Zakon o duševnem zdravlju pod preprogo

Ministri – duševno zdravje 5 : 0

Nekje na son?ni strani Alp in na prehodu med tiso?letjema je živela družina lokalno dobro znanega zdravnika, v kateri je bilo pet otrok. Prvi štirje so bili fantje: Boži, Marjan?ek in dvoj?ka Duško in Andrej?ek, najmlajša pa je bila o?etova ljubjenka Zofka. Ta se je za njegovo ambulanto še najmanj zanimala. Sinovi pa so se. Zelo. Opazovali so bolnike, ki so hodili vanjo in iz nje, in razglabljali, kaj bi lahko naredili za izboljšanje zdravja, še ve? kot to, kar je skoraj rutinsko po?el njihov o?e. O zdravju v mestu so se veliko pogovarjali tudi s sošolci in prijatelji; eni so bili iz prosvetnih družin, drugi otroci novinarjev, tretji so razmišljali podobno kot njihovi o?etje, ki so delali v tovarnah. In kar nekaj je bilo takih, ki so zdravnikove sinove opozarjali, da je duševno zdravje v ambulanti njihovega o?eta preprosto spregledano. Da njihov o?e ni tako u?inkovit, ?e pride na pregled gospa, ki je o?itno depresivna, saj ji predpiše le nekaj proti bole?inam ali kislini v želodcu.

Da je še najhuje takrat, ko mora kdo v psihiatri?no bolnišnico. Da se njihov o?e tedaj prehitro pogodi s policijo, ?eš da je ?loveka zaradi neke navidezne nevarnosti najbolje spraviti ?im prej na varno. Boži, Marjan?ek, Andrej?ek in Duško niso mogli ostati nedovzetni za pripombe na ra?un njihovega o?eta. Malo zaradi adolescence, v kateri so poskušali sebe opredeliti kot druga?ne od o?eta, malo pa zaradi njegovega prepri?anja, da je najboljši, s ?imer se je ujemala tudi njegova avtokratska vzgoja. Težko mu je bilo kaj dopovedati, še posebno v zvezi z njegovo nepopolnostjo.

Prvi, Boži, ki je medtem že zrasel v Božidarja, je približno leta 1995 predlagal sošolcu, da bi njegov o?e pravnik in stric psihiater spisala pismo, kako naj Božidarjev o?e postane dovzetnejši za duševno zdravje v svoji ambulanti. Pristavil je še, da mu bo, ko bo spisano, pismo sam izro?il ali prebral. A do leta 1998 ga o?e zdravnik še vedno ni prejel, kar je pripeljalo do tega, da so se nekateri razo?arani pacienti povezali z nekaj mlajšimi pravniki in pismo napisali kar sami ter ga brez Božidarjevega vpletanja odnesli zdravniku. O?e in stric Božidarjevega sošolca sta se ujezila, saj so ju prehiteli. Božidar se je medtem že odselil od doma in tisti, ki naj bi zadeve uredil, je bil zdaj Marjan?ek, ki je medtem odrasel v Marjana in nekako prevzel vlogo najstarejšega otroka v zdravnikovi družini. Tudi sošolci in prijatelji so ga opozarjali, da bi njegov o?e moral nekaj spremeniti v odnosu do duševnega zdravja, ?eprav morda pismo razo?aranih pacientov le ni pravi odgovor, toda ukrepati vsekakor treba. Pismo je tedaj o?etu zdravniku, brez posredovanja sinov, prebral Borut, znan kot ?eden mladeni? in borec za socialdemokratske vrednote. Prebral ga je samo enkrat, drugega in tretjega branja mu zdravnik ni dovolil. Marjanu vse skupaj ni bilo veliko mar, saj se je kmalu, tako kot Božidar, odpravil od doma.

