Zakaj se braniti odkrite besede?

V današnjem tempu življenja je stres stalnica, z njim se sre?ujemo vsak dan. Kdo od nas vsaj ob?asno ne ob?uti iz?rpanosti, tesnobe, preobremenjenosti, pomanjkanja ?asa zase, pritiska zahtev doma ali na delovnem mestu? Problem nastane, ko se stiske kopi?ijo, so premo?ne, preve? zgoš?ene ali predolgo trajajo. Tedaj lahko ob?utja brezvoljnosti, nemo?i, utrujenosti in ujetosti vodijo v izgorelost, depresijo, anksioznost in razne druge duševne tegobe. Statistika govori, da je v Sloveniji obolevanje za duševnimi boleznimi trikrat pogostejše kot za rakom in ravno tako

pogosto kot za boleznimi srca in ožilja. Je takih stanj še ve?, a si ljudje ne priznajo psihi?nih tegob oziroma zaradi predsodkov odlašajo z iskanjem pomoèi, dokler stanje ni nevzdržno?

Piše: Klavdija Miko

MAJA CIMERMAN: NISEM ZNALA ALI HOTELA SODELOVATI

"Prve motnje anksioznosti sem za?utila pred štirinajstimi leti. Za?ela sem se izogibati avtobusov, velikih trgovin, trgov, ži?nic. S?asoma sem zožila življenjski prostor na dom, službo in nekaj najbližjih prijateljev. Vse to so mi 'prepre?ili' simptomi, ki so prišli na dan v takšnih okoliš?inah: potne roke, mo?no razbijanje srca, težko dihanje in potreba po begu, saj bi se lahko od vsega hudega zgrudila. S takim vedenjem sem si pridobila ali privzgojila strah pred strahom. Seveda sem iskala pomo?, a razen kratkega pogovora, tablet in stavka 'saj bo dobro' nisem dobila. Uspelo mi je tudi najti ?udovitega psihoterapevta, od katerega sem se veliko nau?ila, a konkretnih problemov nisem rešila. Mislim, da nisem znala ali pa hotela sodelovati. Moja tesnoba se je vse bolj stopnjevala. Gledala sem mame, kako vodijo svoje otroke na sprehod, jaz pa nisem mogla. Namesto da bi se denimo veselila dopusta, sem se ga bala, saj sem šla v tuje okolje, ki ga nisem poznala. Namesto da bi se veselila zaklju?ne prireditve svojih otrok v vrtcu in šoli, sem trpela in iskala upravi?ene razloge, da sem se izognila. Prikrajšana sem bila za mnogo povsem obi?ajnih stvari. Veliko breme bolezni je nosil moj mož, ki mi je stal ob strani in mi še. Mogo?e ni natan?no razumel, kaj se dogaja, vendar je nesebi?no prenašal moje nerazumljive strahove in izogibanja."

ANTIDEPRESIVI, BOLNIšKI DOPUST, U?ENJE SPROš?ANJA

"Pritiski so se stopnjevali, ob?utki krivde, da morajo drugi namesto mene v trgovino, po otroke, na sestanke, nenehna prikrivanja in izogibanja so me po?asi, a vztrajno uni?evali. Nekega dne jeseni 2003 sem v službi naenkrat doživela pani?ni napad, a ga seveda nisem prepoznala. Obiskala sem splošno zdravnico, poslala me je na preiskave, a rezultati so pokazali, da sem zdrava. Stanje se je za?elo slabšati – huda utrujenost, tiš?anje v prsih, nespe?nost, strah pred norostjo. Svetovala mi je obisk psihiatra, dobila sem seznam, na koga vse se lahko obrnem, in za?ela sem klicati. Nekateri so bili zasedeni za ve? mesecev, drugi bi me sprejeli po novem letu. Skratka, takojšne strokovne brezpla?ne pomo?i ni bilo. Obupana sem se usedla za ra?unalnik in po internetnih straneh iskala zasebnega psihiatra. Poklicala sem prvo številko, ki sem jo našla. Dobila sem ordinacijo dr. Marjete Blinc in sprejeti me je bila pripravljena naslednji dan, v soboto, ob 9. uri zjutraj. Po temeljitem pogovoru in razlagi mojega stanja sva se odlo?ili, da je najbolje, ?e za?nem jemati antidepresive in grem na bolniški dopust. Dala mi je svojo številko mobilnika, da jo lahko pokli?em, kadar koli jo potrebujem. Ko so zdravila po?asi pregnala najhujše depresivne ob?utke in ko sem bila pripravljena videti tudi že kakšno svetlo to?ko, sva s psihiatrinjo za?eli reševati probleme, povezane z anksioznostjo. Dobivala sem naloge, pisala dnevnik, skupaj sva se veselili mojih uspehov. Vklju?ila me je v skupino za sproš?anje pri prof. Adam?i?evi, tam sem se nau?ila, kako se sproš?ati v kriti?nih trenutkih. Sama sem iskala ?lanke, knjige o depresiji, anksioznosti, dobila sem veselje, da spoznam svojo bolezen, sprejela sem jo in ji dovolim, da je tu, v meni.
Ko sem mislila, da ni izhoda, sem prisegla, da bom ustanovila društvo za pomo? ljudem s takšnimi težavami, ?e se rešim iz depresije. Našla sem nekaj sotrpinov in za?eli smo. Društvo in vse prej zapisano mi je pomagalo – kon?no živim." Tako je osebno zgodbo na spletnem forumu društva Dam za pomo? in podporo osebam z depresijo ali katero koli obliko anksioznih motenj opisala predsednica Maja Cimerman.

