Vam je vše? tukaj? Za zdaj ja

Ozek hodnik oddelka B za prolongirano terapijo Psihiatri?ne klinike v Ljubljani. Zdrsane stene, ob?utek socrealizma; po hodniku s po?asnim korakom drsa starejši gospod v bolniški halji, njegova usta so rahlo odprta, pogled strmi v prazno. Stopam za psihiatrinjo oddelka B dr. Ingrid Velikonja, nasproti pride mlajši moški, oble?en je v srajco in kavbojke, v o?eh ima podoben odsoten izraz. Najprej ponudi roko dr. Velikonji in jo dolgo zadrži v dlani. Na klopi ob steni sedi krhek gospod in se z rahlo namrgodenim obrazom obrne k meni: »Vam je vše? tukaj?« »Za zdaj ja,« se nelagodno smehljam. »No, ostanite tukaj teden, mesec, pa boste videli, kaj to pomeni. Ne bo ve? razlike med nami in vami.«

Dr. Ingrid Velikonja se mu nasmehne in se zarotniško obrne k meni: »Rad bi šel domov, ni mu vše? tukaj.« »Drugim je?« vprašam. »Nekaterim je, nimajo kam, mnogi so na svojih domovih osamljeni …« »Pa vendar – zakaj je ve?ina pacientov, ki jih sre?ujeva, videti tako apati?nih?« vprašam. »Se vam zdi?« Velik, temen pogled, ki je videti iskreno za?uden. »Dolgotrajna kroni?na bolezen povzro?i pri nekaterih bolnikih upad višjih možganskih funkcij, bolniki težje razmišljajo, se koncentrirajo in ?ustvujejo. Res pa je, da nekaj gotovo prispeva tudi terapija.« Dr. Velikonja tako v pogovoru s pacienti kakor z mano deluje blago, toplo in umirjeno. Njen prijeten obraz s pravilnimi potezami je so?uten, na paciente deluje pomirjujo?e, skorajda materinsko.

Na njenem oddelku je 22 bolnikov, samo moških; po trije v malih sobah. Nekateri ležijo v posteljah, drugi so izkoristili son?no popoldan in posedajo zunaj, na klopeh v parku.
»Najbrž niste preve? zadovoljni s prostori?« mi uide, ko se oziram po stenah hodnika in zasteklenih vratih sobe oddel?nih sester, ki so sicer okrašena s papirnatimi cvetlicami in živalmi. »No, naš oddelek še ?aka na adaptacijo,« pravi. »Imamo prenovljeno geriatrijo, novo stavbo za intenzivno terapijo, oddelek A je bil prenovljen že prej. »Sicer pa,« se nasmehne, »prostori še zdale? niso vse. Ustvarjajo jih ljudje, ki so v njih. In toliko dobre volje in požrtvovalnosti, kot je tukaj, redko najdeš.«

Stopiva v njeno pisarno, majhno, li?no sobo na koncu hodnika. Nekaj minut zatem se nama ob kavi pridruži dr. Vesna švab, predstojnica oddelka za klini?no psihiatrijo.
»število duševnih obolenj naraš?a, ne samo v vzhodnoevropskih nekdanjih komunisti?nih državah, v katerih prebivalstvo ob?uti breme tranzicije. Ne ve se natanko, zakaj,« na?ne pogovor dr. švabova. »Res je, da se tudi pri nas število bolnikov nenehno pove?uje, da nam manjka postelj … ?e ho?eš dobro delati ta posel kot zdravnica, moraš imeti tudi sposobnost empatije. ?utiti s ?lovekom in vsaj slutiti, kaj se mu dogaja. In seveda moraš vzdrževati svojo integriteto, da to lahko zdržiš.«

»V zvezi z o?itki o nesodobnosti vaše psihiatri?ne klinike je bilo slišati tudi, da se pri vas bolniki še vedno sprehajajo v pižamah, kar v podobnih sodobnejših ustanovah po svetu ni v navadi,« re?em.
Dr. Vesna švab prekriža roke na kolenih in se drobno nasmehne. »Ah, to je floskula, ki nam jo najprej vržejo v obraz, kadar nam ho?ejo o?itati nesodobnost naše ustanove. Nekateri bolniki celo sami želijo biti v pižamah, ker ho?ejo biti bolniki. Mnogi nimajo svojih obla?il, ker jim jih svojci ne prinesejo. In na koncu videz tukaj res ni najpomembnejši.«

Kako je s predlogom zakona o bolniškem zagovorništvu?
Dr. Vesna švab: Gotovo je dobrodošel. Zdaj vlada nekakšen »divji lov«, to je neznosna situacija. Pacienti so prizadeti, ko dobijo odlo?bo.
Dr. Velikonja: Zagovornik naj bi delal v korist pacienta in vsi vemo, da je v korist pacienta velikokrat prav to, da ostane tukaj. Za to, da lahko to presodiš, moraš biti seveda strokovno usposobljen. (Dr. Vesna švab vstane, se opravi?i in poslovi.)