Sledilo je obdobje dvoj?kov Andrej?ka in Duška, zdaj že Andreja in Dušana, ki sta se prezirala, hkrati pa drug z drugim prisr?no tekmovala. Morda je prav zadnje pripomoglo, da sta tekmovala tudi v tem, kdo bo kaj naredil z o?etovim odnosom do duševnega zdravja. Dušan se je s socialdemokratsko ozaveš?enim Borutom celo dogovoril, da bosta pismi uskladila in da bo tako najve?ja verjetnost, da bo o?e privolil tudi v drugo in tretje branje, kar bi na koncu pomenilo pridobiti vpogled v vsebino in zagotoviti spremembe, ki so jih nekateri tako težko ?akali. A s tem ni bilo ni?. Dušan in Borut štiri leta, od 2000 do 2004, nista našla ?asa za uskladitev pisma in tako do?akala, da je stvari vzel v roke Andrej, ki ne svojega dvoj?ka ne Boruta ni posebno cenil. V mestu so upali, da bo Andrej morda prav zaradi nasprotovanja Dušanu naposled le odpravil to o?etovo pomanjkljivost in pismo spisal, mu ga prebral, prvi?, drugi? in tretji?, in tako zadevo spravil v red. Pa vse to skupaj sploh ne bi bilo ni? posebnega, saj so bili v drugih mestih in državah že zelo znani primeri, ko je otrok opozoril svojega o?eta zdravnika, da ni vse v najlepšem redu in da je marsikaj mogo?e izboljšati. Andrej se je odlo?il, da bo poklical strica Božidarjevega sošolca, tistega psihiatra, ki je prvi pisal pismo, in ga vprašal, ali gre zaupati nezadovoljnim pacientom. Andrej je namre? dal mnogo ve? na stroko, zlasti na stroko svojega o?eta – medicino. Stric Božidarjevega sošolca mu je odgovoril, da je kar nekaj vrstic nezadovoljnih pacientov popolnoma odve? in da po nepotrebnem jezijo gospoda o?eta. Da se lahko zadovoljita z mnogo blažjim pismom, ki bo sicer ponujalo nekaj sprememb, a spet ne preve?. Po dolgem ?akanju in željah, da bi se sploh kaj spremenilo, so se celo nezadovoljni pacienti nekako strinjali, da se kaj izbriše, samo da bi se zadeva že prebrala, in to trikrat, in tako postala dokon?na: »Saj je že vendar ducat let, odkar smo se za?eli meniti o pismu, a o njem še vedno ni ne duha ne sluha.« »Še tisto Borutovo pismo se je medtem izgubilo. Saj niti Borut ne ve ve?, da je kdaj obstajalo,« so se menili po mestu in ?akali, da Andrej dokon?no spelje zadevo, kot je že nekaj ?asa obljubljal. In res je tako kazalo. Pismo je bilo namre? tik pred prvim branjem že razposlano naokrog, ?e bi še kdo kaj dodal, odvzel, saj veste, da bi dobili ob?utek, da smo vsi del ne?esa novega na podro?ju duševnega zdravja.

In ko se res ni? ve? ne more zgoditi, se prav na son?ni strani Alp lahko najde spet priložnost za zaplet, za odlašanje s tako dolgo pri?akovanim pismom. Andrej mora nenadoma od doma kot ?etrti zapored. Ostane le še Zofka, in ?eprav o o?etovi ambulanti ne ve veliko (prizna, da niti ne ve, kje natan?no je), se odlo?i vse, skupaj z Andrejevim (ali bi bilo primerneje napisati Božidarjevim, Marjanovim in Dušanovim) pismom vzeti v svoje roke. Nekaj mesecev si ga ogleduje, gre z njim na obisk v glavno mesto, da bi ga nabrusila, saj so tam taka pisma že zdavnaj prebrali svojim o?etom. Kolegi in kolegice jo pohvalijo, da se ga je odlo?ila prebrati tudi sama. Vrne se domov, skli?e vse zainteresirane kar v bližnjem Monsu in med drugim spregovori o pismu glede o?etovega odnosa do duševnega zdravja. Tako nekako: »Ja, v Evropi se jim zdi to mo?no pomembno podro?je, a povem vam, da leta 2008 tega pisma še ne bom prebrala o?etu!«

Že peti minister oziroma ministrica zapored je duševno zdravje pometel pod preprogo. Slovensko duševno zdravje je še enkrat doživelo hud poraz v boju z zdravjem nasploh, v boju z materialno blaginjo, v boju s komer koli, morda s samim seboj, pa? v boju biti prepoznavno, imeti v državi svoje mesto. Še enkrat se je glede zakona o duševnem zdravju odlo?ilo po?akati – tako kot že 13 let doslej. Pet ministrov za zdravje se je na tem podro?ju izkazalo za popolnoma neoperativne. Ne bom jim o?ital nezainteresiranosti, saj duševnega zdravja danes preprosto ne moreš zanemariti. ?utiti ga je na vsakem koraku. Lahko se ga, seveda, bojiš. Nekako si misliš: »Manj se ukvarjam z duševnim, manjša je verjetnost, da se še meni zmeša!« Lahko ga, seveda, tudi na?rtno spregledaš. »Kaj bi se ubadal z njim? Ljudje, ki to po?no, so ?udni ali kar ?udaki. Naj se tega loti kar moj naslednik.« In tako nam še naprej na tem podro?ju zadeve razlaga zakonodaja iz poznih osemdesetih let naše SRS v SFRJ.

Že skoraj vsak od nas se zaveda, da v Evropski uniji, ki ji zdaj celo predsedujemo, ne cenijo le nenehnega izboljševanja odnosa do duševnega zdravja, temve? ga tudi vestno uresni?ujejo. Naša ministrica zelo dobro ve, da je odnos do ljudi z duševno motnjo, zlasti tistih, ki smo jim bili prisiljeni zaradi poslabšanja zdravja kdaj vzeti ustavno pravico do svobodnega gibanja, in do njihovih svojcev v Evropski uniji eden najpomembnejših kazalcev razvoja prepletanja dveh odnosov: skrbnega odnosa do zdravja, in to neodvisno od predznaka (telesno, duševno), in humanega odnosa do so?loveka, spet neodvisno od predznaka (kolega strokovnjak, pacient, svojec, laik iz nevladnega sektorja …).

Samo v razviti družbi lahko namre? pri?akujemo, da bo zdravnik pri odlo?anju o zdravljenju in rehabilitaciji bolnika ravnal enakopravno do vseh okrog sebe: do kolegov tako kot do socialnih delavcev, do svojcev pacienta kot do pacienta samega, do njegovega zagovornika kot do pravnika, pa ne glede na to, ali gre za ?ir na želodcu ali shizofrenijo. Samo v razvitem svetu. In ?e naj bomo del tega sveta, potrebujemo zakon, ki bo od vseh udeleženih v Sloveniji zahteval tak odnos: human in nepokroviteljski! Kdor zakona nima, se uvrš?a med manj razvite.

Še enkrat bom, po nekaj letih, ponovil, da je Slovenija, kar zadeva duševno zdravje, nerazvita država. ?e bi kazalec bruto doma?ega proizvoda imel primerjalno vrednost za merjenje razvitosti na tem podro?ju, bi bili na dnu lestvice držav v skupnosti, ki ji predsedujemo. Zaradi »inflacije« na podro?ju duševnega zdravja bi moral parlament sklicati redno in izredno sejo že v devetdesetih, po letu 2000 pa pridejo v poštev samo še stavke. Žal duševno obolelih in njihovih svojcev – v nasprotju z zaposlenimi stavkajo?imi – pred parlamentom ne jemali resno, saj še nimajo zakona, ki bi jim omogo?al enakopravnost. Opla, kavelj 22! In koliko psihiatrov bi se jim sploh pridružilo med stavko? Morda le eden, a ta zagotovo!

Preprosto nemogo?e se zdi, da si je ministrica dovolila dokument, ki je tako težko pri?akovan in potreben sprejetja in o katerem so se prvi? po ducatu let uskladili psihiatri in uporabniki psihiatrije ter svojci, za leto dni odložiti v predal. Pa še verjetnost, da bo njegov klju? imela tudi ?ez leto dni, je tako reko? ni?na. Torej si je vzela pravico skleniti, da lahko duševno zdravje in zakonodaja mirno ?akata v nedogled. Ima za tako odlo?itev dovolj znanja? Nikakor! Ima za tako odlo?itev tehni?ne razloge: pomanjkanje kadra, ?asa, prezaposlenost s predsedovanjem? Nikakor, saj je besedilo usklajeno in zadeva lahko gre mirno v prvo obravnavo v parlament. Je za to podro?je nezainteresirana? Nikakor, saj je opazila, kako pomembno je za klju?ne ljudi v glavnem mestu, od gospoda Johna Bowisa, evropskega parlamentarca, ki se že leta bojuje, da bi spravil tovrstno zakonodajo v vsako evropsko državo, naprej. Da o zeleni knjigi niti ne govorimo. Se ministrica boji duševnega (ne)zdravja? Ali ga zato želi nekako spregledati, saj tako odlašanje ne bo trajalo ve? kot leto dni? Morda …

Morda pa se samo zaveda, kako pomembno žezlo ima v rokah, in se ga kot dobra menedžerka, v kar o?itno zelo samozaverovano verjame, odlo?a uporabiti samo za izpeljavo pomembnejših zadev. In kdo drug kot ministrica naj odlo?i, ali je zakon o duševnem zdravju naloga, ki jo je treba izpeljati do konca ali ne? Blagor tako odlo?nim!

Zofka je bila najmlajši otrok in po njenem neizogibnem odhodu od doma so se ljudje v mestu za?eli spraševati, kako naj njihovo pismo že vendar priroma do gospoda zdravnika. Ta je še naprej zelo dobro šival rane, izpiral želodce, od?itaval EKG, posluha za svojce ljudi s shizofrenijo in depresivne pa ni in ni imel. Kot bi šlo za manj pomembne bolnike. Ko so že skoraj obupali, da mu pisma pred upokojitvijo nih?e ne bo prebral, se je nenadoma razvedelo. V rumenem tisku je pisalo. Imel je še enega otroka. Nezakonskega! In ta se je ravno odpravljal k biološkemu o?etu, da bi se mu predstavil. Mati mu je naposled dala naslov. Pa ne le to. Dala mu je tudi pismo, ki ga je spisala kar sama, medtem ko se je zaradi depresije zdravila v umobolnici. Že dolgo od tega, a saj se med tem v Sloveniji še ni ni? spremenilo na boljše.

prof. dr. Andrej Maruši?, dr. med, univ. dipl. psih. – nacionalni koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji

zvirni ?lanek objavljen v Sobotni prilogi Dela 2. februarja 2008
?lanek je last avtorja in Dela.