Življenje se ne naveli?a vedno znova razpisovati popravnih izpitov

Rebolj, je prepri?an, da nam življenje skozi stiske vedno znova ponuja priložnost uzreti svojo pravo naravo in se spremeniti. Njegovi dragoceni delovni orodji sta so?utje in pozornost. Izzivajo ga novi pristopi. Za ­specialisti?ni izpit je v debeli knjigi zbral vsa psihiatri?na zdravila, a po njih posega le v težjih primerih.

Psihiatri?ne ambulante so vse bolj polne tudi zato, ugotavlja Klemen Rebolj, ker je ?loveška družba samo v zadnjih dvajsetih letih doživela toliko sprememb, kot jih prej ni morda v sto ali celo v dvesto letih. Naš um se še zmore prilagajati temu, le telo je modro in se upira zahtevam in obremenitvam norosti, v katere drvimo. Zato nas vle?e nazaj k harmoniji, k zemlji, h koreninam, k upo?asnitvi. Nismo samo intelektualna bitja, smo tudi ?ustvena, socialna, duhovna, dušna, poudarja Rebolj iz jasnega ob?utka, da bi sodobni svet rad preprosto povozil vse te druge dimenzije.

Tak svet v nas poraja vse mogo?e strahove,­ tesnobe, fobije … Ko za?nejo
ovirati normalno­ življenje in ugasneta veselje in mo? za spopad z
vsakdanom, se zate?emo po pomo? v naro?je vaše stroke. Zakaj ­toliko
strahu in bole?ine?

Po mojem razumevanju so simptomi, motnje in bolezni nekakšna rde?a utripajo?a lu?ka, ki nas opozarja, da nismo na svoji poti in da naše življenje ni takšno, kot bi lahko bilo. Modrost našega bitja nas torej vabi, da posodobimo ‘zastarele programe’ in se zavestno, na?rtno in odgovorno odpravimo po poti (današnjemu) sebi naproti.

Ampak za takšne spremembe se je treba prej dobro poznati. Kako bi sicer ?lovek vedel, kaj spreminjati?

Pri klini?nem delu bi izpostavil štiri korake, ki vodijo pacienta k cilju. Prvi je, da prepozna simptome, na primer tesnobe, depresije ali razli?ne telesne bole?ine. To ni težko. Drugi korak je razumevanje posameznih neustreznih vedenjskih vzorcev in navad ter disfunkcionalnega mišljenja, ki praviloma pripeljejo do teh simptomov. Zato se obi?ajno že na drugem sre?anju s pacientom pogovoriva o ?asu pred osnovno šolo, o zanj pomembnih spominih, o odnosih s starši oziroma najbližjimi, od katerih je sprejel osnovne paradigme o sebi in svetu. Klini?ne izkušnje namre? razkrivajo, da se ravno v teh najbolj nežnih letih v otrokove kosti in meso zažrejo številni ob?utki, ?ustva in informacije. Otrok sebe doživlja kot središ?e vesolja, zato se po njegovo vse dogaja zaradi njega. ?e se mu smejijo in mu ploskajo, je to zato, ker je on tako dober in zanimiv; ?e ga tepejo, je to zato, ker je on tako slab.

Intenzivni neugodni ob?utki oziroma sporo?ila sveta so sprejeta na ravni telesa, celic, saj otrokovi možgani v prvih letih še niso tako razviti, da bi te ob?utke lahko sprocesirali in artikulirali. Nekateri ob?utki so tako bole?i in okrutni, da ljudje no?emo vedeti zanje in jih zato potisnemo v nezavedno. Vendar kljub temu, da jih zavestno ne poznamo, bole?e vsebine ostajajo del nas. In vplivajo na našo sedanjost, usmerjajo naša vedenja in reakcije.

Pa zna pacient poiskati v sebi te spomine, jih ubesediti, ?e se jih ne zaveda?

