Vsi invalidi, vsi neenakopravni

Duševnih motenj vse ve? – Kaj ?aka duševnega bolnika, ko zapusti bolnišnico – Neurejenost na podro?ju zdravstvene zakonodaje

Laura je pri zgolj 20 letih zbolela za psihozo z znaki shizofrenije. Pri delu v tovarni je uporabljala ?epke za ušesa. Tako se je lahko v miru potopila v svoje delo, ki je bilo zelo naporno, saj je delala ve?inoma pono?i in je zato tudi zelo malo spala. Tišina jo je pomirjala in je tako ?epke za?ela nositi tudi doma. »Moja mama se zelo rada dere,« je pojasnila svojo odlo?itev za umik v tišino tudi doma. Kaj kmalu pa je kljub tišini slišala glasove. Z njimi se je tudi pogovarjala.
Prvi bolj o?iten stik z »nerealnostjo« je bil njen predboži?ni obisk trgovine, kjer je pobrala igra?e in jih skušala razdeliti med ljudi, saj je bila prepri?ana, da je Boži?ek. Kmalu po tem je v tovarni menila, da je direktor in je ugašala stroje. Sledila je hospitalizacija v Vojniku, ?eprav je ob vožnji tja mislila, da gredo razkrinkati nekakšno mafijo. 

Niti približno ni vedela, da gre v psihiatri?no bolnišnico. Da je pristala tam, so ji naslednji dan razložili ostali pacienti …
Kmalu je prišla domov, oborožena s tabletami. A nanje je kmalu pozabila in bolezen se je ponovila. Ko so jo znova peljali v Vojnik, je bila prepri?ana, da se pelje na svojo poroko. Takrat je v bolnišnici ostala nekaj mesecev. Vmes je šla domov le po svoje stvari in ko se je vrnila domov, je mama za dva dni nekam odšla. Nikoli je ni podpirala, ji nudila opore, ko jo je najbolj potrebovala: »Rekla mi je, da sem duševno prizadeta.«

Nepoznavanje škoduje
Po podatkih Zavoda za zdravstveno varstvo Celje so v naši regiji lani pri prvih obiskih pacientov zabeležili v osnovnem zdravstvenem varstvu 17.803 diagnoz zaradi težav v zvezi z duševnimi in vedenjskimi motnjami, od tega je bilo 4.657 obiskov v specialisti?nih psihiatri?nih ambulantah. Najve? obiskov je bilo zaradi težav iz skupine nevrotskih, stresnih in somatoformnih motenj. V okviru Psihiatri?ne bolnišnice Vojnik je bilo lani zabeleženih 2.768 obiskov, med katerimi je bilo najve? težav zaradi shizofrenih motenj, sledile so težave iz skupine razpoloženjskih motenj ter skupine duševnih in vedenjskih motenj zaradi uživanja alkohola. Kljub zaskrbljujo?im številkam so duševne bolezni še vedno tabu. Iz ?esar sledi, da je zadostna rehabilitacija duševnih bolnikov bolj izjema kot pravilo.
Medtem ko je nepoznavanje zna?ilno za delodajalce, ki se duševnih bolnikov že skoraj bojijo, je nepoznavanje tudi pri svojcih lahko škodljivo. Vsaj pri Lauri je bilo tako. »Mama me je po vrnitvi iz Vojnika peljala k bioenergetiku, da bi me pozdravil,« se spominja Laura, ki jo je obisk bioenergetika le še bolj potrl. Ta naj bi ji namre? govoril, da mora nehati obremenjevati mamo in da si mora poiskati službo. Za Lauro torej popolnoma napa?en pobolnišni?ni pristop. Pravi, da se je že med pogovorom hotela vre?i s 15. nadstropja, z balkona, na katerem sta se pogovarjala. Premislila si je. Kot tudi še enkrat kasneje, ko je pojedla 120 tablet, v upanju, da bo v miru zaspala. Ker ni zaspala, je še enkrat poklicala mamo. Tokrat ji je mama po prihodu v Vojnik rekla, naj se nikoli ve? ne vrne domov.

Na Celjskem delujeta dve organizaciji, šent in Ozara, ki skrbita za duševne bolnike po odpustu iz bolnišnice. Ozara je v II. Oš Celje sino?i praznovala 10-letnico svojega delovanja na Celjskem.

