Vojna v duši

štiristo milijonov ljudi po vsem svetu trpi zaradi motenj strahu. Grožnje, kakršna je vojna v Iraku, jih še krepijo. Od kod pride strah, kako je mogo?e z njim živeti, kako ga obravnavati? Zabave je že zdavnaj konec, družba zabave je odkrila strah. ?e so osemdeseta potekala v skladu z osnovnim vodilom hedonizem za vsako ceno, je z devetdesetimi prišel jutranji ma?ek. Ob?utek pobitosti, nedolo?ljive bojazni, ki ga je podžigala milenijska histerija, je za?el po?asi, a enakomerno prodirati v kolektivno zavest.

Brutalni rez 11. septembra 2001 je dal rasto?emu nelagodju kon?no ime in »kulturi strahu«, kot pravi ameriški sociolog Barry Glassner, pisec knjižne uspešnice z enakim naslovom, »klju?nega ?rnega moža v obliki Osame bin Ladna, ?igar vlogo je bil pripravljen prevzeti Sadam Husein.«

O fenomenu strahu so se v zadnjem ?asu razpisali ameriški ?asniki, kot sta Newsweek in New York Magazine. »Vsega je konec,« piše Michael Wolff v zadnjem New York Magazine, »dobrodošli v dobi strahu!« Bojne parole Georgea W. Busha (»No?emo živeti v strahu!«) ljudje ne ubogajo. Pri ?emer Bush verjetno ni upošteval pojmovnega razlikovanja Theodorja Adorna (Furcht, strah, je premagovanje Angst, bojazni), to pomeni pretvorbo neke bojazni, ki je ni mogo?e lokalizirati, v konkretno grožnjo.

Toda akutno nevarnost »druge vietnamske vojne v Mezopotamiji«, posttravmatske posledice izbrisanih neboti?nikov Svetovnega trgovinskega centra, hladnokrvne napade na blaginjo srednjega razreda, med drugim zaradi kolapsa »nove ekonomije«, vidi Wolff le kot postajališ?a na »dolgi, psihološki cesti h kolektivnemu ob?utku strahu«.

Po podatkih svetovne zdravstvene organizacije WHO ima trenutno 400 milijonov ljudi po vsem svetu bolezenske motnje strahu. Ob?utek, ki ga je Madonna, instinktivna seizmografinja epicentrov duha ?asa, vizualizirala: v svojem videu Another Day, še en dan, se da poveli?evati v lepoti mu?enja in šepeta: »Sigmund Freud – analyze this«. A kralj najstniške kulture strahu je nedvomno, tako revija Rolling Stone, pevec Nirvane Curt Cobain, ki se je leta 1994 poslovil od življenja s strelom v glavo. Njegovi dnevniki, ki so izšli konec minulega leta, so posthumni zapisnik duše, ki so jo razžirali bojazen, panika, gnus do življenja in svetobolje.

Nemški raziskovalec trendov Matthias Horx se spri?o obstoje?ih znakov boji, da bo prišlo do preobrazbe »modnega pojava« bojazni v drogo odvisnosti. Kot marketinški inštrument za programe, ki jih ameriška vlada prodaja pod delovnim naslovom Vojna proti terorju, vsekakor deluje.

Freud se je že leta 1895 ukvarjal s strahom kot nevrozo, ki jo je delil na kroni?no stanje strahu in napade strahu. Nevroti?no oblikovanje strahu je Freud povezoval s »kopi?enjem in ne dovoljšnjim praznjenjem libida«. V njegovem delu Zavrtost, simptom in strah, ki je izšlo leta 1926, je nato popravil svoje zgodnejše teorije strahu: Ni potla?itev tista, ki povzro?i strah, temve? strah povzro?a potla?itev.« Vsem strahovom naj bi bilo skupno »svarilo pred nevarnostjo«: »Ali je ta nevarnost resni?na, namišljena ali histeri?no precenjena, je za sam ob?utek nepomembno.«

Po statistiki strokovnega ?asnika Arzt und Praxis iz leta 2001 trpi 15 odstotkov avstrijskega prebivalstva zaradi v freudovskem smislu »namišljenih ali histeri?no precenjenih« nevarnosti. Pove?ano število motenj strahu je na prvi pogled v vzro?ni povezavi z rasto?imi zahtevami vsakdanjika in s tem povezano ravnijo stresa. Travme, ko so izguba bližnjega, delovnega mesta ali nesre?a, kot tudi trajajo?a obremenitev in prehudo naprezanje zaradi družine, izobraževanja ali službe sproži zdrs v duševno stanje bojazni. Zaradi ve?je ozaveš?enosti in premišljevanja tako pacientov kot zdravnikov pa tudi napredka na raziskovalnem podro?ju se je število diagnoz zvišalo za štirikrat: v zadnjih letih se pove?uje verjetnost, da že hišni zdravnik s svojo diagnozo omogo?i zgodnje prepoznavanje psihi?ne bolezni.

Kakšne nove pekle lahko odpre napa?na obravnava, pripoveduje Dunaj?anka Silvia Böhm, mati treh otrok, katere »strah pred strahom« jo je enajst let silil k »življenju v premeru dveh kilometrov«: »Vse drugo bi bilo enako vzponu na Everest.« Silva Böhm je morala svojega moža celo prositi, naj jo ?aka pred straniš?em, sicer »sem postala pani?na«. Neka psihiatrinja ji je nato brez spremljevalne terapije predpisala le pomirjevalo xanoa, »od katerega sem bila vse bolj odvisna. Dolgo ?asa mi je grozilo, da mi med jedjo pade vilica iz ust.« šele z zamenjavo zdravnika se ji je uspelo prebiti iz za?aranega kroga.