Zna opisati odnose v družini. In potem skupaj domnevava in odkrivava, kaj bi takrat lahko »navlekel« nase. Na drugem sre?anju torej definirava tako imenovane »negativne gonilce«, artikulirava bole?e ob?utke najnežnejših let. Najbolj obi?ajni so: nisem vreden, nisem pomemben, ne zaslužim si, odgovoren sem za po?utje svojih bližnjih, kriv sem, ne smem delati napak … Najbolj neugoden od vseh pa je: »ne bi me smelo biti«. Ne da bi vedeli, ti aksiomi iz zgodnjih otroških let predstavljajo platformo današnjega ?lovekovega funkcioniranja. V zrelih letih so možgani dovolj razviti, da te ob?utke, ki že desetletja ?akajo, da pridejo na vrsto, lahko zavestno dojamejo in izrazijo.

In tretji korak k cilju?

Najtežji korak: sprejemanje vsega tega, kar zares je v meni, sprejemanje »negativnih gonilcev«, spo?etih v prvih letih življenja, sprejemanje današnje realnosti, torej simptomov. Kar pa ni lahko, ?e si vse življenje prizadevam, da bi se svetu pokazal druga?nega – boljšega, kakor ob?utim, da sem v svojem bistvu. ?e sem na primer v ranem otroštvu dobil sporo?ilo, da nisem vreden, nisem pomemben, lahko ždim vse življenje v kotu in sem nepomemben; ljudje z ve?jimi sposobnostmi pa to kompenzirajo z ultrapomembnostjo, postanejo ekstravertiranci, ki povsod poskušajo izstopati.­ Lahko funkcioniramo diametralno nasprotno, vendar imamo enake »negativne gonilce«.

Se po njih odlo?amo tudi pri izbiri partnerja?

Tako je. Privla?ijo nas ljudje, ki imajo enake »negativne gonilce« kakor mi sami. Izbiramo se po tem, kar imamo pod pultom, in ne po tem, kar postavljamo v izložbe.

?e vendarle zmoremo sprejeti, da smo takšni, kakršne smo se odkrili med psihoterapevtskim procesom – kaj nas še lo?i od cilja?

?etrti korak, to je aktivno, na?rtno, zavestno, projektno spreminjanje. Preoblikujemo lahko samo to, kar nam je blizu, zato je pomembno, da se sprejemamo z vsem, kar v tem trenutku smo. Simptomi, motnje in bole?ina so nas pripeljali do tega, da smo se bili prisiljeni ukvarjati s seboj. Ko enkrat izpeljemo potrebne spremembe in se ozremo nazaj, zmoremo te iste težave dojeti kot blagoslov.

Zdravnike smo naredili za bogove v belem, velja to še toliko bolj za psihiatre?

V naši družbi sprejemamo bolezen kot prekletstvo in zdravniki so bogovi, ki nas bodo tega rešili. Zdravniki smo v nehvaležnem položaju, ?eprav smo si tega iz nekakšne ošabnosti tudi sami krivi. Namre?: moja bolezen, moja motnja, moj simptom je v resnici moje delo. Ko ga bom opravil, bom jaz tisti, ki si bom odvzel tudi simptome. Klju?no namre? ni, kako bomo zatrli bole?ino, ampak, kaj moramo zaradi nje dojeti zase, kaj moramo spremeniti. Ni dovolj le predpisati pravo zdravilo, odvzeti bole?ino in pustiti ?loveka, da ostane v svojih starih zablodah, v svojih starih ravnanjih in prepri?anjih.

To so besede psihoterapevta – vi pa ste vendar tudi zdravnik, psihiater. Kaj ste na prvem mestu? Kateri prevladuje?

