Stres in imunski sistem
Hormonsko-živ?ni vplivi na imunski sistem
Med odkritji, ki so izrazito presenetili imunologe in spremenili pogled na imunski sistem, so v zadnjem desetletju brez dvoma v ospredju tista, ki govorijo o tesni povezanosti živ?evja ter hormonskega in imunskega sistema. Dolgo ?asa so raziskovalci namre? mislili, da imunske celice delujejo samostojno ter se brez posebnih kontrolnih mehanizmov potikajo po telesu in lovijo bolezenske mikrobe, ki vdrejo prek telesnih mej. Potem pa so podrobnejše študije ugotovile, da so organi, v katerih se zadržujejo imunske celice (npr. bezgavke, vranica, priželjc), bogato oživ?eni z vegetativnimi živci. Za vegetativno živ?evje je zna?ilno, da deluje zunaj naše zavesti, njegova poglavitna naloga pa je uravnavanje dejavnosti notranjih tkiv in organov, npr. srca, žil, jeter, ?revesa, spolnih organov, spanca, teka in številnih drugih dejavnosti. Spoznanja o oživ?enosti imunskih tkiv in organov so kmalu privedla do dokazov, da živ?ni signali vplivajo na imunski sistem. Vzporedno s tem so se množili tudi dokazi, da na imunski sistem vplivajo tudi hormoni. Delovanje hormonskega sistema pa v osnovi tudi uravnavajo možgani, natan?neje njihov nezavedni, vegetativni del. Kaže torej, da je delovanje imunskega sistema v veliki meri odvisno od ustreznosti uravnavanja, ki poteka v tistem delu možganov, ki skrbi za delovanje nezavednih, vegetativnih funkcij organizma. Zato motnje v delovanju vegetativnega živ?evja škodljivo vplivajo na imunski sistem, hkrati pa tudi na delovanje številnih notranjih organov in telesnih funkcij. Zaradi pomembnosti teh vplivov na imunost velja je treba obravnavati nekatere pojave, ki privedejo do motenega delovanja vegetativnega živ?evja in s tem oslabljene imunosti.
Spoznanje, da velik in v marsi?em odlo?ilen del naših možganov deluje zunaj naše zavesti, se je za?elo utrjevati z bistroumnimi opažanji Sigmunda Freuda. Možgani zlasti iz notranjosti telesa in spominskih podob vsak trenutek dobivajo na milijone zunajzavestnih informacij; na podlagi teh informacij sprejemajo številne modre odlo?itve, o katerih nimamo pojma. To pomeni, da je naša zavest razmeroma omejen del naše psihe. Njena poglavitna funkcija je morda v tem, da sprejema odlo?itve naše notranje pameti in si v njihov prid izmišlja dovolj logi?ne alibije, ki so vsaj za silo usklajeni z našo predstavo o svetu in našim položajem v njem. Naše resni?ne odlo?itve pa nastajajo v celovitejših, bolj temeljnih obmo?jih naše psihe, do katerih z zavestjo in njej podrejeno logiko nimamo vstopa, ampak smo zgolj seznanjeni (v obliki ?ustev) z njihovimi kon?nimi posledicami. Ne da bi poznali prave vzroke! To seveda ne pomeni, da svojih odlo?itev ne sprejemamo "mi". Sprejemamo jih, le da "mi" v resnici nismo zgolj naša zavest, ampak smo bolj celosten, kompleksnejši fenomen, v katerega zavest nima vstopa in ga ne more razumeti. "Mi" smo si v resnici skriti, neznanci v temi, duhovi, ki jim ni mogo?e izmeriti dosega. Naša zavest, s katero se v?asih napa?no identificiramo, pa je zgolj "zunanje ministrstvo naše psihe", nekakšen možganski urad, ki zaradi vzdrževanja prijateljskih odnosov z okolico nenehno konstruira kar najugodnejšo "zunanjepoliti?no" razlago in podobo naših odlo?itev in dejanj, katerih pravih vzrokov mnogokrat ne pozna.
