Živeti resni?no življenje

Ste se kdaj vprašali, kaj je tisto, kar vas na poti k zrelemu sebi ustavlja? Ali se sploh zavedate množice svojih ?ustev in v kakšnih odnosih ste s svojimi najbližjimi? Kako dale? je vaša zavest o potrebah notranjega otroka? Z Alenko Rebulo, pesnico, pisateljico in strokovnjakinjo na podro?ju psihologije, ki svoje profesionalno ustvarjanje posve?a globinski psihologiji ter vprašanjem vzgoje, izobraževanja in samovzgoje, sva razvili pogovor o iskanju odgovora na vprašanja, ki že dolgo mu?ijo ?loveško dušo in zastirajo pogled na dimenzije duha, ki lahko pride do izraza le, ko zapustimo kr? preteklosti.

Alenka Rebula, avtorica uspešnice Blagor ženskam o samovzgoji, pravi: »Klju?no vprašanje kulture je po mojem mnenju ozaveš?enje odnosa do otroštva, iz katerega raste osebna in skupna usoda. Samovzgoja odraslih pa je bistvenega pomena za civilizacijski premik od kulture duhovnega pomanjkanja in nasilja do kulture miru in duhovnega blagostanja.« O pomenu vra?anja v svoje otroštvo pa dodaja, »da se sre?amo z resnico o sebi, da se rešimo podcenjevanja sebe in iluzij, je povratek v otroško dobo nujen. Potem lahko za?nemo graditi svoj svet na trdnih osnovah in trajnostni veri vase. Cilj sre?anja z otroštvom ni dojeti, kaj vse so nam hudega storili in kaj vse življenju strašno zamerimo, da je storilo z nami. To je samo uvod. Cilj je zaživeti druga?e.«

Na kaj vse vplivajo naše izkušnje iz otroštva?
»Predvsem na našo sposobnost so?utnega ob?utenja in podpiranja sebe. Pogosto se znamo mu?iti, mogo?e razvajati, a ne ljubiti. Prav enako velja za odnose z drugimi. Samo rahlo?utna skrb zase nam daje možnost, da ?utimo tudi so?loveka podobno in da se zato vklju?ujemo v svet miroljubno, a tudi energi?no.«

Kaj potrebuje otrok, da se po?uti pripravljenega za življenje?
»Ob?utek varnosti v telesu in srcu, vsak dan živo prepri?anje, da je med svojimi najbližjimi na varnem. Gotovost, da bo vedno pripadal ljudem, ki jim je najpomembnejši na svetu. Dokaze, da ga znajo ob?utiti, ne le obra?ati po svoje. Varen otrok zmore samouresni?evanje brez nasilja, poniževanja drugih in sprenevedanja.«

Kako nepoznavanje naših otroških doživetij negativno vpliva na vzgojo?
»Glava težava je v tem, da neozaveš?eni starši otroka sploh ne vidimo. Vidimo samo sebe, svoje strahove in težave. Otroku pripisujemo meje ali bole?ine, ki jih nima, njegovih resni?nih stisk pa ne ?utimo. Vidimo nevarnosti, kjer jih ni, prezremo pa tisto, kar mu najbolj škodi. Kako naj bi vzgajali otroka, ki ga v resnici ne poznamo?«

Nam razkrijete katero izmed konkretnih metod ali splet le-teh, ki nas varno peljejo v iskanje našega notranjega otroka?
»Obstaja samo pot majhnih korakov in ?istega srca. Opustiti je treba zahtevo, naj se vse ?im prej reši, in privoliti v dolgo, skromno, ljube?e romanje do resnice. Pomembno je vedeti, da imamo na svojem dnu vso potrebno sijo?o mo? za to vztrajanje. Sprejeti je treba pomo? svojih bližnjih in se odpreti za stike, ki zdravijo.«

Na kakšne na?ine se lahko manifestirajo nerešena ?ustva, ki imajo svoje mesto v preteklosti?
»Predvsem z razpoloženjem, v katerem ni ljubezni in miru, obenem pa z govorico telesa, ki ne more globoko dihati, ki je trdo in bole?e, napeto in razdraženo … s potrtostjo, z jezo na ves svet, z ob?utkom, da so vsi proti nam … Prevladuje ob?utek, da ne pridem nikamor, da moje vrednosti nih?e ne prizna, da je vse zaman, da imajo drugi ve?, da si drugi tega ne zaslužijo, da je svet nevaren in poln goljufov, da nih?e ne opravlja svojih dolžnosti … To pomeni, da živimo kot razo?arani, zagrenjeni in zanemarjeni otroci, ki ne morejo ni?, saj o našem življenju odlo?ajo krivi?ni odrasli.«

Lahko z razumom obvladujemo svoja ?ustva?
»Centri v možganih, ki obvladujejo ?ustva, so priklju?eni na telo in se vklapljajo z bliskovito naglico. Vse tehnike samoprepri?evanja, umirjanja itd. popustijo, ?e je ?ustveni naval zelo mo?en. Mišljenje vsi zmoremo, ?ustveno zrelost pa malokdo. Jezo na primer lahko obvladamo samo s tem, da v sebi zmoremo ob?utenje so?utja, razumevanja in miru, ki zajamejo telo ter pomirijo centre in hormone jeze. To sposobnost razvijemo le, ?e dovolj dolgo in globoko sre?ujemo in vzgajamo svoja ?ustva.«