Psihoterapija me je pritegnila že kot študenta medicine. Da sem zdravnik po izobrazbi, je dobro: zaradi poznavanja psihopatologije ter mnogoterih in raznolikih izkušenj v klini?ni praksi znam ustrezno ukrepati tudi pri najtežjih duševnih motnjah. Še danes sem hvaležen svojemu mentorju, primariju Andreju Žmitku iz Psihiatri?ne bolnišnice Begunje, ki me je – ne le strokovno korektno, ampak tudi razumevajo?e ?loveško – vodil skozi psihiatri?no izobraževanje in mi dal možnost, da sem postopoma in varno vstopal v svet prave psihiatrije. Najbrž bi se kot ?lovek in psihoterapevt razvijal bistveno druga?e, ?e ne bi imel te mo?ne osnove izkušenj in spoznanj iz bolnišnice. Daje mi potrebno samozavest. V?asih imam ob?utek, da mi ni? ­?loveškega ni tuje.

Veljate za uspešnega pomo?nika ljudem z anksioznimi in pani?nimi motnjami – ali takih z druga?nimi psihi?nimi težavami ne sprejemate? In ali se statisti?no gledano sestava bolnikov spreminja?

Moji pacienti imajo v glavnem težave z depresijo in tesnobo – praviloma nimajo blodenj, prividov, prisluhov … Zato lahko na moje veselje izberemo avanturo raziskovanja optimalnih novih poti. A imam tudi paciente s psihozo, celo mlajše. Z mladimi sem se precej ukvarjal že v bolnišnici v Begunjah. Težko bi rekel, da se je z leti moje prakse veliko spremenilo v strukturi bolnikov. Ljudje z depresivnimi in anksioznimi simptomi, mladi, stari, ženske, moški – sestava je, bi rekel, uravnotežena. Morda je nekoliko ve? mladih, ki so danes slabše opremljeni za ta hitro spreminjajo?i se svet okoli nas. Še starejšim in izkušenim ni prijazen, kaj šele mlademu, ki – poln vprašanj z zelo malo odgovori – zre v svet in vidi okrog sebe, kako je. Danes ni lahko biti mlad.

Starši in šola niso dovolj kompetentni, da bi pripravili mlade na življenje?

Mislim, da se starši in šola niso zelo spremenili, vendar pripravljajo mlade le za ?as, ko so še doma ali se šolajo. Mlade pa ?aka lastna prihodnost in življenje zahteva, da se u?ijo naprej. Toda brez varnih okvirov šole in zavetja doma?ih razvajenosti se nenadoma znajdejo na prepihu tega sveta, opremljeni in mo?ni, kakor pa? kdo.

Se tudi v psihiatri?ni ordinaciji pozna, da so mladi danes še pri tridesetih in ve? doma, pri starših?

Na ra?un nenaravnega, predolgega življenja s starši pride v ordinacijo s težavami res ve? mladih. Po eni strani je podaljšano življenje doma posledica njihove dejanske denarne stiske, po drugi strani pa realnost preve? »odgovornih« bistrih in senzibilnih otrok. Pogosto se zgodi, da mama na primer doživi rojstvo sina, kakor da je to kon?no »nekaj zanjo«, takrat ko je o?e bolj neopazen ali pa je že odšel. Tisto majceno ob?utljivo bitje že v prvih mesecih telesno prepozna materino potrebo po bližini, pozornosti in pripadnosti. Na nezavedni ravni »podpišeta pogodbo«, pravim temu: glej, tvoj bom, osre?eval te bom, pazil bom nate, samo da boš sre?na. Tudi mama skrbi zanj, se trudi, da velja za »dobro«, nih?e od njiju pa se ne zaveda obstoja pogodbe. Tako lahko odraš?ajo?i sin v isti osebi prevzema vloge partnerja ali celo o?eta – in se ne more normalno razviti. Vsekakor pa ne oditi od doma. Tudi ne imeti uspešne zveze z dekletom, vsako že kako razdre, saj je lojalen nezavedni pogodbi z mamo. Ti otroci ne živijo svojih potencialov in potreb, velikokrat zbolijo, samo da mama lahko skrbi zanje …

Kateri od njiju potem pride k vam v ordinacijo? Kakšno spoznanje, »spregledanje« ga pripelje?