Spoznanje, da v ?lovekovi psihi obstaja tudi neodkriti, temni jaz in da ima ?lovek mnogo ve? pameti, kot se jo zaveda, je nujno spremenilo pogled na razmerje med psiho in organsko boleznijo. ?lovek se je zaradi vpetosti v socialno okolje pogosto pripravljen pretirano podrejati njegovim zahtevam in merilom in pri tem celo prezreti opozorila tistega dela svoje pameti, ki lovi signale iz notranjosti telesa in na podlagi tega ustvarja ?ustva in ob?utke, ki naj bi ob?utljivega ?oveka usmerili k pravim, zanj zdravim življenjskim odlo?itvam in rešitvam. Namesto da bi ?lovek svojo zavest uporabljal za to, da bi u?inkovito ustregel svojim notranjim potrebam in jih ?im bolj sprejemljivo, nebole?e in duhovito uveljavil v socialnem okolju, se ?lovekova zavest pogosto povampiri in želi prevzeti vladarstvo nad stvarmi, o katerih nima pravih podatkov in orientacije. Zunanji minister, ki bi moral normalno samo uveljavljati notranji interes v okolici, za?ne v želji po perfekcionizmu in kar najlepši podobi diktirati notranjepoliti?ne odlo?itve. To seveda povzro?i notranjo zmedo, ?e ne celo razpad tega ali onega sistema. Npr. imunskega.
Marsikatera bolezen se lahko za?ne kot povsem normalna telesna reakcija, ki v notranjih organih ohranja zdravo ravnovesje. ?e nas nekdo ogroža, je normalno, da se nam dvigne krvni tlak, srce utripa hitreje, prebava zastane, mišice pa zadrgetajo v pripravljenosti na boj ali beg, odvisno od velikosti in oboroženosti nasprotnika. Kaj je v tem primeru zdravo ravnanje? Brez dvoma je zdravo, da si dovolimo ob?utiti svoj telesni odziv, ga sprejeti in zaupati odlo?itvi zunajzavestne, notranje pameti, ki je zaznala ogroženost in je telo pripravila na akcijo. Zavest naj ne bi oklevala in razsojala, ali je akcija potrebna, njena naloga je le presoditi, kakšne vrste akcijo je glede na vrsto in atribute nasprotnika naju?inkoviteje izvesti – umik ali napad. Ob morebitnem napadu je seveda dobro tudi dovolj premišljeno izbrati ugodno bojiš?e in vrsto orožja. Na voljo je vsemogo?e od priostrenih besed do ne povsem abstraktnih bitk. To bi bilo s stališ?a psihosomatike zdravo ravnanje. (Tukaj ne obravnavam možnosti, da nasprotnika sploh ni ali je kakšna ?udna prikazen iz spomina). Manj zdravo pa je, ?e zavest zavrne sporo?ilo notranje pameti in se odlo?i, da je bolje vztrajati v ogroženem položaju, se optimisti?no smehljati vsenaokrog in se nasploh pretvarjati, da je vse v najlepšem redu. V tem primeru notranja pamet kljub našemu mirnemu obrazu še naprej vztraja pri ob?utku ogroženosti, pospešuje utripanje srca, dviguje krvni tlak in napenja mišice v pripravljenost za boj. Dokler se ne zgodi tisto, kar je kot splošno bolezensko na?elo bistroumno opredelil že Hipokrat: poruši se zdravo ravnovesje.
In kaj je tisto, kar uporablja naša notranja pamet, da vzdržuje, v?asih pa tudi zruši notranje ravnovesje? To so avtonomni živci, ki prenašajo signale iz nezavednega dela naših možganov v notranje organe in tudi imunska tkiva. Avtonomno živ?evje delimo na simpati?ni in parasimpati?ni živ?ni sistem. Oba pogosto oživ?ujeta ista tkiva in organe, vendar imata vsak s svojim delovanjem praviloma povsem nasprotne u?inke na dolo?en organ ali tkivo – ?e en živ?ni sistem nekaj spodbuja, drugi isto funkcijo navadno zavira. Nekateri bi to imenovali sistem jin-jang sistem, drugi bi v tem spoznali zna?ilen primer binarne logike, ki poganja tudi današnje ra?unalnike. Na delovanje avtonomnega živ?evja zato lahko gledamo kot na strukturo, ki nenehno lovi svoje notranje dinami?no ravnovesje in tako u?inkovito absorbira motnje, ki prihajajo iz okolja. V skladu s to predstavo lahko o zdravju govorimo toliko ?asa, dokler je telo še sposobno samodejno ujeti notranje ravnovesje. Posamezni odmiki fizioloških parametrov od splošnega povpre?ja (ki ni nujno tudi stanje individualnega ravnovesja) zato še ne pomenijo bolezni.