Kako se v sedanji situaciji lahko sploh prepre?ijo zlorabe? Ali bolnike ve?inoma pripeljejo sem svojci?
Najve?krat. Osebno sicer zelo dvomim, da bi lahko prihajalo do zlorab. Ko pripeljejo pacienta, ga najprej sprejme dežurni zdravnik, potem ga pregleda ve? strokovnjakov in šele potem se postavi diagnoza.

še enkrat: ?e vemo, da se število psihiatri?nih bolnikov tudi pri nas pove?uje iz dneva v dan – ali lahko krivimo samo državo v tranziciji, ki daje prednost kapitalu pred delom, v kateri se mnogi ljudje niso znašli?
Gotovo je to eden od vzrokov, ne pa, seveda, edini. Drugi vzrok je ve?ja dostopnost psihiatri?nih storitev. V?asih so tako imenovani vaški posebneži živeli v skupnosti na podeželju. Z naraš?anjem mestnega prebivalstva se pove?uje odstotek duševno bolnih. Morda se je zaradi tranzicije res zvišalo število reaktivnih motenj, anksioznih, depresivnih, nevroti?nih motenj; pri bolnikih, ki imajo že genetsko zasnovo za duševno motnjo, je seveda lahko stres prav tako eden od sprožilcev.

Kateri so poleg ?ustvenega šoka najpogostejši sprožilci za izbruh duševne motnje?
Alkohol, kokain, marihuana, hašiš, vse psihotropne substance. Vendar bi še enkrat poudarila, da so te substance predvsem sprožilec, da se pri osebi, ki ima že genetsko zasnovo, bolezen pokaže brez drog. Prave simptomatske psihoze, ki nastopijo ob uživanju drog, so nekaj drugega. Recimo: k nam pride pacient, ki je akutno psihoti?en, ima slušne in celo vidne halucinacije, blodnje. ?e gre za psihozo, ki jo povzro?a psihotropna substanca, lahko hitro izzveni, nasprotno pa ne.

?eprav na vaši psihiatri?ni kliniki ne uporabljate ve? elektrošokov, se tu in tam sliši mnenje, da je to velikokrat edini na?in za zdravljenje dolo?ene oblike shizofrenije. Kakšno je vaše mnenje?
Osebno sem mnenja, da je v nekaterih primerih zdravljenje z elektrošokom upravi?eno in smiselno, predvsem pri nekaterih oblikah shizofrenij in depresij, ko se bolnik ne odzove na nobeno medikamentozno ali nemedikamentozno terapijo. Tako smo prisiljeni bolnike pošiljati v Zagreb, kjer je ta praksa še vedno v uporabi. In to je velika škoda.

Kakšni so stranski u?inki elektrošoka?
Pravzaprav ima en resen stranski u?inek. To je amnezija, ki je obi?ajno prehodna. In ?e imamo pacienta, ki je psihoti?no depresiven, suicidalen in se ne odzove na nobeno terapijo, je zdravljenje z elektrošokom edina možnost za izboljšanje stanja.

Kaj pa antipsihotiki?
Starejše generacije antipsihotikov so imele ve? neželenih stranskih u?inkov, ki so bolnika dejansko omejevali pri vsakdanjem življenju; govorimo predvsem o sedaciji, vplivu na kognitivne funkcije in nekatere organske sisteme. Pri novejših zdravilih je takih stranskih u?inkov bistveno manj.
Avtor uspešnice Madness Explained: Psyhosis and Human Nature (2004), klini?ni psiholog Richard P. Bentall je opisoval poskus, kako je skupaj s sodelavci psihiatri vzel pet mg droperidola. Poskusa niso dokon?ali, ker so bili vsi udeleženci popolnoma otopeli, globoko depresivni, vsako še tako banalno vprašanje, kot je »ali si la?en?« je v njihovih glavah pomenilo ukaz. Opisuje, da je jokal, da se je še teden po poskusu po?util, kot da je med njim in svetom steklena stena …
Zdaj govorite o tem, kako ta antipsihotik deluje na zdrave ljudi. Na primer: inzulin uporabljamo za zdravljenje sladkorne bolezni. ?e bi ga uporabljali pri zdravih ljudeh, bi najbrž tudi ti imeli vrsto težav. Terapija je individualno indicirana – pomembno je, da bolnik terapijo optimalno prenaša. Cilj zdravljenja je izboljšanje psihi?nega stanja in izbor terapije z najmanj stranskimi u?inki.