Mama pride in kot problemati?nega pripelje fanta. Pogovorimo se, na naslednjem sre?anju pa ho?em biti sam z njim. Ko »otroka« vabim k opazovanju odnosa, kar hitro dojame, za kaj gre. Narediva na?rt, glej, te pogodbe ve? ne potrebuješ: mama ima moža ali koga drugega, ni ti ve? treba skrbeti zanjo, imaš pravico, da živiš svoje življenje. Razume, najde si dekle, praviloma podobno mami, kaj pa drugega. Invalidizirajo?a mama, tudi ?e je intelektualka, pa vzrokov za sinove težave ni pripravljena sprejeti, ne spusti ga, vzbuja ob?utke krivde in še kaj … V?asih »otroka« – tja do 30., tudi 40. leta še vedno žive?ega doma – ozna?uje za »problemati?nega« vsa družina. Zato zadnjega pol leta razvijam tako imenovani in vivo approach: pridem na dom, na neposredno sre?anje z vsemi družinskimi ?lani. Tak sistemski pristop je najbolj u?inkovit pri parih in seveda pri družinah z »otroki od 18 do 40 let«, ki jih starši dojemajo kot problemati?ne. Sicer so otroci identificirani kot pacienti, v resnici pa bi jih bilo treba samo (s)pustiti, da se normalno razvijajo.

Se obisk na domu in hkratna komunikacija z vsemi vpletenimi obneseta? Je tak odnos ozdravljiv? Koliko obiskov je potrebnih?

Ko se otrok spreminja, se spreminjajo tudi odnosi z njegovimi najbližjimi. Ker pa se ti sami ponavadi no?ejo spremeniti, otroku ve?krat nezavedno nasprotujejo. Zato je osebno spreminjanje obi?ajno samotna pot napredovanja. Ve?ina odnosov je »popravljivih«, ?e le obstajata pravi motiv in pripravljenost. Ko se ljudje za?nejo pogovarjati med seboj, ko se vidijo v ogledalu, ki jim ga držim, se odnosi po?asi izboljšajo. Moj obisk je dolg od štiri do šest ur, od tega se prvo uro in pol pogovarjam z vsemi ?lani skupaj, potem pa z vsakim posebej.

Tudi ko se v paru, ki ima težave, eden med terapijo spreminja, se mora prej ali slej še drugi – ?e pa? ho?eta ostati skupaj. Marsikateri par se nazadnje lo?i, ker se partnerja preve? oddaljita in sta razli?no ambiciozna za spreminjanje in osebnostno rast. A po lo?itvi praviloma izginejo tudi najhujši simptomi. Med terapijo parov je prav tako eden lojalen, zanika težave, ?eprav ima zgovorne simptome. Najtežje je biti pošten do sebe.

Ob tej mantri »biti pošten do sebe« se vedno zastavlja neprijetno vprašanje: ali ni to sebi?nost? Biti pošten do sebe za vsako ceno? Ne da bi se ozirali na druge, ki so povezani z nami?

Kadar sem res pošten do sebe, ne morem delati slabo. To pomeni, da sem ljube? do sebe – in ?e je te ljube?nosti dovolj navznoter, se za?ne pretakati tudi navzven. A ker ponavadi (zaradi »negativnih gonilcev«) nismo ljube?i do sebe, pa? pa bolj do drugih, in delamo, kar se nam zdi, da potrebujejo drugi, se iz?rpavamo, dokon?no iz?rpamo, pregorimo. In oglasijo se simptomi, ki nas povabijo, naj bolje poskrbimo najprej zase in spremenimo stvari.

