Stres in imunski sistem

Stres je za telo nekaj podobnega, kot je uvedba izrednih razmer in vojaške mobilizacije v državi. Gre za stereotipen, vnaprej pripravljen protokol, ki ga je treba sprožiti ob kakršnikoli nevarnosti, pa naj gre za potres, vdor tuje armade, invazijo marsovcev ali kontrarevolucijo. Razumljivo je, da take vrste stereotipen protokol ni vedno in v celoti smiseln, v?asih je glede na konkretno nevarnost celo izrazito neumen in škodljiv. Vendar je evolucija pokazala, da jo v izrednih razmerah bolje odnesejo tisti, ki so pripravljeni naglo, ?eprav ne posebej pametno ukrepati. Mnogo slabše pa se godi drugim, ki se jim zdi najprej nujno o vsem razmisliti, kontemplirati, filozofirati, projicirati – njihovi sklepi so sicer teoretsko boljši, kljub temu pa tovrstni ljudje v povpre?ju prej ostanejo brez glave kot tisti, ki se brezglavo in ne povsem utemeljeno razbežijo že ob prvem medvedovem ren?anju.

Stres je za organizem nekakšna stereotipna, vnaprej pripravljena uvedba izredenega stanja, ki jo sproži ogrožajo?a poškodba, bolezen, pretiran napor, stradanje, mraz ali kakšna druga nevarnost, vklju?no z ren?anjem divjega medveda. Gre torej za koristno reakcijo, ki pomaga preživeti.

Stres predvsem zavre mnoge normalne dejavnosti organizma (prebavljanje hrane, spolne reakcije, socialno ob?utljivost), da bi vso razpoložljivo energijo usmerili v nekaj osnovnih mehanizmov, potrebnih za preživetje – bojevanje, bežanje, celjenje obsežnih ran in poškodb. Zato delovanje organizma v stresu ni optimalno, ampak izrazito enostransko, podobno kot ni optimalno delovanje države   v vojnih razmerah, saj vodijo v predvidljivo pomanjkanje delavcev, u?iteljev, obrtnikov, proizvodnje, zdravstvenih storitev, kulturnih dobrin in vsega, kar ni namenjeno pove?evanju vojaške mo?i.

Stresni mehanizem sprožijo možgani kot odziv na signale, ki jih razpoznajo kot grožnjo za organizem. Možgani organizirajo stresno stanje predvsem tako, da prek vegetativnega (nehotnega) živ?evja vplivajo na delovanje notranjih organov (srca in ožilja, prebavil), po drugi strani pa del možganov – hipotalamus – vpliva na delovanje osrednje žleze našega telesa, žleze, ki je v možganih – hipofize. Hipofiza spremeni izlo?anje hormonov, ti pa nato vplivajo na druge endokrine žleze v telesu (npr. na nadledvi?ne žleze, š?itnico). Kon?na posledica so spremenjene koncentracije številnih hormonov, kar vpliva na delovanje telesnih tkiv in organov. Vse skupaj zato, da bi telo lažje preneslo ogrožajo?o nevarnost.

Stres je torej koristna reakcija, vendar organizem pla?a dolo?eno ceno v obliki enostranske, neoptimalne presnove. Zdrav organizem ima toliko rezerve, da si lahko ob?asno privoš?i stres brez dolgoro?nih posledic. Podobno kot si družba   brez posebne škode lahko privoš?i kakšen dan vojaške mobilizacije ali manevrov. ?e pa se vojaška mobilizacija vle?e tedne, mesece, leta, postane družbena cena takega stanja neznosna.

Vedenjski znaki, da doživljamo stres:

•  tesnoba, nemir, napetost, zaskrbljenost
•  potrtost, ob?utek nemo?i in obupa, depresija 
• razdražljivost, jeza, napadalnost, nepotrpežljivost 
• nezadovoljstvo, pretirana ob?utljivost, pomanjkanje samospoštovanja,   nezanimanje za okolje
• nedokon?anje nalog, lotevanje vedno novih nalog 
• težave z zbranostjo, pozornostjo, neodlo?nost  
• pozabljivost
• ob?utek preobremenjenosti, utrujenosti 
• neu?inkovitost, neuspešnost
• nespe?nost
• razbijanje srca
• motnje v prehranjevanju
• splošna miši?na napetost
• glavobol
• pretirano uživanje alkohola, nikotina, kofeina, analgetikov, pomirjeval in drugih zdravil 
• motnje v spolnosti
• težave v odnosih z ljudmi
• težave v komunikaciji

 
Podobna logika velja za stres in naše telo. ?e v gozdu zagledamo jeznega medveda, je povsem smiselno vklju?iti najve?jo stopnjo alarma, dvigniti krvni tlak do skrajnosti, usmeriti vso razpoložljivo kri v mišice in se ne meniti za to, ali bo ostalo dovolj energije za prebavo, ljubezen ali prijazno ?ustvovanje. Za primer medveda v gozdu je torej stres povsem v redu, huje pa je, ?e vsako jutro zagledamo preoble?enega divjaškega medveda v svojem šefu, ali pa ga že na poti v službo vidimo v vsakem avtomobilistu, ki nas skuša prehiteti. En medved na mesec je povsem v redu, po trideset medvedov na dan pa je odlo?no preve?. Pri toliko medvedih sploh ni mogo?e ve? govoriti o normalni telesni presnovi, prebavi, ?ustvovanju, spolnosti, socialni ob?utljivosti. ?lovek je nenehno v vojnem stanju, presnova je skr?ena v okvire vojnega gospodarstva, in tudi razmišljanje ne more biti zelo dale? od tega.