Pa alkohol in antipsihotiki?
Imamo kar nekaj pacientov, ki imajo dvojno diagnozo: paranoidno shizofrenijo in alkoholizem. Mnogi za?nejo piti tudi zato, ker je alkohol anksiolitik, ublaži tesnobo.

Kako pogosto se psihozam pridruži suicidalno vedenje?
Akutna psihoza z blodnjami in halucinacijami lahko privede do suicidalnega vedenja. Bolniki se po?utijo ogroženi, ob?utek imajo, da jih zasledujejo in preganjajo, v?asih jim glasovi govorijo, kaj morajo storiti. Zaradi omenjenih simptomov lahko postanejo samomorilni. Suicidalno vedenje se lahko pojavi tudi v obdobju brez psihoti?nih simptomov zaradi depresivnega razpoloženja.

Richard P. Bentall se v omenjeni knjigi sprašuje, zakaj v psihiatri?nih ustanovah »nikogar ne zanimajo vzroki za izbruh psihoz«, in omenja ob?utek nemo?i, ker psihiatrija ne ponuja znanja, kako pomagati pacientom s psihozo, in kot edino smiselno alternativo antipsihotikom ponuja kognitivno psihoterapijo?
(za trenutek premolkne) Vem, kaj me sprašujete. A dolgoletne izkušnje so pokazale, da brez antipsihotikov psihoze ni mogo?e uspešno zdraviti. Res je, da je pomemben holisti?en pristop, torej kombinacija zdravil in psihoterapije.

Dr. Andrej Maruši? je kot zagovornik kognitivno vedenjske terapije ve?krat poudarjal, da raziskave kažejo, da se že po dvanajstih, dvajsetih seansah terapije za?ne spreminjati tudi struktura in funkcija možganov osebe. Koliko se uporablja na vašem oddelku, koliko jo prakticirate vi?
V akutni fazi bolezni bolniki ve?inoma hudo trpijo, zato se mi zdi najpomembnejše, da ?im prej ublažimo simptome bolezni. To najhitreje dosežemo z antipsihotiki. Jaz osebno možnosti za zdravljenje bolnikov izklju?no s kognitivno vedenjsko terapijo nimam. Na oddelku imam dvaindvajset ljudi, za takšen pristop bi morala skrbeti za veliko manjše število bolnikov. Sicer sama prisegam na kombinacijo medikamentozne in kognitivno vedenjske terapije.

Zakaj je terapija potrebna?
Psihoti?ni ljudje živijo v paralelnih svetovih z druga?nimi pravili, ki velikokrat nimajo ni? skupnega z 'našimi', zato v 'našem' svetu preprosto ne morejo niti znajo funkcionirati in velikokrat socialno propadejo. In spet smo pri tistem, kar je na za?etku rekla dr. švabova – da je »funkcija« tista, ki dolo?i, kdaj za?nemo zdraviti psihozo.

?e bi za trenutek odmislili to, da ste psihiatrinja – vas nikoli ni zanimalo, da bi se poglobili v duševno motnjo, da bi si delali zapiske o slušnih, vidnih halucinacijah, da bi dolo?enega pacienta sledili longitudinalno in zapisovali razvoj njegove bolezni?
Saj to delam, ?eprav morda nekoliko druga?e. Dejstvo je, da bolniki – še posebno, ko se jim stanje izboljšuje in postajajo bolj kriti?ni – zelo neradi govorijo o tem. Imela sem bolnika, ki je veliko govoril o tem. Poleg drugih tipi?nih simptomov bolezni je imel mo?ne vizije, v?asih je nekaj dni prej napovedal kraj in ?as dogodka.

