Vdih, izdih, pesem življenja

Ste opazili, da bolj ko odstirate svoje bole?ine, bolj ob?utljivi postajate? V?asih se od nekod celo priplazijo trenutki, ko se ?loveku zazdi, da bo znorel. Tako hudo je. A ni ni? drugega kot to, da prihajamo v stik s svojo pravo naravo. Prihajamo v stik s semeni bole?in, ki tako silovito in intenzivno rastejo, kot da bi jih kdo nenehno zalival z gnojnico.
No, saj jih. In tudi dobro veste, kdo.
Skratka, ko si ne zanikamo in si ve? ne lažemo, je še teže. Nekaj ?asa. Kako to sprejeti in dovoliti svoji barki, da bi mirno plula skozi naše notranje viharje? Kako biti navzo?a, dovzetna, pozorna, se soo?ati s situacijami in vse to po?eti tako, da me val bole?in ne bi odplavil in v neki situaciji ne bi pozabila nase ter dovolila, da me vodijo ?ustva, še manj pa razum? Torej, kako prepre?iti, da moja ?ustvena bole?ina, ki jo ob?utim v dolo?eni situaciji, ne prevzame krmila v svoje roke in me ne odpelje tja, kamor zagotovo ne želim – v bole?e soo?enje, spopad, jezo, zamere, privoš?ljivost, maš?evanje … ? Hkrati pa si seveda dovoliti ob?utiti vso pestro mavrico svojih ?ustev, kajti le tako si ne zanikam in s tem ne zapadem v depresijo.


Preprosto.
Tako, da se lo?im od nje – od bole?ine in ne od ljudi.
Ko ob?utim jezo, ponavadi re?em »Jezna sem!«, to pa hkrati pomeni, da se identificiram s tem ?ustvom in po?asi postanem svoja lastna jeza. Pomaga že, ?e ob ob?utenju jeze re?em »Jaz ?utim jezo v sebi!«; tako se lo?im od ?ustva in ga le opazujem v sebi. Nisem lastna jeza, temve? jo samo ob?utim. To je bistveno, osnovno. Vsako ?ustvo, ki ga ob?utim, in misel, ki se mi ob tem poraja, sta obiskovalca mojega bitja. In ne dejstvo. ?e v sebi nekaj intenzivno doživljam, pomeni, da sem se popolnoma identificirala in si postala lasten problem. Zakaj ne pogledam na vse skupaj kot na lekcijo? Zakaj se preprosto ne vprašam, kaj se iz vsega tega u?im? Kaj moram doumeti? Kaj moram druga?e narediti, da se mi ne bo ve? dogajalo, kar se mi dogaja?
Se vam zdi vse to preve? preprosto, da bi delovalo? Morda preve? zapleteno? Ali pa celo smešno?
Stvarnikov namen je, da so razli?ne metode in oblike duhovne pomo?i na dosegu roke. Pravzaprav nam jih je položil kar v zibelko. Mi pa zanikamo darovano in si prizadevamo za zapletene metode, ?eš, le takšni strokovni prijemi so u?inkoviti. Ne vidimo pa tistega, kar imamo na dosegu roke. Ne prepoznamo bistvenega. Mar veste, da imamo najpreprostejše in najboljše orodje ?ustvene sprostitve dobesedno pred nosom? Brez njega pravzaprav sploh ni življenja in zato vsak trenutek to po?nemo. Ko nehamo, umremo.
Ja, tako je – dihanje. Dihanje nas ne oskrbi samo s kisikom, temve? je povezano tudi z našimi ?ustvi, in ko ob?utimo ?ustveno bole?ino, je prva pomo? že ta, da globoko vdihnemo vsaj nekajkrat zapovrstjo.
Poskusite.
Lezite na hrbet, naj bo podlaga mehka. Upognite kolena in premaknite stopala dvajset ali trideset centimetrov narazen. Namestite se tako, da sprostite hrbtenico. Zamižite, povežite se z telesom in miselno preverite, ali je napeto. Zamislite si, da se staplja z vašo mehko podlago.
Zdaj se posvetite dihanju. Opazujte ga. Kako dihate? Globoko, plitvo, z zgornjim delom plju?, s trebušno prepono? Postavite svojo dlan na tisti del telesa, kjer je trebušna prepona. Vdihnite in izdihnite ter opazujete svoje dihanje. Vdihujete samo s plju?nim delom, tako, da se vaš trebuh ob vdihu pomakne navznoter? Ali pa se ob vdihu vaš trebušni del premakne navzven? Tisti ljudje, ki so v stresu in napeti, bodo dihali tako, da bo njihov vdih kratek, površen in bo zajel samo prsni koš.
Zdaj postavite obe svoje dlani na trebušni del in po?asi vdihnite, samo tako, da se trebušni del napihuje. Kot balon. Prsni del se premakne malo ali pa, bolje, sploh ne.
Nadaljujete tako, da vdihnete skozi nos, izdihnete pa lahko ali skozi nos ali usta. Pomembno je samo, da ob vdihu širite trebuh navzven, ob izdihu pa ga potisnete navznoter. Tako dihajo majhni otroci.
To po?nite deset minut, enkrat ali dvakrat na dan. ?e ne morete ležati, lahko tako dihate stoje, med hojo, vožnjo ali pomivanjem posode. Bodite ustvarjalci lastnega življenja, poiš?ite si tudi katero drugo dejavnost, med katero boste to po?eli. Vodeno seveda. ?ez nekaj tednov lahko vajo opravljate ve? ?asa.
Po vaji se spet povežite s svojim telesom in preverite, ali je napeto. Opazite razliko? Telo je bistveno bolj sproš?eno, kaj ne?
Kaj pa ?ustva?
Takisto, ?e ne še bolje. Ponavljam, dihanje je eno od najpreprostejših in u?inkovitejših orodij ?ustvene sprostitve, ki vam pomaga, da vas bole?a ?ustva ne odvedejo po svoji poti. Ko se boste naslednji? znašli v situaciji, ki bo nakazovala, da vas bo odneslo, vdihnite globoko in tako dihajte, dokler situacija ne mine. Medtem pa po?nite vse, za kar menite, da morate narediti, da situacija mine ali pa se preobrazi. Skratka, akcija! Ampak takšna, prosim, brez pištole.
Pa še to, Noetovo barko so gradili amaterji, Titanik pa profesionalci. Toliko o zapletenosti metod.

Avtorica:  Varja Kališnik

Vir: Priloga Polet
Objavljeno: ?etrtek, 13.07.2006
Prispevek je last avtorice in Poleta.
Vir slike