Za depresijo boleha pet odstotkov Evropejcev

Po nekaterih podatkih bo leta 2020 med vsemi boleznimi, ki prizadenejo odrasle, kar 22 odstotkov psihi?nih motenj – Evropska direktiva o prepovedi diskriminacije

Tudi dandanes, ko je že vse mogo?e in rešljivo, se bolni in invalidni ljudje še vedno sre?ujejo s starimi težavami. Mnogi živijo v revš?ini, imajo omejene možnosti šolanja in zaposlovanja, obravnavani so kot subjekti, ki nimajo želja in ki potrebujejo predvsem nego. Segregacija se za?ne že v zgodnji fazi, ko vklju?ujejo otroke v paralelno izobraževanje ali jih kako druga?e izklju?ijo iz družbe, poudarjajo v raziskavi, ki jo je pripravila Evropska fondacija za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer. Marsikdaj pa se njihova odrinjenost nadaljuje tudi kasneje, ko se le stežka prebijejo na trg dela in dobijo službo.


V Evropski uniji je kroni?no bolnih ali invalidnih 17 odstotkov vseh prebivalcev in 15 odstotkov tistih, ki so še v delovnih letih. številne študije so pokazale, da ima kar 12 odstotkov Evropejcev bolezen ali invalidnost, ki jih tako ali druga?e ovira pri delu in zaposlitvi, deset odstotkov je mo?no kroni?no bolnih ali prizadetih, šest odstotkov pa dobiva zaradi invalidnosti socialno pomo?.

Bolezen, nezdrav na?in življenja, nesre?e na delovnem mestu in drugi socioekonomski dejavniki vplivajo, da se število bolnih ali invalidnih ljudi še pove?uje – med mladimi je zdaj takih pet odstotkov, med tistimi, ki so že dopolnili leta za upokojitev, pa kar 40 odstotkov. Raziskava Evropske fondacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer pa poudarja še eno plat tega problema – vse pogostejše je slabo psihi?no zdravje. Kar 25 odstotkov socialne pomo?i v Evropski uniji namre? pripada ljudem s psihi?nimi težavami in ta delež se še ve?a. Po nekaterih podatkih bo leta 2020 med vsemi boleznimi, ki prizadenejo odrasle, 22 odstotkov psihi?nih motenj. Zdaj boleha za depresijo pet odstotkov Evropejcev, ženske dvakrat pogosteje kot moški.

Ker se položaj na tem podro?ju iz leta v leto slabša, je Evropska unija že leta 2000 izdala direktivo, ki je oblikovala okvir za enakopravno ravnanje z bolnimi in invalidnimi ljudmi pri zaposlovanju, s posebnim poudarkom na prepovedi diskriminacije. Prav tako se je usmerila v vzdrževanje splošnega zdravja na delovnem mestu in v strategije za promocijo vklju?evanja bolnih in invalidnih v družbo.

A kljub evropski in nacionalnim zakonodajam se ti ljudje še vedno sre?ujejo s številnimi težavami v samostojnem življenju. Zlasti jih omejujejo fizi?ne, legalne in administrativne ovire, celo nova tehnologija, predvsem pa odnos okolice, ki je velikokrat ignoranten. Prav spreminjanje tega traja najdlje. Seveda se vse to kaže tudi pri zaposlovanju.

Zunaj trga dela jih tako ostane skoraj dvakrat ve? kot drugih. Nekateri se ne morejo zaposliti, ker je njihova bolezen prehuda in pa? ne zmorejo delovnega ritma, drugi pa ostajajo izklju?eni, ker jim delodajalci ne omogo?ijo prilagojenega dela ali ustrezne tehni?ne pomo?i, da bi lahko delali enakovredno preostalim. Nezaposlenost se mo?no pove?a po 50. letu starosti. Takrat pa imajo ljudje tudi vse pogosteje zdravstvene težave in se težko spet vrnejo v službo. Krog je tako sklenjen.

K težjemu zaposlovanju bolnih in invalidov pa v?asih prispeva tudi sama nacionalna organiziranost socialne pomo?i. Ponekod lahko bolni ali invalidni ljudje izgubijo denarno podporo, ?e sprejmejo delo. Zato se neradi zaposlijo za dolo?en ?as, ?eprav bi jim služba zelo koristila. Ko se njihova delovna pogodba kon?a, se morajo namre? spet spustiti v boj za pravico do pomo?i, ki jim pripada. Ponekod do njih niso »prijazni« niti davki, saj jim dodatno delo v resnici prinese zelo majhen zaslužek. Države bi morale te prepreke ?im prej odpraviti, saj je prav zaposlitev glavni kanal za vklju?evanje bolnih in invalidnih ljudi v družbo in za njihovo normalno življenje.

Linda Volk

Izvirna novica: Delo, 16.03.2004
?lanek je last avtorice in Dela