Zaskrbljenost

TAKO ZELO TE IMAM RADA, DA ME SKRBI ZATE

Tako kot vsako drugo ?ustvo ima tudi zaskrbljenost svojo logiko in namen; tudi zaskrbljenost nam namre? lahko prinese kaj dobrega. Poleg zaskrbljenosti, ki jo ljudje ?utijo takrat, ko je to zares potrebno, obstaja tudi patološka zaskrbljenost, ki jo ?utijo intenzivneje, zelo pogosto, v?asih pa celo ves ?as. Duškina zaskrbljenost je takšen primer.

Ali jo potrebujemo?

Ljudje imajo v nasprotju z živalmi sposobnost predstavljanja, zamišljanja prihodnosti. Zaradi tega se pri ljudeh pojavljajo ?ustva, ki jih pri živalih ni. ?ustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Ali takšno sposobnost sploh potrebujemo? Seveda, saj nam omogo?i, da predvidimo slabe dogodke in se pred njimi ustrezno zaš?itimo.

Kdaj nam pomaga?

Zaskrbljenost nas motivira k zaš?iti dveh vrst. ?e si zamislimo konkreten negativni scenarij, se vprašamo, kaj lahko storimo danes, da jutri ne bo tudi v resni?nosti prišlo do takšnega razvoja dogodkov. Zaskrbljenost nam torej omogo?i preventivno delovanje. Predstavljanje, kako bi kaka pomembna poslovna situacija lahko šla narobe, torej lahko pripelje do nekaterih prakti?nih potez, s katerimi bomo to prepre?ili. Toda vseh negativnih dogodkov ne moremo prepre?iti. Kako nam v takšnem primeru pomaga zaskrbljenost? Tako, da se vnaprej pripravimo na takšno možnost, razmišljamo o njej in se vnaprej odlo?imo, kako se bo takrat najbolje odzvati. S tem prepre?imo možnost, da bi nas neprijetno presene?enje šokiralo in ohromilo.

Kdaj je škodljiva?

Zaskrbljenost je torej neprijetno, vendar nadvse koristno ?ustvo. Kdaj pa je pretirano in zato škodljivo? Glavni razlog je v tem, da ljudi skrbi tudi tedaj, ko za to ni nobenega razloga, ali pa nevarnost poveli?ujejo. Pretirana zaskrbljenost je zna?ilna za ljudi, ki so se že v otroštvu nau?ili, da morajo biti odrasli ljudje zaskrbljeni, saj je odraslo življenje težko in polno nevarnosti. Med pretirano zaskrbljenimi ljudmi je najti tudi takšne, ki so morali še kot otroci skrbeti za mlajšega brata ali sestro. Ker so ga/jo imeli radi, so bili prepri?ani, da bi bili krivi, ?e bi se mu/ji zgodilo kaj slabega, kaj, ?esar niso predvideli. Potem so tu še tisti, ki sklepajo, da se najhujše stvari dogajajo prav sproš?enim, brezbrižnim in sre?nim ljudem. Obstajajo številni kulturni in družinski dejavniki, ki sodelujejo pri razvoju nagnjenja k pretirani zaskrbljenosti.

Prepoznavanje pretirane zaskrbljenosti 

BKadar je zaskrbljenost razmeroma mo?no ?ustvo, jo ljudje brez težav prepoznajo, tako pri sebi kot pri drugih. Težave nastanejo, ?e pride do zaskrbljenosti nizke intenzivnosti, ki se kaže kot kroni?en ali celo nenehen ob?utek težko opredeljive duševne in telesne napetosti. Zaskrbljeni ljudje ne živijo tukaj in zdaj; njihov um je ves ?as v “nevarni prihodnosti”. Zaradi tega so nenehno “pripravljeni” na hiter odziv, na najboljši odgovor na prihajajo?o nevarnost. Pri mnogih se to kaže kot nenehen ob?utek napetosti v predelu želodca. Poseben problem je tisto, ?emur pravim “razvodenela askrbljenost”: oseba ni zaskrbljena zaradi enega samega vprašanja, ampak se jo ve?krat na dan polotijo skrbi, povezane z ve? situacijami. Tako se nenehno držijo v blago zaskrbljenem stanju, ki se ga pogosto niti ne zavedajo. Zaskrbljenost je nasprotje radosti in veselja, ki sta posledica zamišljanja pozitivnega razvoja dogodkov. Zaradi tega je dober test, ?e ljudje razmišljajo o tem, kako pogosto so zadovoljni in veseli. Na primer: kolikokrat ste se tako po?utili v enem dnevu, ednu ali mesecu? ?e je rezultat slab, obstaja ve?ja verjetnost, da gre za kroni?no zaskrbljenost..