Carlo Stanek je napa?na zdravniška obravnava »stala petnajst let življenja, ki sem ga ve? ali manj prebila v svoji kuhinji«. Popolni zlom, po katerem ni mogla ne hoditi ne govoriti, je – paradoksno – prinesel rešitev. Po napotitvi na kliniko je dobila nov antidepresiv »v kombinaciji z dobro psihoterapijo«. Kasneje je ustanovila skupino za samopomo? D&A.

Najpogostejša motnja strahu v Avstriji je tako imenovana socialna fobija z 11,3 odstotka. 8,3 odstotka Avstrijcev trpi zaradi dolo?enih fobij.

Medtem je ameriški jezikoslovec Fredd Culbertson na svoji spletni strani registriral 530 variacij specifi?nih motenj strahu, ki jih je izbrskal v strokovnih publikacijah. Na njegovem seznamu fobij so poleg motenj, kot je ablutofobija (strah pred umivanjem), tudi domnevno ?udne variante, kot je falofobija (strah pred erekcijami), seskvipedalofobija (strah pred dolgimi besedami) ali triskaidekafobija (strah pred številko 13): žrtev te je bil, sode? po njegovem življenjepisu, dvanajsttonski skladatelj Arnold Schönberg. Ko se je Schönberg 13. julija 1951 skril v svojo posteljo, da bi šel s poti morebitnim nevarnostim, je njegova žena Gertrud tik pred polno?jo pogledala k svojemu možu. »Harmonija,« naj bi ta zajecljal in nato dvignil glavo: Umrl je trinajst minut po polno?i.

Fobije niso noben poseben fenomen postindustrijske družbe, temve? so znane že od antike dalje. Rimskega vojskovodjo Julija Cezarja je zagrabila panika ob pogledu na ma?ke, Johann Wolfgang von Goethe je imel strah pred višino in se je zdravil s postopnim vzpenjanjem na stolpe, ameriškemu predsedniku Abrahamu Lincolnu je – kar je bilo pri njegovem poslu kontraproduktivno – za?elo razbijati srce, kadar je stal med množico ljudi.

V Avstriji so kot pogoste posebne fobije statisti?no registrirane agorafobija (strah pred javnimi mesti), strah pred ka?ami, strah pred višino in strah pred pajki, pa tudi strah pred letenjem, za katerega letalske linije že ponujajo terapevtske seminarje.

Galerist Eduard Arnold, 55, štiri leta ni mogel zapustiti svojega stanovanja v dunajskem Leopoldsstadtu. Že samo predstava poti k smetnjaku je sprožila »paniko, znoj in tiš?anje v prsih«. Nakupe in oskrbo so zanj opravili med izolacijo vse manj številni prijatelji. Travmati?ni sprožilec njegove agorafobije je bila smrt o?eta, za katerega je leta ljube?e skrbel. ?e je med tistim ?asom kdaj le za kratek ?as zapustil hišo, »me je vsaki? pograbil strahoten strah, da se bo o?etu ravno takrat kaj pripetilo«. Pot nazaj v življenje je Arnold našel s pomo?jo prijatelja, ki »me je kot otroka vodil po okolici«. Njegov odlo?ujo?i stavek za za?etek Arnoldovega samoozdravitvenega procesa je bil: »Kadarkoli te bom peljal nazaj v hišo. In sicer ne zato, ker ti gre slabo, ampak ko ti bo do tega.«

Pet odstotkov Avstrijcev trpi zaradi splošne motnje strahu, kar pomeni, da jih »vse, kar bi nekoga lahko skrbelo in plašilo, tudi skrbi in plaši,« pravi dunajska psihoanaliti?arka Andrea Bronner. Panika in strah redko nastopita izolirano. Dostikrat se križata in nastopata tudi v kombinaciji z depresijo.

Mnogi strokovnjaki dvomijo, da zunanji fenomeni, kot je šestmese?na grožnja izbruha vojne, pripomorejo k rasti patoloških motenj strahu. Znani nevrolog Oliver Sacks je v nekem intervjuju po 11. septembru 2001 pojasnil, da Newyor?ani, »ki so bili neposredne pri?e nedoumljivega, kajpada kažejo posttravmatske simptome stresa, a da tisti, ki se že tako ali tako otepajo s strahom, ne trpijo zaradi pove?anih težav«.

Mnenje, ki ga deli tudi dunajski psihiater Georg Schönbeck: »Strahovi kot patina prekrijejo povode. Naši možgani so narejeni tako, da moramo najti vzrok za vse.«
?e je strah še pred dvema desetletjema veljal za nerazumljivo tvorbo, so raziskovalci možganov v zadnjih letih doumeli skrito celi?no mašinerijo. Vir ob?utkov so odkrili v limbi?nem sistemu možganov. Tam je predvsem amigdala v sprednjih možganih tista, ki nam pomaga reagirati na ob?utke – hitreje, kot je ?lovek sposoben misliti. Patološke motnje nastanejo, ?e se doživetja strahu tako trajno vtisnejo v center za ob?utke, da ?loveka travmatizirajo. Amigdala je v takšnih primerih hiperaktivna, zavest pa ni sposobna teh signalov obrzdati. V težkih primerih pride tako dale?, da iz limbi?nega sistema vstajajo?i spomini bolnika vedno znova travmatizirajo.

Omejitev, s katero se je Erika Ebner navadila živeti: »Prej sem svoj strah ob?utila kot rakavo tvorbo. Danes sem se ga nau?ila ceniti kot zanesljiv opozorilni sistem moje duše. Pojavi se vedno, ko zahtevam preve? od sebe.«

Profil, Dunaj
Objavljeno v sobotnem Delu , 12.04.2003.
Prispevek je last Dela.