Vsi smo (kdaj) nori, le da se nekateri bolje obvladujemo

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek: Ljudje, ki trpijo zaradi mejne osebnostne motnje, so otroške duše, ujete v odraslem telesu.
Življenje ljudi z mejno osebnostno motnjo pogosto spominja na vožnjo z vlakcem smrti v lunaparku; vzponi in padci se izmenjujejo tako mimogrede kot v akcijskem filmu – in za sabo puš?ajo razdejanje. Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek pozna tiso?e takih zgodb, brezna bole?ine in stiske, a je kljub temu polna upanja in ga brez kompromisa razdaja.

Njeni pacienti in njihovi svojci to še kako dobro vedo, zato je ?akalnica vedno polna nalezljive nestrpnosti, ki izbruhne vsaki?, ko pokuka skozi vrata njen nasmejani obraz z o?mi v barvi spomin?ic.

»Gospa zdravnica, gospa zdravnica!« jo oblegajo z vseh strani, vsak bi ji rad povedal vse, v trenutku nastane gne?a. In tako ves dan, vsak dan, vse leto, kot zvezda severnica na nebu kaže ljudem pot, ki jo morajo vsak zase prehoditi.

Danes se o duševnih motnjah govori ve? kot kdaj prej. Zakaj, menite, je tako? Ali nanje vplivajo tudi krizni ?asi in opešano stanje duha nasploh?

Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek. Foto: Tomi Lombar/Delo

Ljudje smo z moderno medicino in tehnologijo obvladali marsikaj.

Ne bojimo se ve? nalezljivih bolezni in da bomo umrli v cvetu mladosti za tuberkulozo, ne bojimo se lakote in mraza, vsaj v razvitem svetu ne, in pri?akujemo zelo dolgo življenje. Zdaj nas pestijo vse mogo?e nenalez­ljive kroni?ne bolezni – med katere spadajo poleg sr?no-žilnih bolezni, raka, težav s kostmi in mišicami in sladkorne bolezni tudi duševne mot­nje.

Danes je v svetu zelo pomembno, da smo trdnega zdravja, tako telesno kot duševno, saj druga?e ni mogo?e pri?akovati uspeha in da bomo zdržali pri izzivih, s katerimi se nenehno in vsakodnevno sre?ujemo. Kriza in opešanje stanja duha samo še dodatno obremenita ljudi in pove?ata verjetnost, da se njihovo ravnotežje omaje, sledi pa huda ?ustvena in bivanjska kriza.

Smo v dobi, ki poveli?uje ve?no mladost, ?eprav so se s tem vprašanjem ubadali tudi v preteklosti, pa žal niso imeli toliko možnosti kot zdaj. Tudi to je breme, s katerim se je treba spopasti.

Za kaj gre pri mejni osebnostni motnji?  

Izraz mejna osebnostna motnja je zgodovinski, ustoli?il ga je Otto F. Kernberg, ki je prišel do spoznanja, da pri ljudeh obstaja stanje, ki ni ne nevroza ne psihoza, ampak nekaj vmes, nekaj na meji. Pozneje se je z opazovanjem pokazalo, da ne gre ne za bolezen ne za stanje, ampak za globoke zna?ilnosti osebnosti, za trdno vsidrane vzorce vedenja, mišljenja in ?ustvovanja, ki so nefleksibilni. Globoko zakoreninjeni vzorci, nekatere osebnostne lastnosti in njihova nespremenljivost, so zna?ilnost vseh osebnostnih motenj.

Kako se to kaže v praksi?  

Najbolj zna?ilen za osebe z mejno osebnostno motnjo (MOM) je strah pred zavrnitvijo oziroma zavrnitev sama, ki jo doživljajo tudi takrat, ko to ni. Razpoloženje je spremenljivo in muhasto. Ti ljudje so globoko negotovi vase, imajo slabo samozaupanje, zato ves ?as iš?ejo nekoga, ki bi verjel vanje, sami pa nimajo toliko samozavesti, da bi komurkoli zaupali.

Zanje je zelo zna?ilno impluzivno odzivanje na podlagi ?ustvenega sklepanja, najprej sko?ijo, potem pa pomislijo, ali sploh imajo ?as in možnost sko?iti. Lahko so zamerljivi, prepirljivi. Imajo težave z identiteto, vendar ne kot mlad ?lovek, ki ne ve, kaj bi v življenju po?el, ampak so stari 35 let ali ve?, pa še vedno ne vedo, kaj bi po?eli s svojim življenjem. Doživljajo notranjo praznino. Preprosto v sebi nimajo trdno zgrajene predstave o tem, kaj bi radi in ?esa ne marajo, nimajo ciljev.