S katerimi metodami lahko ozaveš?amo zatrta ?ustva?
»Obstaja veliko metod, a klju?no je spoštovanje ?lovekovega stanja in postopno približevanje v varnem odnosu. Šokantno razkrivanje ?ustev nikoli ne deluje trajnostjo. V zatrtem ?ustvu smo podobni ranjeni, besni divji živali, ki nikomur ne zaupa in ne vidi rešitve. Za doseganje ?ustvene suverenosti je potrebna veš?a roka.«

Drži, da lahko nejasno izražena ?ustva izbruhnejo v obliki fizi?ne bole?ine?
»Seveda, lahko pa tudi v obliki kroni?nih motenj, nevidnega hiranja pod sijajnim videzom. Pri ?loveku niso vidni prav najgloblji procesi. Zato je bolje, da se ne pustimo zavajati ob pobitem ali sijo?em videzu in po?utju, od tega, da nas kaj boli ali ne. Resnica je sestavljena iz veliko in raznolikih govoric telesa, ne le iz bole?ine ali dobrega po?utja.«

Boli nas v križu. Diagnoze medicina ne more postaviti. Je mogo?e, da je v njej zaklenjena kopica ?ustev?
»Zadržana ?ustva vedno naselijo telo in se umestijo tja, kjer je po naši osebni zgodbi njihovo mesto. Preprostih odgovorov ni oziroma so neresni?ni. Pot do izvora naših bole?in je dolga in bolj zapletena, kot misli ve?ina ljudi, a tudi lepa in osre?ujo?a. Gre za odkrivanje pozabljenih svetov v nas. Tam ne živita le strah in obup, tam živijo tudi opuš?eni viri naše naj?istejše notranje mo?i. Tam sre?amo svojo neokrnjeno, še živo otroško svežino.«

Kako lahko to odklenemo in posledi?no odpravimo?
»Telo ni nekaj, kar lahko odklepamo in zaklepamo po naro?ilu in po oddelkih. Odprava dolo?ene bole?ine, na primer, lahko zahteva, da odpravimo celo vrsto drugih ko?ljivih stisk, ki jo sestavljajo, mi pa tega mogo?e ne želimo storiti. Ni se mogo?e odlo?iti za delno ob?utljivost, tako kot ne za delno sre?o.«

Kaj je ljubezen?
»Ljubezen je stanje odprtosti za resnico in pripravljenost na so?ustvovanje z vsakim bitjem. Toda v tem ne sme biti nobene površne in na?elne dobrotljivosti. Treba je iti skozi ogenj resnice o tem, kar resni?no ?utimo do drugih. Ljubezen se hrani tudi od zavesti, da obstaja še neskon?no ve? kot tisto, kar trenutno vemo in znamo.«

Kako pa razumete pojem zrele ljubezni?
»Svojo zaverovanost vase zamenjamo z ljubeznijo do sebe in svoje zahteve, da bi bili drugi, kar ho?emo, s spoznanjem, da je njihovo življenje sveto. Kar koli po?nejo, pa naj bodo še tako veliki zlo?inci, ne more spremeniti dejstva, da so meni enakovredni ljudje. In kar koli storim jaz in je nepopolno, ne more spremeniti dejstva, da je moje dostojanstvo nedotakljivo, pa ?eprav moram, npr., na prestajanje kazni.«

Kje ti?i klju? zrelega partnerskega odnosa?
»V osebnostnem razvoju obeh, v solidarni povezavi dveh sorodnih duš, v hoji brez konca proti obzorju, ki presega posameznikovo preteklost. V majhnih, drobnih ?udežih ljubezni, ki osre?ujejo telo in srce do konca življenja. V skrivnostni privla?nosti, ki jima dovoljuje, da sta do konca življenja v najintimnejši bližini, ki obstaja.«

Kako razumete termin »odvisnosti od odnosov«?
»Vsi smo odvisni drug od drugega in življenje zahteva sre?evanje, da je rodovitno. Toda potrebna je enakopravnost. Kadar se oklepamo ljudi, ki nas izkoriš?ajo, in hrepenimo po tistih, ki nas izrabljajo in ponižujejo, pomeni, da ne razumemo razlike med bližino in zlorabo. Manjka nam samospoštovanje, kajti življenje brez gospodarja se nam zdi nesmiselno.«

Kakšno ?ustveno strukturo ima odrasel zrel ?lovek?
»Ostaja, kar je, a se zna z drugimi intenzivno in vsak dan zbližati. Odlo?a se glede na to, kar ji narekuje pretanjeno in globoko ob?utenje sebe in drugega. Ne živi nad svojimi sposobnostmi, a tudi ne pod njimi. Pred ovirami vztraja in se krepi. Zna trpeti tako, da ne žrtvuje ni?esar bistvenega. Ne zanima je odobravanje okolice, a po drugi strani iš?e povezanost, ker ve, da je mogo?e dose?i premike samo kot skupnost.«

Spremembe v smeri son?nih ?ustev so torej ne glede na travmati?no otroštvo mogo?e?
»Nesre?ni otrok v nas si želi živeti druga?e, pripravljen je na spremembe, obenem pa se upira, ker ne pozna svojih možnosti. Nikoli ni odrasel in se ne zanaša nase. Toda mi smo odrasli. Naš odrasli lahko tega otroka prime za roko in ga povede v nov ?as, korak za korakom. Do zadnjega dne je mogo?e za?eti na novo in vse, kar se zdi malenkost, je v resnici bistveno. Najve?je spremembe dosežejo ljudje, ki napredujejo po?asi in previdno, a neomajno.

Spraševala Tjaši Artnik Knibbe

Izvirna novica: Dnevnik.si  priloga MOJE ZDRAVJE, 13.05.2010

?lanek je last medija Dnevnik.si in avtorice
(Foto: arhiv Moje zdravje)