Ne bom razpredal o tem, kako zmanjšati število medvedov v življenju; celo ustrezni strokovnjaki ne morejo kar na splošno re?i, ali se je medvedom bolje preventivno izogibati ali jih preventivno streljati ali pa samega sebe prepri?ati, da sploh ne gre za prave medvede, ampak zgolj za nor?ave pustne šeme v kožuhih in krempljih. To z medvedi mora razrešiti vsak ?lovek zase. Ali pa mu tudi ni treba – v moderni, kompetitivni družbeni stvarnosti so navsezadnje menda uspešnejši tisti, ki gledajo življenje skozi stresna, vojaška o?ala in ne razsipajo energije za ?ustvovanje, socialno ob?utljivost, ljubezen in podobne solzavosti. Vsak ima pravico postati James Bond, ?e ho?e. Vsak ima demokrati?no pravico, da za svoj socialni uspeh žrtvuje svoje telesno in duševno zdravje, ?e se mu to zdi vredno in potrebno.

Zanimivo je, da imunski sistem pri stresu ne le splošni davek zaradi vojnih razmer v telesu in z njimi povezane neracionalne presnove, ki je posledica neuravnovešenega, enostranskega živ?no-hormonskega stanja. Ena od osnovnih reakcij pri stresu je namre? tudi neposredna hormonska blokada imunskega sistema. To je na prvi pogled presenetljivo; pri?akovali bi, da organizem v nevarnosti celo okrepi svoj imunski sistem. Zakaj je prav nasprotno? Verjetno zato, ker je bila zna?ilna stresna okoliš?ina v davni ?lovekovi preteklosti povezana z velikimi poškodbami, ranitvami in obsežnimi okužbami telesnih tkiv. "Normalen" imunski odziv na tovrstne okužbe bi bil tako silovit, da bi imunske reakcije že same po sebi pokon?ale organizem. Obsežno vnetje, ki ga sprožijo imunske celice, namre? hitro povzro?i splošno otekanje telesa, krvavitve, pomanjkanje krvi, šok in smrt. Zato se je v evoluciji izkazalo, da je v stresni protokol smiselno vklju?iti tudi zaviranje imunskega sistema. Ob vsakem medvedu, ki ga sre?amo, hormoni v našem telesu za?asno zavrejo imunski sistem. Zato stres za?asno zmanjša našo odpornost.
 
Dejavniki proti stresu:

• zdrava in uravnotežena prehrana
• redna telesna dejavnost, ki nam je v veselje
• sprostitev in mirno dihanje
• poznavanje stresa ter svojih odzivanj na stresno situacijo
• odprt in pozitiven odnos do sebe, ljudi in sveta
• sprijaznjenost z okoliš?inami, ki jih ne moremo spremeniti
• sposobnost za na?rtovanje ?asa
• sposobnost re?i "ne", ko ?esa ne zmoremo ali ne obvladamo
• zaupanje v ljudi

?lovek, ki je nenehno v stresu, postane neodporen proti nalezljivim boleznim, hkrati pa bolezni pri njem potekajo v hujši obliki. Leta 1993 so Avstralci poro?ali o svoji antarkti?ni odpravi. Po devetih mesecih nedvomno stresnega bivanja (napor, mraz, izolacija) so imeli ?lani imeli za ve? kot polovico slabše imunske funkcije, v skladu s tem so nadpovpre?no zbolevali za virusnimi okužbami, zlasti zaradi prehladnih virusov in herpesvirusov. Podobno je študija vojakov ZN na Haitiju ugotovila izjemno pove?ano število nalezljivih obolenj, protistresna terapija pa je obolevnost znatno zmanjšala. Stres med drugim zelo okvari ?revesno sluznico, zato ?revesne bakterije lažje prehajajo v kri in povzro?ajo hude, smrtno nevarne okužbe, zlasti pri dojen?kih, starostnikih in kroni?nih bolnikih. Posebej neugodna je kombinacija razli?nih stresov hkrati, npr. stradanja in telesnih naporov ali bolezni in pomanjkljive prehrane. Zato je pomembno, da ?loveku v izrazitem stresu skušamo odstraniti vse ostale, ?eprav navidez manj pomembne strese. Nedavna obsežna študija ameriških kirurgov je pokazala, da lahko strokovno izbrana in pripravljena prehrana zelo zmanjša pogostnost okužb po velikih operacijah.   ?lovek v stresu namre? slabo prebavlja in presnavlja hrano, zato lahko kljub zadostnim obrokom normalne hrane njegovo telo strada.
   

Pages: 01 02 03