Njihovi odnosi z ljudmi so burni, napeti, polni vzponov in padcev. Po drugi strani pa so izjemno ob?utljivi, ?ustveni, intuitivni, živijo v trenutku in plavajo ?ez ta svet. Le redko se dotaknejo tal, pa še takrat se razbijejo in jim ta prizemljitev ni? ne koristi, ker jih vse samo še bolj boli. Ob vsem tem pa nenehno globoko trpijo.

Breme nesamostojnosti

Da kriza sama ni nujno dejavnik, ki bi lahko obrnil zdajšnji trend upadanja samomorov v Sloveniji, pravi tudi Žiga Valeti?, avtor knjige Samomor, ve?plastni fenomen in tudi prou?evalec tega fenomena. »V ?asu ameriške depresije v tridesetih letih prejšnjega stoletja se je samomorilnost pove?ala za dvajset odstotkov. V Veliki Britaniji, kjer se je med letom 1963 in 1975 za 50 odstotkov pove?ala brezposelnost, je bilo samomorov manj. Torej ni nujno povezave. ?e so ljudje brez zaposlitve, še ne pomeni, da so tudi brez življenja.«

Dejavnik, ki se mu poleg duševnih težav zdi klju?en pri pove?anju stopnje samomorilnosti, je zmanjšanje ob?utka pripadnosti. Do tega je po Valeti?evem mnenju privedlo predvsem to, da so glavni akterji velikih tajkunskih zgodb še nekaznovani. »Zaradi tega si mladi želijo v tujino, starejši pa imajo ob?utek, da se niso borili za razmere, v kakršnih danes živijo.« Med tistimi, ki naredijo samomor, je  kar 80 odstotkov moških: »Zreli moški imajo ob?utek, da ne morejo poskrbeti za svoje družine, mladi pa si te sploh ne morejo ustvariti. Ne morejo, denimo, niti do stanovanja, ?eprav je v Sloveniji menda ve? kot deset tiso? praznih stanovanj.« Breme nesamostojnosti je torej znova v breme vseh: mladih, ker ne morejo zaživeti po svoje, in starih, ki se ne morejo znebiti otrok.

Ali nismo vsi kdaj takšni?

Seveda, vsi smo takšni v ?asu zorenja – zlasti v obdobju mladostništva in kdaj tudi pozneje, a se nau?imo nadzorovati in obvladati svoje otro?je vedenje. Ljudje z mejno osebnostno motnjo pa ne vzpostavijo nadzora nad ?ustvi.

Tak ?lovek sledi svojemu ?ustvenemu kompasu ne glede na posledice, ne glede na izkušnje, gre ?ez mejo tudi pri stvareh, ki se v našem socialno-kulturnem okolju ne tolerirajo, zato mu ponavadi ljudje re?ejo, da ima kaprice, da je muhast, da se slabo obvladuje, da je otro?ji. A treba je vedeti, da takšnega ?loveka obvladujejo tako mo?na ?ustva, da ima manjšo sposobnost racionalnega presojanja in delovanja na podlagi premisleka.

Ne spominja to malce na otroka?

Da, to so res otroške duše, ujete v odraslem telesu. Življenje pred njih postav­lja kulturno pogojene zahteve in pri?akovanja, posameznik pa jim ni kos, saj je še »otrok«. Seveda je to v?asih ?udovito, to so medeni tedni prijateljstva in partnerstva, a nato stvari uidejo iz rok. Takrat okolica opazi težave in se temu prilagodi, ker je njena sposobnost prilagajanja ve?ja od sposobnosti prilagajanja oseb z mejno osebnostno motnjo, kar pa jim ?isto ni? ne pomaga. Poleg tega ljudje z mejno osebnostno motnjo za svoje težave v navalu ?ustev radi obtožijo tiste v svoji bližini. Zato se okolica nenehno sprašuje, kaj je naredila narobe, in se prilagaja, hodi po prstih, da bo ljubi mir.

Govorimo o ljudeh, ki imajo, ho?eš no?eš, dva obraza, morda celo ve?, med katerimi kar naprej preklap­ljajo … Ali ni to za okolico strašno naporno, sploh ?e se temu poskuša še prilagajati?