Klasi?en primer, ki kaže, kako neravnovesje v delovanju avtonomnega živ?evja deluje na telesne funkcije, je vpliv stresa na krvni tlak. Simpati?ni živ?ni sistem spodbuja delovanje srca in zvišuje krvni tlak. ?e je dejavnost simpati?nega živ?evja pove?ana, to pa se zgodi med stresom, se zviša tudi krvni tlak. To je v redu, ?e se dogaja samo ob?asno, in še bolj v redu, ?e srce in krvni tlak v resnici uporabimo za zanimiv spopad ali vsaj za kar najhitrejši beg. ?e pa smo nenehno v stresu in se ob tem še pretvarjamo, da je vse v redu, je krvni tlak nenehno pripravljen na akcijo. In zgodi se, da organizem takrat, ko stres mine, ne zna ve? uravnovesiti krvnega tlaka na zdravo vrednost. Kako se to natan?no zgodi, na žalost še ni jasno.
Pa? pa je že precej jasno, kako duševni konflikti in neugodna ?ustva zavrejo in tudi dolgotrajno okvarijo imunski sistem, ki sicer skrbi za odpornost proti mikrobom in verjetno tudi razli?nim tumorjem. Imunski sistem je sestavljen iz milijonov celic – limfocitov – ki so podobne živ?nim celicam po tem, da se ukvarjajo s predelavo informacij. Limfociti sprejemajo informacije o mikrobih, ki vdrejo v organizem. Te informacije preverjajo, si jih zapomnijo, urejajo in se na koncu v sodelovanju s številnimi drugimi celicami »odlo?ijo«, kaj storiti z mikrobom: ga pustiti pri miru ali napasti in kadar se odlo?ijo za napad, na kakšen na?in in kako grobo napasti.
Imunske celice si izmenjujejo informacije predvsem v bezgavkah in vranici. Do teh organov vodijo živci avtonomnega živ?nega sistema in s svojim delovanjem neposredno vplivajo na delovanje imunskih celic. Znano je že, da na imunske celice v vranici vpliva predvsem simpati?ni živ?ni sistem, ta pa je zlasti dejaven v stresnih okoliš?inah. Pri tem je zanimivo, da se imunske celice na stres odzivajo na zelo razli?ne na?ine. Kadar imunske celice v vranici sre?ajo mikrobe in jih živ?evje hkrati opozori, da so v telesu stresne okoliš?ine, se oblikuje zelo udaren in u?inkovit odziv proti mikrobom, in z njimi z lahkoto opravi. Nasprotno pa stres , med katerim imunske celice ne zaznajo mikrobov, usmeri imunski odziv v pasivnejšo smer. To je odziv, ki šibko u?inkuje proti mikrobom in tumorskim celicam, pogosto pa zaradi njega nastanejo tudi neprijetne alergijske reakcije. »Stres z razlogom« torej krepi imunsko odzivnost, »stres brez razloga« pa ga oslabi.
Nekaj stresov brez razloga povzro?i slabši imunski odziv proti maloštevilnim vrstam mikrobov, in to organizem brez škode prenese. Ponavljajo?i se stresi brez razloga pa s?asoma oslabijo imunsko odzivnost na številne vrste mikrobov. Zato se pove?uje možnost, da nas bo neko? okužil mikrob, proti kateremu je imunska odzivnost oslabljena. Na ta na?in se na videz prehodna motnja v imunskem odzivu zaradi dolgotrajnega stresa zacementira v dolgotrajno nesposobnost za odziv proti dolo?eni vrsti mikroba ali tumorja. In na žalost je to lastnost, ki jo je težko obrniti nazaj, ?e jo je sploh mogo?e.
S tega stališ?a je mogo?e bolje razumeti številne študije, ki ugotavljajo, da stres, jeza, potrtost, slabe izkušnje in negativna ?ustva nasploh slabo vplivajo na imunski odziv in pove?ujejo možnost za nastanek hudih okužb in tumorjev. Duševni bolniki, zlasti z depresivnimi motnjami, imajo izrazite odmike imunskih parametrov. Tudi ljudje, ki jih prizadene smrt najbližjih, so v lo?itvenem postopku ali osamljeni, imajo merljive odmike od normalnih imunskih parametrov in nadpovpre?no zbolevajo zaradi okužb. Enako velja za ljudi tako imenovanega tipa A ljudi, ki drvijo od stresa do stresa in imajo celo ob?utek, da brez stresa pravzaprav ne morejo polno živeti.
Dodaj odgovor