Zaskrbljenost vs. Odgovornost

V?asih se zdi, da zaskrbljeni ljudje preprosto skrbijo zato, da bi bili zaskrbljeni. V takšnih primerih obstaja nekakšen skrivni razlog, zaradi katerega so prepri?ani, da morajo biti zaskrbljeni. Pogosto je povezan s socialnim poudarjanjem njihove zaskrbljenosti, bodisi besednim bodisi nebesednim. Obstajajo nekatera pogosta prepri?anja, ki potrjujejo takšno pretirano zaskrbljenost. Nekateri ljudje verjamejo, da sta odgovornost in zaskrbljenost eno in isto. To pomeni naslednje: ?e želijo biti odgovorni, morajo biti zaskrbljeni. Bolj ko so zaskrbljeni, bolj so odgovorni; z zaskrbljenostjo tako reko? “dokazujejo” svojo odgovornost.

Ljubiš, ?e si zaskrbljen?

Drugi zaskrbljenost ena?ijo s skrbjo. Takšni ljudje so prepri?ani: bolj ko skrbijo za nekoga, bolj bi morali biti zanj tudi zaskrbljeni. Denimo v odnosu staršev do otrok: starši menijo, da ljubijo samo takrat, ko skrbijo, skrbijo pa samo, ?e so zaskrbljeni. To nas pripelje do “skrbnih” mater in o?etov, ki pretirano š?itijo otroke ter jim ne dovolijo, da bi odrasli in se lo?ili od njih. Ves Balkan je poln staršev, ki kažejo samo takšno ljubezen-zaskrbljenost, ki si morajo v glavi nenehno vrteti negativne scenarije in nanje opozarjati svoje otroke, kar pa je v resnici zelo slabo.

Nevarnost magije

V?asih ljudje razloge za svojo pretirano zaskrbljenost iš?ejo v magiji. Ni jih malo, ki takoj, ko re?ejo kaj lepega ali pozitivnega, potrkajo ob les. To je folkloren magi?ni postopek, s katerim dosežejo, da “zlo ne bi slišalo”. Najsre?nejši naj bi bil ?lovek, ki prihaja iz najve?je nesre?e. Sre?a tako postane magi?no nevarna. To pomeni, da se ?loveku, kadar je nesre?en, ne bo zgodilo ni? hudega. V tem smislu so številni ljudje zaskrbljeni in posledi?no nesre?ni, s ?imer izganjajo zlo iz svojega življenja. Po moji izkušnji imajo mnogi kroni?no zaskrbljeni ljudje katero od teh prepri?anj, ki vzdržujejo stanje nenehne zaskrbljenosti.

Svet brez zaskrbljenosti

Kadar govorimo o ljudeh, ki ne živijo kakovostno, ker so pretirano zaskrbljeni, se zazdi, da je zaskrbljenost problemati?no ?ustvo. Ali je rešitev v tem, da se je preprosto znebimo? Ali je treba nenehno razmišljati pozitivno? Kot odgovor na to vprašanje je dovolj, da si predstavljamo, kakšen bi bil videti svet, ?e ljudje ne bi znali biti zaskrbljeni? Kaj bi bilo s posameznim ?lovekom, kaj z njegovimi odnosi z otroki, partnerjem in drugimi ljudmi? Kako bi ljudje vozili avtomobile? Podoba sveta brez zaskrbljenosti vam zagotovo ni vše?. Ni naklju?je, da je koren besede zaskrbljenost “skrb”. Svet brez zaskrbljenosti bi bil v veliki meri svet brez skrbi zase in za druge. Kljub vsemu pa so ljudje, ki živijo v takšnem svetu, to pa so ljudje, ki jim je uspelo potla?iti ?ustvo zaskrbljenosti, ljudje, ki na vse gledajo pozitivno, ljudje, ki so postali mojstri pozitivnega razmišljanja.