To potovanje k sebi, k spoznavanju svojih potreb, njihovo upoštevanje in zadovoljevanje, je eden najpomembnejših korakov v ?lovekovem življenju. Šele ko pridem do sebe, lahko »zažarim v svojih barvah« in sem zares to, kar sem. Takrat sem lahko veliko. Moje sposobnosti in kvalitete lahko za?nejo uživati tudi drugi okrog mene. Na žalost pa je z okolico podobno kot pri prej omenjenem otroku. Spreminjanju nasprotuje, ker ga moje spremembe silijo v njegovo spreminjanje, kar je naporno. ?e ?lovek, ki ga nagovarjajo težave, ni dovolj motiviran ali mo?an, da bi kaj spremenil, se podredi okolici in pred?asno kon?a terapijo. Ostane v sistemu starih vzorcev pa tudi ponavljajo?ih se simptomov, s katerimi ga življenje še naprej vabi k nujnim spremembam. Življenje je tako dobrotljivo, da se ne naveli?a vedno znova razpisovati popravnih izpitov.

Si u?enje, ki ga zahtevajo simptomi, lahko olajšamo z zdravili? Poraba antidepresivov že lep ?as skokovito naraš?a, zlasti odkar jih lahko predpišejo tudi družinski zdravniki. A kar se je prej zdelo prav hereti?no omenjati­ – da namre? antidepresivi niso tako u?inkovita zdravila, kot se jih je opevalo –, govorijo danes že nekateri uveljavljeni slovenski psihiatri. Pomagali naj bi samo v polovici primerov, da o njihovih stranskih u?inkih niti ne govorimo. Kaj menite vi kot psihiater, ki je neko? celo zbral vse o dostopnih psihofarmakih v knjigi Psihiatri?ni vademekum?

Ko sem vstopil v psihiatrijo, je bila zlata doba psihofarmakov. Farmacevtska industrija je bila zelo mo?na in je pomembno vplivala tako na zdravniško realnost kot na obravnavo bolnikov. Danes ocenjujem, da je seveda dobro, da imamo zdravila. Nepogrešljiva so pri obravnavi urgentnih stanj oziroma pacientov z najtežjimi oblikami duševnih motenj, kot so razli?na psihoti?na stanja, manije, hude depresije in hudi simptomi tesnobe. Zdravila so v takih primerih nezamenljivo orodje.

Dejstvo je, da psihotropna zdravila u?inkujejo na možgane, spreminjajo njihovo kemijo in strukturo. Izboljšujejo po?utje in funkcioniranje pacienta, ki jih prejema. A ?e ta ?lovek v na?inu življenja ni?esar ne spremeni, se v ve?ini primerov simptomi povrnejo, ko ne jemlje ve? zdravil; zato se zdi njihova u?inkovitost manjša. Pri svojem delu jih v glavnem uporabljam predvsem kot podporo pri drugih klju?nih prizadevanjih na poti do potrebnega pacientovega spreminjanja.

Pokojni nevropsihiater in profesor psihiatrije­ David Servan-Schreiber, deloval je tako v Evropi kot v ZDA, je v knjigi, ki je hitro postala uspešnica, na podlagi raziskav zatrdil, da je mogo?e premagati depresijo in anksioznost brez antidepresivov in celo brez psihoterapije. Kako gledate na takšno trditev?

Poznam knjigo in mislim, da ima v marsi?em prav: kar nekaj ljudi s težavami bi z uživanjem primerne prehrane, ve?jo koli?ino maš?obnih kislin omega 3, s telesno aktivnostjo, rednim prakticiranjem sproš?anja in doseganjem sr?ne koherence, kot jo imenuje Schreiber, s harmoniziranjem bližnjih odnosov, vzpostavljanjem ustrezne energetske preto?nosti in posve?anjem ?asa temu, kar je za ?loveka dobro, zagotovo odstranilo številne bolezenske stiske. A to so re?i, ki bi jih tako in tako morali po?eti vsi … pa jih ne. Toda za tiste, ki jih duševnost prek telesnih težav in drugih simptomov resno vabi, naj bolje uskladijo življenje s svojimi notranjimi potrebami, samo tek ne bo dovolj – dolžni so razvijati svoje sposobnosti.

Kaj pa hipnoterapija?