?ETRTINA LJUDI SE SPOPADA Z DUšEVNIMI TEŽAVAMI

"Marsikdo je prepri?an, da ga duševna bolezen ne more prizadeti, a depresija, motnje prilagajanja na strese razli?nih vrst in tesnobnost so presenetljivo vsakdanje. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima skoraj ?etrtina vseh ljudi v dolo?enem življenjskem obdobju težave z duševnim zdravjem, najmanj eno od motenj je imela polovica Evropejcev. V Sloveniji se, denimo, na oddelkih psihiatri?nih bolnišnic na leto zvrsti približno 4750 ljudi, ki potrebujejo bolnišni?no oskrbo, poleg tega je še vsaj 204 tiso? ambulantnih obravnav.

Pravih duševnih bolezni, torej tistih, pri katerih je hudo moteno prepoznavanje realnosti ali ga sploh ni, je dva do tri odstotke. Med tem ko v otroški dobi najdemo najve? reaktivnih motenj, odziva na neugodne zunanje okoliš?ine, v zrelem obdobju prevladujejo stanja vseh oblik tesnobnosti, v starostnem pa je najve? depresivnosti. Seveda moramo k težavam z duševnim zdravjem prišteti še vse oblike zasvojenosti, ki so z izjemo otroškega obdobja enakomerno razdeljene med zgodnje, srednje in pozno zrelo obdobje – v prvem je ve? patologije, povezane z nedovoljenimi drogami, v drugem in tretjem po ve? alkoholne patologije," razloži mag. Vanja F. Rejec, dr. med., psihiater. "Ljudi, ki jih prizadevajo stresne motnje in izgorevanje, je mnogokrat vse ve? zaradi boljšega prepoznavanja in senzibilnejše registracije znotraj zdravstvene službe, seveda pa tudi zaradi obremenitev onkraj praga fizioloških sposobnosti."

ANDREJA PšENI?NY: TEKLA SEM TEKMO SAMA S SABO

Psihologinja Andreja Pšeni?ny, ki se na Inštitutu za razvoj ?loveških virov strokovno ukvarja z izgorevanjem – na www.institut.burnout.si poteka vseslovenska raziskava o stopnji izgorelosti v našem okolju – ugotavlja, da je vzrok za nastanek simptoma v neravnotežju med vlaganjem oziroma ?rpanjem energije in zadovoljevanjem temeljnih potreb. "Praviloma izgorijo najsposobnejši, najzavzetejši in naju?inkovitejši posamezniki s privzgojeno storilnostno naravnano samopodobo, torej se cenijo le toliko, kolikor naredijo. Na prvo mesto svojega vrednostnega sistema postavljajo potrebe drugih in tudi ob najve?jih dosežkih ne ?utijo zadovoljstva, temve? si takoj zastavijo nov cilj."
Andreja Pšeni?ny je dvajset let tekla tekmo sama s sabo, svoje resni?ne potrebe je povsem potla?ila. "To je tudi vzrok, zakaj se Ijudje razli?no odzivamo na obremenitve. ?lovek, ki zaznava svoje potrebe, se bo ob upadanju energije spo?il, izstopil iz nerecipro?ne situacije, kandidat za izgorelost bo zaradi potla?itve potreb sicer ?util tesnobo, vendar se bo na utrujenost in nezadovoljstvo odzval s pove?ano storilnostjo," pove Andreja Pšenièny. Doda, da se z novim iz?rpavanjem za?ne prva faza izgorevanja, ki se kaže v deloholizmu, zanjo pa sta zna?ilna ob?utek kroni?ne utrujenosti in zanikanje slabega po?utja. Druga stopnja je ob?utek ujetosti v na?in življenja: ?lovek je že zelo iz?rpan in potla?i vse neprijetne telesne in psihi?ne ob?utke, na kognitivni ravni se kažejo izraziti znaki motenj koncentracije, spomina, odlo?anja, simptomi depresije, negativna ?ustva z odporom do vseh in vsega – delovnega okolja in tudi do bližnjih."