So se napovedi izkazale za resni?ne?
So se. (nasmešek) Ho?em re?i, da nekatere stvari, ki jih družba ne sprejema, niso nujno izraz bolezni …
Pred leti smo imeli pacientko, ki je tukaj preživela okrog 35 let in je verjela, da je kraljica. Imela je svojo sobo, ki je bila polepljena s slikami angleške kraljice in drugih evropskih kraljevskih rodbin. Izbrala si je kralja, do drugih pacientov se je obnašala kot kraljica do podložnikov, prirejala »sprejeme«, zelo jo je vznemirjal Fužinski grad, prepri?ana je bila, da bo prišel »nazaj v njene roke« … Zdaj je preseljena v zavod za ostarele; za psihoze je namre? zna?ilno, da izbruhi bolezni s starostjo umirijo, niso tako intenzivni.

Pravite, da je ta oseba na psihiatriji preživela 35 let. Torej se kljub rednemu jemanju antipsihotikov njeno stanje ni izboljšalo?
Ne. Trpela je za zelo hudo obliko bolezni. Izrabili smo vse terapevtske možnosti, a kljub vsem poskusom so blodnje in slušne halucinacije ostale skoraj nespremenjene.

Se pravi, da v mnogih primerih, kljub redni terapiji z antipsihotiki, bolezen ostane nespremenjena?
V nekaterih primerih da.

Kako si to razlaga psihiatri?na znanost?
Nima razlage. Žal o teh stvareh še vedno vemo tako malo. Tudi druge vrste bolezni so v nekem odstotku neozdravljive. Ne vemo niti, zakaj pri nekaterih zdravila lahko popolnoma »pobrišejo« sledove psihoze, pri nekaterih pa ne u?inkuje nobena vrsta terapije. Zakaj pri nekomu raka lahko uspešno zdravimo s kemoterapijo, pri nekomu pa zdravljenje ni uspešno?

Imate podatke, kaj je vaša pacientka kot »kraljica« slišala?
Ni bila na mojem oddelku, tako da vsebine njenih slušnih halucinacij ne poznam. Vendar vem, da tako kot mnogi drugi pacienti, ni kaj veliko govorila o tem, v?asih je povedala, da sliši jokanje, materin glas.

Najredkejše so tako imenovane vidne halucinacije. Koliko bolnikov s takšnimi halucinacijami imate na oddelku?
Trenutno nikogar, verjetno bi jih našli na drugih oddelkih. Na sprejemnem oddelku nekateri bolniki navajajo tudi vidne halucinacije.

Kaj vidijo?
Vidijo ljudi, živali, razli?ne podobe, vendar se te redkeje pojavljajo kot slušne halucinacije. Trenutno imam na oddelku mladega bolnika, ki se je zabodel. V enem od pogovorov mi je zaupal, da mu je to ukazal metulj. O?itno je tega metulja videl, vendar o tem ni natan?no govoril.

Se temu pacientu s pomo?jo antipsihotikov stanje izboljšuje?
Se.

Kako?
V zadnjih tednih nima ve? težav s spanjem, je mirnejši, ni ve? prestrašen, njegovi stavki so bolj smiselni. Strinja se z bivanjem v bolnišnici in meni, da mu zdravila pomagajo. Omenjeni pacient ima hudo obliko shizofrenije, ko se mu stanje izboljša, odide domov, vendar se velikokrat vra?a v bolnišnico. Zdravljenje je zelo odvisno od samokriti?nosti pacienta. Mnogi pacienti se v remisiji, ko se bolezen umakne, a ne vemo natan?no, ali je popolnoma izginila, zavedajo, da so imeli halucinacije, omenjeni bolnik pa metulja še vedno doživlja kot realnost. Nekateri pacienti so v remisiji doživljenjsko.

Tudi vi delite mnenje številnih klini?nih psihiatrov, ki pravijo, da je psihoanaliza za psihoti?ne paciente neprimerna?
Ne zgolj neprimerna, temve? celo kontraindicirana. Psihoanaliza se uporablja pri druga?nih psihi?nih motnjah.

Se praksa privezovanja na posteljo pogosto uporablja?
Redko.
Pred dvema letoma je bila v SP objavljena izpoved moškega z diagnozo paranoidne shizofrenije, ki naj bi ga pripeljali na forenzi?ni oddelek, ga privezali na posteljo in ga, kot je rekel, namestili med »posiljevalce in morilce«.
Vprašanje forenzike pri nas ni do konca urejeno. Forenzi?ne bolnice pri nas ni, so pa na enem izmed naših oddelkov hospitalizirani bolniki, ki so storili kaznivo dejanje zaradi duševne bolezni. Sama delam s temi pacienti, kadar sem dežurna na sprejemnem oddelku, sicer je za forenzi?ni oddelek odgovorna dr. Li?ina.

