Žalovanje še ni bolezen

Del zdravnikov meni, da bi morali biti pri predpisovanju zdravil bolj previdni kot doslej. “Antidepresivi pomagajo pri depresiji in so pomembni pri prepre?evanju samomorov, a se v zadnjem ?asu vse bolj kaže, da je potrebna ve?ja previdnost pri njihovem predpisovanju. Glede na nove ocene so slabosti širšega predpisovanja teh zdravil že presegle koristi.

Slika je simboli?na (Foto: Matej Povše)

Morda nismo bili dovolj pozorni na stranske u?inke, poleg tega pa pri
mnogih depresivnih motnjah pomagajo tudi razne psihoterapevtske,
predvsem kognitivno-vedenjske, pa tudi družinske oblike terapije. Pri
mladih lahko antidepresivi sprožijo druge motnje, ki se jih prav tako
težko obvladuje. Menim, da je treba zato prevetriti indikacije za
predpisovanje antidepresivov v splošni medicini,” je dejala psihiatrinja
doc. dr. Vesna Švab iz psihiatri?ne bolnišnice Ormož. Kot pravi, je
sicer dobro, da se je depresijo namesto s pomirjevali za?eli zdraviti z
antidepresivi, a bo zlasti pri mladih potrebna previdnost. Prav tako je
skepti?na do hitrejšega ozna?evanja posameznih stanj, na primer
žalovanja, za bolezenska. Pri žalovanju zaradi izgube svojca so v?asih
na primer razumeli, da lahko traja eno leto, zdaj pa ga mednarodno
sprejete klasifikacije že ozna?ujejo kot nekaj, kar je treba zdraviti.
Ta priporo?ila je treba vzeti z veliko rezerve, meni Švabova, saj
žalovanje ni bolezen, ampak normalna reakcija na stres. Po njeni oceni
pa ve?ina zdravnikov na sre?o še vedno razlikuje med depresijo in
potrtostjo, ki je posledica izgube.

Tudi pri raku so strokovnjaki skepti?ni do podaljševanja zadnjih dni
ob slabi kakovosti življenja. “Pri?akovano preživetje je ena od zank
pri uvajanju novih zdravil za bolnike z rakom. ?e se življenje zgolj
minimalno podaljšuje v zadnjih nekaj dnevih ali tednih, to pomeni škodo,
ne pa korist za bolnika. Namesto tega je treba vlagati v paliativno
oskrbo oziroma izobrazbo na tem podro?ju. ?e zdravnik tega ne pozna,
ravna po na?elih klasi?ne medicine in bolnika na koncu življenja zdravi,
tudi ?e mu to ne pomaga ali mu celo škoduje,” ugotavlja prim. dr. Jožica ?ervek
z Onkološkega inštituta. Strokovnjaki z inštituta so opravili že ve?
študij, ki izpostavljajo ta problem, med drugim pa so ugotovili
nepotrebno uporabo nekaterih zdravil ob koncu življenja. Delno je ta
pojav povezan s premajhnim poznavanjem parametrov, po katerih lahko
zdravnik prepozna stanje bolnika, objektivno presodi pri?akovano
preživetje bolnika in se odlo?i, kakšno zdravljenje je pri njem še
smiselno. Prav tako ve?ina ne pozna parametrov kakovosti življenja, ki
bi morali vplivati na te odlo?itve, opaža ?ervekova. Kljub temu pa po
njenem novim zdravilom za bolnike z rakom, ?etudi v povpre?ju preživetje
le malo podaljšajo, ne bi smeli kar tako zapreti vrat. Znotraj tega
povpre?ja so po njenih besedah namre? tudi bolniki, ki jim zdravila
bolj pomagajo. Bolj pozorno bi morali torej presojati, katero zdravilo
je primerno za katerega bolnika.

Tekst: nk

Izvirna novica: Dnevnik ,  sobota 14.04.2012

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice