Vsa ?ustva so zdrava

V sodobnem ?asu naši odnosi temeljijo na mo?ni ?ustveni povezanosti in ne ve? na drugih motivih (npr. ekonomskih), kot je to veljalo v preteklosti. Svobodna odlo?itev za partnerja in za družino pa sama po sebi ne pomeni, da bomo v teh odnosih tudi znali najti zadovoljstvo in izpolnitev svojih želja in potreb. Ravno nasprotno, zdi se, da nam ?ustva velikokrat povzro?ajo nemalo preglavic in pogosto ne vemo, kaj z njimi narediti.

?ustva vedno delujejo

?ustva so gonilna sila v naših odnosih. Obarvajo naš svet, ga naredijo pisanega, živega. Seveda takrat, ko doživljamo prijetna ?ustva, je naš pogled na življenje lahkoten, sproš?en, poln energije, svet pa prijazen. Ko pa se sre?ujemo s težavami, z ovirami, s preprekami, bi se pogosto radi izognili neprijetnim ?ustvom, ki se prebudijo v nas. Nih?e si v resnici ne želi ?utiti strahu, jeze, sramu, žalosti, gnusa, krivde ipd. Ve?ina si želi, da bi bilo tega v življenju ?im manj. A ?ustva so del nas tudi takrat, ko jih zanikamo, jih tla?imo, jih ne priznavamo.  Strokovnjaki opozarjajo, da imajo ravno takrat še ve?jo mo?, ko tiho delujejo na nas in se v?asih prikrito izražajo na razli?ne neustrezne na?ine. Ugotovljeno je, da je npr. potla?ena jeza povezana s sr?no-žilnimi boleznimi, z rakom in še z drugimi boleznimi.

?ustva imajo svoj namen

Pred ?ustvi torej ne moremo ubežati. Vsako ?ustvo ima namre? svoj namen, svojo funkcijo, ?eprav v?asih težko prepoznamo njihovo pozitivno noto. Zakaj bi druga?e bilo položeno v nas? Zgolj zato, da nam povzro?a nevše?nosti, neprijetne ob?utke in v?asih dolgotrajne zaplete, ko se npr. ne moremo znebiti strahu? Vsa ?ustva so zdrava. Vsako ?ustvo nosi v sebi sporo?ilo, svoj pomen, svojo pozitivnost. Pa poglejmo pobliže: Jeza. ?ustvo, ki se ga marsikdo boji, ?eš da je razdiralno, uni?ujo?e. Pa ni res. Jeza je eno izmed najbolj pozitivnih ?ustev, ki da energijo, mo?, da ?lovek nekaj spremeni. Jeza, ki gre v odlo?nost. Bistveno je, kako se izrazi. Jeza kot odlo?nost ni kri?anje, vpitje, razbijanje. Jeza kot odlo?nost ne gre v agresijo, nasilje, temve? se izraža kot akcija. Torej, ?lovek si takrat lahko re?e, da bo »jezo vzel in z njo nekaj naredil, jo obrnil sebi v prid, za?el na?rtovati in spreminjati svoje življenje«. Jeza, ki ostane v rokah posameznika takrat, ko neha kazati s prstom na drugega, iskati krivca za svojo jezo. Jezo je torej treba sprejeti kot svojo in potem z njo nekaj narediti. Prav isto velja za ostala ?ustva: Strah nam pokaže, kje je še varno. Sram nam pove, kje so naše meje. Dovoljuje nam delati napake in kli?e druge, naj nam pomagajo.

Žalost nam pomaga, da se poslavljamo. Pomeni slovo od preteklosti, od posameznih življenjskih obdobij, kar je nujno za razvoj. Predelava izgube, pa naj bo to le konec brezskrbnih po?itnic ali slovo od hišnega ljubljen?ka, je pomembno za ?ustveni razvoj. Krivda je bole?ina. Otresti se krivde je za mnoge najtežje soo?anje s ?ustvi. Bistveno pa je, kako ?ustva izrazimo.

Poiš?ite na?in, kako jih izraziti!

?ustva so zdrava, imajo svoj namen. To pa ne opravi?uje, da ?ustva »pljuvamo« na vse strani, jih »me?emo iz sebe v druge«, izražamo burno brez meja, … ?ustva je treba izraziti konstruktivno, na na?in, da ne prizadenemo niti drugega niti sebe, na na?in, da najprej sprejmemo odgovornost zanje. ?ustva so »moja«. Z njimi je nekaj narobe. ?eprav je neprijetno, nelagodno, ?utim. Kaj je to, kar ?utim? Jeza, strah, sram, vznemirjenje, nemo?? Lahko to komu povem? Lahko komu pokažem svoj strah? Lahko drugi obrišejo solze? Ali me je sram sploh priznati, da se v meni pretaka celo morje neprijetnih ob?utkov, ki jim še ne znam dati imena? Lahko koga poiš?em, da mu povem, kaj je v meni? 

Razmislite, kako reagirate!