KO NI NI?ESAR VE?

V prvi in drugi stopnji je zna?ilno, da si ljudje ne priznajo popuš?anja. Edino zdravo, kar še lahko naredijo za svoje zdravje, je, da prepre?ijo kon?no stopnjo – adrenalno izgorelost oziroma velik psihofizi?ni in nevrološki zlom. Do njega se je prignala tudi Andreja Pšeni?ny. Dvajset let je postopno izgorevala, samostojna podjetnica je skrbela za odraš?ajo?o h?er in bolnega o?eta, za vse in vsakogar. Zlomila se je dobesedno ?ez no?. "V prvi fazi je grozljivo – tako sem bila brez energije, da nisem mogla vstati iz postelje. Po osemnajst ur sem samo spala, a ne nekaj dni, ampak mesece. Strašansko naporno mi je bilo dvigniti roko, kaj šele iti na straniš?e."
Andreja Pšeni?ny pove, da je v prvi in drugi fazi izgorelosti ves nevrološki sistem nenehno vzburjen. "Stresni hormoni dobesedno preplavljajo telo, zlasti adrenalin, kortizol je kroni?no povišan. Lahko bi rekli, da je telo na lastnem dopingu. Koli?ina kortizola po adrenalnem zlomu pade pod normalno raven, za?asno, za nekaj let ali bodisi celo trajno se zmanjša energetska opremljenost posameznika, kar je bila prej ena njegovih temeljnih zna?ilnosti. Temu se prilagodijo tudi druge lastnosti in vedenjski vzorci, denimo upad motivacije, izguba entuziazma, volje. Izgorelost lahko pripelje celo do poskusa samomora, ki je ve?inoma bilan?nega tipa. Sproži ga ob?utek ujetosti, objektivne nemo?i in izgube nadzora nad lastnim življenjem in ne izguba volje do življenja."

Andreja Pšeni?ny je po poskusu samomora pristala v bolnišnici. "Najpogostejši simptom kon?ne stopnje izgorevanja je depresija, zato zdravniki navadno zdravijo to plat, a vzporedno z medikamentoznim zdravljenjem je nujna tudi psihoterapevtska obravnava za odpravljanje vzrokov, osebnostnih zna?ilnosti, ki pove?ujejo tveganje za izgorelost, pa tudi za spreminjanje vedenjskih vzorcev v obremenilnih okoliš?inah," poudarja Andreja Pšeni?ny.

NI ZDRAVJA BREZ DUšEVNEGA ZDRAVJA

"Izgorevanje kot nov pojem se v psihiatri?èni terminologiji pojavlja od pred kratkim, medtem ko so samo motnjo prej uvrš?ali deloma pod depresijo, deloma pod tesnobnost, poznana pa je bila takrat, kadar so ljudje v želji za ve?jo u?inkovitostjo prekora?evali meje lastne zmogljivosti," pojasni Vanja F. Rejec.
Nadaljuje s kratkim orisom bistvenih razlik med depresijo in anksioznostjo. "Depresija je duševno stanje, v katerem se poleg potrtosti, ki zavzema patološke dimenzije, pojavljajo znižano samospoštovanje ter vegetativne motnje, denimo hujšanje, pešanje zanimanja za hrano, spolnost in pogovor. Anksioznost ali po slovensko tesnobnost je strah, ki nima smeri: ?e se na primer bojimo podivjanega bika, je strah usmerjen vanj. Pri anksioznosti ne ?utimo smeri strahu, ampak ga doživljamo, kot da vdira od zunaj in hkrati iz naše notranjosti sili navzven. Zna?ilnosti so pospešen utrip srca, tiš?anje v prsih, misel na dušenje in mrzli?no iskanje pomo?i pri drugih." Glede na zdajšnje stanje v Sloveniji in napovedi o razširjenosti – ekonomsko breme zaradi strmega naraš?anja duševnih bolezni naj bi se do leta 2020 pove?alo na 15 odstotkov in preseglo breme zaradi bolezni srca in ožilja – je torej nujna ve?ja skrb vseh za duševno zdravje, saj je nekatere duševne težave mogo?e prepre?iti s primernimi ukrepi.

GLAVNA OVIRA JE STIGMA

A v premagovanju stisk se pri nas pojavljajo trije bistveni problemi: ljudje ne prepoznajo ?ustvenih tegob, zakopanih globoko v njih, ne upajo si jih priznati, nato pa jih je strah poiskati pomo?, ker se bojijo sodb okolice. Vanja F. Rejec meni, da pomo? poiš?e zgolj vsak deseti od tistih, ki bi jo zares potrebovali, zato bi vsakršni pomisleki morali postati preteklost. Na voljo so u?inkovite metode zdravljenja, od zdravil do psihoterapij, k odpravljanju strahov pred duševnimi težavami precej pripomorejo do ljudi prijaznejša terapija s prenosom težiš?a delovanja psihiatri?nega tima iz centralnega v lokalno. "Bistveno breme skrbi za ljudi z duševnimi težavami prevzema ambulantna javna ali zasebna dejavnost v Sloveniji, saj posamezno ustanovo obiš?e okoli 3400 ljudi na leto, kar je dvakrat ve?, kot jih na leto sprejme povpre?no velika psihiatri?na bolnišnica. Tudi pri nas obstajajo do uporabnikov prijazne nevladne organizacije, ki na terenu skrbijo za reintegracijo v okolje, od tega je pet splošno usmerjenih, tri so specializirane za tiste, ki imajo probleme z drogami. ?e prištejemo še zmogljivosti psiholoških posvetovalnic v javni in zasebni praksi, znese to na leto dodatnih 23.500 možnosti za posvet s strokovnjakom," pojasni Vanja F. Rejec. "Zainteresirani dobijo vse ve? odgovorov tudi na raznih specializiranih spletnih forumih. Možnosti jo torej dovolj."

SAMOPOMO? PROTI NEMO?I

Maja Cimerman je prepri?ana, da so zadostne informacije ter omogo?anje pomo?i in podpore na tako raznovrstnem in širokem podro?ju, kot so duševne bolezni, izjemno dobrodošli in dragoceni. "Zavedanje, da v stiski nisi sam, da se lahko obrneš na ljudi, ki imajo izkušnje in te razumejo, lahko tistemu, ki trpi, resni?no pomaga. Poleg pomo?i je zato ena glavnih nalog društva Dam širjenje znanja in informacij o anksioznih motnjah ter depresiji, s ?imer skrbimo za ozaveš?anje tako tistih, ki jih motnja ali bolezen prizadene, kot tudi širše javnosti."
Skupine za samopomo? pri duševnih motnjah so v svetu ustaljena praksa – nemalokrat so osrednja opornica v življenju posameznika v ?ustveni stiski, uporabnikom psihiatrije, ki izgubijo ve?ji del socialne mreže, pa omogo?ajo predvsem razumevanje in ob?utek varnosti, da bodo med krizo imeli oporo. Tudi v Damu zato delujejo že tri, v Ljubljani in na Bledu, za širjenje informacij in znanja o anksioznih motnjah, stresu in depresiji pa uporabljajo tudi portal www.nebojse.si, ki ga je v devetih mesecih obiskalo 200.000 uporabnikov, forum pa 350.000. ( O.P. uredništa portala: Samo v juniju mesecu je portal obiskalo 52.000 uporabnikov in obiskanost raste)

Portal s forumom je kot spletna kavarna, kjer se sre?ujejo Ijudje s podobnimi problemi, izmenjujejo mnenja, nasvete, se spodbujajo in tolažijo. Hkrati na enem mestu dobijo vse novice, prispevke iz razli?nih medijev, ki se dotikajo anksioznih motenj in depresije. Naš cilj je postaviti informacijsko bazo s podro?ja stresa, anksioznih motenj in depresije, kajti informiranje o duševnih motnjah je dobro sredstvo za prepre?evanje in zdravljenje razli?nih stanj, saj se posameznik z dobrim poznavanjem izvora, posledic in možnosti obvladovanja motnje veliko lažje spopade s svojo, kar mu omogo?a hitrejše okrevanje, " pojasni Maja Cimerman. "Dobre strani spletnega svetovanja so, da je ?lovek anonimen in zato seveda svobodnejši. Ni ?asovno omejen; ko za?uti stisko, jo lahko takoj prenese prek mreže na naš forum. Odzivi so takojšnji. Poudariti moram, da svetujemo iz lastnih izkušenj – smo ljudje s prakso na tem podro?ju, obenem pa se tudi izobražujemo. Uporabnike zelo zanimajo izkušnje drugih s problemom, ki ga imajo, veliko je tudi izmenjav mnenj o stranskih u?inkih zdravil. Najve?krat pa si želijo le olajšati dušo, dati iz sebe bole?ino, ki je ne morejo zaupati nikomur v svoji okolici."

Izvirni ?lanek objavljen v prilogi Dela ONA.
Besedilo in slike so last njihovih avtorjev in priloge Dela ONA.