Natan?no to! O tem lepo govori knjiga Ne stopajte ve? po prstih, avtorjev Paula T. Masona in Randi Kreger. ?lovek res hodi po prstih okoli ljudi z mejno osebnostno motnjo, saj jih ne želi prizadeti, ne želi imeti konfliktov, ne želi biti sam prizadet, kar pa na dolgi rok ne u?inkuje. Nasprot­no. Težava pri ljudeh z mejno osebnostno motnjo je, da se nekatera vedenja lahko predvidi, druga pa ne, zato se okolica s tem spopada tako, da beži, se umika in prilagaja, ker je iz?rpana, to pa ljudi z mejno osebnostno motnjo še bolj spravi ob živce, saj pri tem ?utijo zavrnitev. Želijo si bližine, hrepenijo po njej in trpijo, ko se jim ljudje umikajo, hkrati pa niso sposobni uvideti, da se to dogaja zaradi njih. Prej sem že omenila, da so tako zaliti s ?ustvi, da se pogosto slabo ali sploh ne spomnijo, za kaj je šlo, zato težav ne morejo predelati in napredovati. Njim se zdi, da pretiravajo drugi, ne oni.

Kaj se mora zgoditi, da se zgodi premik, da si poiš?ejo pomo??

Ljudje smo »komot«, tudi »ždenje v dreku« je mogo?e opisati z besedami, da je mehko in toplo, pa še poznamo ga, zakaj bi se spreminjali? Pri tem pa pozabimo cel kup dejstev. Tako nekako gre tudi pri mejni osebnostni motnji: dokler ne po?i in se ne zgodi kaj hudega, ni premika. Ponavadi gre za tako hud dogodek, da jih spodnese in se za?nejo zavedati, da tako ne gre ve? naprej.

Na primer?

V službi se tako skregajo, da jih odpustijo. Ali pa postanejo agresivni do svojih otrok. Številni imajo težave z odvisnostjo, ki je ne morejo ve? obvladovati in ki jim jo v?asih uspe pozdraviti, nato pa ugotovijo, da so še vedno v svoji koži, in takrat izbruhne spoznanje, da bo treba storiti še kaj drugega. Za?ne se dolga pot vzponov in padcev, kajti ljudje smo nagnjeni k majhnim zdrsom in velikim padcem (smeh). Pomembno je, da se hitro in spretno poberemo in da rinemo naprej. 

Kdaj se takšen premik obi?ajno zgodi pri posamezniku, ?e odštejemo puberteto?

To so zagotovo ljudje po 30. ali 35. letu, ki so do takrat še nekako shajali s svojo motnjo, v slogu mladost je norost, ker takrat s svojim vedenjem ne sebi ne drugim še niso povzro?ali toliko škode. Vsa njihova okolica je v mladosti tolerantna in tudi sama precej divja. Po 30. ali 35. letu pa je vse to nezdružljivo z neko uspešno kariero, materinstvom, o?etovstvom in kupom drugih obveznosti in prizadevanj in si ?lovek re?e, da si tega ne želi ve?, da si ne želi tako zaprav­ljati življenja, saj je prenaporno in ne zmore ve?. Premik se zgodi v resnih letih.

Kako pa veste, da je pod kupom simptomov, ki nekoga pestijo, pravzaprav MOM?

Nikoli nimamo ?loveka samo z mejno motnjo, vedno je še nekaj zraven. Ljudje ponavadi res pridejo, ker se ho?ejo rešiti odvisnosti ali pa so tes­nobni, depresivni, impulzivni … Po nekaj tednih zdravljenja pa psihiatri že vidimo, da gre pod to »površinsko« težavo za vzorce vedenja, ki spadajo pod mejno osebnostno motnjo. Zato je treba najprej odstraniti vso navlako, da lahko za?nemo spreminjati škodljive vzorce vedenja, ?ustvovanja in mišljenja – to je mejno osebnost. Pacient ima pravico do ve? diagnoz in jih bo tudi dobil (smeh).

Je mejna osebnostna motnja ozdravljiva?

Zdravljenje in terapija morata potekati celostno, najprej z zdravili, ?e je izražena depresija, tesnoba in impulzivnost, ?e pa želimo dose?i ve?, je nujna psihoterapija in pri tem je treba vztrajati. Terapevt mora biti toleranten, vedeti mora, da bo tale maša kar trajala. V?asih se v eni terapiji zgodi veliko, potem pa pol leta ni premika. Moja izkušnja je, da traja tri do štiri leta, preden ?lovek usvoji nove vzorce in za?ne živeti v skladu z njimi. Veste, nekdo, ki je 35 let krepil ene vzorce, jih bo težko spremenil ?ez no?, pa tudi v terapiji so trenutki, ko lažje delaš, in trenutki, ko ti ne gre. 

Ali tudi vam kot terapevtu na drugi strani kdaj ne gre?