?e jo potla?ijo …

Tako kot je slaba pretirana zaskrbljenost, tudi ni dobro, ?e ljudje zaskrbljenost povsem potla?ijo. V takšnem primeru namre? izgubijo prednosti, ki jih prinaša zaskrbljenost. V sedanjosti ne naredijo ni?esar, da bi prepre?ili negativen potek dogodkov v prihodnosti, zato so, ?e do tega pride, povsem nepripravljeni in se ne zmorejo ustrezno odzvati. Torej potla?itev zaskrbljenosti ni rešitev! Rešitev je v ?ustveni pismenosti in pravilnem stališ?u do svojih ?ustev. Primerno zaskrbljenost uporabljamo zato, da se zavarujemo, proti pretirani zaskrbljenosti se borimo. Rešitev ni v tem, kot nas nenehno prepri?ujejo knjige za samopomo?, da nenehno pozitivno razmišljamo.

Dvojno stališ?e do prihodnosti

Ko gre za prihodnost, nih?e ne ve, kaj natanko se bo zgodilo, zato je za ljudi najbolje, ?e imajo do prihodnosti dvojen odnos, ?e o njej razmišljajo pozitivno in negativno. Kadar o prihodnosti razmišljamo pozitivno, predvidevamo, da se bodo naši pomembni cilji in želje uresni?ili, da bomo takrat ?utili sre?o in zadovoljstvo ter da se tega veselimo. Pozitivno razmišljanje nam torej prinaša življenjsko energijo, mo? in elan. Negativno razmišljanje potrebujemo zato, da (pred)vidimo nevarnosti, ki nam pretijo na poti k uresni?itvi naših ciljev, in se pred njimi bolje zaš?itimo. Eno brez drugega ne more biti uspešna življenjska strategija. Optimizem vodi v nepremišljenost, pesimizem v demotivacijo in ohromelost. Tudi zato je treba otroke u?iti, da imajo do prihodnosti dvojno stališ?e, da gredo proti svojim ciljem, pri ?emer so v ustrezni meri zaskrbljeni zase in svoj podvig.

V partnerskem odnosu

Izražanje zaskrbljenosti je pomembno sporo?ilo, s katerim se ena oseba obra?a na drugo. Ko oseba partnerju sporo?a, zakaj je zaskrbljena, gre predvsem za to, da z njo deli intimne misli. Številni ljudje nimajo ?asa, da bi razmišljali samostojno, zato koli?ino mišljenja, ali povedano natan?neje, razmišljanja pove?ujejo s pogovorom. ?eprav se jim verjetno zdi pomembno, kaj bo povedal sogovornik, je pomembno tudi to, da “slišijo sebe” in svoje misli. Tako je bilo tudi pri Duški, ki je za?ela v ve?ji meri deliti svojo zaskrbljenost z možem, vendar je pri tem nastal problem. Mož je bil prepri?an, da se žena obra?a nanj kot na moškega, ki naj bi jo zaš?itil. Na vsako Duškino težavo je poskušal odgovoriti s tem, da ji je “pomagal” s kako razumno, v tistem trenutku najboljšo ali uporabno rešitvijo. Ker to ni bilo vedno možno, je bil ?edalje bolj razo?aran. ?ez ?as je izrazil željo, da se pogovori, med katerimi se mu je zdelo, da mora igrati vlogo nemo?nega zaš?itnika, “skrajšajo”. Šele takrat mu je Duška pojasnila, da je zanjo bližina z ljubljeno osebo to, da z njo deli vse, kar jo mu?i, od njega pa pri?akuje samo to, da ji prisluhne. Njun odnos je napredoval.