Zaradi hipnoterapije sem vstopil v svet psihiatrije. Že zelo zgodaj, v tretjem letniku fakultete, ko sem spoznal svojega prvega u?itelja hipnoze in kibernetike psihoterapije, mag. Mirana Možino, psihiatra, ki je bil tako prijazen, da mi je dovolil, da sem bil lahko prisoten na nekaterih njegovih hipnoterapevtskih seansah s pacienti. Mislim, da je tudi danes eden vodilnih u?iteljev in najboljših praktikov moderne hipnoterapije pri nas. Po njegovi zaslugi sem se nekaj let u?il tudi od svetovno priznanega strokovnjaka Grahama Barnesa, ameriškega psihoterapevta, ki je pravi umetnik hipnoterapevtskega dela.

Kaj vas tako privla?i pri hipnoterapevtski metodi? Na kateri del težav cilja?

Hipnoterapija je na?in komunikacije, v kateri dobremu hipnoterapevtu uspe obiti številne ovire zavestnega uma in aktivira notranje vire mo?i in posameznikove potenciale. Obi?ajno nagovarja ?lovekovo celoto, tudi nezavedno, arhetipsko in skrivnostno. Pripovedovanje zgodb, zgodb v zgodbah, metafor, uporaba pacientovega jezika in igre besednih zvez so nekatera osnovna orodja moderne hipnoterapije. ?eprav je praviloma strukturirana in vnaprej delovno dogovorjena s pacientom, še vedno dopuš?a obilo prostora za trenutne vzgibe v »trenutkih sre?anja« in umetniške svobode vsakega terapevta.

Veliko ljudi pride k meni z željo, da bi se »šli« hipnoterapijo – misle?, da je to bližnjica, po kateri bo opravljeno neko delo brez njihovega sodelovanja in napora … Ulegli se bodo na hipnoterapevtski stol, in ko bo kon?ano, bo vse druga?e. Ni tako. Ljudje so za napredovanje dolžni uporabljati svojo glavo, svoj um in konkretno spreminjati okoliš?ine. Po drugi strani se hipnoza pogosto dogaja spontano, tako kot v spontani trans ve?krat na dan zapademo vsi ljudje – ko gledam v vlaku skozi okno in narava beži mimo mene, na primer …

To je dobro stanje regeneracije, aktiviranja notranjih virov mo?i. Kadar sem namre? zelo fokusiran in prevladuje moj zavestni um, ti viri niso tako aktivni. Globine transa so razli?ne. Med seanso se spreminjajo, zato je tako pomembno, da znamo hipnoterapevti brati tudi telesne znake in prek njih prepoznavati, v kateri globini je pacient. Tudi zato, da vemo, kdaj govoriti katere besede. Je mo?no, bogato in u?inkovito orodje, za katero je prav, da je domena strokovnjakov.

Kaj pa drugi novi pristopi, ki se danes ponujajo, a niso priznani v medicini? Zdravljenje s števili, z drevesi, z energijami, astrologijo …? Ste iskalec, vas vznemirjajo tudi te možnosti?

Globoko spoštujem in vedno bolj aktivno razi­skujem znanje in modrosti tiso?letnih izkušenj tradicionalne kitajske medicine, ajurvede in astrologije … Prevzet sem ob spoznanjih kvantne znanosti, ki odgovarjajo na nekatera­ ve?na ?lovekova vprašanja. Družil sem se s šamani in raziskoval, zaradi lastnih potreb, tudi harmonijo energijskih pretokov, ki so del narave. Sodobne alternativne smeri po mojem mnenju zgolj po del?kih pobirajo iz starih tradicionalnih ved, ki so znale pomagati našim prednikom. Ta modrost je na sre?o ves ?as prisotna in ?aka, da jo ponovno odkrijemo, saj smo skupni del iste narave, istega izvoriš?a.

Za pogovorne terapije so verjetno bolj dovzetne ženske – njihov glavni primanjkljaj, se mi zdi, je, da zlasti v partnerstvu pa tudi v okolju niso slišane, še manj poslušane. ­Izkušnja, da pacientko med seanso res slišite, poslušate in se ji posvetite, je najbrž nekaj zdravilnega že sama po sebi?

