Za duševno zdravje je odgovorna tudi politika

Slovenija ne more zaobiti deklaracij, na?el in dobrih praks s podro?ja duševnega zdravja in skupnostne skrbi iz tujine.
Ker na torkovem posvetu v državnem svetu na temo skupnostne psihiatrije v Sloveniji, ki ga je organiziralo nacionalno združenje za duševno zdravje Šent, ni bilo povabljenih predstavnikov pristojnega ministrstva za zdravje, bi ?lovek pomislil, da so prehitro zagrabili informacijo o ukinitvi državnega sveta.

Morda pa se jim zdi, tako meni psihiatrinja doc. dr. Vesna Švab, predsednica Sveta za koordinacijo skupnostne psihiatrije v RS, “da bodo s takšno držo najlažje umaknili problematiko z dnevnega reda.

Vendar je pritisk strokovnjakov in civilne sfere zdaj že tolikšen, da jim ta namera ne bo uspela!” Problem skupnostne psihiatrije v naši državi – ta se sicer izvaja, ampak sistemsko neenotno in v razli?nih interpretacijah – namre? ni ne zakonski ne medicinski oziroma psihosocialni, ampak je v prvi vrsti organizacijski – ta pa je stvar politi?ne volje. Pravzaprav je politi?na volja že bila, toda z menjavo bolj in manj senzibilnih ministrov je treba vedno znova pojasniti, zakaj potrebujemo tako organizacijo pomo?i.

Slovenija kot evropska država ne more zaobiti deklaracij, na?el in dobrih praks s podro?ja duševnega zdravja in skupnostne skrbi iz tujine; pred dvajsetimi leti smo bili celo med prvimi na tem podro?ju. Vendar je problematika ve?krat zastala, ne le zaradi jare ka?e okoli sprejemanja krovnega zakona o duševnem zdravju, temve? ker takšna skrb, ki sicer zahteva celo mrežo strokovnih in civilnih služb, ne more delovati na ple?ih prostovoljstva. Ampak bili bi krivi?ni, ?e bi društva s podro?ja duševnega zdravja razumeli le volontersko, saj so, kot je poudaril tudi Sre?ko Brumen iz Novega Paradoksa, z leti pridobili številna znanja, izkušnje pa tudi certifikate pristojnih strokovnih inštitucij.

Dve ideji skupnostne skrbi?

Pri skupnostni psihiatriji sta pri nas prevladovala dva interesa. Prvi (program iz leta 2005) je zagovarjal skupnostne time razli?nih strokovnih profilov znotraj bolnišnic, drugi pa bi se bolj povezal z osnovnim zdravstvenim varstvom. Po mnenju Švabove so strokovnjaki (psihiatri, splošni zdravniki, nevladne organizacije, centri za socialno delo) nesoglasja presegli že pred ?asom, predloge je treba le posodobiti v smislu sodobne psihiatrije, “ta pa je lokalna, se ozira na ?lovekove pravice in odgovarja na njihove potrebe ?im bližje njihovemu okolju”.

A o?itno svet za koordinacijo skupnostne psihiatrije, ki ga vodi Švabova, le nima absolutne podpore, recimo pri klini?nih psihologih, jo ima pa med uporabniki Šenta. “Kdo bo spet odlo?al o nas namesto nas?” se sprašuje Andreja Štepec, predsednica Sveta uporabnikov Šent. ?as je, da se k razpravam ponovno pritegne tudi uporabnike in svojce, predvsem pri oblikovanju nacionalnega programa varovanja duševnega zdravja, ki bi ga po zakonu morali na državni ravni sprejeti že leta 2009.

Prora?unska sredstva za duševno zdravje

Kaj pravzaprav sploh je “skupnostna skrb” razen to, da je nedvomno absolutno ?lovekova pravica? Mag. Edo P. Belak, predsednik Šenta in foruma svojcev, jo definira kot pristop k duševnim boleznim, ki ponuja podporo in obravnava ljudi s težavami v duševnem zdravju raje v doma?em okolju kot v psihiatri?nih bolnišnicah, kjer so ljudje izklju?eni iz družbe. Skupnostna skrb mora iz prekletstva postati blagoslov za družine obolelih in vso skupnost, pravi Belak, pri tem pa upoštevati tudi priporo?ila baselske deklaracije iz leta 2011, ki jo je podpisalo 44 društev v evropskem združenju svojcev EUFAMI, tudi slovenski Šent, Ozara in Humana.

Med zahtevami je tudi pravica do izbire za družine, ali sprejmejo oziroma ne sprejmejo vloge skrbnika. V?asih zaradi duševne bolezni enega ?lana zboli vsa družina, na kateri je po besedah Belaka še vedno skorajda vsa skrb, brez stalne mreže podpore. Finan?na podpora bi zato morala biti zagotovljena iz prora?unskih sredstev, le tako bo država dejansko pokazala svoj odnos do duševnega zdravja svojih državljanov. 

Psihiater ?im bliže ljudem

?e na Koroškem deluje zgolj en psihiater in direktor zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem Evgen Janet opozarja, da nimamo kriterijev, kako takšno pomo? sploh koordinirati po državi (pri ?emer država ne more mižati ob eti?nih dimenzijah problematike), so v zdravstvenem domu v Novi Gorici po idejah psihiatra dr. Jožeta Felca že imeli vzor?ni primer takšne koordinirane pomo?i na terenu. “Vendar je država center za mentalno zdravje obglavila,” se je izrazil sedanji direktor Marjan Pintar, s tem pa je nekoliko zamrlo sicer dobro sodelovanje s pristojno Psihiatri?no bolnišnico v Idriji. Ker se tudi tam sre?ujejo z enakimi težavami nekoordinacije na ravni države, integrirano pomo? iz bolnišnice nazaj v skupnost vodijo po svoje. Pomo? na terenu pomeni tudi krajšanje ?akalnih vrst in dni, preživetih v bolnišnici, kar lahko potrdi že 90 bolnikov, vklju?enih v projekt, in 21 strokovnjakov. Sociologinja mag. Viktorija Gorjup, do nedavna direktorica idrijske bolnišnice, ostaja še vedno aktivna prav na podro?ju skupnostne psihiatrije: “Iš?em neko slovensko pot, da se podporne službe širijo tja, kjer ljudje živijo in delajo.”

Tekst: Ingrid Mager

Izvirna novica: Dnevnik.si ,  ?etrtek 10.05.2012

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice