Žalost ni sramota

Si žalosten/-a? Ne. Te kaj boli? Ne. Zakaj umikaš pogled? Poglej me … So tole solze v tvojih o?eh? Neee … nehaj že!

Kako pogosto smo pri?a, da ljudje svoje notranje bole?ine ne želimo pokazati navzven. Kot da je to nekaj sramotnega. Nekaj, ?esar ne smeš ?utiti in moraš zato skriti. Pa vendar, solze v o?eh nosijo našo žalost, razo?aranja, frustracijo, nemo?, bole?ino, strah. ?e je ne damo ven, se bo naselila in ohranjala v telesu.

Peko?a bole?ina

Bole?ina v grlu. Ob?utek, kot da vas nekaj duši. Kot da ne zmorete izgovoriti besed, ki bi morale biti izgovorjene. Bole?ina se prenese v pove?anje sr?nega utripa in postane peko?a. Tiš?i. Ob?utek imate, kot da vam bo razneslo srce. V prsih vas stiska, v želodcu imate ob?utek slabosti, v rokah in nogah pa mravljince.

V glavi je ob?utek kaosa in želja po ureditvi, razrešitvi notranjega stanja. Kako? Sprva z odkritim pogovorom. To pomeni, da morate imeti ob sebi osebo, ki zna poslušati. Osebo, ki ne obsoja, vendar skupaj z vami iš?e rešitve in vam stoji ob strani. To pa je najve?krat tisto, zakaj ljudje svojih stisk ne delijo: ker ob sebi nimajo nekoga, na kogar se lahko zanesejo. Osebe, ki jih ne bo sramotila, poniževala ali zmanjševala pomena bole?ine.

Saj poznate stavke: Pa daj, nehaj … ti jokica … zato pa res ni treba jokati … To res ni ni? takšnega, veš, kaj se je pa meni zgodilo … Takšne besede so v podobnih položajih povsem neprimerne. Nih?e ne more drugemu govoriti, naj ne?esa ne ?uti tako oziroma da so njegova ?ustva napa?na. Kajti le ta oseba ve, kako dolo?eno stvar ?uti in kaj mu dolo?ena stvar pomeni v tistem trenutku!

So vam v otroštvu dovolili, da ste bili žalostni?

Razlog, da ?lovek ne pokaže ve? žalosti, strahu, nemo?i, pogosto leži dale? nazaj v otroštvu. So vam dovolili biti žalosti? Jokati? Biti prestrašeni? Ali so ta ?utenja pospremili z besedami: fantki pa ne jokajo … kakšna pun?ka pa si …? Ob takih in podobnih stavkih se otrok hitro navadi, da je izražati svoja ?utenja nevarno, nesprejemljivo.

Še ve?, sramotno! Zato se mora z njimi spopadati sam in na skrivaj! Ob tem pa zares ostaja sam, osamljen in nerazumljen. Tukaj pa tudi ti?i razlog, da ljudje v Sloveniji zelo zelo težko priznajo, da potrebujejo kakršnokoli pomo?, kaj šele da jo poiš?ejo. V ljudeh je zakoreninjena miselnost, da moramo in zmoremo sami! V nasprotnem primeru si slabi?, ki nekoga potrebuje … Kako bizarno. Kako samouni?evalno!

Ko se nekdo smeji, namesto da bi jokal

Prikrivanje svojih ?utenj pa se lahko pojavi tudi v starejših letih, ko imate ob sebi partnerja/-ico. ?e si vaš/-a partner/-ica ne dovoli poslušati, slišati, se pogovarjati … o vaši bole?ini, to pomeni, da tudi pri njem oziroma njej to od nekod izvira. Razlog, da se ljudje izogibajo bole?ini druge osebe, pa je pogosto to, da si ne želijo, da vas boli. Zato posledi?no želijo re?i: pa saj ne boli tako mo?no … prosim, reci, da ne boli… Ker sicer boli še njih in pogosto ne vedo, kaj naj naredijo, kaj naj re?ejo.

Poznate ob?utek, ko zvok in slika ne gresta skupaj? Ko se nekdo smeji, namesto da bi jokal? Ko oseba, namesto da re?e, da jo je strah, re?e, da je ni strah, ampak da jo skrbi (skrb je bolj sprejemljiva kot strah)? Ko obraz sporo?a neznosno bole?ino ob udarcu, oseba pa pravi, da je ne boli!?

Dovolite telesu, da spusti solzo

?utenja so del ?loveka. In to prav vsa. Ne zgolj veselje. Zato je pomembno, da jih za?utite in si jih dovolite izražati. Izraz velike mo?i je poiskati pomo?, se odpreti. Na koncu pa lahko kaj hitro ugotovite, da nikakor niste sami. Da se lahko s podobnimi stvarmi in ?utenji borijo tudi osebe, ki so vam najbližje. Osebe, s katerimi pijete kavo in se vsak dan pogovarjate.

?e vam je hudo, dajte telesu prosto pot. Dovolite mu, da spusti tisto solzo in s tem deloma in po?asi izlo?a bole?ino. Saj veste, kot pravi tista znana slovenska pesem: Ni ti treba skrivati solza … solze so kot biseri, bole?ina jih rodi. Bodite, kar ste in pustite sram ob strani, kajti ne nazadnje smo vsi iz istega testa. In ?e vidite na cesti osebo, ki jo?e, ne poglejte stran, kaj šele ?e je to vam bližnja oseba. Prav vsak od nas namre? potrebuje pomo?, takšno ali druga?no, prav vsak sleherni dan!

Avtorica: Veronika Podgoršek

Izvirna novica:siol.net 2. november 2016

Prispevek je last avtorja in medija siol.net