Rad bi omenil pomembno besedo – pozornost. Kaj je pozornost? Zame je to doživetje, da sem spoznan, zares slišan in sprejet tak, kot sem. To še zdale? ni samo potreba žensk, ampak tudi moških. Po tem vsi hrepenimo. Žal pa to res malokrat dobimo. In se zato valjamo v ob?utkih osamljenosti. Kot svoj uspeh v terapevtskih sre?anjih jemljem, kadar zmorem biti pozoren do sogovornika tako, da on to zares ?uti. Da ?uti, da ga ?utim. Da se najini nevroni »zrcalijo«. Klju?no za najino delo je izkušnja, da pacient, najve?krat prvi?, res doživi ta ob?utek pozornosti, prepoznanosti, sprejetosti. Ni cilj, da bi ga priklenil nase in ga naredil odvisnega, nasprotno: ta izkušnja naj v njem generira novo entiteto samosprejemanja. Zgodi se mnogo lažje – da za?enjam slišati, sprejemati samega sebe – prej in hitreje, ?e to izkušnjo imam, ?e sem to že doživel od nekoga. Potem lahko razvijam svoj odnos do sebe.

Ampak mi si ne želimo sprejetosti od sebe, navznoter, pa? pa, da nas drugi prepoznajo in sprejmejo!

Res je, ampak dobro je vedeti, da imam to sposobnost sprejemanja sebe tudi jaz, sam v sebi. Lahko jo prižgem kot rezervo, ko ni nikogar drugega v bližini. Sem bolj »samostoje?«, ne pa tako odvisen. Ni se mi treba poceni prodajati za tujo navidezno pozornost in sprejetost. Pomembno se mi zdi, da se u?imo to razvijati, se zavedati, da lahko ra?unamo sami nase. ?lovek je celota, je vse, jin in jang, moški in ženski princip, ki vedno znova iš?e svoje ravnovesje. ?lovek je vedno najprej sam. In zato za preživetje potrebuje vsa orodja, potenciale, principe, da zmore živeti najprej v harmoniji s samim seboj.

Pacienti pa se vendarle lahko preve? navežejo na vas, saj od vas dobijo natan?no tisto, kar pogrešajo v življenju. Jih morate nazadnje »odvajati« še od vas samih?

Odnos med menoj in pacientom se razvija in je živ od za?etka. V?asih me kdo kot terapevta sprva idealizira, vendar kmalu preideva na strokovno, osebno, ?loveško, delovno sodelovanje. Zavestno ne delam namesto pacienta, kar bi moral narediti on sam. Ne lovim rib namesto njega. Sebe doživljam kot sopotnika na delu ?lovekove poti, ko pride k meni po pomo?. Ko tudi z menoj prepoznava svoje sposobnosti, orodja in ne nazadnje pomanjkljivosti, je najbrž dolo?ena navezanost logi?na, naravna. Ob meni, z menoj se u?i o sebi. Ko to absolvirava, se potreba po intenzivnosti odnosa zmanjšuje, pacient spoznava, da je bolj samostojen, in oba za?utiva, kdaj me ne potrebuje ve?.

Znate kot psihiater in psihoterapevt, opremljen s toliko orodji in izkušnjami, v lastnih življenjskih situacijah in odnosih vedno ravnati pravilno? Ste varni pred težavami, kakršne priženejo k vam vaše paciente?

Ne. Imam enake posvetne skrbi, rane in prikrajšanosti kakor vsi drugi. Tudi sam se so­o?am z vso prtljago, ki sem jo prinesel na svet, pridobil v otroštvu, v primarni družini in pozneje. Ravno tako sem samemu sebi dolžan raziskati, kdo sem. ?eprav bolje poznam orodja, ki temu služijo, moram delati, si prizadevati, se vse življenje u?iti enako kot moji pacienti …

Avtor: Bogi Pretnar
Foto: Tomi Lombar

Izvirna novica:Delo.si  3. julij  2015

Prispevek je last avtorja in medija Delo.si