od primera do primera.

 
Avtorica: Barbara Oražem, univ. dipl. psihologinja
Vir: revija Zdravje, št. 310, december 2005
?lanek je last avtorice in revije Zdravje
Vir slike pajka (picture): www.peabody.yale.edu/events/halloween.html