So takšni pacienti nevarni zase in tudi za osebje?
Nevarni so bili zaradi bolezni … Po terapiji obi?ajno ne ogrožajo ve? sebe in drugih. Na takšnem oddelku je potreben ve?ji nadzor, ve? osebja, za tiste, ki so še v priporu, so tam pazniki. Pri teh bolnikih je treba biti previdnejši, to je vse.

Kako postaviti mejo med duševno boleznijo in prištevnostjo pri kaznivih dejanjih? Mar to, da oseba lahko doživi seksualno ugodje samo ob umoru, velja za zgolj osebnostno motnjo, kot se je izkazalo v primeru Silva Pluta?
Silvo Plut po mnenju strokovnjakov ni imel nobene resne duševne bolezni. Mnenje o njegovem duševnem stanju lahko poda izvedenec psihiatri?ne stroke, ?e bo to potrebno. Osebnostne motnje niso dostopne psihiatri?nemu zdravljenju.

Ampak možnost za »zdravljenje« takšnih motenj vendarle obstaja? ?eprav se zdi, da se v zaporu s temi ljudmi nih?e ne ukvarja tako.
Sama se z osebami z osebnostnimi motnjami ne ukvarjam. Zato o tem ne morem govoriti. Res pa je, da se te motnje zelo težko zdravi, ?e jih sploh lahko.

Pri kateremu pacientu ste se po?utili nemo?ni v smislu, da se je njegova oblika duševne motnje dejansko skladala z realnim – da ste mu »skorajda verjeli«?
Jaz puš?am stvari odprte, mnogo stvari še ne vemo, mnoga pacientova stanja v meni odpirajo nova vprašanja … A vendar. Nekje obstaja meja. Ni se mi še zgodilo, da bi me pacientove blodnje potegnile v njegov svet. Spomnim se bolnice, ki je verjela, da je inkarnacija device Marije. Bila je tako blažena, v takšnem ekstati?nem stanju, da se mi je na trenutke zdelo prav škoda, da bi ji z antipsihotiki ubijali to iluzijo, ?e se sama tako ?udovito po?uti. (nasmešek)

In zakaj je bilo potrebno zdravljenje?
Zato, ker je ni zanimalo, ali bo sploh kaj jedla ali se bo oblekla ali ne. Ni bila sposobna preživeti. Sicer vam ve? o njej ne morem povedati, ker ni bila na našem oddelku.
Zanimiv primer je bil fant, ki sem ga omenila že prej. Imel je vizije, kje in kdaj se bo zgodila nesre?a. Pri njem sem res dopuš?ala možnosti, da ima tako mo?no intuicijo, morda celo nadnaravne sposobnosti, da zaznava nekaj, kar naj bi se šele zgodilo.

In zakaj ste se tudi pri njem odlo?ili za zdravljenje z antipsihotiki?
Ker je bil poleg tega zelo bolan. Imel je slušne halucinacije, blodnje … Ne spomnim se natan?no, od tega je že kar nekaj let, a mislim, da je bil študent matematike, ki je cele no?i analiziral matemati?ne u?benike in iskal napake. Na fakulteti je prišel v konflikt s profesorji, ker je nenehno poskušal dokazati, da je dolo?ena formula neustrezna. Poleg tega, da se je bal ljudi, da se je nenehno po?util ogroženega in se nazadnje zaprl v stanovanje.

Razpolagate s podatki, zakaj sploh pride do vidnih ali slušnih halucinacij?
Ne … Ve?inoma gre pri takšnih halucinacijah za negativne misli, zmerjanje. Eden od bolnikov najve?krat sliši glas prejšnje psihiatrinje, drugi nenehno sliši žalitve. Pred kratkim sem imela pacienta, ki je jedel pepel, ker mu je to ukazoval glas. Spet drugi se pogovarja z bogom.

In kaj mu govori?
Kadar ga vprašam, mi pove isto. Da sta pri bogu dedek in o?e. Spet drugi bolnik redno sliši glas, ki mu govori, da je samomor prepovedan, da naj tega ne naredi. Eden od pacientov vidi prejšnjega psihiatra, hodi mu v stanovanje, vse stanovanje ima prelepljeno s ?rnimi najlonskimi vre?ami za smeti, zaprta okna, vrata. Kot že re?eno, ve?inoma bolniki ne želijo podrobneje govoriti o vsebini slušnih halucinacij.