Ljudje z mejno osebnostno motnjo so lahko najboljša družba, imajo pa tudi drug obraz in potem greš v?asih po terapiji samo še sedet in pit mrzlo vodo. Ampak mene se ti ljud­je dotaknejo, so?ustvujem z njimi tudi v slabih trenutkih in se tolažim, da so pri meni samo pol ure, sami s sabo pa nenehno. Groz­ljivo mora biti živeti tako.

Nekaterim verjetno vseeno gre. Kakšni so ljudje, ki jih ni k vam na terapijo?

Obstaja ?udovita knjiga na to temo, ki jo bom poskusila povzeti s pojavnimi oblikami mejne osebnostne motnje. Gre nekako takole, da med mejnimi lo?imo kralje, ?arovnike, mu?enike in samotarje. ?arovniki so tisti strupeni hudobneži, ki ugonabljajo svet okoli sebe, tako da na terapijo prihajajo izmu?eni svojci, oni sami pa ne. Drugi, ki jih ne vidimo oziroma jih vidimo res samo takrat, ko so ranjeni, so kralji, saj so sicer prepametni za strokovnjake. Recimo, Woody Allen, ki je izjavil, da v vsem New Yorku zanj ni psihia­tra, ki bi mu lahko pomagal, je že tak primer (smeh).

Torej pridejo le mu?eniki in samotarji?

Najpogosteje, da. Mu?eniki, ker trpijo najbolj na svetu in je življenje zanje solzna dolina, samotarji, ker se vsega bojijo in jih je strah živeti. Ampak da se razumemo, ti ljudje zares trpijo.

Kako ste pri vsem, kar psihiatrija ponuja, pristali pri mejni osebnostni motnji?

Sem velik deloholik. Imela sem zelo strogo staro mamo, ki me je dobesedno zdresirala in mi vcepila velik ob?utek odgovornosti do vsega, kar po?nem. Po mojem sem malo obsesivna, kar zapišite (smeh). Že ?e kupim knjigo, se vprašam, ali imam zanjo doma dovolj prostora, celo za knjigo se ?utim preve? odgovorno, in s tem pristopom je v psihiatriji zelo zanimivo. Vse, ?esar sem se doslej lotevala, je bilo v obliki popolne predanosti, za?elo se je s shizofrenijo, sledila je bipolarna motnja, ko pa sem z dela na zaprtem oddelku v Polju prešla v ambulanto, se mi je odprl nov svet – kako naj bi ubežala osebnostnim motnjam, ?e jih ima menda polovica klini?ne populacije? Seveda pa je mejna osebnostna motnja najbolj zanimiva, ker je tako nepredvidljiva. Namre?, z izkušnjami in vajo lahko pri pacientih po tretjem stavku ve?inoma ugotovim, kak­šen bo ?etrti, pri pacientu z mejno osebnostno motnjo pa so stvari manj jasne in mi to uspe šele pri enaindvajsetem stavku. 

Ko sem vas ?akala, se je izza vrat vsake toliko ?asa razlegel vaš smeh in ?arobno vplival na ozra?­je v ?akalnici. Ste dobrovoljni?

Rada se pošalim in pacienti to vedo, ko re?em, da bova danes kar malo zmanjšala zdravila, da ne bodo imeli dvakrat na dan fižolove solate. ?e se mi nasmehnejo nazaj ali mi na vratih re?ejo, da jih bom lahko danes nasmejala, vidim, da so ?ustveno odzivni. Pravzaprav jih s smehom testiram, v kakšnem stanju so. Saj nisem tako dobrovoljen ?lovek, recimo, da sem bolj optimist in da se apriori vsak dan posebej odlo?im, da ne bom slabe volje. Kaj pa bom dobrega dosegla s tem? Poleg tega ne maram biti slabe volje, ?e so že vsi okoli mene tak­šni (smeh) in nimajo ni? od tega.

Kako si polnite baterije?

mam dva ?udovita psa, ?udovitega partnerja in lepo število iskrenih prijateljstev. Zadovoljni smo z malim, veselimo se zase in za druge, so?utni smo do sebe in drugih. Svoje življenje napolnimo z lepim in toleriramo slabo. Probleme rešujemo sproti, da se ne nabirajo.

Izdelujem mozaike in šivam krpanke. Z mozaiki in šivanjem si privoš?im svoj otroški svet, barvit in ustvarjalen, poln presene?enj in še popolnoma varen je. Zelo pomembno je, da ugotovimo, kdo smo in kaj potrebujemo – v resnici, ne v smislu otroških sanj.

Katja Golob, Nedelo

Izvirna novica: Nedelo ,  nedelja 10.02.2013

?lanek je last medija Nedelo.si in avtorice