Razmislite pri sebi, kako izražate svojo jezo? Kaj naredite takrat, ko ste zares besni? Razmislite, ali kri?ite na drugega, ga obmetavate z razli?nimi živalskimi imeni, ga ponižujete, kritizirate ali morda moledujete? Opazujte sebe, kako reagirate, ko vas je strah? Morda tudi takrat glasno protestirate, morda jo?ete ali se zate?ete v molk oz. v kuhanje mule?  Kako poiš?ete oporo, ko vam je hudo, ko se vam trga srce?

Zdaj pa razmišljajmo, kaj bi se zgodilo, ?e bi naslednji? reagirali druga?e. Kaj bi bilo, ?e bi naslednji?, ko pride strah, šli do bližnjega nekaj trenutkov pozneje kot obi?ajno. Kaj bi bilo, ?e bi najprej sebi priznali svoj strah? Sprejeli strah in sprejeli odgovornost za strah. Moj je. Nih?e ga ni položil v vas. V vas se je prebudil. Ob drugem. A prebudil se je v vas ob drugem, ni ga drugi prebudil. Ni drug odgovoren zanj. Vi ste. Ali se lahko sedaj obrnete k drugemu in mu poveste za svoj strah? »Glej, samo strah me je …« Kaj bi bilo, ?e bi takrat, ko pritiskamo,  kri?imo »daj povej, kaj je; zakaj govoriš, da ni ni?« in nas v resnici le razjedajo dvomi, poskusili z ranljivostjo in za?eli »glej, samo strah me je, ker ne vem, kaj se dogaja. Pomiril me boš, ?e mi razložiš«. Ni lahko izhajati iz sebe, govoriti iz sebe, sprejeti odgovornost za to, kako se po?utimo. A to je pot do drugega. A najprej moramo priti do sebe. Sprejeti svoja ?ustva. Se vprašati, kaj si v resnici želim? Kaj pa v resnici potrebujem? Toplo besedo, objem, potrditev? Ali tišino? Vi morate poiskati konkreten odgovor, ki velja za vaše ?ustvo? Vaš odgovor, vaše vprašanje je pot do drugega

Ko pritisk naraš?a …

Veliko ljudi ima težave z izražanjem jeze, saj ob navalu besa ne zmorejo trezno razmišljati, njihova reakcija je burna, v?asih v navalu jeze izre?ejo besede in potegnejo poteze, ki jih kasneje obžalujejo. Nasvet gre v smeri umiritve! To pa je lažje re?i, kot narediti. Umirite sebe, preden eksplodirate – dajte si prostor za reakcijo. Preštejte do pet, trikrat globoko vdihnite, umaknite se iz prostora. Morda zmorete re?i: »Zdaj sem preve? jezen, da bi govorila. Bova kasneje o tem.« In ne pozabite takrat, ko boste pomirjeni, ponovno odpreti temo. Poskrbite za sprostitev, jezo lahko sproš?ate tudi preko športa, meditacije, humorja.

Kaj pa vzgoja ?ustev pri otrocih?

?e je v preteklosti veljajo, da na podro?ju ?ustev vzgajamo de?ke druga?e kot deklice, danes vemo, da je za optimalen razvoj otroka najboljše, da mu dovolimo ?utiti in izraziti vsa ?ustva.  Prisluhniti sebi in otroku, je lahko staršem izziv ali breme, ko odkriva nova ?ustva ob odzivanju na otroka. Ob tem lahko tr?ijo na razli?ne stereotipne predstave o tem, kako ?ustvujejo fantje in kako dekleta. A vprašanje je, zakaj je nam tako težko dovoliti sinu, da je žalosten, da joka, da ga je strah? Zakaj nam ga je težko razumeti, kako boli srce, ko ga drugi zmerjajo? Ali zakaj ne prenesemo h?erkinega besa in bi ga najraje zadušili? Ali enostavno preslišimo, da je tudi naš fant žalosten in da našo deklico pošteno jezi, ker bi se nas to preve? dotaknilo in ogrozilo?

Vzgoja ?ustev pri otrocih gre vedno vzajemno z našo lastno vzgojo ?ustev. Lahko otroku dovolim, da ga je sram, ?e svojega sramu nikoli ne smem ?utiti? Lahko otroka slišim, da je osamljen, ?e pa svoje osamljenosti ne smem? Me je strah, da bom izpadel kot pomehkuženi o?e, ?e bom pokazal otroku, da ga imam rad?

?ustva so most do drugega. Preko ?ustev namre? lahko razumemo drugega, ga slišimo, se mu približamo, ga ?utimo. Še prej pa moramo ?utiti sebe, svoja ?ustva, ki niso vedno prijetna.  Moramo jih sprejeti kot del nas, ki je potreben za to, da lahko živimo, delamo, se imamo radi. ?eprav zahtevajo, da se spoznavamo, brskamo po sebi in iš?emo poti drug do drugega, brez njih ne bi bili to, kar smo.

AVTOR: dr. Nataša Rijavec Klobu?ar

Izvirna novica: ABC Zdravja  ,  april 2012

?lanek je last medija abczdravja.si in avtorice