Tudi Nikola Tesla, mimogrede, eden od »krivcev« za današnje elektrošoke, je bil znan po neobi?ajnem, ekscentri?nem obnašanju in notranjem doživljanju; imel je slušne halucinacije, živ?ne zlome …, dale? od »normalnega«, torej. Bi zdravljenje z antipsihotiki uni?ilo njegovo genialnost?
Morda, kdo ve. A še enkrat naj povem: dokler ?lovek funkcionira v družbi, ni potrebe, da mu vzamemo »norost«. Meja za zdravljenje proti volji je tam, kadar ?lovek zaradi svoje bolezni dela škodo sebi in drugim.

Umetnikov na vašem oddelku sicer ni, pa vendar – imate morda podatke, kako vzpodbujanje kreativnosti pomaga k ublažitvi simptomov?
Gotovo to na dolo?ene paciente deluje ugodno, ne pa na vse. Imamo dolo?en dnevni red, najprej vizita, potem individualni pogovori, potem so na vrsti kreativne delavnice, kjer pacienti rišejo ob glasbi, med drugim imamo psihodramo, v kateri se pacienti vživljajo v druge like … Mislim, da nekoga, ki nikoli v življenju ni risal, ki nima smisla za risanje in si tega niti ne želi, ni smiselno siliti. Imamo tudi veliko terapevtskih dejavnosti, povezanih z u?enjem vsakdanjih in socialnih veš?in, na primer, kako se nau?iti skuhati kavo, kako skuhati kosilo …

Kako pravzaprav potekajo individualni pogovori? Se vam poglabljanje v halucinacije psihoti?nega pacienta zdi izguba ?asa?
Nikakor ne, vendar ob pravem ?asu. Z vsakim pacientom se pogovarjaš druga?e, zelo pomembno je, da s pacientom vzpostaviš globlji odnos, da ti pacient zaupa. ?e ni zaupanja, potem je vsa terapija že v za?etku izgubljena. Kot sem prej rekla – zdravila so pomembna, a to ni vse.

Pa vendar – novejše raziskave poro?ajo o visoki povezanosti med travmatskimi doživetji in psihoti?nimi motnjami. Izsledki obsežne raziskave Darmouth Collegea v Hanovrucelo kažejo, da je med težkimi duševnimi bolniki kar 53 odstotkov žensk in 35 odstotkov moških, ki so bili v otroštvu spolno zlorabljeni. Koliko veste o tem? In koliko se poglabljate v pretekla travmatska doživetja vaših pacientov?
V pogovoru z bolnikom se ne osredoto?amo samo na aktualne dogodke. Bolnika podrobno povprašamo tudi o njegovi preteklosti, vendar zaradi ob?utljivosti tematike obstaja velika verjetnost, da bolnik takšen dogodek zamol?i. Hudi travmatski dogodki v otroštvu in pozneje lahko bistveno prispevajo k nastanku in razvoju duševne motnje, vendar so najve?krat sprožilni dejavnik.

Zakaj ste se sploh odlo?ili za psihiatrijo?
Nimam drugega odgovora kot to, da me to delo izpolnjuje. Trenutek, ko se pacient po hudi bolezni vrne v obi?ajno življenje, je zame najve?je darilo. Darila dobivamo vsak dan … Vsaki?, ko vidiš, da se stanje izboljšuje, da njegove halucinacije izginjajo … Ne vem, kako bi se izrazila, a od naših bolnikov se toliko nau?imo. Veliko bolj neposredni, celo prvinski so v izražanju ?ustev, ni blefiranja, ne ravnajo v skladu z normami, ki veljajo v družbi – in to velikokrat prav blagodejno deluje.

Bodimo si na jasnem, delo s psihoti?nimi pacienti ni lahko delo. Pa vendar me bolniki nikoli ne utrujajo. Veliko raje in uspešneje delam z njimi kot z bolniki z drugimi psihi?nimi motnjami. Z izjemo geriatri?nih bolnikov, ki so mi zelo pri srcu. Morda sem tako osebnostno strukturirana, ne vem. Preprosto – delam tisto, kar imam rada.

Avtorica: Vesna Milek
Izvirna novica: Sob 29.04.2006, priloga Dela Sobota
?lanek je last avtorice in Dela.