Kam iz bolnišnice?
Kam oditi po tem, ko te »ozdravijo« v psihiatri?ni bolnišnici, je velik problem. Lauri je psihiatrinja predlagala stanovanjsko skupnost šent, kar je zagotovo ena boljših rešitev za resocializacijo. Skupnost šteje najve? pet ?lanov, imajo redne obiske psihiatra, sicer pa skrbijo sami zase. Težava je v tem, ker stanovanjske skupnosti organizirajo zgolj nevladne organizacije, kot sta v naši regiji šent in Ozara. Tovrstne organizacije so tudi edine, ki se ukvarjajo izklju?no z rehabilitacijo duševnih bolnikov, ki je zagotovo druga?na od rehabilitacije ostalih invalidov.

Vesna švab pravi, da je vse ve? ljudi z duševnimi motnjami, še posebej tistih, za katere sta zna?ilni tesnoba in potrtost. Duševnih bolezni, med katere štejemo shizofrenijo, bipolarno motnjo, blodnjavo, veliko depresijo … pa najverjetneje ni vedno ve?, ?eprav se morda pogosteje ponavljajo zaradi ve?jih obremenitev. Najpogostejša huda in ponavljajo?a se duševna bolezen je shizofrenija. Raste pa število ljudi, odvisnih od razli?nih psihoaktivnih substanc.

Laura, ki je ra?unalniški tehnik, pravi, da so ji v drugih organizacijah v okviru poklicne rehabilitacije ponudili predvsem delo za teko?im trakom, razli?na zlaganja izdelkov, miselnega dela je bilo malo. Rešitev bi lahko bila zaposlitvena rehabilitacija, ki je po besedah svetovalke na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve špele Kolar individualno na?rtovana pravica invalida. Torej bo za vsakega posameznika na?rtovana v skladu z njegovimi potrebami in lahko traja tudi razli?no dolgo. Gre torej za nekakšen paket storitev in pomo?i, ki je prilagojen vsakemu posamezniku in ni standardiziran program za dolo?eno vrsto invalidov. Invalid pa ima pravico do zaposlitvene rehabilitacije le v primeru, ?e po drugih predpisih nima pravice do enakih storitev.

V pokoj po dvajsetem
še vedno obstaja možnost, da se duševni bolniki invalidsko upokojijo. Seveda se tu pojavi vprašanje, ali si ?lovek želi biti upokojenec vse od svojih mladih let. Vemo namre?, da je najve? duševnih bolezni med 15. in 30. letom. Pa tudi tu se pojavljajo težave. V primeru, ?e posameznik zboli za duševno boleznijo, še preden se je zaposlil, ureja svoj položaj popolnoma enako kot druge brezposelne osebe in se mora prijaviti na zavod za zaposlovanje. Obstaja tudi možnost uveljavljanja zakona o zaposlitveni rehabilitaciji, vendar to lahko uveljavljalo le takrat, kadar »izpolnjujejo pogoje in merila in imajo ugotovljene trajne posledice duševne bolezni in težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njihovo zaposljivost ter ovire pri vklju?evanju v delovno okolje,« pojasnjuje Kolarjeva. Na ministrstvu še pojasnjujejo, da zakon predvideva vzpostavitev mreže izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije glede na število in potrebe invalidov ter glede na vrsto invalidnosti in regionalno pokritost z izvajalci storitev.

Po nekaterih ameriških študijah ima kar 20 odstotkov ljudi hude težave v duševnem zdravju, tudi Avstrijci so pred leti ocenjevali, da je vsak peti ?lovek duševno bolan.

Ena izmed boljših rešitev, ki bi zagotovo pove?ala tudi zaposljivost duševnih bolnikov, bi bila ve?ja vklju?enost organizacij, kot sta šent in Ozara v sistem zdravljenja teh bolnikov. Tu pa po besedah predsednice šenta in psihiatrinje Vesne švab ni sistemskih rešitev: »Zakonodaja na tem podro?ju je neurejena, participacija zdravstva je nikakršna, ?eprav se v teh organizacijah (šent, Ozara op. p.) spopadajo tudi z zdravstvenimi težavami in sprejemajo komaj zazdravljene bolnike.« švabova še dodaja, da med sektorji ni povezave in celostnega na?rtovanja, kot tudi ni podlag za na?rtovanje, saj nih?e nima niti ocen potreb po storitvah in službah. »Na podro?ju duševnega zdravja je na?rtovanje šele v zametkih, kar pomeni, da je to podro?je nedvomno še globoko stigmatizirano in odrinjeno na rob družbene pozornosti.«

Avtorica: šPELA OSET
Foto: GREGOR KATI?
Objavljeno na spletnem naslovi ?asopisa Novi Tednik
Avtorske pravice: NT&RC, d.o.o., vse pravice pridržane. Prispevek je last avtorice ter ?asopisa Novi Tednik