?ustveno izsiljevanje otrok

V?asih ljudje s svojo zaskrbljenostjo mu?ijo druge. To se predvsem nanaša na primere, ko je oseba zaskrbljena zaradi druge osebe, nato pa od te osebe zahteva, naj spremeni obnašanje, da ne bo ve? zaskrbljena. Klasi?ni primeri tovrstnega ?ustvenega izsiljevanja so najizrazitejši, kadar gre za ljubezen, zlasti staršev do otrok ali enega partnerja do drugega. Mamino sporo?ilo najstniku se glasi: “Tako zelo te imam rada, da me skrbi zate,” ali “?e me imaš rad/a, boš ravnal/a tako, da ne bom zaskrbljena.” V takšni komunikaciji ni jasno, kdo bi moral koga ljubiti – in ?igavi ob?utki so pomembnejši. Pretirana zaskrbljenost v odnosu staršev do otrok ni dobra: pri majhnih otrocih povzro?a strah pred svetom in jim oddaja sporo?ilo, da niso sposobni. Pri ve?jih otrocih je enako, le da s primesjo ?ustvenega izsiljevanja. Starši morajo razumeti, da ne smejo biti zaskrbljeni za svojega odraslega otroka. Na njih je, da ga nau?ijo, kako naj sam poskrbi zase. ?e je otrok v resnici zmožen reševati svoje težave, staršev nima kaj skrbeti. V takšnem primeru zaskrbljenost ni podpora, marve? sporo?ilo otroku: kljub vsemu nisi dovolj sposoben.

In kaj se je zgodilo z Duško ?

Zanjo je bilo zdravilno že spoznanje, da je nespe?nost posledica zaskrbljenosti, ki, podobno kot druge vrste strahu, pospeši izlo?anje hormona adrenalina, ki nas ohranja budne. Takoj ko se je Duška pred spanjem nehala “sekirati”, so minile tudi težave z nespe?nostjo. Dojela je, da dela napako, ker si ?ez dan ne vzame ?asa zase in za svoje misli, ki takrat, ko se umiri in se odpravi spat, kar same od sebe privrejo na dan. Duška si ?ez dan nikoli ni vzela ?asa, da bi se usmerila na svoje misli, ampak so ji skrbi ve?krat “preletele” skozi glavo. Dogovorili smo se, da si vzame 20 minut na dan in ta ?as nameni zaskrbljenosti. To pomeni, da vzame v roke svin?nik in papir ter naredi strategijo za reševanje posameznih težav. Sprejela je tudi predlog, da se o vsem, kar jo skrbi, pogovori z bližnjimi (z možem, prijateljico, dobro kolegico iz službe, mamo). Ta tehnika ji je omogo?ila, da je nenehno zaskrbljenost nizke intenzivnosti spremenila v jasno ?ustvo, katerega trajanje je ?asovno omejeno. Toda glavni psihoterapevtsko delo je potekalo na dveh podro?jih: spremembi Duškinega zgrešenega prepri?anja, po katerem je odgovornost ena?ila z zaskrbljenostjo in krepitvi zavedanja o pozitivnem in prijetnem v njenem življenju. Duška se je nau?ila, da si mora dovoliti zadovoljstvo in sre?o, veliko pogosteje pohvaliti sebe in druge ter bolj uživati v pozitivnih plateh življenja.

Naloga !

Duška je dobila nalogo, da med svojo koncentrirano in dejavno zaskrbljenostjo povezuje svoje ob?utke zaskrbljenosti z razmišljanjem, in sicer tako, da poskuša odgovoriti na naslednja štiri vprašanja: Kaj gre lahko v tem primeru konkretno narobe? Kaj lahko ukrenem zdaj, da bom prepre?ila, da bi se to zares zgodilo? Kaj bi bilo najbolje narediti v prihodnosti, ?e bi se negativni scenarij vendarle uresni?il? ?e mi je zaskrbljenost pomagala, da sem se ustrezno pripravila za ta primer, ali si zdaj lahko dovolim nekaj sprostitve in uživanja v pozitivnih vidikih?

Zoran Milivojevi?

Fotografija Zorana Milivojave?a: Diana An?eli?

Izvirni ?lanek objavljen v Reviji za zdravo življenje VIVA —>>>
Besedilo in forigrafije so last njihovih avtorjev in revije Viva.